Kolumna Luke Lisjaka Gabrijelčiča: Ko zmaga desnica, se skadi en špinel

Mnenja 01. Okt 202206:00 > 10:06
Giorgia Meloni
Foto: Flavio Lo Scalzo/REUTERS

Kako bo Giorgia Meloni vladala ostaja velika neznanka: lahko bo šla po poti Sarkozyja in Aznarja ali pa poljske in madžarske iliberalne desnice, a dejstvo je, da se ji je zmaga posrečila v trenutku, ko je kazala svoj najbolj zmerni obraz, med drugim v svoji kolumni za N1 zapiše Luka Lisjak Gabrijelčič.

Leta 1998 je režiser Nanni Moretti – ki ga mnogi kritiki površno, a pomenljivo imenujejo “italijanski Woody Allen” – izdal film Aprile (April), samoreferenčno črno komedijo o lastnem intimnem spoprijemanju z Berlusconijevo zmago na volitvah pomladi 1994. V kultnem prizoru Moretti skupaj z materjo v domači jedilnici spremlja rezultate, ki prihajajo z volišč, nakar nenadoma predre četrto steno, rekoč: “Zvečer, 28. marca 1994, ko je v Italiji zmagala desnica, sem prvič v življenju skadil špinel.” In nato, spričo materinih resigniranih skomigov, na plan potegne komično dolg zvitek marihuane.

Luka Lisjak Gabrijelčič
Luka Lisjak Gabrijelčič (Vir: Borut Živulović/BOBO)

V nedeljo sem rezultate italijanskih volitev spremljal skupaj z italijanskimi prijatelji. Če bi kdo izmed njih s seboj prinesel zvitek trave, bi lahko sloviti Morettijev prizor ponovili z osupljivo simetrijo. Zavedel sem se namreč, da štiriindvajset let po filmu podatke spremljamo iz ust natančno istega televizijskega voditelja. Leta 1994 Nanni Moretti sedi pred televizorjem in gleda Enrica Mentano – osemindvajset let kasneje sedimo pred televizorjem in gledamo Enrica Mentano. Če bralec ne ve, o kom je govor, naj ga ne skrbi: ime je v resnici zamenljivo. Ko smo iskali oddajo, ki bi na najbolj zanimiv način poročala o rezultatih, ki so po polžje prihajali iz volilnih komisij, smo naleteli na več kot eno medijsko osebnost, ki bi jo tistega davnega 1994 lahko spremljal danes že osiveli Moretti. Ker italijanske televizije – te droge, ki je veliko hujša od debelega zvitka marihuane – že dolgo ne spremljam redno, me je presunilo, kako sta tudi format in grafika političnih programov obtičala nekje sredi prvega desetletja tega stoletja. Najpomembnejše pogovorne oddaje vodijo iste osebnosti, kot se jih spomnim iz svojih najstniških let – na prvem programu nacionalke je v nedeljo kraljeval skoraj osemdesetletni Bruno Vespa, ki je zaslovel leta 1969 s poročanjem o bombnem napadu na milanskem Trgu Fontana, ki je otvoril italijanska svinčena leta.

Ta vidik italijanske javne sfere – trdovratna monotonost vzorcev, ki se že desetletja ponavljajo v predvidljivo ponavljajočih se permutacijah – nam morda bolj kot kaj drugega pomaga razumeti ozračje, ki je pripomoglo k zmagi Giorgie Meloni; tako kot je pred petimi leti na prvo mesto katapultiral Gibanje petih zvezd. Na ozadju teh dramatičnih, obupanih političnih eksperimentov se izrisuje družba v stagnaciji. Verjetno je ni družbe v Evropi, ki bi jo tako akutno prežemal občutek, da živi v času brez prihodnosti. Ta izmuzljivi občutek je težko artikulirati, a ni naključje, da najuspešnejši umetniški produkt, ki ga je Italija izvozila v zadnjih desetletjih – Sorrentinov film Velika lepota – naslavlja prav tesnobo sodobne družbe, ki ostaja ujeta v koordinate atrofirane preteklosti.

Tudi v koaliciji, ki jo je v zmago povedla Giorga Meloni, ni nič posebno novega. Gre za trosed z natančno istimi nogami kot pri Berlusconijevi koaliciji, ki se je prvič zavihtela na oblast tistega 1994: Severna Liga (ki se je vmes, v eksperimentu, ki je v nedeljo doživel svoj končni poraz, medtem odrekla izvornemu pridevniku v imenu), Berlusconijevo gibanje Naprej, Italija (z istim voditeljem-gospodarjem kot pred skoraj tremi desetletji) in nasledniki povojnega neofašizma. Kar danes skrbi tuje opazovalce (če niso ravno navdušeni podporniki radikalne desnice) je zlasti to, da je danes razmerje sil med zadnjima dvema spremenjeno – kolaps neoliberalne desnice, kakršno je (vsaj v retoriki, če ne v dejanjih) poosebljal Berlusconi, je privedel do vzpona iliberalne desnice, kakršno pooseblja Meloni. Poleg tega so bili politični predniki Meloni tistega 1994 na poti transformacije v moderno politično silo, ki se je izrecno odrekla fašistični preteklosti, v analogni gesti, kot so jo ravno v tistih letih opravile številne postkomunistične stranke na evropskem vzhodu in zahodu. Meloni pa predstavlja natančno tisti del italijanske postfašistične desnice, ki je bil do tega obrata kritičen. Zmaga desnice leta 1994 je bila katalizator, ki je tedanjemu predsedniku Nacionalnega zavezništva Gianfrancu Finiju omogočil, da je izsilil obrat k sredini in ukrotil nostalgike v stranki: “Zdaj Evropa pričakuje od nas, da bomo odgovorna sila.” Meloni je politična naslednica natančno tistih zasilno ukročenih nostalgikov. Njena zmaga pomeni simbolni konec Finijevega projekta prenove: vrnitev h koreninam … Kot v zaključnem prizoru omenjenega Sorrentinovega filma: “Korenine so pomembne.”

A da bi pravilno ocenili njeno zmago, je treba razumeti dvoje. Prvič: ne glede na to, kako bo vladala (in to ostaja velika neznanka: lahko bo šla po poti Sarkozyja in Aznarja ali pa poljske in madžarske iliberalne desnice), je dejstvo, da se ji je zmaga posrečila v trenutku, ko je kazala svoj najbolj zmerni obraz. In v nasprotju z Marine Le Pen (ali nekim slovenskim politikom, ki te dni navdušeno pozdravlja njeno zmago) je bila pri tem disciplinirana in konsistentna. Tudi njeni prvi odzivi po zmagi so bili državniški in pomirjujoči. To ne pomeni, da moramo biti pomirjeni; pomeni pa, da so interpretacije, po kateri so “Italijani ustoličili fašiste”, pretirane. Ustoličili so predvsem edino stranko, ki je bila v zadnjih desetih ves čas v opoziciji (če odmislimo taktično zunanjo podporo ključnim ukrepom prve Contejeve vlade). Poskus ubežati stagnaciji je bil pri tem pomembnejši kot simpatije do fašizma ali celo tisti šovinistični resentiment, na katerem so v zadnjih letih jahale številne stranke (od španske PP do naše SDS), ki so sicer spoštovanja vredne članice Evropske ljudske stranke.

Drugič, desna koalicija, zbrana okoli Meloni, je zmagala z odstotki, s katerimi je Berlusconi volitve izgubljal. Po absolutnem številu glasov je prejela manj glasov kot na zadnjih volitvah. S svojim, bolj paternalističnim kot avtoritarnim nastopom ji je uspelo prevzeti večji del volilcev, ki so leta 2018 šli k Salvinijevi Ligi, in hkrati doseči, da je desna koalicija bolj ali manj ohranila glasove izpred štirih let. Padec volilne udeležbe (ta je najnižja v zgodovini Republike Italije) je prizadel izključno ostale stranke. A tudi to samo po sebi ne bi zadostovalo za zmago: v delu, ki se voli po proporcionalnem volilnem sistemu, je koalicija Meloni zbrala 114 sedežev, stranke, ki bodo odslej sedele v opoziciji, pa 130. Šele premočna zmaga v okrajih, kjer se poslance voli po enokrožnem večinskem sistemu (tam ji je uspelo zbrati kar 83 odstotkov vseh poslanskih sedežev!), ji je omogočila zmago.

Lep paradoks je, da je njena stranka volila proti takšnemu volilnemu sistemu. Ta je bil plod dogovora med levosredinsko Demokratsko stranko in Berlusconijevo desnico, v poskusu, da bi izrinili Gibanje petih zvezd in političnemu sistemu, ki je od leta 2013 izrazito večpolno, znova vsilili dvopolni značaj. Meloni se bo tako na oblast povzpela z najnižjo volilno podporo katerekoli italijanske vladne koalicije v povojnem obdobju. Stranke koalicije bodo, ob že tako nizki udeležbi, predstavljale le 44 odstotkov volilcev; stranke opozicije pa skoraj absolutno večino.

A te so za poraz v celoti zaslužne same. V volilni boj so se podale ločeno: v enokrožnem večinskem volilnem sistemu to pomeni podariti zmago nasprotniku. Šlo je za samomor s pričakovanim rezultatom – preseneča nas lahko le, da demobilizacija njihovih podpornikov ni bila še večja. Vsota odstotkov za sile, ki so sestavljale priljubljeno Contejevo drugo vlado (ki ji, v nasprotju z nič manj priljubljeno Draghijevo, ni mogoče očitati, da bi bila tehnokratska ali da “ni odražala demokratične volje ljudi”), je višja od odstotka za katerokoli italijansko politično koalicijo v zadnjih tridesetih letih. A ker zaradi politikantskih zamer pred volilce niso hotele stopiti s skupnim programom za prihodnost, so doživele uničujoč poraz. Nemara pravična kazen v deželi, ki hlepi predvsem po nekom, ki bi ji povrnil upanje v boljšo prihodnost.

***

Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, politični analitik, član uredniškega odbora Razpotij in raziskovalec na Central European University v Budimpešti.

Zapis ne odraža nujno stališč uredništva. 

Spremljajte N1 na družbenih omrežjih FacebookInstagram in Twitter

Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.