Zgodbe izza številk: Ljudje, ki so ostali brez zdravnika

Poglobljeno 21. Jan 202306:003 komentarji
Poglobljeno - brez zdravnika
Foto: Egon Parteli/N1

Pogovarjali smo se z mamo najstnice, ki je srčna bolnica in je že pred leti ostala brez pediatra. Pa z onkološkim bolnikom, ki je bil o odhodu zdravnice obveščen kmalu za tem, ko je izvedel za svojo diagnozo. In z moškim, ki je po hudi nesreči potreboval slikanje glave, a mu ni imel kdo izdati napotnice. Brez osebnega zdravnika pa je ostal tudi predstojnik kliničnega oddelka za hematologijo na UKC Ljubljana prof. dr. Samo Zver. Po podatkih ZZZS več kot 130.000 ljudi v Sloveniji nima osebnega zdravnika. Nekateri med njimi so se zato znašli v hudi stiski. Objavljamo zgodbe ljudi izza te številke. Vsi so si enotni v tem, da je treba pravico do izbire zdravnika braniti, javno zdravstvo pa rešiti pred kolapsom.

Barbara Bizjak Čosić: Hčerka, ki je srčni bolnik, je že več let brez pediatra

Ženska
Slika je simbolična. (foto: Egon Parteli/N1)

Barbara Bizjak Čosič iz Ilirske Bistrice ima hčer, ki je srčna bolnica. Prestala je tri operacije na srcu, prvo zelo kmalu po rojstvu. Hči je zdaj stara skoraj 17 let. Kljub temu da potrebuje stalno spremljanje, recepte za zdravila, ki jih bo morala jemati vse življenje, in napotnice za specialistične storitve, je pred štirimi leti ostala brez pediatrinje. Njena prejšnja zdravnica se je upokojila, nove, ki bi jo nadomestila, ni. Drug pediater, ki dela v tamkajšnjem zdravstvenem domu, novih pacientov ne sprejema. Nujne zadeve rešujejo pri nadomestni zdravnici, ki dela le en dan v tednu, če ne gre drugače, pa na urgenci.

“Tudi kardiolog je precej začuden, kako je mogoče, da hčerka nima pediatra,” je dejala v pogovoru za Poglobljeno in poudarila, da se ji to zdi povsem neodgovorno.

“Smo tisti srečneži, ki smo izkusili vse slabe plati slovenskega zdravstva. Hčerka je imela tri operacije na srcu. Potem ko sta dva otroška srčna kirurga iz tujine, ki sta v Sloveniji opravljala tovrstne posege, odšla, ni bilo druge možnosti, kot da gremo na operacijo v tujino,” je opisala. “Človek upa, da se bo že kaj spremenilo na bolje, a se ne.”

Ko je bila hči še majhna, je imela pediatrinjo v Postojni, 40 minut vožnje stran. “Pediatrinja, ki smo jo imeli pred tem, se je preselila iz Ilirske Bistrice in dobila službo drugje, tako da smo ostali brez. V Postojni smo bili nato opredeljeni pri zelo dobri zdravnici, ki pa se je nato upokojila. Potem smo se opredelili v Ilirski Bistrici in spet ostali brez.” Na vprašanje, ali so poskusili ponovno tudi v Postojni, je odgovorila: “Smo, seveda, a so tudi tam pediatri ’polni’.”

Obiskom urgence se izogibajo, kolikor se le lahko, je dejala. Res pa je, da je hči kot srčna bolnica posebej ogrožena in ji lahko tudi običajna viroza povzroči zaplete, je pojasnila. “Nekoč smo šli na urgenco, potem ko jo je okužba z rotavirusom močno izčrpala. Sprejel nas je zdravnik, ki je takrat dežural in smo ga prvič videli. Prosili smo ga za infuzijo, da hči ne bi dehidrirala. Vemo, da je v primeru kakršnihkoli zapletov nujna pot v Ljubljano. Infuzijo je odklonil. Tako je presodil, a ker smo se zavedali tveganja, nismo želeli domov, dokler ni privolil in ji dal infuzijo,” je z nelagodjem v glasu povedala sogovornica. “V takšnih primerih se počutiš res zoprno. Da nekomu – zdravniku – na ta način soliš pamet.” Pri pediatru, ki otroka pozna, se v takšnem položaju ne bi znašla, je prepričana.

“Sestri sem pred dnevi rekla, da komaj čakam, da bo hčerka postala polnoletna, da bomo zaključili to situacijo, in se bo lahko opredelila pri družinskem zdravniku. Pa mi je odgovorila, da s tem najbrž ne bo nič, ker je tudi družinskih zdravnikov v Ilirski Bistrici premalo in ne opredeljujejo novih pacientov. Že midva s partnerjem sva pri zdravnici, ki dela samo za polovični delovni čas. V tej situaciji lahko samo upaš, da ne zboliš.”

Barbara Bizjak Čosić

Na vprašanje, kako gleda na trenutne razmere, ko je tako veliko ljudi brez zdravnika, sistem, v katerega smo verjeli in vanj vlagali, pa se nam maje pred očmi, je odgovorila: “Strah te je. Zaupanja ni več. Saj najdeš odlične zdravnike, ki ti povrnejo zaupanje v sistem, po drugi strani pa te zaradi take situacije tudi prešine, da bi spakiral in šel.”

Miro: Kako lahko ostanem brez zdravnika, če imam raka?

Moški
Egon Parteli/N1

Miro iz Ljubljane (ime je na njegovo željo spremenjeno, ker se boji stigme, povezane z njegovo boleznijo oziroma si ne želi, da bi znanci vedeli zanjo in ga pomilovali) je brez zdravnika ostal spomladi 2021, kmalu po tem, ko je izvedel, da ima krvnega raka.

“Takrat se o tej problematiki ni veliko govorilo. Sam praktično nisem vedel, da se to dogaja. Kar naenkrat pa sem dobil obvestilo, da nimam več osebnega zdravnika, da mi ga v zdravstvenem domu ne morejo zagotoviti in naj si ga poiščem sam. Bil sem povsem šokiran – sploh ker sem kratek čas pred tem izvedel za svojo diagnozo,” se je spominjal.

“Zdelo se mi je šokantno, da prvič, ko sem v zdravstveni stiski in potrebujem zdravnika, zdravnika ni. Nisem mogel dojeti. Nekdanja žena je zdravnica, sedanja tudi dela v zdravstvu. Ves čas sem živel v prepričanju, da smo bolniki v ospredju. Ne pa da smo neke lutke.”

Miro je po prejemu obvestila direktorici omenjenega zdravstvenega doma napisal pismo. “Pred tremi meseci so mi pri 72 letih diagnosticirali krvnega raka, imam pa še tri kronične bolezni,” je zapisal in dodal, da sta ga novica, da v takšnih okoliščinah nima več zdravnika, pa tudi “popolno prelaganje odgovornosti na pacienta, povsem šokirala”.

Direktorico je prosil, da mu, skladno s pravicami pacienta, zagotovijo drugega zdravnika vsaj za dobo dveh let. “Pričakoval sem, da bo našla rešitev. A odgovorila je, da enostavno ni nobene možnosti in da si moram zdravnika poiskati sam.”

Zdravstvena kartica
Denis Sadiković/N1

Lotil se je iskanja. “Na srečo poznam veliko ljudi in lahko sem dobil neke informacije, ki jih vsak najbrž ne dobi tako hitro,” je pojasnil. Kljub temu ni šlo gladko. V dobrih dveh mesecih se je vozil po Sloveniji in obiskoval koncesionarje. “Nisem želel sprejeti kar vsakega. Izgubil sem kar nekaj časa, hodil v Kranj, Celje, Komendo. Šlo je za neke zasebnike in zanimalo me je, v kakšnem okolju delajo.”

Najnujnejše zadeve, kot so recepti za zdravila, je v tem času reševal “po zvezah”, saj pozna nekaj zdravnikov. “V zdravstvenem domu so mi medicinske sestre rekle, da mi, če bi bila huda kriza, lahko uredijo recept.”

Na koncu je našel zdravnika koncesionarja na Vrhniki. Za pot tja in nazaj porabi kar nekaj časa, a je, kot je dejal, glede na razmere zadovoljen.

Miro je povedal, da so prav družinski zdravniki zanj tisti “pravi” zdravniki, ki jih predvsem starejši najbolj potrebujejo. Imajo namreč najbolj celostno sliko o človeku. “Če gredo, ne da bi predali svoje bolnike drugemu, je to problem. Novemu zdravniku sem moral začeti razlagati najbolj osnovne stvari o sebi. Če si ne bi vzel dovolj časa, bi mi najbrž določene storitve tudi zavrnil, saj mu ne bi bilo jasno, zakaj potrebujem vse to.”

starejši moški
Slika je simbolična. (foto: Profimedia)

“Za našo generacijo je to nedojemljivo in nesprejemljivo. Tisto obvestilo, da nimam več zdravnika, se mi je zdelo kriminal. Češ, rešite svoj problem, to ni naš problem, to ni problem zdravstvenega doma. A to vendar je njihov problem!” opozarja gospod Miro.

Ali meni, da bo še kdaj imel zdravnika v “svojem” zdravstvenem domu, kot je bil navajen vse življenje? “Seveda, o tem sploh ne dvomim, saj smo vendar civilizirana družba. Kar se dogaja zdaj, je popolna deviacija, skregano s sistemom. V skladu s sistemom ima vsak pravico do osebnega zdravnika, trenutno pa te pravice mnogi ne moremo uveljavljati.”

Ratko Stojiljković: Potreboval sem slikanje glave, a mi ni imel kdo izdati napotnice

Ratko Stojiljković
Egon Parteli/N1

Ratko Stojiljković iz Ljubljane je ostal brez osebnega zdravnika spomladi 2021, sredi rehabilitacije po nesreči, ki jo je doživel slabo leto pred tem in v kateri si je poškodoval glavo ter zdrobil komolce. “Zdravniki so rekli, da spadam med 10 odstotkov srečnežev, ki takšen udarec v glavo preživijo,” je povedal za Poglobljeno.

Pismo z obvestilom, da nima več osebnega zdravnika, je prejel v času, ko je bila epidemija covida-19 v polnem zamahu in dostop do zdravnika že tako praktično nemogoč. Zapletlo se je, ko mu je med rehabilitacijo ponovno počila tetiva in je potreboval novo napotnico. Izdati bi mu jo moral osebni zdravnik, ki pa ga ni imel.

“Kličeš naokrog, nihče se ne javlja, če se že kdo javi, te preusmerja drugam ali pa obljubi, da te bodo poklicali nazaj. Pošiljaš elektronska sporočila, a odgovora ni. Ko v sporočilu opišeš simptome in poveš, kaj potrebuješ, ti ne odgovorijo. Ko pa na isti naslov pišeš za neke druge birokratske zadeve, recimo prosiš, naj karton pošljejo na medicino dela, kjer imaš pregled, odgovor dobiš. Ko na njihovo sporočilo odgovoriš, da se ne počutiš dobro in če lahko prideš na pregled, odgovorijo, da ponovno pošlji sporočilo, ko se karton vrne z medicine dela. Potem pa odgovora spet ni.”

Osebnega zdravnika je takrat iskal tudi v drugih ljubljanskih domovih, je dejal. “Ironično in žalostno je, da te od vseh zdravstvenih delavcev, ki delajo tam, sprejme varnostnik, in potem njemu razlagaš o svojih simptomih.” Pregledoval je tudi Sledilnik, ki prikazuje, kateri zdravniki še opredeljujejo nove paciente. A ker nima avtomobila, kraji, ki so oddaljeni od Ljubljane, zanj – kot za številne druge Ljubljančane, je prepričan – ne pridejo v poštev. “Preprosto si ne morem privoščiti enournega potovanja do zdravnika.”

Zdravila si je v tem času izposojal. “Ko smo bili še družina izbrisanih (njegov oče je bil namreč v začetku 90. let izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, op. a.), smo se naučili, da si moramo medsebojno pomagati. Na srečo imamo podobne težave. Zdravila, ki jih jemljem za rano na želodcu, in protibolečinske tablete sem si izposojal od sestre in očeta, ki na srečo še imata osebnega zdravnika. Protibolečinske tablete so tudi sicer dostopne, seveda pa jih moraš plačati.”

Ratko Stojiljković
Egon Parteli/N1

Po nesreči je potreboval tudi zobozdravnika, saj so mu zaradi udarca v glavo začeli izpadati zobje. “Takrat v času epidemije to sploh ni bilo možno. Prišel sem do dežurnega zobozdravnika, ki je uredil samo najnujnejše. Potem sem našel zobozdravnika, se postavil v čakalno vrsto za pregled, mislim, da je bila čakalna doba leto in osem mesecev. Medtem sem klical še druge, a v Ljubljani nihče ni opredeljeval novih pacientov. Tisti, pri katerem sem čakal, je medtem dal odpoved, tako da sem začel spet od začetka.”

“Šel sem tudi k zasebniku, saj sem zasledil oglas za brezplačni prvi pregled. Pregled na koncu ni bil brezplačen. Tam so mi pripravili tudi predračun za storitve. V obravnavo bi me lahko sprejeli že naslednji dan, a bi za posege moral plačati 17.362 evrov. Ki jih nimam, in tudi če bi jih imel, ne bi plačal takšne vsote, saj vendar že vse življenje vplačujem v zdravstveno blagajno in bi moral biti do teh storitev upravičen,” je ogorčen.

Sčasoma se je njegovo zdravstveno stanje še poslabšalo. Kot je dejal, so se pojavile težave s spominom, močno ga je začela boleti glava. Pojavila sta se bolečina v ramenih in mravljinčenje. “Vsako noč, ko grem spat, mi roka mravljinči, to mravljinčenje pa se je začelo širiti tudi v ramena. Nekega jutra v začetku decembra sem imel vso levo stran v mravljincih, tudi glava me je neznosno bolela. Niti vstati nisem mogel. Ko sem naslednji dan nekoliko prišel k sebi, sem se odločil, da grem na urgenco, saj sem se bal, da gre za kap.”

Izkazalo se je, da ni bila kap. Zdravnica mu je povedala, da njegovo stanje ni alarmantno, da pa je z njim nekaj narobe in da potrebuje osebnega zdravnika, ki bo spremljal njegovo stanje. Prosil jo je, naj ga napoti na slikanje glave, a mu je pojasnila, da mora za to dobiti napotnico osebnega zdravnika.

Po obisku urgence je šel ponovno v zdravstveni dom in se ponovno “zataknil” že na vhodu. Varnostnik mu je tokrat svetoval, naj svoje simptome napiše na list papirja. Čez teden dni ga je poklicala medicinska sestra in ga naročila na pregled čez teden dni. “Konec decembra sem prišel do zdravnice in tam končno dobil napotnico za nevrologa. Napotnica je bila s stopnjo nujnosti zelo hitro. Na vrsto bom prišel šele 25. maja.”

Zdravnica, ki ga je pregledala, ni njegova osebna zdravnica, je pojasnil. Pozneje je ugotovil, da je zdravstveni dom vzpostavil ambulanto, ki obravnava paciente brez osebnega zdravnika, na podoben način, kot naj bi to počeli v tako imenovanih ambulantah za neopredeljene. Ker je morala preučiti njegov zdravstveni karton, je pregled trajal 45 minut.

Skrbi ga, kako bo naslednjič, ko bo potreboval pregled ali napotnico. “Bojim se, da bom moral spet skozi ves ta postopek: trkanje na vrata, pisanje e-mailov, pisanje na papir, čakanje na klic. Nazadnje je trajalo mesec dni – samo za to, da sem dobil napotnico, potem pa spet čakaš.”

“Vse skupaj je tragikomično, kot v filmu Emirja Kusturice – ti umiraš, pa se ti kar smeje,” je dejal Stojiljković. “Človek se sčasoma privadi na bolečino. Kaj bo na daljši rok z nami, pa je vprašanje.”

Kot nekdo, ki je neposredno čutil posledice izbrisa, ima občutek, da je vse to nekoč že doživel. “Takšne stvari so nam delali v 90. letih. Opozarjali smo, da bodo to, kar se je zgodilo nam, prej ali slej storili tudi vam. In to se najbolje vidi prav v trenutni situaciji. Dobesedno izbrisali so 130.000 pacientov.”

Stojiljković se je odzval na pobudo Pravne mreže za varstvo demokracije, naj se jim oglasijo ljudje, ki jim je kršena pravica do izbire zdravnika. Na podlagi teh primerov bodo preučili, kakšna pravna sredstva lahko vložijo zoper ministrstvo za zdravje oziroma zoper Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). “Upam, da se bo pobudi pridružilo čim več ljudi in bomo lahko šli v kolektivno tožbo. To, da zavarovalnice z našim denarjem gradijo zasebne bolnišnice, je treba ustaviti. Svojo pravico moramo vzeti nazaj.”

Prof. dr. Samo Zver, zdravnik, ki je ostal brez osebnega zdravnika

Samo Zver
Egon Parteli/N1

“Če si zdravnik, dostikrat težko verjameš, da je bolezen tudi zate. Dolgo sem se spraševal, ali imam tudi jaz srce na levi strani,” je dejal prof. dr. Samo Zver, znan zdravnik in predstojnik kliničnega oddelka za hematologijo na UKC Ljubljana, ki je pred časom tudi sam ostal brez osebnega zdravnika. “Zdi se ti, da je vse to rezervirano za druge, a to ni res. Tudi jaz sem eden izmed ’glavarine’ pri družinskem zdravniku, ne bolj ne manj pomemben kot vsi drugi.”

Kot je Zver povedal v podkastu Slovenskega združenja bolnikov z limfomom in levkemijo, se je v začetku leta tako znašel v položaju, ko je zbolel za gripo in ni mogel na bolniško. Potek bolezni je bil na srečo blag, zato se je zapletom s prijavljanjem bolniške izognil tako, da je delal od doma.

Ob tem je sicer poudaril, da se v situaciji, v kakršni naj bi bilo še 130 tisoč ljudi, vendarle lahko znajde nekoliko bolje – lahko si sam napiše recept, če potrebuje zdravilo, včasih pa se mu zgodi tudi kakšen “privilegij”. Kmalu za tem, ko je javno povedal, da je ostal brez zdravnika, ga je namreč poklicala gospa, ki je povedala, da je družinska zdravnica, in mu ponudila, da se lahko opredeli pri njej. “Sicer se ne počutim najbolje, da sem prehitel vrsto, bi bilo pa po drugi strani nespametno, če bi to zavrnil,” je zelo iskren. Ne nazadnje je tudi sam kronični bolnik – ima namreč Parkinsonovo bolezen, o čemer je že pred časom javno spregovoril.

Samo Zver
Egon Parteli/N1

“Za to možnost sem globoko hvaležen, vzel sem jo kot dobro delo. Tudi sam bi naredil enako za koga, ki bi to potreboval, tudi za nekoga, ki mi ni nič, ki ni stanovski kolega ali sorodnik, za nekoga, ki bi se mi zdel revež. Meni je še toliko bolj v veselje in zadoščenje pomagati in olajšati situacijo nekomu, ki nima nič. Mogoče se na ta način zmanjša takšna privilegiranost.”

dr. Samo Zver

Tudi med njegovimi pacienti je vse več takšnih, ki nimajo osebnega zdravnika, zato jim včasih sam predpiše zdravila, ki so sicer v domeni družinskih zdravnikov. Tudi sicer je po njegovih besedah nujno, da so vsi, ki so resno bolni, v stiku z zdravnikom oziroma zdravstvenim osebjem, ki vodi njihovo zdravljenje. “Če naš bolnik dobi vročino, je velika razlika, ali dobi antibiotik čez eno uro ali naslednji dan. To je včasih razlika med življenjem in smrtjo. Mislim, da je prav, da tistih, ki nimajo osebnega zdravnika, ne pustimo tavati, ampak jim damo dostop do nas, ki jih vodimo, in jim na ta način pomagamo.”

Na vprašanje, za kakšno boleznijo trpi zdravstveni sistem, simptom česa pravzaprav je ta kriza na primarni ravni, je Zver odgovoril, da gre za simptom egocentrizma. “Gre za simptom tega, da vsak vidi samo sebe, da imamo egocentrizem na taki ravni, kot ga v povojnem obdobju nikoli nismo imeli. Zaverovanost samega vase, da je samo tvoj veličastni jaz tisti, ki šteje. Ne da bi se ustavil in se ozrl na druge. To je posledica sveta, v kakršnem živimo, deloma tudi vsega, kar se je dogajalo med epidemijo covida-19, ko je vsak počel, kar je hotel – kašljal, kihal, nosil masko in upošteval druge ukrepe ali pa ne.”

Tudi zdravniki bomo morali malo pogledati na svoje krožnike, je dejal. “Dati odpoved in pustiti bolnike na cedilu … Načeloma ima res vsak pravico iskati boljšo službo. A zdravniki imamo tukaj vendarle bolnike, za katere naj bi skrbeli. Družinskim zdravnikom ni lahko, zagotovo ne, vseeno pa težko razumem, da jih je toliko šlo svojo pot, da je to privedlo do kolapsa sistema.”

Dr. Zver še o tem, da bi morali iskati navdih v nekdanji partizanski bolnišnici Franja:

Ustanavljanje tako imenovanih ambulant za neopredeljene dr. Zver podpira, saj je ljudem, ki so se znašli v stiski, treba zagotoviti pomoč. S tem poskušajo reševati ljudi, ki jih je strah, kako bodo dobili zdravila in prišli do napotnic, je povedal. Vendar pa, je opozoril, je obravnava bolnika, ki ga ne poznaš in ga vidiš samo enkrat, povsem drugačna, kot če ga poznaš in spremljaš dlje časa. “Gre za povsem drugačno kakovost pregleda. Bolnik vsakič pove malo drugače, težje si ustvariš sliko o tem, kako resno je bolan in kaj potrebuje. Potem ko odrediš preiskave, izvidov ne dobiš ti, ampak nekdo drug, ki jih lahko interpretira na spet drugačen način. To ni prav. Možnost napake se s tem zagotovo poveča,” je opozoril. “Je pa to seveda bolje kot nič.”

“Mislim, da naše javno zdravstvo dela vrhunsko. A predvsem za tiste, ki so hudo bolni. Pri nas si revež, če si malo ali srednje bolan. Takrat te ne vzamejo resno, čakaš v čakalnih vrstah. Ne zavedamo se, da je za nekoga, ki je prehlajen, to enako pomembno, kot za nekoga, ki ima pljučnega raka. Vse pa imamo na istem imenovalniku – bolnik. Treba je razumeti oba.”

dr. Samo Zver

Preberite še: Mladi zdravniki: Zbiranje pred zdravstvenimi domovi je žaljivo

Poglobljeno: Operacija je ženskega spola, a kje so zdravnice?

Kolumna Borisa Dežulovića: “Vukojebina išče zdravnika”

Spremljajte N1 na družbenih omrežjih FacebookInstagram in Twitter

Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.

Komentari

Vaš komentar