Mario Fafangel: Kaj pa če … bi bili mi tisti, ki odločajo?

Kolumne 16. Okt. 202106:00 > 06:461 komentar
Delite:
Mario Fafangel
Foto: Denis Sadiković/N1

Covidne številke. Vsak dan. Nihanja. Artefakti v podatkih. Popravki. Nove analize. Za vsako številko stoji zgodba. Vsaka številka je življenje. A če gledaš samo od blizu, je nemogoče videti širšo sliko. Nemogoče je videti, kaj vse nam govorijo podatki, kam gre dinamika pandemije, ki ima globalne razsežnosti že v sami besedi "pandemija". Ne vidimo (ali pa (namerno) spregledamo), kako globoko smo zašli v gozd, ki je v resnici igrišče pred blokom. Slepi smo.

Države z majhnimi dohodki so z vsaj enim odmerkom cepiva proti covidu-19 cepile le 2,5 odstotka prebivalstva. Evropska unija 68 odstotkov. Slovenija 54 odstotkov. Ja, dobro poglejte, kje je vejica pri številki 2,5 odstotka. Pometanje pred lastnim pragom ob cunamiju se je izkazalo kot neučinkovito. Kdo bi si mislil. Etično smo na dnu. Ukrepati moramo zdaj. Smo že (pre)pozni. Cilj je precepiti vsaj 40 odstotkov svetovnega prebivalstva do konca leta. Težko, da. Nemogoče, ne. Zagotovo pa lahko naredimo več. Veliko več. Ali vsaj pokažemo, da smo kot družba zmožni več. Velike farmacevtske družbe ne smejo bogateti ob svetovni pandemiji. Njihova dolžnost je zagotoviti dostopnost do znanja in tehnologij, da bo lahko proizvodnja cepiv na svetovni ravni omogočila pravičen dostop cepiva za vse. Ta so namreč razvili z javnim denarjem. To mora s seboj nositi odgovornosti – od deljenja znanja, ekspertize, tehnologije do samih cepiv. Cepiva so globalna javna dobrina in ne kokoš z zlatimi jajci za farmacijo. Cepiva morajo biti dostopna za ceno proizvodnje. Vzpostavljen mora biti sistem za dobavo cepiv, za države, ki to lahko plačajo, in za tiste, ki tega ne zmorejo. Vojno dobičkarstvo med pandemijo je dno od dna. In še zadnja točka. Države, ki si cepiva lahko privoščijo, morajo ta začeti čim več deliti s svetom prek iniciative COVID-19 Vaccines Global Access (Covax). Covax skrbi za pravično razporeditev cepiva na globalni ravni.

Ta točka je nekaj, kar lahko vsi direktno zahtevamo od naše države. Potrebujemo transparentnost in potrebujemo ukrepanje (ne praznih obljub), da cepiva ne bodo v skladiščih, ampak da bodo to globalno javno dobrino uporabljali etično. Namesto tega se (v medijih) burno pogovarjajo o dodatnih odmerkih. O dodatnih odmerkih pri 54-odstotni precepljenosti! Pa številna (z globalnega vidika nepomembna) vprašanja, kot je “Kdaj bo prikaz dodatnih odmerkov na interaktivnem prikazu NIJZ?”. Koncept dodatnih odmerkov (razen v zelo ciljanih skupinah), ko ima del sveta 2,5-odstotno precepljenost, je po besedah dr. Mika Ryana (WHO) razdeljevanje drugega rešilnega jopiča posameznikom, ki že imajo enega (večji del sveta pa nobenega). Pa vprašanja: “Kaj pa sheme mix & match (kombinacije cepiv)? S katero bom dobil največje število protiteles?” Čeprav pravzaprav nihče ne ve, koliko smo zaščiteni na podlagi te številke, in so boljše empirične raziskave, ki nam kažejo zaščito pred hudim potekom bolezni. Ne bodimo tako slepi.

Konkretnejši predlog? OK. Kaj si pravzaprav želimo? Povišati želimo precepljenost v Sloveniji in na globalni ravni narediti tisto, kar je prav, to pa je deliti cepivo s svetom. Znamo stopiti skupaj. Moramo. Veliko razpravljamo, zakaj bi se sploh mladi cepili (pa za trenutek poskušam odmisliti napako, ko pri populacijskem ukrepu cepljenja tveganje prenesemo na raven posameznika). Cepimo se zase, da ne zbolimo (če pa že, da ne bo hudo), da zaščitimo svoje bližnje, da omogočimo zdravstvenemu sistemu še naprej pomagati vsem, ki potrebujejo zdravstveno oskrbo, in …

da s svojim dejanjem pritisnemo na odločevalce, da storijo tisto, kar je prav (kar bi sicer morali, a očitno potrebujejo dodatni stimulus). Za vsako cepljenje, ki ga v Sloveniji opravimo, zahtevajmo, da država dodeli 1 na 1 (ali na 2, na 3, več – odvisno od zalog) cepiva v Covax. Cilj je jasen, merljiv, časovno opredeljen.

Podatki. Veliko podatkov. Številne baze podatkov. NIJZ skupaj z drugimi strokovnjaki prikazovanja podatkov lahko sledi razvoju tako rekoč v živo. Ali ne bi vsako jutro in večer raje gledali grafa, koliko smo se cepili in koliko sveta bomo pomagali cepiti? Ali ne bi bilo lepše? Lahko. Ne pozabimo, politika dela za nas in ne obratno. Drznimo si biti drzni. Drznimo si zahtevati bolje. Pytoni bi rekli: “Nudge, nudge, wink, wink, say no more.” Politika je tista, ki mora služiti javnemu zdravju. Politika sledi stroki. In ne obratno. In ne obratno! Tukaj pridejo seveda v igro realno življenje, interesi, agende, kompromisi. Če želiš biti dober epidemiolog in javnozdravstvenik, moraš sodelovati s politiko. Biti na razpolago za strokovni del, nežno voditi zadeve v pravo smer, bipartitno. A z distanco. Ne smeš stopiti korak predaleč. Samostojnost, strokovnost in integriteta so tiste, ki ti omogočajo reči ne. Postaviti se za svoje kolege. V trenutku, ko to izgubiš, si marioneta. Ne moreš več reči ne. Ne moreš več odkloniti sodelovanja na psevdoznanstvenem (a v resnici političnem) parketu, kjer boš samo škodil javnemu zdravju. Dvojno igro pa lahko igraš le nekaj časa. Ljudje gledajo. Berejo. Poslušajo. Vidijo resnico.

Sam se držim besed kapetana Jamesa Tiberiusa Kirka: “Don’t let them promote you. Don’t let them transfer you. Don’t let them do anything that takes you off the bridge of that ship, because while you’re there, you can make a difference.” (Ne dovoli, da te povišajo. Ne dovoli, da te premestijo. Ne dovoli jim ničesar, kar bi te umaknilo s te ladje, kajti dokler si tam, lahko stvari spremeniš.)

Pandemija. Brez globalnega pogleda smo slepi tudi za dogajanje na domačem igrišču. Čeprav so številke in podatki na razpolago. Kje je pozornost? Dnevne covidne številke so visoke. Da. Ampak ne. Po pregledu prikazov podatkov na spletni strani NIJZ vidite nekaj. Vidite, da se počasi število primerov razvezuje od števila hospitalizacij in smrti. Razlika s prejšnjimi valovi je očitna. To smo dosegli s cepljenjem (na varni način) in prekuževanjem, ki pa je povzročilo skoraj 5.000 smrti med našimi prebivalci. Zdaj je čas za pogovor, kako bomo šli naprej. Ne moremo si privoščiti novega odloka, ki nas bo v petek seznanil, da covid-19 ni več karantenska bolezen. Ljudje ne bodo razumeli. Po dveh letih strahu bo polovica populacije spet v stiski. Tukaj pogrešam vlogo velikih mednarodnih organizacij, kot sta ECDC in WHO, ki morata pripraviti kažipot za naprej. Dobra in transparentna komunikacija s prebivalstvom ne poteka čez noč. Potrebujemo jasna stališča. Kdaj bo tisti trenutek, ko bo tveganje sprejemljivo? Kdaj bomo prešli v obvladljiv covid-19? Ko bo cepljenje dostopno za najmlajše? Ko bo presežna umrljivost primerljiva s predpandemskim časom? Kdaj covid-19 ne bo več karantenska bolezen? Kdaj se bo ustavilo iskanje stikov (obveščanje v kakšni obliki bo verjetno ostalo)? Kdaj bodo prilagodili ECDC semafor držav (vezan primarno na število primerov, kar je že zdaj narobe)? Kaj bo z omejevanjem na mejah (epidemiološko zame vedno vprašljivo)? Potrebujemo plan. Potrebujemo podporo mednarodnih organizacij, ker je epidemija globalna in “vsak po svoje” nas ne pripeljejo daleč. Odgovor pa je vseeno “kmalu”. In to je tista luč. Upanje.

Covidne številke. Vsak dan. Nihanja. Artefakti v podatkih. Popravki. Nove analize. Za vsako številko stoji zgodba. Vsaka številka je življenje. A če gledaš samo od blizu, je nemogoče videti širšo sliko.

PS: noč pred objavo te kolumne sem izvedel, da bo vlada donirala v Covax cca. 500.000 odmerkov cepiva Astra Zeneca. To je korak v pravo smer.

**

Mario Fafangel je predstojnik Centra za nalezljive bolezni na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje.

Kolumne ne odražajo nujno stališč uredništva. 

Komentari

Vaš komentar