Luka Lisjak Gabrijelčič: Ali Natašo Pirc Musar čaka usoda Hillary Clinton?

Mnenja 11. Nov 202205:0821 komentarjev
Luka Lisjak Gabrijelčič
Foto: N1/BOBO (Fotomontaža)

Luka Lisjak Gabrijelčič za N1 piše o predsedniški tekmi, ki se tudi pred drugim krogom še vedno vrti okoli Anžeta Logarja. On je v fokusu, Nataša Pirc Musar pa je v vlogi protikandidatke.

Napoved, ki smo jo mnogi podali pred začetkom kampanje, češ da se bo predsedniška tekma vrtela okoli Anžeta Logarja, se je uresničila. Kljub vsej drami, ki se je v prvem krogu odvijala okoli kandidatov koalicije, ta trditev ob finišu kampanje še vedno drži. Po vseh anketah je favoritka sicer Nataša Pirc Musar: če bi imeli razvite stavnice, bi jo bržkone še vedno dajale kot zmagovalko. Toda v drugem krogu se je odločila za taktiko ostrejše konfrontacije, katere namen je ravno ta, da izostri svojo identiteto kot alternativa Logarju. Ponavlja se torej scenarij z volitev 2007: poskus združitve levosredinskih volilcev, da bi prekrižali račune kandidatu desne sredine.

Takšno interpretacijo potrjujejo tudi medijski komentarji, pri katerih je glavno vprašanje: “Ali lahko Nataša Pirc Musar prepreči zmago kandidata desnice?” Čeprav je odgovor, kot rečeno, še vedno pritrdilen, že način, kako je zastavljeno vprašanje, fokus postavlja na Logarja, Natašo Pirc Musar, ki je v kampanjo vstopila prva in je dolgo veljala za favoritko, pa postavlja v položaj protikandidata: je Nelogar, alternativa slabši izbiri. Doslej je taka taktika proti kandidatom desnice (zlasti če so veljali za pretesno navezane na Janeza Janšo) uspevala. Bo tudi tokrat ali Natašo Pirc Musar čaka usoda Hillary Clinton leta 2016: favoritke kampanje, ki je, namesto da bi prebila stekleni strop in se kot prva ženska prebila na najvišjo funkcijo v državi, zaradi svojega nepriljubljenega, elitističnega centrizma odprla vrata desnemu protikandidatu, ki je vselej zaostajal za anketami?

Ali se bo to zgodilo, je odvisno predvsem od volilne udeležbe. Že v prvem krogu je presenečalo neverjetno sovpadanje med glasovi za Logarja in glasovi, ki jih je na aprilskih državnozborskih volitvah prejela SDS. Ni nepomembno, da je Logarju uspelo zbrati šestnajst tisoč glasov in kar deset odstotkov več kot njegovi stranki le pol leta prej – če mu v nedeljo ubeži zmaga, bo že ta dosežek predstavljal pomemben politični kapital, če se bo odločil podati v spopad za vodstvo slovenske desnice. A kljub temu lahko v grobem rečemo, da je bila za Logarjev uspeh v prvem krogu skoraj v celoti zaslužna popolna mobilizacija volilcev SDS. Čeprav je v primerjavi s parlamentarnimi volitvami udeležba strmoglavila za dvajset odstotnih točk, so volilci SDS tako rekoč v celoti šli na volišča. In če so to storili v prvem krogu, je še toliko bolj verjetno, da se bodo enako množično udeležili nedeljskih volitev, zdaj ko je moment na strani njihovega kandidata. K temu lahko Logarju brez težav pripišemo še vse glasove, ki jih je v prvem krogu prejel Janez Cigler Kralj.

To pa pomeni, da Logar vstopa v drugi krog z zagotovljeno podporo skoraj petine volilnega telesa. Ta podpora je skoraj zagotovo neodvisna od volilne udeležbe. To pa pomeni, da bi ob udeležbi, kakršna je bila pred štirimi leti, Logar lahko v izhodišču računal na približno 47-odstotno volilno podporo. Za zmago bi mu zadostovalo, da bi med volilci kandidatov, ki so izpadli v prvem krogu, pripraskal tri odstotne točke. Dovolj bi bilo, če bi se vsak sedmi volilec, ki je obkrožil Vladimirja Prebiliča ali Sabino Senčar, v drugem krogu odločil za Logarja, in zmaga bi bila njegova.

Seveda ta računica sloni na velikem “če”: volilna udeležba bi morala biti razmeroma nizka. In zdi se, da dolgočasnost njegove kampanje v drugem krogu meri natančno na to: uspavati levosredinske volilce, ob prepričanju (osnovanem na rezultatih prvega kroga), da se bodo desnosredinski volilci volitev v vsakem primeru množično udeležili.

Nataša Pirc Musar med delom levosredinskega telesa ni priljubljena. Mediji – tudi takšni, ki jih na noben način ni mogoče postavljati v vplivni krog desnega novičarskega ekosistema – so bili izjemno kritični do nje. Usoda njene kandidature bo odvisna od tega, koliko levosredinskih volilcev si bo pripravljenih, če si izposodim znamenito rečenico legendarnega italijanskega novinarja Indra Montanellija, “zamašiti nos” in glasovati zanjo.

Način, kako so potekala soočenja v prvem krogu, kjer so medijske hiše prav tekmovale z agresivnostjo do kandidatov, Pirc Musar ravno tako ni bil naklonjen. Kritike Anžeta Logarja so bile skoraj v celoti usmerjene na njegov vprašljivi status “neodvisnega kandidata”. Očitek, da je član SDS, je zasenčil skoraj vse ostale kritike. Toda za njegove volilce to ni noben greh: ravno nasprotno! Mediji so s poudarjanjem njegove dolgoletne zvestobe politiki Janeza Janše desne volilce pravzaprav prepričevali, naj jih ne skrbi preveč Logarjevo spogledovanje s sredino in občasne, čeprav zelo previdne, kritike nekdanjega premierja. Po drugi strani pa očitki, usmerjeni v Natašo Pirc Musar (češ da je kot odvetnica delovala v orodje kapitalistične elite pri zatiranju delavskih pravic in omejevanju svobode govora), še kako motijo levosredinsko volilno telo. Vprašanje je, ali ga misel, da bi se na najvišjo politično funkcijo v državi povzpel “Janšev kandidat”, moti še bolj.

***

Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, politični analitik, član uredniškega odbora Razpotij in raziskovalec na Central European University v Budimpešti.

Zapis ne odraža nujno stališč uredništva. 

Spremljajte N1 na družbenih omrežjih FacebookInstagram in Twitter

Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.

 

Komentari

Vaš komentar