"Vlada ima na voljo plan A in plan B"

Ta teden je minilo sto dni Janševe vlade. Če bi sodili po tem, kar smo videli do zdaj – tako v vladi kot v opoziciji – jih lahko mirne duše pričakujemo še 1.300. Koliko od teh bo uspešnih, je drugo vprašanje.

Četrta Janševa vlada je bistveno bolj strateška od tretje ali druge. Morda je to pretiran pridevnik. Morda gre le za previdnost in zdravo pamet, da ne odpiraš več front, kot jih lahko ubraniš.

Premier se ne spušča v nepotrebne polemike (vsaj ne osebno), pri tem pa ohranja tisti ostri ton, brez katerega svojih jedrnih volivcev ne bi mogel ohranjati v stanju mobilizacije, ki bo nujna v bližajoči se referendumski sezoni.

Skoraj vsa ministrstva napovedujejo izrazito desne politične obrate, a se ne prenaglijo z dramatičnimi ukrepi. Vlada je prižgala ogenj pod kotlom, a za razliko od šest let nazaj žabe ni vrgla vanjo.

Ta "fabijska" strategija (po imenu rimskega generala, ki je zmagoval s previdnostjo in izogibanjem frontalnim spopadom), z mešanico odločnosti, celo radikalnosti in preračunljivosti, dela opozicijo nervozno in veča možnost, da bo ona tista, ki bo storila napake. To smo videli pri odzivu na podeljevanje izvodov ustave šolarjem. Odločitev, kakršno bi lahko sprejela Golobova vlada, je bila sprejeta na nož – pretirana reakcija je morda bolj škodila opoziciji kot vladi.

Tudi ankete kažejo, da se vlada kar dobro drži. Res je, da je njena priljubljenost padla bistveno hitreje kot Golobovi, a pomembnejši je podatek, da se ta rastoča nepriljubljenost ne kaže na rejtingu posameznih strank. SDS je znova trdno na vrhu priljubljenosti, ne da bi zaradi tega bistveno odškrnila podporo manjših partnerjev.

Oklevanje, ki šibi Goloba in celotno opozicijo

Zanimivo je, da je v prvih tednih po volitvah Svoboda prehitela SDS. Efekt hitenja na pomoč zmagovalcu je koristil Golobu, dokler je javnost verjela, da je volitve zmagal on. Ko pa se je izkazalo, da je poraženec, se je pojavil velik dvom, ali se je sposoben prilagoditi novi situaciji. Levosredinski mainstream se je v zadnjih tednih volilne kampanje in takoj po njej že sprijaznil s tem, da bo Golob še naprej vodja "protijanševske" koalicije, zdaj pa okleva: naj ostane pri tej izbiri ali naj se, kot že tolikokrat, miselno pripravi na vznik "novega obraza"?

To oklevanje šibi Goloba in z njim celotno opozicijo, saj je jasno, da od pehanja Gibanja Svobode ne bo imela neposredne koristi nobena od obeh sedanjih partneric. Golob se začenja zavedati nevarnosti in skuša biti bolj proaktiven. Vladne stranke pa se medtem, pametno, pripravljajo na lokalne volitve, saj se zavedajo, da bodo dobri rezultati na lokalni ravni, kjer so tradicionalno močnejši, okrepili samozavest njihovih volivcev in dodatno dezorientirali opozicijo.

Uspešnost te "fabijske" strategije postavlja vprašanje, ali ni šlo pri sprejemu interventnega zakona za napako. Žolčni odzivi na razsodbo ustavnega sodišča kažejo, da je vsaj del koalicije dejansko pričakoval, da referendum o zakonu ne bo dopusten. Ko je ustavno sodišče – pričakovano – odločilo nasprotno, se je na kocki zelo hitro znašlo zelo veliko.

Ne gre le za to, da lahko zelo veliko vladnih politik pade v eni sami potezi (med drugim skoraj vsi ukrepi, okoli katerih je realistično pričakovati programsko konvergenco med vladnimi strankami in Resnico); še pomembnejše je, da o vsem tem zelo širokem naboru zadev nato državni zbor še eno leto ne bo mogel sprejemati novih zakonov. V primeru opozicijske zmage na referendumu se bo odprlo vprašanje, kaj lahko vlada sploh počne eno leto.

Odgovor je marsikaj: začenši z zunanjo in kadrovsko politiko. Toda za razliko od davčnega in ekonomskega paketa, ki ima dejansko podporo tudi v določenem delu sredinskega volilnega telesa, so to teme, s katerimi si ne bo povečala priljubljenosti. Nevarnost "mrtvega toka", ki traja vse do konca mandata, bi bila v tem primeru velika.

Po drugi strani bi seveda vladni uspeh na referendumu odprl možnost za zakonodajni stampedo, ki bi lahko globoko preobrazil slovensko družbo. Stave so torej zelo visoke. Zato moramo z ocenami o dolgoročnih obetih četrte Janševe vlade počakati na konec jesenske volilno-referendumske sezone.

Kakšen je plan A in kakšen plan B?

A tudi, če bi vladna stran iz nje izšla kot poraženka, to še nikakor ne bi pomenilo, da bi bile predčasne volitve ali menjava oblasti kaj bližja. Za to ni številk niti, če bi se Resnica odločila, da zamenja stran – in od tega smo danes bistveno dlje kot spomladi. Če bi se Stevanović, v paničnem poskusu reševanja lastne popularnosti, odločil za takšen obrat, je verjetnejše, da bi bila cena zanj razkol v poslanski skupini. In vlada potrebuje le dva dodatna poslanca, da prepreči vsakršno možnost uspešne nezaupnice ali interpelacije.

Vlada ima torej na voljo plan A in plan B. Prvi predvideva zmago na referendumu o interventnem zakonu (daleč najpomembnejšim izmed obeh, ki se napovedujeta): v tem primeru lahko pričakujemo stampedo ukrepov, ki bodo slovensko politiko in družbo bistveno obrnili v desno.

A tudi če bi morebitni poraz prinesel s sabo najbolj negativne posledice za vladno stran (zakonodajni moratorij na celo vrsto ključnih politik in ohladitev odnosov z Resnico, ki kot čista populistična stranka ne more dolgo prenašati pretesne navezave na nepopularno oblast), bi ji še vedno puščal obilico manevrskega prostora. Najbolj logična poteza bi bila poskus razbitja poslanske skupine Resnice. S tem bi na en mah dosegla dvojni uspeh: znebila bi se (zaenkrat čisto teoretične) nevarnosti, da bi Resnica pri ključnih glasovanjih prevesila tehtnico v prid opozicije, in se zraven tega znebila še bremena njenega predsednika. Cena, ki bi jo morala plačati za to – morala bi sobivati s predsednikom parlamenta, sovražno nastrojenemu do vlade – bi bila razmeroma nizka; sploh pa je izkušnja z Zorčičem pokazala, da je to minorna nadloga.

Toda verjetno niti to ne bo potrebno. Če bi zaradi nepopularnosti vlade začenjala trpeti priljubljenost Resnice (zaenkrat še nič ne kaže ne na prvo ne na drugo), bi se morda entente cordiale med Janšo in Stevanovićem verjetno hitro ohladila. Ampak istočasno bi bile predčasne volitve še za odtenek manj verjetne, saj bi z njimi Stevanović, ki zdaj zaseda drugi najvišji položaj v državi in v njem vidno uživa, naredil politični harakiri.

Zato je v prihodnosti največja nevarnost za vlado, če bi njena popularnost začela padati, istočasno pa bi se večala podpora Resnici. Le v tem primeru bi slednja imela razloge, da se pridruži morebitnim mahinacijam za sproženje predčasnih volitev – pa še tedaj je malo verjetno, da bi te bile uspešne. In kot vidimo zadnje mesece, opozicija s svojim vztrajnim pritiskom na Resnico (logičnim in politično bržkone nujnim) sama prispeva, da ta, že tako malo verjeten scenarij, drži na varni razdalji …

Dinamika, ki se je ustvarila v prvih stotih dneh vlade, tako napoveduje njeno dolgoživost. Ali se bo ta prevedla v konkretne in dolgoročne politične uspehe za desnico, pa je v veliki meri odvisno od bližajočih se referendumov.

Redko je bilo od njihovega uspeha ali neuspeha odvisno tako veliko.

***
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, politični analitik, član uredniškega odbora Razpotij in raziskovalec na Central European University v Budimpešti.

Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.