Kolumna: Zato bodo desnosredinski mnenjski voditelji stisnili zobe in Janšo podprli tudi pri tem vprašanju

"Nasilje judovskih skrajnežev nad Palestinci na Zahodnem bregu je treba imenovati s pravim imenom – terorizem." Tako je pred dobrim tednom v uvodniku z nedvoumnim naslovom "Judovsko nasilje na Zahodnem bregu je terorizem" zapisal Jerusalem Post, časnik, ki se uvršča v desno sredino izraelske politike.

Da je situacija na okupiranem Zahodnem bregu postala nevzdržna, že dolgo – desetletje in več – opozarjajo številni kritiki uradne izraelske politike, ki jih nikakor ni mogoče ovreči kot a priori antisioniste.

Nasilje, ki ga izraelska država tolerira in s tem spodbuja – to je dejstvo, ki ga danes nedvoumno prepozna in obsoja tudi desnosredinska izraelska publikacija, kakršna je Jerusalem Post – je doseglo tako akutno točko, da se je odločila oglasiti celo – celo! – Evropska unija.

Govorimo o uniji, kjer ima odločilno besedo Nemčija, verjetno najbolj dosledna zaveznica Izraela v svetu (nemara še bolj od ZDA, vsaj, kar se njenega javnega mnenja tiče). Govorimo o uniji, kjer je bilo za skupno izjavo obsodbe treba dobiti konsenz Češke in Madžarske, dveh držav, ekonomsko in diplomatsko, tesno povezanimi z Izraelom. Ta unija je vendarle uspela doseči konsenz okoli obsodbe dejanj izraelske države. In kdo je to izjavo blokiral? Slovenija.

Stopimo korak nazaj in dobro premislimo to dejstvo. Slovenija je blokirala izjavo, ki je povzemala minimalni konsenz evropskih držav, vključno s tistimi, ki so najtesneje povezane z Izraelom, okoli problema, o resnosti katerega danes ne dvomi več niti del izraelske desne sredine.

Jasno nam je, torej, kako skrajno stališče je zavzela Slovenija. Premier Janša, enako kot glede blokade imenovanja Tanje Fajon za posebne predstavnice EU za Sahel, tudi tokrat svojega veta ni znal utemeljiti. Da je zunanji minister funkcionar brez lastne politike, odvisen od premierja kot še noben zunanji minister v zgodovini Slovenije – tega smo se žal že navadili.

Od njega razlage ne gre niti pričakovati. Navsezadnje tudi premier ni skrival, da je odločitev predvsem njegova: on je podal "razlago", zakaj je Slovenija blokirala skupno izjavo; ostali vladni in koalicijski predstavniki so le stopicali za njim in skušali, ne zelo uspešno, njegove izjave svojim volivcem predstaviti na nekoliko bolj razumljiv in sprejemljiv način.

Ta poskus je bil nujen, saj je tokrat jasno, da je šla vlada tako skrajno v proizraelsko smer (pravilneje bi bilo reči v smer sedanje izraelske oblasti, saj je, kot smo videli, tudi dobršen del izraelske javnosti vsaj bistveno bolj nelagoden, če že ne nujno kritičen do politike na Zahodnem bregu), da mu tudi del desnosredinskih podpornikov ni mogel slediti.

In kako je premier utemeljil svojo odločitev? S praznim sprenevedanjem, ki nima nobene argumentacijske teže. Da ne bom obtožen, da izkrivljam njegovo besedo, bom navedel njegovo izjavo v celoti (v lastnem prevodu angleškega izvirnika, ki je tokrat kar soliden – znak več, da ima umetna inteligenca tudi kakšen pozitiven učinek, v našem primeru, da je Slovence po novem lahko sram le vsebine premierjevih izjav, ne pa več tudi oblike):

"Pravzaprav smo Slovenijo le izvlekli iz začaranega kroga izgubljanja verodostojnosti, ki je posledica nenehnega in nesorazmernega obsojanja Izraela za vsak njegov korak. Medtem ko bruseljska birokracija molči o iztrebljanju krščanskih vasi v Nigeriji, o pokolih lastnega prebivalstva, ki jih v Gazi izvaja Hamas, o pokolih v Iranu in vse pogostejših antisemitskih izbruhih v Evropi, se odziva na vsako napoved Izraela, da bo zgradil kakšno vas. Uporaba dvojnih meril je t. i. zunanjo politiko Evropske unije pripeljala v stanje skoraj popolne irelevantnosti. Medtem ko lahko že ena sama beseda ameriškega predsednika povzroči spremembo cen energentov, prazna zunanjepolitična sporočila EU ničesar ne spremenijo niti ne rešijo."

Z zadnjim stavkom se je seveda mogoče strinjati. Toda razlog, zakaj se izjavam EU vsi posmehujejo, ni zaradi njihove "nekonsistentnosti". "Besede ameriškega predsednika" (za katere se zdi, da pri Janši vzbujajo večje spoštovanje zaradi neposrednega učinka, ki ga povzročijo) nimajo večje teže zaradi njihove konsistentnosti. Težo imajo zato, ker ZDA za njimi stojijo z dejanji. Evropska unija pa ne. In zakaj ne? Eden od glavnih razlogov (čeprav še zdaleč ne edini) je natanko to, da lahko vsaka država blokira odločanje na ravni unije. To je problem, na katerega je v volilni kampanji najbolj lucidno opozoril Anže Logar. Da bo v primeru vstopa v Janševo vlado sam postal del problema, ki ga je v kampanji kritiziral, je nekaj, kar se je dalo enostavno napovedati vnaprej.

Posledica te sistemske hibe Evropske unije je, da je za vsakega zunanjega akterja, ki mu koristi neaktivnost EU najbolj učinkovita strategija, da najde svojega trojanskega konja: državo članico, ki je najbolj dovzetna na njegove pritiske, lobiranje, izsiljevanje ali podkupovanje. Za Putinovo Rusijo je to dolga leta bila Orbánova Madžarska. Benjamin Netanjahu je v trenutku, ko je s svojo destruktivno politiko uspel doseči, da ga niti nemška zunanja politika ne more več v celoti podpirati, našel svoj glas v Evropski uniji. Podobno kot je Albanija v času, ko Ljudska republika Kitajska ni bila članica OZN, na zasedanjih generalne skupščine govorila "mi in Kitajci", tako lahko danes slovenski premier na zasedanjih Evropskega sveta začne svoje govore z: "Mi in Izrael".

Razlogov, zakaj je predsednik stranke, katere mediji – torej, mediji, ki so pod njenim vplivom in ki sami vplivajo na njeno članstvo – so še do pred nekaj let objavljali članke z najbolj strupeno antisemitsko propagando, postal najbolj nepopustljiv zagovornik izraelske skrajne desnice med voditelji EU, ni treba iskati v črni skrinjici njegove duše. Motivi so dokaj prozorni.

Bolj skrivnostno je, kako lahko takšna politika uspeva v državi, kjer je javno mnenje še bistveno bolj kritično do Izraela kot v večini držav, ki so se podpisale pod skupno izjavo, ki jo je Janša sabotiral.

Prvi odgovor je, da verjetno ne uspeva – oziroma da uspeva zgolj kratkoročno. Takšna politika v Sloveniji je in bo ostala globoko nepriljubljena. Toda, kot sem sam napovedal že ob sestavljanju vlade, je zunanja politika tisto področje, kjer ima vlada največjo avtonomijo. Tako v odnosu do javnega mnenja kot, še pomembneje, do parlamenta. Dokler bo imel Janša podporo v vladi, lahko vodi zunanjo politiko Slovenije, kot se mu ljubi: niti morebitno dezerterstvo četrte noge majave vladne mize, Resnice, mu pri tem ne mora škoditi. Ceno bo plačal kvečjemu na volitvah.

A do teh je še daleč. In, kot smo videli pomladi, odnos do Izraela, naj bo še tako problematičen, ni odločilen dejavnik pri odločanju volivcev. In tudi dejstvo, da je pri tem konkretnem problemu Janša zaplul daleč stran celo od jedra vladne desnosredinske baze, ne bo imelo neposrednih posledic: te razpoke znotraj desnosredinskega javnega mnenja (nezadovoljstvo nad Janševo potezo je tudi v njej očitna) levosredinska politika namreč ne more in ne zna izkoristiti.

Vsaj ne neposredno. Toda, kot je Robert Golob ugotovil na lastni koži, živimo v času popolne politizacije. Nezadovoljstvo glede enega vprašanja se zelo hitro razširijo na ostala. In ko pride čas referendumov, volivci ne odločajo o konkretnem vprašanju, temveč ga izkoristijo za glas za ali proti vladi. To smo videli v prejšnjem Janševem mandatu, to smo videli pri prejšnji vladi, to smo videli v času Boruta Pahorja in Mira Cerarja.

Prav to je razlog, zakaj bodo desnosredinski mnenjski voditelji stisnili zobe in Janšo podprli tudi pri tem vprašanju, čeprav dobro razumejo, da gre za nekoristno in sprevrženo potezo. V bližajoči se referendumski jeseni se bo odločalo o desnosredinski vladi kot taki: zato je treba njene odločitve braniti v bloku, napake in zablode pa pomesti pod preprogo.

A če se bodo takšne poteze nadaljevale, sram slovenskih volivcev spričo potez lastne vlade pa kopičil, njeni podporniki ne bodo našli dovolj velike podpore, pod katero skriti vse njene nečastnosti.

***
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, politični analitik, član uredniškega odbora Razpotij in raziskovalec na Central European University v Budimpešti.

Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.