Povezava med odmevnima zgodbama, ki nikakor ni naključna

Naključje je hotelo, da je Miha Brejc začel zbirati podpise za odstop Zorana Stevanovića s položaja predsednika državnega zbora ravno v času, ko je izbruhnila "afera Krivolucka" in še preden se je izvedelo, da je avtomobilska sopotnica in tesna prijateljica predsednice republike živela v Rusiji na istem naslovu kot taisti Roman Jeglič, ki je skušal diskreditirati Miho Brejca, ko je ta načeloval tedanji slovenski varnostno-informativni službi.

Naključje je zanimivo, ker je ponudilo vpogled v to, kako ruski vpliv v Sloveniji napreduje po vzporednih črtah, a vselej vzdolž okopov, ki delijo slovensko politiko.

Na eni strani imamo predsednika parlamenta, čigar izvolitev so njegovi podporniki pozdravili z vihtenjem ruskih zastav; na drugi imamo zgodbo, ki jo sicer mnogi (po mojem preveč naivno) imajo za vihar v kozarcu vode, a vendar kaže, kako je velik del slovenske ekonomske elite že desetletja organsko vključen v porozne mreže poznanstev, znotraj katerih je bistveno lažje pristati na ideje in premise, ki koristijo Kremlju, kot se jim zoperstaviti.

Predvsem pa sta obe zgodbi povezani vsaj na en način, ki nikakor ni naključen. Tudi če bi se izkazalo, da je bila predsedničina prijateljica del ruske obveščevalne mreže (sploh ni nujno, da bi bila njen aktiven ali zavesten del: dovolj bi bilo, da bi se družila s posamezniki, ki so del te mreže in jim bodisi iz nepozornosti bodisi iz "strateške naivnosti" posredovala koristne informacije), je na podlagi doslej znanih informacij težko videti krivdo Nataše Pirc Musar. Kolikor vemo, je bila v najslabšem primeru žrtev vohunjenja. In če se je to res dogajalo, potem je odgovornost v prvi vrsti na Sovi. Razen, seveda, če pristanemo na tezo, da je vsakdo na odgovornih položajih, ki prijateljuje s kakšnim Rusom, avtomatično kriv, ko se izkaže, da je šlo za vohuna – to pa bi pomenilo, da smo v imenu boja proti ruskemu vplivu na stežaj odprli vrata natanko tisti miselnosti, proti kateri naj bi se borili.

A kot rečeno, ni naključje, da je koalicija pritisnila na gas in skušala iz afere iztržiti več, kot je mogoče. Same stranke koalicije so sicer razmeroma zadržane (razen njenih pregovornih "udarnikov", ki so vselej v prvih vrstah napadov), je pa zato desno javno mnenje prepričano, da gre za škandal epohalnih razsežnosti, ki terja malodane ustavno obtožbo predsednice republike. In če bi se izkazalo, da bi ustavni sodniki razsodili drugače, bo to gotovo zato, ker svojo funkcijo dolgujejo predsednici – razlog več, da se jim odreče poslušnost glede ustavnopravnih vprašanj.

Torej smo spet pri istem problemu: v imenu boja proti ruskemu vplivu se v delu javnega mnenja pripravlja teren za dodaten neliberalni zdrs, ki bi naredil našo politično kulturo še za odtenek bližjo ruski.

Ima pa seveda koordinirani napad na predsednico republike (ki si vsekakor zasluži, da se na njena dejanja gleda z lupo: a tu imamo opraviti z drugačnimi orodji, kolom, vilami in baklami, pripravljenimi za grmado) otipljivo prednost. V času, ko peticija proti Stevanoviću dobiva na momentu, je koristno s prstom pokazati na nasprotno stran: "Tudi vi imate svoje probleme s proruskimi pozicijami? S kakšno pravico se zgražate nad Stevanovićem?"

Takšen whataboutism je najbolj zanesljiva pot v degradacijo. Je način, kako se izogniti odgovornosti s kazanjem prsta na drugega. Je zanesljiv znak, da smo se že sprijaznili z napakami in zablodami "naše strani"; vse, kar nam preostane, je izpostaviti vse načine, na katere je tudi druga stran pokvarjena. In ko smo si priznali, da smo vsi enako v blatu, vsi enako pokvarjeni, ostane le bistveno vprašanje: kdo bo koga? Si v tem boju na nož, kjer ni prostora za fair play, z nami ali proti nam?

Da smo že globoko v tej logiki, so nam kazali tudi prevladujoči odzivi med belimi vitezi, ki so priskočili na pomoč oblegani predsednici republike, čeprav se zna sama odlično braniti in prav nič ne kaže, da bi bil njen položaj kakorkoli resno ogrožen. Prvi instinkt, ki so ga izkazali, je bil: "S kakšno pravico pa kritizirate Natašo Pirc Musar zaradi njenih prijateljstev, ko pa ste sami na drugo najvišjo funkcijo v državi postavili nekoga, ki ob sebi niti ne potrebuje prikritega prišepetovalca ruskih interesov, saj jih sam dovolj dobro zagovarja pri belem dnevu?" To seveda drži. A kaj, ko je del opozicije v zadregi ravno, ko je treba odločno napadati ta vidik Stevanovićeve politike, zavedajoč se, da mu dobršen del njihovega lastnega volilnega telesa in še večji del njihovih "organskih intelektualcev" pritrjuje.

Zato je pri vsem bogastvu progresivne inteligence moral priti nekdanji podpredsednik SDS, nekdanji minister v Bajukovi vladi in Pučnikov prijatelj, da je začel zbirati podpise proti Stevanoviću. To, da so se pod Brejčevo spletno peticijo podpisali tudi Miki Miška, Vladimir Putin in John F. Kennedy, ne bi smel biti razlog za posmehovanje nad osemdesetletnim pripadnikom "stare desnice" (tiste, ki se ni, kot liki v Ionescovi drami, spremenila v nosoroga), ki je storil, kar je pač mogel kot zasebni državljan: je predvsem obtoževalni prst, usmerjen proti letargiji liberalne opozicije, ki se ne znajde v novi situaciji, odtrgana od seskov oblasti in paradržavnega vpliva. To je akcija, ki bi jo morala (na tehnično bolj domišljen način) izvesti parlamentarna opozicija. In morala bi biti sestavni del politične kritike predsednika parlamenta. Torej kritike, ki ni vezana le na rabote enega od njegovih poslancev in na poskuse, da se njegovi strani odvzame poslanski sedež, ki ji absolutno pripada, ali na dejstvo, da s svojimi dejanji omejuje pravice parlamentarne opozicije. Njegove sporne postopkovne poteze lahko učinkovito izpodbija na upravnem sodišču. Kar manjka, je koherentna politična kritika. Vanjo pa se opozicija nerada spusti. Svoboda zato, ker bi potem težko razložila, zakaj je bil taisti Stevanović čisto fajn, dokler je obstajalo upanje, da bo podprl drugo Golobovo vlado; Levica in SD pa, ker bi preveliko osredotočanje na njegovo demagogijo utegnilo razgaliti, da je ta (vsaj v tistem delu, ki se tiče zunanje politike, deloma pa tudi cepljenja) precej bolj priljubljen med levosredinskimi volilci, kot bi to bilo varno za njihove etablirane predstavnike.

Zato se opozicija "šlepa" na Brejčevo (sicer hvalevredno) akcijo in jo skuša celo "nadgraditi" s posvetovalnim referendumom o Stevanovićevem odstopu. Kakšen krasen paradoks: v boju proti predsedniku stranke, ki bi še do pred nekaj mesecev bila najverjetnejši predlagatelj take vrste referenduma, so šli z njegovim lastnim populističnim orožjem.

A žal je takšna homeopatična terapija (populizem se s populizmom zbija) v politiki še manj uspešna kot v medicini. Vse, kar lahko doseže, je, da se bo le še bolj odprlo vrata politični nekulturi, v kateri bodo vznikali novi in novi stevanovići. To pa je natanko, kar si v vsaki od držav članic EU prizadeva ruska strategija. Kdor se ji hoče resno zoperstaviti, se mora odločno zavzeti za izboljševanje domače politične kulture. To pa je v času, ko je proti nevarnemu nasprotniku vse bolj dovoljeno uporabljati vsa sredstva, najtežje.

***
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, politični analitik, član uredniškega odbora Razpotij in raziskovalec na Central European University v Budimpešti.

Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.