"Osem mesecev dvigovati vznemirjenost z napovedovanjem reform in nič konkretnega sporočiti, lahko že samo po sebi povzroča škodo. Da ne omenjam slabih občutkov potencialnih bolnikov, ki bi morali že vsaj pred pol leta od ministra dobiti marsikatero jasno sporočilo," v tokratni kolumni za N1 piše prof. dr. Alojz Ihan in nadaljuje: "Smo že v devetem mesecu delovanja nove vlade, pa o preoblikovanju zdravstvenega sistema javnost nima še niti najosnovnejših idej. Vsi navijamo, da bi ministru uspelo, a osem pretečenih in, kot je vtis, tudi precej izgubljenih mesecev je veliko."
Komentiranje trenutno osrednje družbene in politične teme – ureditve zdravstvenega sistema, postaja nekoliko mučno opravilo. Smo že v devetem mesecu delovanja nove vlade, pa o preoblikovanju zdravstvenega sistema javnost nima še niti najosnovnejših idej.
Po eni strani vsi navijamo za ministra, da ob deklarativno izjemni vladni podpori uveljavi pravila, ki bodo iz zdravstva naredila stabilen sistem, ki bo aktivno in samodejno na podlagi jasno zapisanih odgovornosti, poskrbel za vsakega bolnika. Brez odrivanja “nadštevilčnih” v čakalne vrste.
Preberite še: Minister za zdravje Danijel Bešič Loredan za N1: “S predsednikom vlade sva eno”
Po drugi strani tudi vsi znotraj zdravstva želimo, da zdravstveni sistem postane stabilno in delujoče poslovno okolje za zdravstvene ustanove. Bolnišnice, ki so ne glede na način vodenja “programirano” nenehno v izgubah in nerešljivih dolgovih ter jim mora zato minister vsako leto milostno reševati likvidnost vsaj za izplačila plač, namreč niso poslovno okolje, v katerem bi bilo mogoče karkoli razvijati in izboljševati.
Zato v zdravstvu potrebujemo poslovno okolje, v katerem bo direktor, ki bo znal z dobro organizacijo dela povečevati produktivnost, s tem pa bo hkrati prispeval tudi k dobrim poslovnim rezultatom ustanove, k njenemu pospešenemu razvoju in tudi k dobrim plačam zaposlenih.
Danes je sposobnih in izobraženih direktorjev za vodenje zdravstvenih ustanov pravzaprav škoda, saj o izgubah ali dobičkih odločajo dejavniki, ki so zunaj njihovih poslovnih odločitev.
Morda se je tudi zato uveljavilo povsem politično nastavljanje direktorjev in nadzornih svetov – če direktorji sistemsko nimajo zaresne vloge pri uspešnem poslovanju, je pač boljše, da so vsaj “naši”.
Vsi torej navijamo, da bi ministru uspelo, a osem pretečenih in, kot je vtis, tudi precej izgubljenih mesecev je veliko.
Medtem je bil oktobra imenovan prvi strateški svet, ki je bil že na prvi pogled ponesrečen, saj je bil glede na sestavo omejen pretežno na informatizacijo, kar pa je daleč od celostnega reševanja zaresnih problemov našega zdravstvenega sistema.
Potem je prišlo dolgo napovedovano poročilo o stanju našega zdravstvenega sistema, v katerem pa ni bilo prav nič novega.
Vmes se je med novoletnimi prazniki začela in zaključila osemdnevna (!) javna razprava o predlogu Nacionalne strategije kakovosti in varnosti v zdravstvu (2023-2031).
Gre za izjemno pomemben dokument, ki bi lahko veliko prispeval h kakovosti zdravstvenega sistema. Vendar bo v sedanji obliki, brez sodelovanja strokovnih specialističnih združenj (RSK-ji) zgolj osnova za vsakoletna poročila, ki ne bodo zanimala nikogar, razen tistega, ki jih bo morda vsako leto pogodbeno sestavljal za ministrstvo.
Poleg tega je absurdno pisati strategijo kakovosti v času, ko še ni znano, kako bo izgledal reformiran zdravstveni sistem in kdo bo sploh zadolžen za nadzor in ukrepe v smeri večje kakovosti.
Na srečo je v začetku januarja, ko se je pripravljal oster odziv zdravniških organizacij zaradi “pretihotapljene strategije kakovosti” (ta bo zdaj prišel z zamikom), izbruhnila afera zaradi množice Ljubljančanov, ki so ostali brez osebnega zdravnika.
To je postalo očitno politično tako nevarno, da se je aktiviral predsednik vlade in v znak resnih namenov z zdravstveno reformo zamenjal stari strateški svet z novim, ki pa je v resnici sestavljen iz dovolj raznolikih zdravstvenih praktikov, da bodo njihovi predlogi umestni in tudi uresničljivi, če bodo z vladne strani podprti z ustrezno spremembo zakonodaje in dovolj velikimi finančnimi vložki.
S tem se reformi odpira vsaj luč na koncu tunela.
A kljub temu ostaja dejstvo, da je minilo že osem mesecev in glede na velikost problema takšno zavlačevanje že začenja povzročati družbeno škodo.
Zdravstveni sistem je nenehno v pogonu, v njem so udeleženi tisoči in deset tisoči, od izvajalcev do bolnikov, in vsi stalno delujejo v smeri optimizacije svojega položaja. Zato je dolžnost politike, ki želi spremembe na bolje, da vsaj svoje temeljne cilje (pustimo tehnikalije) čimprej javno predstavi, da se lahko številni deležniki, ki niso neposredno v stiku s političnimi navodili, prilagodijo na širšo načrtovano sliko.
Skrivanje načrtov povzroča družbeno škodo zaradi nepotrebne stihije, s katero skušajo neinformirani deležniki (pre)zaletavo “ujeti zadnji vlak” in optimizirati svoj položaj, preden bo minister razglasil “reformo” v vseh svojih podrobnostih in tehnikalijah. Na primer posamični zdravniki (s prezaposlitvami in lovljenjem “zadnjih” ponujanih koncesij) in medicinske sestre (z odhodi k zasebnikom), posamični koncesionarji, posamični zasebniki, posamični investitorji, posamične zavarovalnice, posamične bolnišnice.
Osem mesecev dvigovati vznemirjenost z napovedovanjem reform in nič konkretnega sporočiti, lahko že samo po sebi povzroča škodo. Da ne omenjam slabih občutkov potencialnih bolnikov, ki bi morali že vsaj pred pol leta od ministra dobiti marsikatero jasno sporočilo.
Eno od osnovnih sporočil, ki bi jih ljudje pravzaprav že ob nastopu nove vlade morali slišati, je ministrovo zagotovilo, da zavarovanja proti čakalnim vrstam čez eno leto ne bodo več potrebna. Ker bo nova zdravstvena blagajna morala sama, brez posredovanja pravnikov zasebnih zavarovalnic, organizirati pravočasno oskrbo vsakega bolnika.
To bi bilo močno in jasno sporočilo ministra o bodočnosti zdravstvenega sistema.
Sporočilo o tem, da v Sloveniji ob javnem sistemu ne bomo dopustili graditve vzporednega, samoplačniškega zdravstva za enake storitve – po vzgledu nekaterih balkanskih držav. To bi bil namreč zanesljiv pokop javnega zdravstva, po eni strani bi iz njega odšli prepotrebni kadri, po drugi strani bi takšna dvojnost vnesla tudi strokovno zmedo, saj se samoplačnikom pod znamko “naprednih uslug” ponuja marsikaj, kar medicinsko ni racionalno – to pa pri bolnikih v najtežjih trenutkih njihove bolezni ustvarja nepotrebne dileme in občutke krivde, da se niso prav odločili – zato začnejo begati med drugimi, tretjimi in četrtimi mnenji, namesto da bi se posvetili sebi in vsemu potrebnemu za zdravljenje.
Preberite še: Zgodbe izza številk: ljudje, ki so ostali brez zdravnika
Če torej minister resnično verjame in ima namen urediti javni sistem tako, da bo brez odlašanja poskrbel za bolnika, lahko to najbolj slikovito sporoči z zagotovilom, da bodo najkasneje v enem letu dodatna zavarovanja nepotrebna.
Saj ljudi ne brigajo vladne tehnikalije, kako to doseči, bistveno pa bi bilo izreči tisto, kar posameznika v resnici skrbi – se je trenutno pametno dodatno zavarovati (proti vrstam) ali ne?
To bi bilo tudi močno sporočilo za vodstva zasebnih zavarovalnic – naj se namesto z nesmiselnim investiranjem v “vzporedno zdravstvo” začnejo resno pogajati, kako svoje dosedanje investicije vklopiti v javno zdravstveno mrežo, sicer bodo morali pred svojimi delničarji in nadzorniki priznati popoln propad dosedanjih poslovnih potez.
S tem bi minister odgovoril tudi na vprašanje, če bo prenehalo nepošteno razmerje ZZZS do zavarovanca, ki je zdaj primoran zgolj plačati prispevke, v zameno pa ne dobi nikakršne pogodbe, ki bi mu osebno jamčila zdravljenje, ko ga bo potreboval.
Minister zadnje tedne sicer veliko govori o informatizaciji ZZZS in transparentnosti in Estoniji, ampak to so spet tehnikalije, ki zavarovancev v resnici ne zanimajo.
Zanje je edino pomembno, če bodo s preoblikovanim ZZZS dobili odgovorno zdravstveno blagajno z jasno napisanimi obvezami do konkretnega zavarovanca. Zakaj bi kogarkoli navduševala obljubljena transparentnost ZZZS, če pa bo na koncu kljub plačanim prispevkom še vedno izvisel v čakalnih vrstah?
Tako kot, mimogrede, zavarovanci izvisijo v Estoniji, ki ima ogromne težave zaradi premalo zdravnikov in zdravstvenega osebja in so hkrati evropski rekorderji glede čakalnih dob na zdravniške posege. Ah ja, so pa transparentni in vidijo na računalniku, kdaj (ne) bodo dobili ustreznega zdravnika!
Ministrovo bolj konkretno sporočilo o viziji preoblikovanega zdravstvenega sistema bi bilo tudi dobrodošlo za osebne karierne načrte številnih mlajših zdravstvenih delavcev, ki v tem trenutku sprejemajo tovrstne odločitve in jih pri sedanjem “ne tič ne miš” družbenem vzdušju hitro zamika razmišljanje o selitvi čez severno mejo. Priložnosti je namreč veliko.
Dokler ne bo takšnega sporočila, se bo nadaljevalo stihijsko in na negotovih informacijah utemeljeno odločanje zdravstvenih delavcev, institucij in tudi bolnikov.
Koliko primarnih zdravnikov ob jasnejšem sporočilu o njihovih bodočih perspektivah v zadnjega pol leta morda ne bi zapustilo zaposlitve v svojem zdravstvenem domu? Če bi jih minister z jasno besedo pomiril, da jim ni treba imeti občutka o zadnji priložnosti, da dobijo koncesijo.
Če kje, so pri organizaciji primarnega zdravstva tako dobro dorečeni organizacijski (regionalni zdravstveni domovi) in strokovni temelji (Katedra in RSK za družinsko medicino), da je z ustreznim državnim vodenjem mogoče dati družinskim zdravnikom povsem prosto izbiro, ali bi se v javno mrežo raje vklopili kot pogodbeni zasebniki ali kot javni uslužbenci.
V obeh primerih bi imeli enake “javne dolžnosti”, le da bi imeli zasebniki nekaj več “veselja” z investicijami, računovodstvom in kreativnimi racionalizacijami. Slednje pa bi marsikdaj bile tudi dober vzgled njihovim kolegom v javni službi, ki se jim zaradi drugačnih osebnih preferenc ne ljubi ukvarjati s poslovnimi tehnikalijami in se raje v službi posvečajo zgolj bolnikom, za vse ostalo pa pričakujejo, da poskrbi vodstvo zdravstvenega doma.
Ljudje smo pač različni, in ko gre za primarno zdravstvo, je predvsem pomembno, da v njem najde svoj izziv in veselje čim več mladih zdravnikov, ne glede na njihovo “(ne)poslovno usmeritev”.
So torej krize, ki jih minister zadnji mesec rešuje, morda že tudi posledica negotovosti, ki jo s svojimi pomanjkljivimi sporočili sam povzroča?
Dejstvo je namreč, da je na oblasti že deveti mesec in za vse, kar se zdaj negativnega zgodi, ne more biti več izgovorov na prejšnje vlade in prejšnje zdravstvene ministre.
To je pač slast in teža vladanja!
***
Prof. dr. Alojz Ihan je dr. medicinskih znanosti in imunolog.
Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.
***
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
