Enačiti poveličevanje Mladića s slavljenjem Tita? Abotna primerjava dela slovenske desnice

Na začetku prejšnjega desetletja mi je kolega zgodovinar iz Srbije, znan po svojem bridkem humorju in priostrenem smislu za družbene paradokse Balkana, razlagal o besedni izmenjavi, ki jo je imel s starejšo nemško kolegico. Ta je bila med obiskom Beograda šokirana, da je celo med izobraženimi ljudmi naletela na zanikanje genocida v Srebrenici in srbskih množičnih zločinov v Bosni nasploh. "To je napredek," ji je odvrnil moj prijatelj: "Še pred nekaj leti sploh niso zanikali, temveč poveličevali. Zanikanje je že korak v pravo smer."

Sardonični komentar, ki je prikrival globoko nezadovoljstvo nad stanjem duha v Srbiji, je vendar slonel na veri, da se bodo stvari sčasoma obrnile v boljšo smer. To je bilo še v času Tadićeve Srbije. Petnajst let kasneje lahko z gotovostjo rečemo: niso se obrnile na boljše. Namesto, da bi kritični duh, s katerim so se Nemci spopadli z lastno genocidno dediščino, izvozil v Srbijo, lahko septembra 2026 brez posebnega pretiravanja rečemo: "izvoz vrednot" se je zgodil v obratno smer. Ni bila Srbija tista, ki se je približala nemški Vergangenheitsbewältigung – danes je Nemčija, in z njo vsa Evropa, bolj podobna Srbiji in Jugoslaviji na predvečer vojne in genocida devetdesetih.

Če bi sledili bridkemu sarkazmu mojega srbskega kolega, bi lahko rekli: vsaj zanikanje genocida ni več akuten problem v Srbiji. Slogan "Pravac Potočari" (Smer: Potočari), napisan pod velikanskim portretom Ratka Mladića na stadionu Crvene zvedze, ne dopušča interpretacije, da navijači beograjskega klub "zanikajo" genocid, ki se je zgodil v tej vasi v predmestju Srebrenice. Zelo dobro vedo, kaj se je tam zgodilo in tega ne zanikajo, temveč poveličujejo. In ta pokol – povsem točno – interpretirajo kot največji življenjski Mladićev "dosežek": razlog, zakaj je vreden slavljenja.

Fotografijo navijaške "instalacije" je bila nato objavljena na uradnem Twitter (oprosti, Elon Musk: X) profilu nogometnega kluba z emotikonom, ki umrlemu generalu salutira v slovo. Nobenega pretvarjanja, nobene, niti najmanjše dvoumnosti. Vse je bilo razgaljeno v nepotvorjeni jasnosti.

Najbolj eklatantni vidik (ne bi rekel niti "šokantni" niti "zaskrbljujoči", saj bi to impliciralo naivnost glede stanja duha v Srbiji) nekajtedenske manije okoli smrti in pogreba Ratka Mladića v Srbiji ter Republiki Srbski je ravno to sovpadanje spontane množične mobilizacije "od spodaj", ki je brez vsakega zadržka dobila institucionalno sankcijo "od zgoraj". Tu ne govorimo le o državnih oblasteh, temveč, kot smo videli na primeru nogometnega kluba Crvena zvezda, tudi organizacij civilne družbe. In seveda Srbske pravoslavne cerkve.

Princ Filip: eleganten in subtilen oportunist

Zato ni mogoče reči: gre za cinično operacijo oblasti, ki ne predstavljajo srbske družbe. Zasluga družabnih omrežij je, da je ta bila interpretacija že od začetka mrtvorojena. Še preden so srbske oblasti napovedale, da bodo za Mladića organizirale pogreb z državnimi častmi, je novico o njegovi smrti spremljal val spontanih komemoracij in poklonov širom Srbije, Republike Srbske, pa tudi v nekaterih bolj prosrbskih območjih Črne gore.

Še manj je mogoče reči: tu gre za reakcijo glasne manjšine, tiha večina tega ne podpira. Obstoj takšne "tihe večine" je mit, ki se ne odraža ne v politiki in ne v javnem prostoru. Če takšna večina obstaja (o čemer smemo dvomiti), je njena tišina sistematična in strateška; iniciativo pri oblikovanju javnega diskurza prepušča domnevni "glasni manjšini", ki poveličuje genocid; s svojo tišino je torej njen aktivni pomagač.

V tem dvojnem pritisku "od zgoraj" in "od spodaj" je prostor za disidentska mnenja zožen morda še bolj kot med vojno. Tedaj je vendarle obstajala t. i. "druga Srbija", ki je nasprotovala noriji genocidne vojne, bila je strukturirana v opozicijsko gibanje, imela močen položaj na univerzah in v neodvisnih medijih. Danes je v popolni defenzivi.

Dober simptom tega dejstva je bil odziv Filipa Karađorđevića, vnuka zadnjega jugoslovanskega kralja, ki je po "odstopu" svojega starejšega brata postal de facto načelnik nekdanje srbske kraljeve dinastije (njegov oče Aleksandar je lani praznoval osemdesetletnico in je, razumljivo, bistveno manj prisoten v javnosti kot nekoč). Princ Filip je verjetno najbolj eleganten in subtilen oportunist na celotnem Balkanu, z izjemno natančnim čutom, kam trenutno piha veter. Če je čutil potrebo, da se z dolgim zapisom pokloni spominu nekdanjega oficirja JLA, moramo to jemati kot verodostojno oceno tega, kakšen je danes konsenz v srbski družbi.

Abotne primerjave nekaterih predstavnikov slovenske desnice

Ta konsenz je, da je Ratko Mladić srbski heroj. Tu moramo biti precizni. Poveličevanja Ratka Mladića ne moremo vzporejati, kot je to nerodno poskusil srbski ekonomist Branko Milanović, s počastitvami spomina na borce Ukrajinske vstajniške armade (UPN) v sodobni Ukrajini ali na rehabilitacijo veteranov "nadaljevalne vojne" na Finskem (tj. na vojake, ki so bili objektivno nacistični zavezniki pri invaziji ZSSR, čeprav je tedanja finska država trdila, da gre le za "nadaljevanje" obrambne vojne proti Sovjetski zvezi, ki se je bila končala leto pred tem).

V teh in podobnih primerih gre za spomin na borbe, v katerih so bila dejanja, ki bi jih vsakdo opisal kot junaška, povezana z vojnimi zločini. Takšne primere lahko seveda najdemo tudi na bošnjaški strani vojne v Bosni in seveda med veterani domovinske vojne na Hrvaškem. Zato so tudi abotne primerjave nekaterih predstavnikov slovenske desnice, češ da je poveličevanje Mladića primerljivo s slavljenjem Tita ali partizanskih poveljnikov, povsem zgrešene. Kdor nosi cvetje na grobove partizanskih borcev ali celo pod Titov spomenik (slednjega sam, kot je verjetno znano, ne odobravam), ne nujno podpira, še manj pa poveličuje povojnih pobojev ali umorov političnih nasprotnikov komunistov med vojno.

Podobno tisti Ukrajinci, ki se hočejo pokloniti spominu Stepana Bandere (ki je drugo svetovno vojno preživel v nemškem ujetništvu), ne nujno poveličujejo pobojev proti poljskemu prebivalstvu v zahodni Ukrajini niti pokolu Judov, pri katerih so sodelovale enote ukrajinskih nacionalistov. Tako kot oni drugi Ukrajinci, ki častijo spomin na padle sovjetske vojake v "veliki domovinski vojni", nikakor ne nujno podpirajo zločinov, ki so jih sovjetske enote storile od Lvova do Berlina in Budimpešte. Seveda, vsi ti zločini in ideologija, v imenu katere so bili storjeni, terjajo resno zgodovinsko refleksijo, ki pogosto trči ob spominske prakse in terja njihovo spremembo.

Glavni problem je Evropska unija, ki se s tem ne zna ali noče soočiti

Toda vzporejanje z Ratkom Mladićem je že samo po sebi oblika zanikanja ali minimiziranja. V Mladićevi karieri ni čisto nič odrešilnega ali poveličevanja vrednega. Mladić ni bil vodja legitimnega odpora proti okupatorski ali zatiralski sili. Ni bil zmagovalec nobene slavne bitke. Bil je med organizatorji vojne, katere namen je od samega začetka bilo sistematično etnično čiščenje z vsemi potrebnimi sredstvi: vključno z genocidom.

Kdor ga poveličuje in se klanja, to počne zaradi etničnega čiščenja in genocida, ne kljub temu. To so navijači Crvene zvezde in vodstvo kluba razumeli veliko bolje kot nekateri evropski politiki s svojo "globoko zaskrbljenostjo" in zapoznelimi odzivi, katerih iskrenost ne prepriča več nikogar.

In tu je srž problema. Ne nepripravljenost srbske družbe, da se kolektivno sooči z zločini iz devetdesetih let, se zanje pokesa in iz njih izlušči politične nauke za prihodnost. Kdorkoli spremlja dogajanje v Srbiji, dobro ve, da je od tega danes bistveno bolj oddaljena kot pred dvajsetimi leti. Glavni problem je Evropska unija, ki se s tem dejstvom ne zna ali noče soočiti. Po eni strani še naprej žveči prazne marnje o "evropski poti" Srbije ("vanjo še vedno verjamem," je v nedavnem intervjuju izjavila komisarja Marta Kos), brez resnega premisleka o posledicah očitnega dejstva, da takšna integracija v naslednjih desetletjih ne bo mogoča.

Jugoslovanske vojne devetdesetih let je bilo težko vključiti v koherentno zgodbo

Po drugi strani pa: mar ne zmage AfD v Nemčiji ter ankete, ki na bližajočih se predsedniških volitvah v Franciji napovedujejo zmago Marine Le Pen, govorijo o tem, da je Vučićeva Srbija pravzaprav precej skladna z Evropo, kakršna postaja – in sicer natanko zato, ker je tako oddaljena od tega, kar si EU dopoveduje, da je in kar bi po predstavah njenih "razsvetljenih elit" morala biti?

Tu je največja tragedija. Pred tridesetimi leti, ko je Mladić v Potočarih dokončeval svoje "življenjsko delo", začeto v Kninu, Šibeniku, Zvorniku, Višegradu in gričevjih nad obleganim Sarajevom, so se Miloševićeva Srbija, razkosana in radikalizirana Hrvaška ter razdejana Bosna zdele stranpoti splošnega evropskega razvoja. Jugoslovanske vojne devetdesetih let je bilo težko vključiti v koherentno zgodbo o "dolgem loku" evropske zgodovine, ki se je po padcu totalitarizmov "kratkega dvajsetega stoletja" usmerila na pot liberalne demokracije, odprte družbe in nadnacionalne integracije.

Danes, v Evropi Marijupola, Buče, iztegnjenih desnic ob praznovanju rezultatov volitev v Saški-Anhalt, blokiranih izjav o izraelski politiki na Zahodnem bregu ter prizorov iz Ceute – danes se vojna v Bosni, na Hrvaškem in v Kosovu ne zdi več stranpot evropske zgodovine, temveč zgodnji kažipot ene od njenih mogočih smeri. Ne zgodovinski odklon, temveč napoved.

Napor, da ta napoved ne postane naša usoda, je ena od nalog našega časa.

***
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, politični analitik, član uredniškega odbora Razpotij in raziskovalec na Central European University v Budimpešti.

Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.