Upor, partizanstvo in vsakodnevni trud za ohranitev materinščine

Andrina Mračnikar je slovenskokoroška režiserka in scenaristka, ki je na področju filmske umetnosti za ohranitev spomina na zgodovino, uporništvo in trpljenje koroških Slovencev v Avstriji tako pomembna, kot sta za celotno slovensko skupnost na področju literature Florjan Lipuš in Maja Haderlap. Po dokumentarni trilogiji Izginjanje/Verscwinden (2022), Korošec govori nemško (2006) in Andri 1924-1944 (2002/03), ki govorijo o zgodovini in prihodnosti slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem, se je minuli teden na Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu (Liffe) predstavila s celovečercem Mila Marija. Kako je nastajal film, ki ni le zgodba o partizanskem boju, zakaj je bilo pomembno, da igralci govorijo v obirskem narečju, kako sama razume izjemen odziv publike po Evropi, koliko na sončni strani Alp vemo o zgodovini in položaju slovenske manjšine v Avstriji in zakaj zgolj kultura ne more rešiti slovenstva na avstrijskem Koroškem?
Film Mila Marija govori o mladi koroški Slovenki, ki se med drugo svetovno vojno pridruži partizanskemu odporniškemu gibanju proti nacizmu. V ospredju je zgodba o pogumu, osebni svobodi, narodni identiteti in težkih osebnih odločitvah v času vojne, ki pa so še kako aktualne tudi v današnjih časih vzpona avtoritarcev in nenehnega rožljanja z orožjem. S filmom, ki je nastal v slovensko-avstrijsko-grški koprodukciji, je Mračnikar v avstrijski kinematografiji postavila nov mejnik. Avstrija je dobila prvi partizanski film. Zgodba je pomembna tudi za režiserko osebno, saj skozi zgodovino protifašističnega odpora koroških Slovencev predstavlja tudi del svoje družinske zgodovine.
Zato jo, ko sedeva v kavarno hotela Union, najprej vprašam, kaj bi rekla Odrijeva Lizi, kot so klicali njeno babico Elizabeto Sitter, ko bi videla, da smo si Slovenci lahko v minulem tednu ogledali kar tri filme njene vnukinje. Premierno Milo Marijo in ponovno Korošec govori nemško ter Andri. Andri je bil Lizin brat, ki je padel v partizanih, medtem ko je bil drugi brat, Hanzi, s 17 leti prisilno mobiliziran v nemško vojsko in je padel med drugo svetovno vojno. In prav s teh dveh zgodb, zgodbe njenega pradedka, ki je bil odpeljan v taborišče Dachau, in babice je deloma Andrina tudi gradila zgodbo svojega zadnjega celovečernega filma.
"Zagotovo bi bila babica vesela in ponosna," odvrne, še vedno ganjena nad odzivom občinstva po torkovi premieri, ki je ustvarjalce filma nagradilo z dolgim aplavzom in stoječimi ovacijami. "Res nisem pričakovala, da bo film tako toplo sprejet, kar razumem kot znak solidarnosti s koroškimi Slovenci in tudi kot politično podporo manjšini."
Nepoznavanje
Velik del vašega filmskega opusa je posvečen uporu in bitkam slovenske manjšine za ohranitev. Ste čutili moralno dolžnost, da se poklonite vsem tem borcem in tudi svojim prednikom?
Ne maram besede moralna dolžnost, saj ne gre za nekaj moralnega, temveč za občutek odgovornosti do zgodbe moje družine in zgodb številnih partizank in partizanov, ki pričajo o uporu. Dokler nisem začela snemati dokumentarca Izginjanje/Verschwinden, se sploh nisem zavedala, kako malo vedo Slovenci o svoji manjšini. Pred tem sem odnos do nas doživljala predvsem kot ignoranco, saj sem velikokrat slišala, tudi ob obiskih v Sloveniji, predvsem norčevanje iz naše tipično koroške izgovorjave črke 'r'. Naše govorice se ni sprejemalo kot eno od variant slovenskega jezika, kar sem razumela kot vzvišenost. In šele s filmom Izginjanje/Verschwinden sem spoznala, da gre zgolj za nepoznavanje slovenske manjšine, saj so gledalci po ogledu filma izražali veliko naklonjenost in sočutje do tega, kar doživljamo na avstrijskem Koroškem.
Kako pa je s poznavanjem slovenske manjšine v Avstriji, zunaj Koroške?
Nasploh se zelo malo ve o slovenski manjšini, kar se mi zdi neobičajno, saj Avstrija zelo dobro skrbi za svojo manjšino na južnem Tirolskem, ki uživa visoko raven pravic, in vsak Avstrijec ve za to manjšino in jo sprejema za svojo.
S slovenske strani nikoli nismo bili deležni takega odnosa, čeprav iz tega majhnega slovenskega jezikovnega prostora prihajajo kulturni ustvarjalci s področja literature in umetnosti, kot so Florjan Lipuš, Maja Haderlap in Valentin Oman, ki so pomembno obogatili slovensko kulturo.
A če se vrnem k odnosu Avstrijcev. Celo na Koroškem je malo zavedanja, da smo Slovenci manjšina in da živimo na dvojezičnem ozemlju. Še manj jih ve, da smo avtohtona manjšina in da se je na teh prostorih slovenski jezik govoril od sedmega stoletja, torej še pred nemškim, zato je naravnost smešno, ko občasno še vedno slišimo opazke, "Ja, kaj pa hočejo ti Slovenci v Avstriji?! Naj gredo nazaj v Slovenijo!"
Nepoznavanje izvira iz tega, da o nas ni mogoče nič prebrati ne v šolskih učbenikih, ne v medijih. Letos, leto po raciji na Peršmanovi domačiji, za katero se je ugotovilo vsaj, da je bila nezakonita, sem bila na prireditvi slovesna govornica pri Peršmanovem muzeju. Udeležil se je ni niti en nemško govoreči predstavnik iz koroške deželne vlade in tudi nikogar iz nemškega oddelka avstrijske nacionalne televizije ORF ni bilo. Po taki raciji in akciji bi pričakovala, da bo prišel vsaj deželni glavar, a niti nekdanjega, Petra Kaiserja, ki je bil slovenskemu jeziku zelo naklonjen, ni bilo.
Upor!
Sami ste do zaključka slovenske gimnazije v Celovcu živeli na avstrijskem Koroškem. Kakšen je bil odnos okolice do vas v tistem času? Nenazadnje ste odraščali ob materi, Helgi Mračnikar, prevajalki, slavistki in dolgoletni urednici založbe Drava. (Slednja je v knjigi Mamin glas zapisala zgodbo Elisabete Sitter in njenih najbližjih v hudih in krutih časih; op. p.)
Ko sva z mamo hodili po mestu, sva bili pogosto deležni opazk, zakaj ne govoriva nemško. Mamo so spraševali, zakaj ne govori z mano nemško, ali so z nama komunicirali v popačeni nemščini, kot da bi bili omejeni. Številni otroci imajo izkušnjo, da so jih na poti v šolo vrgli z avtobusa, če so govorili slovensko in tudi meni so starši prijateljev kdaj rekli: "Nič nimamo proti slovenščini, a to je enostavno grd jezik". Diskriminacija je bila stalno prisotna in je še danes. Tudi ko sem snemala dokumentarec Izginjanje/Verschwinden, je kdo rekel, da slovenščina ni pravi jezik, da je to windisch. Čeprav so ljudje pred kamero običajno bolj previdni, je bilo zaznati odpor proti slovenščini.
So vse te izkušnje v rani mladosti prispevale k temu, da ste postali upornica?
Vsekakor. Ljudje imamo različne možnosti, da se uklonimo, umolknemo in se prilagodimo, a meni je bil vselej bližji upor. In tudi vsi ti filmi o uporu so bili doslej povsod dobro sprejeti. Za že omenjeni dokumentarec Izginjanje/Verschwinden smo na festivalu avstrijskega filma Diagonale v Grazu dobili nagrado občinstva.


Avdicije
Kako pomembno je bilo za vas v luči nenehne borbe za ohranitev materinščine, da je Mila in družina v filmu govorila v obirskem narečju, ki ga govorijo na območju Železne Kaple in v Selah?
Zelo pomembno mi je bilo, da vsi družinski člani govorijo v obirskem narečju, saj brez tega film ne bi bil pristen in prizori ne bi delovali verodostojno. Marta Polanšek, slavistka, upokojena učiteljica, katere domače narečje je obirsko, je z igralci dolgo vadila. Že na avdiciji sem želela, da jih slišim, kako zvenijo. Doroteja Nadrah, ki je igrala lik Mile Marije, se je eno leto učila obirskega narečja. V začetku je celo en teden stanovala pri Marti, da sta šli skozi scenarij in prevedli vse dialoge v družini.
Za občinstvo v Avstriji bo film sinhroniziran. Ste imeli zaradi tega kakšne zadržke?
Z avstrijskim producentom sem imela veliko razprav o tem. Na festivalu Viennale na Dunaju oktobra in decembra v Beljaku je bil oziroma bo prikazan v originalni izvedbi s podnapisi. Za televizijo in avstrijske kinematografe, kjer bodo film začeli prikazovati januarja prihodnje leto, bo prikazana sinhronizirana verzija, saj v Avstriji ljudje niso vajeni brati podnapisov. Vse imajo sinhronizirano in če želimo, da bi si čim več ljudi ogledalo film, smo pristali na sinhronizirano verzijo, pri čemer je bil kompromis, da bodo vsi dialogi, ki potekajo v družini, ostali v slovenskem originalu.
Doroteja Nadrah, ki igra glavni lik Milo s partizanskim imenom Marija, je svojo vlogo odigrala res izvrstno. Ste jo poznali že prej? In kako ste k sodelovanju pri filmu pritegnili igralska imena, kot so Leon Lučev, Marko Mandić, Saša Tabaković?
Ne, z Dorotejo se nisva poznali. Videla sem jo sicer že v Razrednem sovražniku, vendar živim na Dunaju in poznam predvsem nemško kulturno sceno. Slovenija ima, kljub temu da je majhna država, izredne igralke in igralce. Večino, ki so sodelovali v filmu, sem izbrala na avdicijah. Tudi Dorotejo, ki je imela zelo zahtevno vlogo, saj je skozi film prešla od 20-letnega dekleta, do komandantke in kasneje v povojnih časih matere, zato sem se želela na avdiciji prepričati, da bo lahko odigrala to zahtevo vlogo, ter jo preizkusila že tudi v narečju. Leon Lučev je prebral scenarij in bil takoj za, podobno drugi, a so morali na avdicijo, saj sem jih želela videti v različnih vlogah.
Kako bi se odločili?
Manjšo vlogo v filmu ima tudi znani koroški odvetnik, borec za pravice koroških Slovencev Rudi Vouk (na ustavnem sodišču je med drugim izboril dvojezičnost krajevnih tabel; op. p.). Ste se mu želeli s to vlogo zahvaliti za vsa dosedanja prizadevanja?
Vse, kar je Rudi Vouk do sedaj s svojim delom naredil za koroške Slovence in manjšino, je izjemno. Je človek z ogromno energije in vedenja, ki ga posveča temu delu, zato je to bil poklon, obenem pa velika čast zame, da je vlogo sprejel.

Čeprav v filmu spremljamo Milo, ki se priključi partizanom, je to veliko več kot le partizanski film.
Res je. Ko so me ljudje v pripravah na snemanje spraševali, ali bo to partizanski film, sem jim pritrjevala. A je hkrati to tudi zelo protivojni film. Film, ki govori o človeških odločitvah in vprašanjih, ki se dotikajo vseh; kako se odločiti v težkih časih, kot je vojna, in kako z odločitvami in dejanji, ki jih v nekem trenutku sprejmeš, živeti. Tudi zato, menim, je film tako dobro sprejet tudi v okoljih, ki nimajo podobne zgodovine, kot je denimo Švica, kjer smo imeli svetovno premiero. Film obravnava zelo aktualne teme, ki odpirajo vprašanja, kako bi sami ravnali, če bi se znašli v situacijah, v kakršnih so se koroški Slovenci in Mila. Podoba v takih situacijah namreč ni črno-bela, dileme so velike in odločitve, ko ni jasnih odgovorov, zelo težke.
Čez ves Dunaj na slovenščino
Ob koncu filma gledalec lahko prebere, da 7. člen avstrijske državne pogodbe, ki zagotavlja posebne pravice slovenske manjšine, še vedno ni v celoti uresničen, čeprav je od njenega podpisa minilo že 71 let. Kakšna so vaša pričakovanja od trenutne slovenske oblasti, ki se rada sklicuje na domoljubje, in kaj si želite v povezavi z ohranjanjem maternega jezika, za katerega je že Lipuš rekel: "Z jezikom smo ali nismo, z jezikom bomo ali ne bomo!"?
Če gre za pristno domoljubje in ljubezen do jezika, bi bilo pomembno, da bi nas slovenska oblast podprla na način, da bi zahtevala dosledno spoštovanje dvojezičnosti na vseh področjih, še posebej pa v šolstvu. Sama ne morem drugim govoriti, kaj naj občutijo oziroma kateri jezik naj uporabljajo. To je osebna odločitev posameznika, kajti govoriti slovensko v okolju, kjer je slovenščine vse manj, zahteva trud. To ni nekaj za mimogrede, zahteva trud. Sama moram denimo sina voziti čez ves Dunaj, da se enkrat tedensko udeleži pouka slovenščine. Vedno težje postaja tudi zato, ker je okolje nemško in otrok težko vidi smisel v učenju, če nima sovrstnikov, s katerimi bi govoril ali se igral v slovenščini. Seveda lahko odrašča ob slovenskih knjigah in risankah, a zgolj kultura jezika ne more rešiti. Jezik ostaja živ le, če je del vsakdanjega življenja. In za to si moramo prizadevati.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje