"Vprašati se moramo, kje vse se še dogaja spolno nasilje, če sta bila v pičlih mesecih v enem zavodu razkrinkana kar dva zaposlena," v kolumni za N1 opozarja sociologinja, profesorica na fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani in izredna članica SAZU dr. Darja Zaviršek. In utemeljuje, zakaj je spolno nasilje v socialnovarstvenih institucija še vedno problem brez zaznavanja.
Pogostejše pisanje medijev o spolnem nasilju v medicinskih in socialnovarstvenih institucijah v zadnjem času, naj si bo v ljubljanski psihiatrični bolnici ali v socialnovarstvenem zavodu Ig-Draga za otroke in odrasle z intelektualnimi ovirami, je dober znak. Zdi se, da si zaposleni končno upajo spregovoriti. V zadnjem primeru varuhinja, ki je zasačila nasilneža.
Morda je to prvi korak do sprememb in stran od “vsi so vedeli, kaj se je dogajalo”, čemur nekateri pravijo kar kolektivna institucionalna zloraba. Vprašati se namreč moramo, kje vse se še dogaja spolno nasilje, če sta bila v pičlih mesecih v enem zavodu razkrinkana kar dva zaposlena?
Storilci pričakujejo, da ne bo nihče opazil in da bo očividec, o tem, kar je videl, molčal. Vedo, da so mnogi ljudje strukturno ranljivejši, kar otroci in odrasli z intelektualnimi oviranostmi v zavodih so, in se zato preživelcem ne bo verjelo. Včasih je dovolj že, da je nekdo moški in velja za verodostojnejšega kot so ženske in otroci.
Nekatera okolja se moških vzgojiteljev, varuhov, animatorjev, tako razveselijo, “končno en moški”, da so slepa za znake spolnega zlorabljanja. Storilci upravičeno računajo na skromno strokovno znanje na vseh področjih –socialnem, psihološkem, zdravstvenem, pravosodnem, na sistem, ki hočeš nočeš ščiti nasilneže.
Zato se ne smemo čuditi, da sta bila v zadnjem primeru v zavodu Ig-Draga zaposlena kar dva moška, ki sta zlorabljala ženske z intelektualnimi ovirami. Vprašati se je treba zakaj iz razprav o nasilju pogosto izpustimo prav otroke in odrasle z intelektualnimi ovirami. So manj pomembni kot druge preživelke in preživelci?
Kontekstualizirati zlorabe
Vsaka spolna zloraba zahteva razumevanje konteksta. V socialnovarstvenih zavodih, varstveno delovnih centrih in drugih ustanovah, kjer dolgotrajno ali dnevno bivajo otroci, mladi in odrasli z ovirami, se največkrat prepozna spolno nasilje enega uporabnika nad drugim; velikokrat moškega z manjšo oviro nad žensko ali moškim z večjo intelektualno oviranostjo (leta 2019 so mediji pisali prav o takšnem primeru v zavodu Ig-Draga).
Spolnega nasilja s strani osebja nad uporabniki (negovalcev, varuhov, pomožnega in strokovnega osebja) pa se ne prepozna.
Pri otrocih brez ovir smo bolj pozorni na zlorabe kot pri ljudeh s fizičnimi, senzornimi in intelektualnimi ovirami. Včasih je kdo od zaposlenih odkritosrčno priznal, kako si predstavlja dvojne kriterije, češ, “za duševno prizadete to ni tako hudo, saj čutijo drugače” ali pa, “ne vedo, za kaj gre”.
Trdovratno vztraja tudi naivno usmiljenje češ, da “ubogih prizadetih revčkov ne bo nihče zlorabil”. Narobe je tudi, ko je zloraba interpretirana kot zgodbica o zapeljivi “Loliti”, pregrešno lepi deklici, ki se ji moški ne more upreti, zato pride do spolnega nasilja. Otroke in odrasle z intelektualnimi ovirami naj bi potemtakem prav njihova oviranost ščitila pred zlorabo.
A resničnost je tem mitom povsem nasprotna.
Najuglednejši strokovnjaki z vsega sveta že desetletja poudarjajo, da je spolno nasilje med ljudmi z ovirami resen problem, še več, spolno nasilje nad njimi je veliko pogostejše kot med neoviranimi otroci in odraslimi.
Bivanje v odmaknjenih, pol-zaprtih zavodih, oddaljenih od mestnih središč in ljudi, situacijo še poslabša, saj lahko ob slabem prepoznavanju v prostorih “brez prič” zlorabljevalci nemoteno počnejo stvari, ki jih “zunaj” ne bi mogli, ker bi nanje ljudje hitreje postali pozorni.
Ponovno velja spomniti, da otroka največkrat zlorabljajo najbližji odrasli, na katere je otrok navezan in od katerih je praviloma odvisen. Med njimi so tudi tisti, ki jih posebno spoštujejo otrokovi starši ali skrbniki, na primer družinski prijatelj, sosed, vzgojitelj, varuh, duhovnik.
Zato se spolne zlorabe ne zgodijo na silo, temveč so otroci vanje “vpleteni”, “povabljeni” in se zaradi pomanjkanja razumevanja, kaj odrasli v resnici naklepa, kaj od otroka hoče in zakaj ga potrebuje, ne morejo braniti.
Otrok odraslemu zaupa, saj mu je ta povzročil prijetne občutke (brezskrbno igranje, prinašanje daril, vznemirljivi pogovori), in ne ve, da je dobro načrtovan proces, ki otroka čustveno “vplete” v odnos brezpogojnega zaupanja, le del priprave na zlorabljanje. Otrok ne more kognitivno razumeti, kaj se dogaja, in je v odnosu do tistega, ki dejanje načrtuje vnaprej, nemočen.
To se najočitnejše pokaže pri otrocih in mladih z intelektualnimi ovirami, ki so še bolj odvisni od pokroviteljstva in strokovnjaštva. Posledično se otrok na spolne zlorabe ne odziva, kot bi odrasli pričakovali, recimo z dejavnim uporom, klicanjem na pomoč. Včasih pa je tudi zastrašen.
A otroci vseeno “sporočajo”, da se je “nekaj zgodilo”, včasih tako, da se njihovo obnašanje nenadoma spremeni, postanejo “drugačni”, umaknjeni vase ali nasilni do drugih otrok. Lahko se umikajo iz skupine, postanejo “nevidni” ali poskušajo vzbuditi pozornost s tem, da sami spodbujajo seksualno obnašanje (masturbiranje, dotikanje drugega otroka po spolnih organih ipd.).
Otroci dogodke somatizirajo z opisi bolečin v želodcu, trebuhu, glavi, saj nimajo besed, s katerimi bi opisali, kaj se dogaja. Včasih nenadne spremembe obnašanja somatizirajo tudi starši in vzgojitelji, češ, “verjetno bo zbolela”. Ko gre za otroke z intelektualnimi ovirami, je medicinizacija še večja, verjame se, da se je otroku “poslabšalo stanje”, da potrebuje “novo terapijo”, praviloma več zdravil.
“Varuha” (kakšen cinizem) sta bila zaposlena v zavodu daljši čas. Ker so spolne zlorabe ponavljajoča in ne enkratna dejanja, še posebej, ko gre za zlorabo ljudi z ovirami v institucijah, kjer so nasilneži zaposleni, upravičeno domnevamo, da so se dogajale daljši čas.
Morda tako dolgo, da se je nasilnež počutil zares varnega in se je na to varno okolje tako zanesel, da je postal manj previden. Zlorabljevalci okoliščine zlorab namreč dobro načrtujejo in ustrezno pripravijo čas, prostor in žrtev, zato ostanejo dolgo neopazni, “nevidni”.
Zavod, ki naj bi bil varen prostor za stanovalce z intelektualnimi ovirami, se izkaže bolj varen za nasilneže, razen če zaposleni problem dobro poznajo, ga razpoznavajo in delujejo preventivno, da bi zares, ne zgolj leporečno, vzpostavili “ničelno toleranco”.
Bodimo odkriti, v tem hipu “ničelne tolerance” ni, prej gre za nično zavedanje tega, kaj je spolna zloraba, kako jo prepoznati v različnih okoljih in kako delovati preventivno. “Pri nas še ni bilo primera”, pogosto rečejo zaposleni in resnično verjamejo, da spolnega nasilja ni.
Spolne zlorabe lahko vplivajo uničujoče na kognitivni in psihološki razvoj posameznice ali posameznika. Otroci si pri preživetju pomagajo z disociacijo, naučijo se izključiti občutenja in potlačiti potrebo, da bi razkrili, kaj so preživeli. Pri nekaterih so bile spolne zlorabe vzrok, da so razvili intelektualne primanjkljaje, “motnje v razvoju”, intelektualne oviranosti. In ko je človek žrtev zlorabe v enem okolju, je lažja tarča zlorabljanja v drugem okolju. Nasilneži iščejo šibko žrtev.
Preventivno delo
Če se želimo resno lotiti problema, iz preventivnega učenja ne smemo izpustiti otrok in odraslih z intelektualnimi ovirami, med katerimi je tveganje za zlorabe največje. Evropska komisija je leta 2022 jasno opozorila: “Pri otrocih s posebnimi potrebami je tveganje, da bodo žrtve spolnega nasilja, še večje: do 68 odstotkov deklet in 30 odstotkov fantov z intelektualno oviranostjo ali razvojno motnjo bo spolno zlorabljenih pred 18. rojstnim dnem.”
O telesu, spolnosti in zlorabah se je treba pogovarjati z zaposlenimi, z otroki in vsemi, ki živijo v institucijah. Pa tudi s starši in bližnjimi. In to ne enkrat! Preventivno delo se lahko začne takoj, saj je evropska komisija poskrbela, da imamo tudi v slovenščini vsem dostopen priročnik KIKO in ROKA. Ljudje, ki živijo v zavodih, so pogosto “neme priče” dogodkom in se jih ne vključi v sodne postopke za dokazovanje kaznivih dejanj.
Register storilcev spolnega nasilja je zagotovo dobrodošel, a nameniti je treba več pozornosti tistim, ki pogosto menjajo zaposlitve na področju vzgoje, izobraževanja in socialnega varstva. Storilci spolnega nasilja najprej delajo v običajni osnovni šoli, ob sumu zlorabe delovno mesto zamenjajo in se zaposlijo v šoli s prilagojenim programom; ko jim znova preti nevarnost, da jih razkrinkajo, odidejo in se zaposlijo v socialnovarstvenem zavodu za otroke z intelektualnimi ovirami.
Vzorec nasilnežev je, da se umaknejo iz okolij, kjer so manj ovirani otroci, v okolja, kjer so najbolj ovirani otroci, vedoč, da jih prav tam ne bo nihče osumil zlorab, saj se otroke in odrasle obravnava predvsem v medicinski maniri. “Spremenjeno vedenje” se patologizira in pripiše sami intelektualni oviri.
Direktorica zavoda Ig-Draga je za medije dejala, da so bili v preteklosti “z delom varuhov zadovoljni”. Kako da ne! Vedno znova naletimo na primere zaposlenih moških, ki so “razbremenjevali” mlajše kolegice z otroki in namesto njih delali predvsem v nočnih izmenah. Vsi so bili zadovoljni! Kasneje se je izkazalo, da so “nočne” nudile zgolj neomejen prostor za zlorabljanje.
A vseeno so bili tisti, ki opravljajo “strokovni nadzor”, v zadnjem letu ob prijavah nasilja v institucijah, z delovanjem le-teh zadovoljni.
***
Dr. Darja Zaviršek je doktorica socioloških znanosti, redna profesorica na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani in izredna članica SAZU. Od konca 80.let raziskuje na področju spolnih zlorab in pravic ljudi z oviranostmi.
Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!