"Šolska knjižnica je preveč dragocena, da bi bila predmet preizkušanja mišic"

5. marca smo obeležili prvi nacionalni dan branja, ob robu katerega je nastal tudi Manifest o branju za 21. stoletje. Gre za ključni strateški dokument, nadgradnjo Ljubljanskega manifesta o poglobljenem branju, katerega namen je okrepiti zavedanje o pomenu bralne pismenosti in bralnih navad v vseh življenjskih obdobjih.

Kljub vsem spodbudnim iniciativam pa branje danes ni več samoumevna praksa. Številne domače in tuje raziskave opozarjajo, da pri večini odraslih beležimo upad bralnih navad in usihanje domačih knjižnic. Tudi Slovenija se sooča z izrazitim trendom upada bralne pismenosti. Slovenski 15-letniki v bralni pismenosti po zadnjih podatkih mednarodne raziskave PISA dosegajo rezultate pod povprečjem držav OECD, skrb vzbujajoči pa so tudi rezultati nacionalnega preverjanja znanja, ki so pokazali, da bralna pismenost pri tretješolcih povzroča velike težave.

"V številnih slovenskih družinah knjiga izgublja svoj prostor. Otroci vse pogosteje odraščajo brez bralnega zgleda, brez izkušnje rednega stika s knjigo in brez razvitega odnosa do branja," so strokovnjaki opozorili v odprtem pismu, ki so ga junija 2026 naslovili na vlado. Kot so ob tem poudarili podpisniki pisma, za mnoge učence šola postane prvi ali edini prostor sistematičnega srečevanja s knjigo in kulturnim okoljem, šolske knjižnice pa imajo nenadomestljivo vlogo, saj za mnoge otroke predstavljajo tudi edini prostor, kjer se branje vzpostavlja, razvija, spodbuja in utrjuje.

Prav zato bi nas moralo še toliko bolj skrbeti, da šolske knjižnice v Sloveniji nimajo zagotovljenih stabilnih, predvidljivih in namenskih finančnih sredstev za nakup sodobnega in kakovostnega knjižničnega gradiva, opozarjajo v Bralnem društvu Slovenije, Slovenskem društvu pedagogov, Zvezi društev pedagoških delavcev Slovenije ter Zvezi bibliotekarskih društev Slovenije, ki so podpisniki odprtega pisma iz junija 2026.

Kakšno je stanje v slovenskih šolskih knjižnicah, kako se uresničevanje knjižnične vzgoje razlikuje v teoriji in praksi, ter kakšne posledice imajo velike razlike med šolskimi knjižnicami, nam je pojasnila dr. Sabina Fras Popović, predsednica Bralnega društva Slovenije in visokošolska učiteljica na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Desetletje brez ustreznih rešitev

Kot je pojasnila sogovornica, ima Slovenija vzpostavljen knjižnični sistem, ki za uresničevanje knjižnične javne službe glede na določila zakona o knjižničarstvu povezuje pet vrst knjižnic: nacionalno, splošne, šolske, visokošolske in specialne knjižnice. Vsaka vrsta knjižnice ima svoje poslanstvo, šolske knjižnice, tako Fras Popović, pa delujejo na presečišču dveh sistemov, vzgojno-izobraževalnega in knjižničnega.

"Ta dvojna umeščenost bi morala predstavljati pomembno razvojno prednost, saj šolske knjižnice hkrati soustvarjajo kakovost vzgojno-izobraževalnega procesa in predstavljajo največji del slovenskega knjižničnega sistema. V praksi pa se že vrsto let kaže nasprotno: odgovornost za sistemski razvoj področja ostaja razpršena oziroma je ne želi celovito sprejeti nihče," pravi sogovornica. Kot opozarja, so šolske knjižnice v zadnjem desetletju namreč popolnoma ignorirane.

Kot dodaja, se je v času, ki je minil od sprejetja zadnjih sprememb zakona, svet korenito spremenil, šolske knjižnice pa še vedno delujejo pod pogoji, ki ne odražajo niti zakonskih zahtev izpred desetletja. "Že deset let čakamo na dokumente, ki jih je spremenjen zakon o knjižničarstvu iz leta 2016 v dveh členih naložil pristojnemu ministrstvu, pa jih še vedno ni," pravi Fras Popović. Gre za pravilnik o pogojih za izvajanje knjižnične dejavnosti na področju vzgoje in izobraževanja, ki bi jasno opredelil minimalne pogoje za delovanje knjižnic ter posledično zmanjšal velike razlike med posameznimi šolami, ter za strategijo razvoja šolskih knjižnic, saj brez ustreznega strateškega dokumenta razvojne aktivnosti šolskih knjižnic ostajajo razpršene, nesistematične in odvisne od posameznih pobud.

"Deset let opozarjamo na problem šolskih knjižnic, zadnjih pet let intenzivneje, in hkrati spremljamo padec rezultatov bralne pismenosti mladih. Pa vendar to niso rezultati mladih, to so rezultati odraslih, ki ne zmorejo, nočejo, ne želijo, ali ne razumejo pomembnosti vzpostavitve ustreznega okolja, v katerem bo knjiga redno na dosegu, kjer bo primerna, aktualna, privlačna knjiga osnova, da bo otrok ali mladostnik, morda šele začel razvijati ali pa poglabljal temeljno spretnost za preživetje v 21. stoletju: branje," je bila še ostra sogovornica.

Neenake možnosti dostopa do znanja in kulture

Šolske knjižnice imajo v Sloveniji normativno podlago za razvoj knjižničnih zbirk, nimajo pa zagotovljenega namenskega vira financiranja za njeno uresničevanje, pojasnjuje Fras Popović. Kot dodaja, še vedno veljavni 18. člen pravilnika o pogojih za izvajanje knjižnične dejavnosti kot javne službe iz leta 2003 določa letni prirast najmanj ene knjige na učenca oziroma dijaka ter pet knjig na strokovnega delavca šole.

Ker pa so sredstva za nakup knjižničnega gradiva del splošnega šolskega proračuna, to pomeni, da je uresničevanje predpisanih standardov odvisno od finančnega načrta posamezne šole, števila učencev, razpoložljivosti materialnih sredstev pa tudi od razvojnih prioritet vodstva šole ter naklonjenosti vodstva zavoda. "Ker sredstva niso namenska, se pogosto zgodi, da morajo šole ob finančnih omejitvah sredstva preusmerjati drugam," pojasnjuje predsednica Bralnega društva Slovenije in dodaja, da to vodi v manjši letni prirast gradiva, odlaganje nakupa novosti, počasnejše posodabljanje strokovnega gradiva in manj možnosti za zagotavljanje prilagojenih gradiv za učence s posebnimi potrebami ali bralnimi težavami.

Posledično prihaja do velikih razlik med šolami in neenakih možnosti dostopa do knjižničnega gradiva. "V praksi to pomeni, da imajo lahko učenci v eni šoli dostop do sodobnega, raznolikega in kakovostnega gradiva, medtem ko drugje šolska knjižnica težko sledi potrebam učencev, spremembam učnih načrtov in sodobni kakovostni otroški in mladinski literaturi. Gre za vprašanje enakih možnosti dostopa do znanja in kulture," poudarja sogovornica.

Razlike med šolskimi knjižnicami so lahko precejšnje, in sicer ne zgolj glede velikosti, temveč tudi glede kakovosti in aktualnosti knjižničnih zbirk. Ker ni enotnega sistema financiranja, pa se razlike skozi čas le še povečujejo, še opozarja Fras Popović in dodaja, da so tako knjižnični nakupi pogosto prepuščeni "letnim finančnim improvizacijam".

V študijskem letu v povprečju le 10,76 evra na učenca

Čeprav obstajajo strokovni in mednarodni standardi in smernice, ki poudarjajo potrebo po rednem razvoju knjižničnih zbirk, v Sloveniji ni zakonsko določenega minimalnega zneska za nakup knjižničnega gradivnega. Podatki Bibliotekarskega statističnega sistema (BibSiSt) pa kažejo, da se sredstva za nakup gradiva med posameznimi tipi šol in okolij zelo razlikujejo.

Zadnji dostopni podatki so žal sicer za šolsko leto 2022/2023, vendar bo Narodna in univerzitetna knjižnica letos ponovno izvajala meritve poslovanja šolskih knjižnic, kar pomeni, da bodo pristojni lahko podatke primerjali.

Podatki tako kažejo, da je 946 enot šolskih knjižnic, v študijskem letu 2022/23 za nakup knjižničnega gradiva porabilo 3.296.285 evrov, od tega 3.212.150 evrov za nakup gradiva na fizičnih nosilcih. 

Kot izhaja iz publikacije, dostopne na uradnem slovenskem spletnem portalu, namenjenem zbiranju, obdelavi in objavi statističnih podatkov o delovanju slovenskih knjižnic, so tako šolske knjižnice za nakup knjižničnega gradiva v povprečju namenile 10,76 evra na učenca šole. Če pa upoštevamo, da knjižnice poleg gradiva učencem ponujajo tudi strokovno gradivo za učitelje, pridemo na 9,6 evra na potencialnega uporabnika, učenca oz. učitelja. "Največ knjižnic je imelo za nakup gradiva na fizičnih nosilcih na učenca razpolago med 5,01 in 7,00 evra. Kar pomeni, da imamo v sistemu šole, ki so namenile nič sredstev in šole, ki so namenile več kot 60 evrov," pojasnjuje Fras Popović ter ob tem navaja podatek, da je povprečna cena knjige v letu 2023 znašala 23,75 evra.    

Dodatni pritisk na šolske knjižnice pa je uvedel tudi nov pravilnik o učbeniškem skladu, ki so ga v času prejšnje vlade na ministrstvu sprejeli brez ustreznega posvetovanja s strokovnjaki in drugimi predstavniki stroke. Nov pravilnik namreč med drugim zagotavlja brezplačna učbeniška gradiva tudi za učence 4. razreda in ne zgolj do 3. razreda, kot je veljalo doslej. Čeprav to po eni strani zmanjšuje stroške za starše in podpira prehod učencev v drugo vzgojno-izobraževalno obdobje, pa vsaka dodatna obveznost pomeni več organizacijskega, administrativnega in logističnega dela za šolske knjižničarje.

"Šolske knjižnice so že zdaj odgovorne za upravljanje učbeniškega sklada, izposojo in evidenco gradiva, razvoj zbirke, bibliopedagoško delo ter spodbujanje branja," je pojasnila sogovornica in dodala: "Če se obseg brezplačnih gradiv širi, ne da bi se hkrati zagotovili dodatni kadrovski in finančni viri, obstaja nevarnost, da bodo morale knjižnice del svoje pozornosti preusmeriti iz razvojnih in bralnospodbujevalnih dejavnosti v administriranje učbeniškega sklada. To pa dolgoročno ni v interesu razvoja bralne kulture in pismenosti."

Prav odsotnost minimalnega standarda je tako z besedami sogovornice eden ključnih razlogov za pozive k sistemski ureditvi financiranja šolskih knjižnic. A težava, kot opozarjajo v Bralnem društvu Slovenije, ni zgolj pomanjkanje standarda, temveč v prvi vrsti predvsem odsotnost sistemsko zagotovljenega financiranja za njegovo doseganje.

Oblast, ki se s stroko igra skrivalnice

Šolske knjižnice potrebujejo namenska finančna sredstva za dva temeljna dejavnika: šolskega knjižničarja in knjižnično gradivo, pravi sogovornica. V Bralnem društvu Slovenije zato zagovarjajo sistem, v katerem bi država zagotovila namensko financiranje razvoja šolskih knjižničnih zbirk. "To bi lahko bilo vezano na število učencev oziroma dijakov. Na ta način bi bilo mogoče zagotoviti, da se zakonsko oziroma strokovno predvideni razvoj knjižničnih zbirk dejansko tudi uresničuje v vseh šolah, ne glede na njihovo velikost ali finančno stanje," pravi Fras Popović.

Država bi poleg tega morala poskrbeti za korekcijo pri šolah, kjer je malo učencev in sploh če v njeni bližini ni splošne knjižnice. Ob tem poudarjajo, da je ključno, da je v šolski knjižnici zaposlen strokovnjak, tj. šolski knjižničar, ki bi znal vrednotiti knjižno produkcijo ter zbirko prilagoditi potrebam učnega procesa in strokovnega razvoja sodelavcev.

V trenutnem sistemu pa je tako, da knjižničarji pogosto ne vedo, koliko sredstev imajo na voljo ter posledično težko načrtujejo nakup knjig oziroma porabo finančnih sredstev. "Zakonitost knjižnega trga je takšna, da knjižna produkcija ni enakomerno porazdeljena čez vse leto, pogosto tudi ni znano, kaj vse bodo založbe izdale. Posebna priložnost za nakup je seveda Slovenski knjižni sejem, zato je zelo pomembno, da je šolskim knjižničarjem omogočen obisk sejma, in da se tja ne odpravijo s proračunom deset evrov, kot se je zgodilo v nekem konkretnem primeru. Kolegica šolska knjižničarka je bila seveda iznajdljiva in je za ta znesek v šolo odnesla tri knjige, a vsakoletno 'pogajanje' za sredstva je nadvse utrujajoče," je bila ostra Fras Popović.

Sprememba zakonodaje, ki je bila sprejeta pred desetletjem, naj bi omogočila hitrejši, predvsem pa kakovostnejši in bolj enakomeren razvoj šolskih knjižnic, pravi sogovornica. "Bile so ustanovljene določene delovne skupine in pripravljene različne verzije dokumentov, ki naj bi usmerjali razvoj in delovanje šolskih knjižnic, to je pravilnik in strategija razvoja šolskih knjižnic. Pri vseh teh dokumentih pa se je v različnih sestavah oblast žal šla s stroko bolj skrivalnice kot pa odkrit dialog," je še pojasnila in dodala: "Šolska knjižnica je preveč dragocena, da bi bila predmet preizkušanja mišic. Bojimo se, da se bo kolesje zavrtelo znova od začetka brez sodelovanja strokovnjakov in raziskovalcev ter uvedlo neko rešitev, ki bo daleč od tega, da bi vzpostavljala okolje za gradnjo pozitivnega donosa do branja, in s tem začetek poti izboljšanja vseh rezultatov različnih raziskav."

Kaj pravijo na ministrstvu?

Na ministrstvu za izobraževanje, znanost in mladino so v odgovoru na javno pismo zapisali, da se zavedajo, da sta bralna pismenost in bralna kultura temeljni predpostavki kakovostnega izobraževanja, osebnega razvoja posameznika ter aktivnega in odgovornega državljanstva. Ob tem so poudarili, da na ministrstvu podpirajo tudi idejo o sistemskem financiranju šolskih knjižnic ter da bodo v okviru priprave prihodnjih sistemskih rešitev iskali možnosti za dolgoročno ureditev tega področja. Konkretnejših rešitev niso napovedali, odgovor pa so na Bralno društvo Slovenije naslovili 20. julija.

21. septembra je nato na redni seji državnega zbora poslanka Svobode Andreja Rajbenšu na ministra za izobraževanje, znanost in mladino Boruta Rončevića naslovila vprašanje, ali so na ministrstvu že pripravili sistemsko rešitev. Kot je odgovoril minister, nov pravilnik, s katerim bodo sistemsko uredili zagotavljanje ustreznega prirasta knjižničnega gradiva, še vedno pripravljajo. "To se bo zgodilo razmeroma kmalu," je napovedal minister ter v nadaljevanju pojasnil, da se bodo oblikovanja strategije lotili v okviru šolske reforme. Glede na to, da je minister prejšnji teden imenoval tudi strokovni svet za reformo vzgoje in izobraževanja, v katerem med drugim sedita tudi Jože Možina in Aleš Primc, so se zadeve morda le začele premikati. Vprašanje je le, v katero smer.

Osrednja težava medtem še vedno ni bila odpravljena, šolske knjižnice še vedno nimajo zagotovljenega namenskega financiranja, veliko šolskih knjižnic nima pogojev za opravljanje svojih nalog, nima sredstev za razvoj kakovostnih knjižničnih zbirk, nima kadrov, saj šolski knjižničarji nemalokrat pokrivajo odsotnosti učiteljev, nima ustreznih prostorov ter nima sodobne opreme.

Kot je še pojasnila Fras Popović, bo tako z vidika stroke ključni pokazatelj napredka trenutek, ko bodo napovedi dobile konkretno finančno in normativno izvedbeno obliko. "Šele takrat bo mogoče govoriti o dejansko urejenem sistemu financiranja šolskih knjižnic," je zaključila.