Tone Hočevar: Kužki so nam odpirali vrata, ki so se zdela tesno zaprta

Kultura 26. Dec. 202107:05 > 10:08
Delite:
Viking v nahrbtniku, Tone Hočevar
Foto: Tone Hočevar

Tone Hočevar je legenda slovenskega novinarstva, je poročevalec, urednik, televizijski voditelj, dopisnik iz Latinske Amerike in s Karibov, 16 let pa je preživel v italijanski prestolnici. Pot ga je vodila po vsem svetu, vselej pa so njega in njegovo družino spremljali pasji prijatelji.

Več kot dva ducata kužkov sta Toneta Hočevarja spremljala iz domače hiše po svetu in so mu, kot pravi, pomagali širiti obzorja. Tudi ljudi so mu pomagali spoznavati in so mu odpirali vrata, ki so se zdela priprta ali tesno zaprta. V knjigi Kosmata druščina, ki je izšla pri založbi KUD Sodobnost International, pa je Hočevar zbral vse svoje pasje dogodivščine ter se poskušal oddolžiti vsem kužkom, ki so ga kdaj spremljali, “pa tudi vsem ljudem, od katerih se je kaj ‘pasjega’ naučil”.

Kako je nastala ideja, da vse te pasje dogodivščine strnete v eno knjigo?

Ideja se je začela že čisto na začetku, ko sem imel še prvega kužka, samo nisem mislil še na knjige takrat. Po zadnji knjigi Skušnjave, kjer sem omenjal kužke, pa so se porajale prve ideje, sprva predvsem s strani prijateljev, o tem, da bi napisal zgodbo o kužkih, saj jih je bilo kar nekaj. Prav tako so bili z mano vse življenje.

Koliko časa pa je knjiga nastajala?

Ko sem se lotil pisanja, je šlo hitro, dobro leto. Pred tem, ko zbiraš zgodbe, pa kar traja. Predvsem moraš prebrskati veliko spominov in pregledati veliko slik, preveriti zgodbe vseh, ki so me spremljali vsa ta leta, predvsem žene Bojane, ki je bila z mano zadnjih 50 let. Tako se poskušaš spomniti vsakega posebej in vseh njihovih lastnosti.

Ljubezen do psov vam je bila tako rekoč položena že v zibko.

Absolutno. Miško je bil prvi in je bil tak, kot je sedaj Pupi. Pa še nemškega ovčarja smo imeli pri hiši. Potem se je pa začelo, eden za drugim in vsi so bili moji.

Če sem prav naštela, da vas je v življenju spremljalo 25 psov.

Ste jih prešteli? Sam jih res nisem, mladičev še posebej ne, samo moje aktivne spremljevalce.

Trenutno pa vam družbo delajo Pupi, Karmen in Hera. Morda rahlo nehvaležno vprašanje, pa vendar. Ste s kakšnim štirinožnim članom družine navezali še posebej trdno vez?

Čisto vsak mi je prirasel k srcu, vsak v svojem času. Morda se koga bolj spominjaš, ker je doživel več let,  nekateri so jih dočakali celo 18 ali 19 let, kar je redko za pse. Negre se večkrat spominjam, bila je zelo posebna, prijazna in aktivna dobermanka. Pa Čikija, malega pritlikavega šnavcerja, ki je z nami potoval trikrat čez ocean in se je vsakič navadil na novo okolje. Dve obdobji je živel v Sloveniji, sicer pa je živel z nami v Mehiki in na Kubi. Pa prve bernke in druge bernke ter seveda vsi, ki me spremljajo trenutno.

Psi so vas spremljali na vseh dopisniških poteh. So vam pomagali navezali stik z domačini?

Absolutno. Tega se ne zaveš takoj, temveč šele retrospektivno. Psov prav tako ne vodiš s seboj zato, da boš navezoval stike, a ti pri tem zagotovo pomagajo. Najprej smo to odkrivali v Mehiki, kjer so ljudje, čeravno izgledajo veseljaški, precej zaprti. Tam so nam kužki odpirali prva vrata. Na Kubi so nam kužki omogočili, da smo sploh izvedeli, kaj se v resnici dogaja, saj so imeli drugače domačini do tujcev zelo previden odnos. Bali so se, a ne toliko tujcev, temveč predvsem njihove oblasti. Pa seveda tudi v Rimu in Vatikanu, kjer je prav tako zaprt sistem, kot je na Kubi. Ko so ti ljudje nekje v parku, na sprehodu s psi, se sprostijo in postanejo takšni ljudje, kot si ti sam. Ko pozdravijo kužka, se tudi s tabo začnejo pogovarjati.

V knjigi Kosmata druščina ste zapisali, da ste se zmeraj in povsod, prav v vsaki deželi, kamor ste odpotovali, najprej ozirali za psi, ki so jih v pasme morda izoblikovali prav v tisti deželi. Je še vedno tako?

Še vedno. Ne samo, ko potujem, tudi ko se sprehajam po Ljubljani. Kakšni psi se kje nahajajo ter kako se ljudje do njih obnašajo, pove veliko o kulturi, ki jo tam gojijo.

Ko smo recimo šli na tekmo v Francijo v Lyon in smo šolane pse pustili pod napuščem, ker je lilo, sami pa smo se odpravili čez cesto v gostilno, nas je gostilničar vprašal, zakaj smo pustili pse zunaj. Ko smo mu pojasnili, da zato, ker so mokri in bi v gostilni zaradi njih smrdelo, nam je odvrnil, da ga to prav nič ne moti in jih pravzaprav moramo pripeljati notri, saj si bodo sosedje drugače mislili, da ne mara psov. V Rimu smo denimo tudi k mesarju hodili s kužki, tam je že tako daleč od juga, da se izjemno pozna drugačni odnos. Sproščen in prijazen. Se ti pa drugod lahko zgodi, da bi še tebe zbrcali, kaj šele psa, če bi prišel v pasji družbi.

Kako je že ime kužku, ki ga je papež največkrat blagoslovil?

Več jih je bilo. Bila je bernka Danica, pa doberman Alf in švedski ovčar Viking. 16 let smo bili v Rimu, tako da je bilo teh kužkov kar nekaj, niso vsi celotnega obdobja do konca dočakali.

Bi lahko na podlagi vseh svojih svetovljanskih doživetij izpostavili kakšno državo, ki se vam s kinološkega vidika zdi še posebej vtisnila v spomin ter vam morda posredovala tudi največ izkušenj?

Eno je odnos do kužkov, drugo stvar pa je kinologija. Kinološko so denimo najbolj razviti Angleži, saj so si kinologijo kot vedo pred poldrugim stoletjem tudi izmislili. Pa vendar to ne pomeni, da imajo najboljši oziroma najbolj prijazen odnos do psov. Mislim, da so v Italiji in Španiji, zlasti na severu, najbolj prijazni do psov. Razlika med severom in jugom je zelo očitna, predvsem v sredozemskih državah.

Tudi Mehika je izjemno razvita, pa tega morda sploh nismo pričakovali. Sploh si ne moreš predstavljati, da je tam takšno stanje, saj gre za državo, ki ima bogati del prebivalstva na drugi strani pa izjemno revščino. Mehika je izjemno razslojena, po kinološki plati pa so bili takrat, ko sem z družino prebival na Ulici nageljnov kot stalni dopisnik, bolj razviti kot mi. Govorimo torej o pasmah. Sam nisem rasist, trenutno imamo Karmen, ki je najdenka, in dve plemeniti rodovniški psički, ampak odnos je enak. Vsi so naši kužki.

“Dokler se ne otreseš pravovernega kinološkega pogleda na pse, dokler si rasist in ti je več vreden papir z rodovnikom kot kuža, pasjega sveta pravzaprav ne razumeš čisto zares. Psi so bili namreč od zmeraj, vsaj deset tisoč det nas spremljajo. Kinologija, ki si je izmislila pasme in z njimi služi, je stara komaj poldrugo stoletje. Učil sem se od nje, veliko mi je dala, vendarle največ šele takrat, ko ji nisem več dovolil, da bi mi bila religija.”

Tone Hočevar, Kosmata druščina

Kam pa se v kinološkem svetu umešča Slovenija? Kakšen imamo Slovenci odnos do psov?

Nekoč, ko sem imel Miškota, so bili še časi, ko so bili psi privezani pred hlevom ali na kozolce. Nikakor niso bili psi v hišah, Miško pa je bil pri mojem starem očetu v hiši, celo v kuhinji. Tam sem se tudi naučil pravega odnosa do psov. Torej ni bil nekdo, ki bi se ga brcnilo, da bi šel ven, temveč je bil član skupnosti in družine. Takrat smo imeli pri nas od pasem samo nemške ovčarje oziroma volčjake, kot so jih imenovali takrat. Nekaj malega je bilo tudi lovskih psov.

Šele pred tridesetimi leti pa se je začela čutiti sprememba in Slovenija se je začela razvijati. Takrat so tudi pasemski psi prišli v “modo”. Veliko psov je bilo, sedaj pa jih je še več, čeprav je velika večina križancev in mešanih pasem. V zadnjem času ljudje celo komaj dobijo še kakšnega najdenčka, saj so zaradi epidemije kužki zelo dobrodošli in jih takoj vzamejo iz zavetišč. Lažje tudi preživiš te čase, če ima ob sebi družabnika.

Osvetlili ste tudi problematiko slovenskega ponosa, saj da se Slovenci tepemo za teran, kranjske klobase in pršut, na kraškega ovčarja pa smo povsem pozabili.

Še huje pa je, da smo istrskega goniča zapravili, ne da bi z očesom trenili. Nič nismo storili za to, da bi istrski gonič ostal naš. Hrvati so ga brez težav odpeljali. Naše oblasti, ne politične ne kinološke, niso storile ničesar, da bi ostal. Tako je odšel tudi posavski gonič, pa tudi alpski gonič. Sedaj imamo samo še kraškega ovčarja, ki pa je za kinološki svet najmanj zanimiv in upam, da bomo vsaj tega ohranili.

Akademski slikar Blaž Vehovar, ki sedaj vodi Klub kraških ovčarjev Slovenije, se zelo trudi za njihovo ohranitev, bo pa treba še kaj storiti tudi zunaj ovčarskega in kozarskega druženja. Ljudje, ki imajo koze in ovce, imajo ovčarje, vendar če želiš, da se ovčar obdrži kot pasma, jih morajo imeti ljudje doma.

Torej ni težava v tem, da Slovenci nimamo veliko lastnih pasem, temveč v tem, da smo dopustili, da so nam naše pasme odvzeli?

Bistvo je v tem, da mi nismo imeli nikdar svoje aristokracije. S tem se vse začne. Kjer so imeli velike graščine, so imeli tudi plemenite pse. Velike lovske pse so tako denimo imeli Francozi, Britanci in Španci, pa tudi Italijani do neke mere. Ker so imeli bogate ljudi z velikimi lastnimi lovišči, kjer nihče z izjemo lastnika ni smel loviti, so lahko imeli velike goniče.

Šele s pojavom meščanstva pa se pojavijo psi tudi pri drugih ljudeh, ne le pri najbogatejših. Po industrijski revoluciji pa pride pes med “navadne smrtnike”. Takrat se pojavijo terierji ter podobne pasme, ki jih imajo lahko ljudje, ki nimajo toliko denarja, kot ga zahtevajo veliki psi. Rudarji so recimo imeli tudi male terierje s seboj pri delu v rudniku, saj so jih opozarjali in ščitili pred podganami.

“Pse, ki se dobro počutijo in zanje ljudje lepo skrbijo, največkrat srečaš v mestih, kjer se je utrdil srednji razred – dokler ta zdrži ritem tekmovalnosti novih časov. Odkar srednji razred odmira povsod po svetu, tudi psom trda prede.”

Tone Hočevar, Kosmata druščina

Resnično ste prava kinološka enciklopedija. Bili ste urednik Kinologa in prve slovenske revije za ljubitelje psov in drugih živali Moj pes, vodili ste TV oddajo o živalih, se ukvarjali z agilitijem ter z vzgojo terapevtskih psov. Katera izmed vseh teh dejavnosti pa vam je prinesla največ veselja?

Vedno sem imel najraje tisto, kar sem počel v danem trenutku. Trenutno mi je tako najbolj všeč to, da imam prijetno družbo. S kužki hodimo po najmlajšo vnukinjo Julijo v šolo in potem korakamo skozi Črnuče. Julija tudi zelo dobro obvlada kužke, saj je z njimi zrasla. S Hero je shodila.

V knjigi ste med drugim tudi zapisali, da so vas psi vedno bolj zanimali, kot politika, pa vendar tudi pri psih brez politike ni šlo.

Seveda so psi bolj prijetni in preudarni kot politika, tudi oni so sicer preračunljivi, a bistveno manj, kot politiki. Tudi v kinologiji pa je politika, saj jo vodijo ljudje, ki so po svoje politiki, čeprav ne govorimo o političnih strankah.

Ste se morda s politiko v kinologiji soočali takrat, ko ste poskušali kužke spraviti domov ali na novo dopisniško rezidenco, pa so vas na letališčih vedno znova ustavljali uradniki, ki kužkov brez prestane večdnevne karantene v kletkah niso spustili na tuje ozemlje?

Niti ne, takrat je bila večji problem birokracija ter odnos oziroma pomanjkanje le tega do kužkov in ljudi.

S psi pa navsezadnje ni nič drugače kot z ljudmi, tudi pasje populacije se spreminjajo. Kako pa menite, da bo oziroma je že, epidemija spremenila pse?

Epidemija nas je predvsem izjemno prizadela. Tudi ljudi, ki se ukvarjajo z vzrejo psov, saj niso uspeli iti v tujino, da bi pasemske pse parili s primernimi plemenjaki. Ti, ki se resno ukvarjajo z vzrejo psov, hodijo namreč v tujino. Sedaj je že malo boljše, a zaradi nejasnosti, ali bodo meje ostale zaprte ali odprte, še vedno ni neke garancije, kako bo. Nekateri ljudje namreč od tega živijo in zanje je to res težko in zapleteno obdobje.

Vi se z vzrejo psov niste nikdar resno ukvarjali?

Resno smo se, a nikdar profesionalno. Imeli smo samo dve legli dobermanov, ki smo jih pripeljali iz Havane.

Mešanka Karmen je k vaši družini prišla tik pred epidemijo?

Tako je. Prišla je točno en dan pred epidemijo. Z nami pozna samo ta epidemični čas. K nam je prišla, ker naša družinska prijateljica ni zmogla več ustrezno skrbeti zanjo, tako da je poznala tudi čas pred epidemijo, a del naše družine je ves čas epidemije.

Zapisali ste še, da moraš spoznati več pasem, če hočeš vedeti kaj o psih. Ena pasma ti razkrije le delček resnice.

Vsak pes je drugačen in ima svoj značaj. Moje tri trenutne psice so si med seboj povsem drugačne, pa vendarle se zelo dobro razumejo. Vse je le stvar vzgoje. Spoznati moraš več pasem, saj se šele s tem naučiš, kaj pes sploh je. Mislil sem, da vse vem, ko sem imel tretjega nemškega ovčarja, potem sem pa ugotovil, da pravzaprav nič ne vem o psih oziroma veliko manj, kot sem mislil, saj sem dobil kužke, ki so bili iz povsem drugega sveta. Niso bili tako vodljivi, kot so ovčarji. Že te tri, ki jih imam sedaj, so si povsem različne. Hera, ki je bernka, je nadvse prijazna. Pupi, ki je špic, pa je sicer ravno tako prijazna, vendar šele sedaj, ko je vzgojena. Špici so tako bolj živahni in čuvaji po naravi.

Tudi vaš prvi Miško je bil špic. Se je sedaj s Pupi, ki je prav tako špic, sklenil nek krog, ali boste dali priložnost še kraškemu ovčarju, edini preživeli slovenski avtohtoni pasmi, ki je, če se ne motim, niste še nikdar imeli?

Bomo videli, če bom dovolj dolgo zdrav in pri močeh, morda pride tudi čas za kraškega ovčarja, saj ga res nikdar nismo imeli.

Komentari

Vaš komentar