Pogoltnili in izpljunili so ga tisti, ki jim je sam pomagal na oblast

Če bi mi na predvečer volitev, ki so Donalda Trumpa prvič postavile v Belo hišo, kdo prišel iz prihodnosti sporočit, da je skoraj natanko deset let kasneje Milo Yiannopoulos postal načrtno izbrana žrtev represivnega organa, ki ga je ustanovil predsednik Trump, ne bi bil niti malo presenečen. Takšne obrate je težko napovedati – vmes so bili covid, množični protesti in neredi ob uboju Georga Floyda, šestojanuarski puč-farsa, Bidnovo medvladje in nato njegova bolezen, neprecedenčna druga Trumpova izvolitev – toda ne glede na meandre zgodovine je vselej zelo verjetno, da bo intelektualne ekscentrike, kakršne je Yiannopoulos, prej ali slej pogoltnila politična in kulturna revolucija, ki so ji sami pomagali k zmagi. To je nenazadnje kliše, ki ga apokrifno pripisujemo Dantonu (v resnici mu je bil položen v usta v zgodnji gledališki drami o njegovi usodi): revolucija je kot Saturn, žre svoje otroke.

Yiannopoulos je imel srečo, da ima trumpovski Saturn večje oči kot želodec, gnile zobe in premočrtnost zlate ribice: zato je bil pogoltnjen, kmalu zatem izpljunjen in že nekaj dni po svoji arbitrarni aretaciji je svoje izkušnje lahko razlagal večmilijonski publiki priljubljenega britanskega TV šova, vidno zadovoljen, da so se žarometi mainstream medijske pozornosti znova usmerile nanj in pripravljen, da se vživi v novo vlogo svoje kameleonske javne persone: "Če vam je všeč ali ne, sem politični zapornik, preganjana ikona človekovih pravic. Sem Mahatma Gandhi. Sem Nelson Mandela. Nisem povsem prepričan, kdo je Aung San Suu Kyi, in ne da se mi preveriti, toda, ja, tudi on sem."

Briljantni britanski provokator je bil dolgo – kot potrjuje zgornji citat – edina medijska ikona globalne alternativne desnice s smislom za humor. Prav sam je pred desetletjem populariziral ta izraz, "alternativna desnica", in poosebljal njegovo postmoderno naravo. Proti zategnjenim konservativcem stare šole, zagledanim v "tradicionalne vrednote" iz časov hladne vojne in komično nemočnim pred "novim leninizmom", ki je v boju proti zahodni civilizaciji mobiliziral vse identitete, ki so gojile resentiment proti staremu mainstreamu, je Yiannopoulos propagiral alternativno – svežo, iriverentno, vitalistično, voluntaristično – desnico, ki se ne bo pustila enostavno popredalčkati kot nazadnjaška, temveč bo, nasprotno, osvobodila vse žive in mladostne sile civilizacije, ki jo je utesnil progresivni puritanizem politične korektnosti.

Tisti, ki poznamo evropsko zgodovino 20. stoletja, smo lahko že od začetka s primorskim bardom Iztokom Mlakarjem zavzdihnili: "Ja, ja, vjemo, ku gre ta reč naprej …". Kdor je gledal dve briljantni filmski deli o zgodnjem fašizmu – Bezinovićev dokumentarno-igrani film Fiume o morte! in miniserijo Človek stoletja (L'uomo del secolo) – je v vrenju, iz katerega se je rodila ta edina resnično izvirna ideologija 20. stoletja, zlahka prepoznal vzporednice z Zahodom neposredno po veliki finančni in migracijski krizi prejšnjega desetletja.

D'Annunzia so zmagoviti fašisti zaprli v zlato kletko na obalah Gardskega jezera, kjer je lahko do konca življenja obujal spomine na reško avanturo in v zasebnem krogu izražal svoj prezir do prostaškega in kompromisarskega despota, ki je zapravil energije desničarske revolucije, ki so jo omogočili bolj inteligentni, pogumnejši in bolj sofisticirani ljudje od njega.

Milo Yiannopoulos je bil verjetno veliko premlad in prepoln nihilistične energije, da bi se bil pripravljen podrediti paktu, ki bi ga oropal edine stalnice njegove vedno spreminjajoče se identitete: jezikavosti.

Nesposobnost držati jezik za zobmi je seveda značilnost, ki mu jo štejem v prednost. Nazadnje je zmotila požrešnega Saturna. Minuli teden je Urad za domovinsko varnost, od katerega je odvisna zloglasna služba ICE (Immigration and Customs Enforcement), ki je pod Trumpom postala roka državne represije, na spletu objavil nelaskavo Yiannopoulosovo fotografijo (objavljena na vrhu kolumne) s sporočilom, da je bil omenjeni britanski državljan pridržan zaradi nezakonitega bivanja v ZDA. Prekoračil naj bi obdobje, za katero je imel ameriško vizo: čaka ga deportiranje.

Ljudje, ki jih je Yiannopoulos najbolj preziral, staromodni levičarji, "normie" liberalci in konservativci stare šole, zatreskani v vladavino prava, so nemudoma opozorili za kaj gre pri tem javnem razkazovanju krutosti in arbitrarnosti. Represivni organi so postali orodje razčiščevanja v frakcijskih sporih znotraj vladajočega tabora.

Yiannopoulos, dotlej trdni podpornik Izraela (med številnimi identitetami, na katere se sklicuje, je tudi judovska – njegova babica po materni strani je bila Judinja), v katerem je videl ideal tehnološko visoko razvite etnokracije in obrambni zid pred islamom, se je v zadnjih mesecih pridružil kritikom ameriške proizraelske politike. Ti so na ameriški skrajni desnici vse glasnejši in so zbrani okoli Tuckerja Carlsona in Nicka Fuentesa. Yiannopoulos je verjetno pravilno zaslutil, da je proizraelska usmeritev še zadnji ostanek ameriškega neokonservatizma in gre v boju za Trumpovo nasledstvo staviti na sile, ki bolj koherentno od sedanje administracije in v skladu z demografijo republikanske volilne baze antisemitizem in antisionizem povezujejo v logično celoto. To svojo novo ideološko preobrazbo je pospremil z meo culpo glede političnega islama, v katerem pa zdaj vidi zaveznika v boju proti degeneriranemu zahodnemu sekularizmu.

To je verjetno res zmagoviti konj prihodnosti, a podobno kot pred desetletjem je Yiannopoulos korak pred časom. Med sedanjo Trumpovo bazo je postal dovolj diskreditiran in neprijeten, obenem pa dovolj nevaren v boju za njegovo nasledstvo, da je prišel idealni čas za njegovo odstranitev.

Takoj po svoji vrnitvi na prostost je Yiannopoulos opisal, kako fizično in psihološko surova je bila ta odstranitev. S tem je potrdil to, kar so načelni kritiki Trumpove politike, opozarjali že dlje časa: da ameriška administracija pod krinko boja proti "nezakonitim migrantom" izvaja sistematični teror nad prebivalstvom, katerega namen je utišati kritike, zlomiti opozicijo in polarizirati javno mnenje glede vprašanja migracij, tako da bosta ostali le dve dilemi: si z nami ali proti nam.

A ravno ta element neprestane radikalizacije, neprestanega čiščenja ideoloških nasprotnikov bo poskrbel, da bo Trumpova vladavina propadla, še preden bi se stabilizirala; podobno kot se je zgodilo z veliko bolj strateško mislečim Viktorjem Orbánom. Britanski komentator Pedro Gonzalez je v članku o "primeru Yiannopoulos" v britanskem konservativnem časniku Spectator zapisal:

"Način, kako je desnica oblikovana v dobi MAGA, je zelo učinkovit pri uničevanju opozicije v grabljenju oblasti. Je rušilna krogla in prižgana dinamitna palica. Vendar ni sposobna zgraditi in ohranjati cvetočega političnega reda. Deloma zato, ker noče priznati nobene avtoritete zunaj lastne moči in nenehno poskuša spodkopavati zunanje omejitve, pa tudi – in morda še pomembneje – zato, ker pri posameznikih goji slabosti namesto vrlin. Pridiga maščevanje namesto odpuščanja, zlobnost namesto sočutja, sadizem namesto velikodušnosti. To so lastnosti, ki bi si jih želeli pri podanikih tiranije, in "jaz obožujem tiranijo," je lani izjavil Yiannopoulos. "Tiranijo, prosim," je ponovil."

Dejstvo, da jo je zasovražil v trenutku, ko ga je oplazila njena roka, je najbolj banalni del celotne zgodbe. Lažno mučeništvo mu bo morda omogočilo, da postane Trocki skrajne desnice, morda pa se ga bodo medijski žarometi znova naveličali in svojo nestanovitno pozornost usmerili v novo pikantnost. Trenutek je važen, ker nam po desetih letih potrjuje: globalno politično gibanje, ki ga je Yiannopoulos pomagal lansirati, je katalizator degradacije zahodne politične kulture in ne more roditi ničesar drugega kot surove kleptokracije, nestabilnosti in sosledja zablod. Tako je bilo v ZDA in tako bo v vseh ostalih državah, ki se te mesece pospešeno podajajo na podobno pot. A Yiannopoulosova parabola nam pove še nekaj drugega: ne slepimo se, da se bodo navdušenci nad takšno politiko česa naučili iz nesreč drugih. Zresnili se bodo šele, ko bodo posledice svojih izbir občutili na lastni koži. To pa se, žal, praviloma zgodi šele tedaj, ko so posledice že težko reverzibilne.

***
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, politični analitik, član uredniškega odbora Razpotij in raziskovalec na Central European University v Budimpešti.

Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.