"Verjetno je čas, da tudi ZZZS prevzame funkcije in obveze pravih zdravstvenih zavarovalnic, ali pa mu zavarovanci sporočimo, da ga ne potrebujemo več," v tokratni kolumni za N1 piše dr. Alojz Ihan in se poigrava tudi z mislijo o referendumu o zdravstveni blagajni ter o takšnem direktorju ZZZS, ki bi imel vse tja do 40.000 evrov mesečne plače. A ne kar iz zraka.
Kadar se v zadnjem letu pogovarjam s katerim od izkušenih zdravstvenih ekonomistov, mu navadno zastavim hipotetično vprašanje o količini dodatnega denarja za zdravstvo, ki bi ga Slovenija morala vsako leto nameniti za financiranje zdravstvenih storitev, s katerimi bi odpravili zdravstveno škodljive (nedopustne) čakalne dobe.
Pol milijarde? Milijarda? Še več…? Kolikšna bi bila končna cena “eksperimenta” bivšega ministra Bešič Loredana, če bi ga ne končali pri 200 milijonih, ampak bi ga hoteli pripeljati do (uspešnega) konca?
Večina mojih ekonomističnih sogovornikov mi takoj pove, da toliko denarja nimamo, ker nismo Kuvajt.
V našem sistemu brezmejnih zdravstvenih pravic in nikakršnih zavor tudi bistveno bogatejše države ne bi zmogle brez finančnih zastojev, ki se na koncu kažejo kot nedopustne čakalne dobe.
Če ni (politične) odgovornosti pri izrekanju obljub, se ustavi zaradi denarja. Posledica je občutek ogoljufanosti in nezaupanja v zdravstvo in zdravstvene delavce, zato je delo slednjih čedalje težje in tudi manj uspešno.
Ob tem pa nimamo sistemskega upravljalca zdravstva, ki bi ob omejenih sredstvih za zdravstvo vsaj s postavljanjem jasnih (finančnih, kakovostnih) pravil motiviral izvajalce zdravstvenih storitev za čimbolj učinkovito zdravljenje bolnikov, po drugi strani pa motiviral zavarovance, da skrbijo za svoje zdravje in v primeru potreb racionalno uporabljajo javne zdravstvene storite.
Namesto veščega upravljalca javnega zdravstva imamo samo računovodski servis – zdravstveno blagajno, ZZZS. Namesto tisočerih mehanizmov (finančnih, zavarovalniških, kakovostnih), ki morajo v kvalitetnih zdravstvenih sistemih nenehno nadzirati posamične procese in delovati v smeri učinkovitih in hkrati racionalnih zdravstvenih storitev, imamo pri nas samo – omejitev proračuna ZZZS.
Vodstvo ZZZS se mora, če hoče obdržati službe, držati okvirov proračuna, ki ga sprejme skupščina ZZZS. To je to. Zato vsako leto ZZZS oblikuje natančen seznam vseh zdravstvenih storitev, ki bodo opravljene v naslednjem letu – splošni dogovor. Ta ni odvisen od zdravstvenih potreb Slovencev, ampak od velikosti razpoložljivega proračuna ZZZS.
Če Slovenci v realnosti bolj zbolevamo, kot nam velevajo proračunski plani ZZZS, toliko slabše za Slovence – zato se “nadštevilni” pokvarjeni kolki in kolena in hrbtenice in očesne leče preprosto “premaknejo” v plane za naslednje leto ali še naslednje – in tako nastanejo zdravstveno nedopustne čakalne dobe.
Če bi v tako voden zdravstveni sistem usmerili hipotetično neomejeno reko denarja, bi s tem sicer skrajšali tudi marsikatero čakalno vrsto, a bi taisti denar po drugi strani v našem slabo upravljanem zdravstvenem sistemu začel generirati potrebe po novih in novih storitvah.
Že 200 milijonov je bil prehud šok
Namesto bolnikom bi denar sledil novim in novim podjetniškim idejam. Najprej pol dodatne milijarde, nato milijarda, potem… Končne vsote ni mogoče izračunati, pravijo ekonomisti, sploh pa izračun ni smiseln, ker se naše finančne zmožnosti ustavijo že mnogo prej. Že Loredanovih dodatnih 200 milijonov je bil prehud šok.
Ob tem pa je leto 2024 zadnje, ko si naša država zaradi okrevanja po pandemiji lahko še privošči večja proračunska prelivanja v zdravstveni sistem. Z letom 2025 bo naša zdravstvena blagajna spet v predpandemskih okvirih, torej pretežno na tem, kar bomo vanjo vplačali.
Zato naša glavna zdravstvena težava trenutno sploh ni zdravniška stavka, pač pa dejstvo, da v finančno ugodnem postpandemskem obdobju nismo prestrukturirali delovanja zdravstvene blagajne.
ZZZS ima med upravljalci zdravstvenega sistema edini neposreden odnos s posamičnimi zavarovanci – zavezanci za plačilo prispevkov obveznega zdravstvenega zavarovanja. Vendar zavezanci, ki plačujejo prispevke, nimajo zagotovila ZZZS, da jim bodo v primeru potrebe omogočene zdravstvene storitve znotraj zdravstveno primernih rokov.
Formalno zagotovilo (“zdravstvena polica”), ki bi obvezovalo ZZZS, da svojim zavarovancem omogoči storitve znotraj sprejemljivih čakalnih dob, bi po mnenju mnogih ekonomistov zahtevalo bistveno drugačno organiziranost ZZZS in tudi drugačno umeščenost ZZZS znotraj zdravstvenega sistema. Vse to do sedaj ni bilo narejeno, naslednje leto pa bo to zaradi zaostrenega financiranja spremembe še težje izvesti.
Referendum in 40.000 evrov mesečne plače
Zato bi bilo ob poplavi predlogov za referendume morda dobro razmisliti tudi o vprašanju, če naj ZZZS vsakemu zavarovancu naredi osebno zdravstveno polico, po kateri bi moral ZZZS omogočiti zavarovancu zdravljenje znotraj strokovno primernih rokov.
Če bi referendum uspel, in ne dvomim, da bi, pa bi moral slediti razpis za novega direktorja ZZZS.
Bistven pogoj razpisa bi bil direktorjev program, ki bi moral natančno opisati potrebne sistemske spremembe (finančne, zakonske, organizacijske, kadrovske), da bi postala ZZZS aktiven kupec zdravstvenih storitev v količini, ki bi zadoščala za primerno dostopnost.
V direktorskem programu bi morale biti tudi akcijski načrt za ukrepe, ki bi v štirih letih privedli do tega, da bi ZZZS vsakemu zavarovancu preskrbel zdravljenje v dogovorjenih rokih.
Začetna plača direktorja bi bila 10.000 evrov mesečno za prvo leto, ob ustrezni izpolnitvi načrta bi mu v drugem letu plača zrastla na 20.000 evrov mesečno in tako vse do četrtega leta mandata, ko bi imel 40.000 evrov mesečne plače, če bi seveda njegov načrt izpolnil tisto, ker bi obljubil.
V primeru uspešne izpolnitve načrta bi bila vsota za plačevanje takega direktorja malenkost v primerjavi s škodo, ki jo imamo zaradi neučinkovitega vodenja našega javnega zdravstva.
Seveda bi morala obstajati tudi mejna cena za uresničitev načrta – verjetno bi jo postavili na 10 odstotkov BDP za zdravstvo, kolikor znaša delež tudi v Avstriji, ki sicer zaradi večjega BDP na prebivalca zbere enkrat več denarja za zdravstvo kot mi.
Na ta način bi med kandidati za direktorja lahko dali prednost tistemu, ki bi obljubil izpolnitev obveznosti zavarovancem za manjši delež BDP.
Zlasti bi me mikalo prebrati načrte tistih, ki trdijo, da javno zdravstvo ne potrebuje več sredstev ampak le boljše vodenje.
Državljanova osebna zdravstvena polica
Seveda se zavedam, da naš trenutni ZZZS ni prava zavarovalnica ampak le javna blagajna. Če bi se ta držala okvirjev neke osnovne poštenosti do zavarovancev, od ZZZS ne bi bilo smiselno zahtevali natančne pogodbe – zdravstvene police, saj to povleče za seboj dodatne stroške, ki jih na koncu plačamo vsi zavarovanci.
Podobno kot državljani ne zahtevamo posebne pogodbe o zagotovljenem šolanju svojih otrok, dokler ti ne ostajajo pred šolskimi vrati.
A za razliko od šolskega sistema so upravljalci javnega zdravstva prestopili vse moralne meje in tako očitno skrenili od osnovne poštenosti do zavarovancev, da državljanom ne preostane drugega, kot da od ZZZS zahtevajo zavezujoče osebne pogodbe – torej zdravstvene police.
Arhimed, grški matematik in inženir (287-212 pr. n. š), je v rojstnih Sirakuzah ob premišljevanju o teoriji vzvoda nekoč izjavil: “Dajte mi oporno točko in premaknil bom svet.”
V zdravstvenem sistemu je dovolj ena sama trdna oporna točka – državljanova osebna zdravstvena polica, iz katere sledi obveza, da sistem njemu osebno omogoči korektno zdravljenje, ko ga potrebuje.
Prave zavarovalnice, ki imajo ključne elemente poslovanja v svojih rokah (premije, pogodbe z izvajalci in zavarovanci), to vedno izpolnijo, ker bi sicer sledile velike težave, vključno s tožbami in odškodninami.
Verjetno je čas, da tudi ZZZS prevzame funkcije in obveze pravih zdravstvenih zavarovalnic, ali pa mu zavarovanci sporočimo, da ga ne potrebujemo več.
***
Prof. dr. Alojz Ihan je dr. medicinskih znanosti in imunolog.
Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje