Menu Item
Posebni agent FBI, krizni pogajalec, vodja skupine za hitro posredovanje v primeru ugrabitev otrok, vodja kriznega komuniciranja. Vse to je Jason Pack, ki ima za seboj več kot 30-letno kariero. Bil je zraven ob terorističnih napadih 11. septembra 2001, prav tako, ko se je zgodil bombni napad na bostonski maraton, zraven je bil tudi ob strelskem napadu na nočni klub Pulse, ob nesreči raketoplana Columbia ... Ta teden je obiskal Slovenijo in svoje izkušnje delil na Slovenski konferenci za odnose z javnostmi, spregovoril pa je tudi za N1. Kaj ga motivira, da kljub vsem mučnim primerom, ki jih je videl in doživel od blizu, vztraja? In predvsem: kako se v trenutkih vsesplošne panike bori še z lažnimi informacijami na družbenih omrežjih?
Agent FBI Jason Pack je svojo izjemno kariero začel kot novinar.
Leta 1993 se je kot prostovoljni gasilec pridružil tudi gasilskim vrstam, nato pa kot tiskovni predstavnik nadaljeval v Zvezni agenciji za posredovanje v nesrečah; bil je zraven pri izrednih dogodkih, kot so orkani, poplave, požari in tornadi …
Vse do usodnega 11. septembra, ko se je zgodil teroristični napad na ZDA. Ta je tudi dokončno definiral Packovo kariero.
“Ker novinarji niso smeli na prizorišče, smo se odločili, da bomo snemali mi in posnetke reševanja pošiljali medijskim hišam. Gasilci so bili na točki nič, kjer sta stala znamenita dvojčka, medtem ko smo se mi spuščali po predorih podzemne železnice. Takrat sem bil prvič v New Yorku. Bil sem resnično osupel, nisem vedel, kaj pričakovati. Opazovali smo tragedijo, ki se je zgodila, a ob enem smo lahko opazovali, koliko dobrega je v ljudeh. Seveda, bili so travmatizirani, ampak bili so pripravljeni narediti vse. Pomagali smo si med seboj in nikoli še nisem videl toliko pogumnih ljudi na enem mestu. To je tisto, kar me žene.”
Reševanje se ga je tako dotaknilo, da se je odločil, da službo v Zvezni agenciji za posredovanje v nesrečah zamenja za delo agenta FBI.
Maraton, ki se je spremenil v sprint
Pack je videl veliko “grdih” primerov, kot jih poimenuje sam. Eden takih je bil tudi bombni napad 15. aprila leta 2013, ko je v ciljni ravnini bostonskega maratona odjeknila prva eksplozija, nekaj sekund pozneje pa še druga. Bombi sta ubili tri ljudi, 264 sta jih poškodovali. Maraton se je sprevrgel v tekmo s časom in sprint policije, ki je imela en sam cilj: najti napadalca.
FBI je takrat odprl poseben elektronski naslov, kamor so lahko očividci pošiljali informacije, ki bi organe pregona lahko pripeljali na pravo sled. Poleg tega se je FBI odločil, da bo javnost o napredku preiskave sproti obveščal na novinarskih konferencah. Eno prvih v vrsti so morali tik pred zdajci odpovedati, saj FBI ni imel nobenih novih podatkov, ki bi jih lahko delil javno.
Ta poteza — kljub temu da družbena omrežja še niso imela take moči in dosega — je na spletu odprla prostor za številne govorice, lažne novice in dezinformacije. Na vprašanje, ali je FBI z odpovedjo novinarske konference naredil napako, odgovori v spodnjem videu.
A ko se dezinformacije in lažne novice enkrat pojavijo, sploh pa na spletu, jih je resnično težko obvladovati, pravi Pack. V času napada na maraton v Bostonu so družbena omrežja resda obstajala, a še zdaleč niso imela takšnega vpliva kot danes.
Ključna je konsistentnost
“Vedno več ljudi išče informacije na družbenih omrežjih. FBI lahko objavi ključne podatke, lahko preda svoja sporočila, za katera jasno poudari, da so edina uradna. Hkrati moramo imeti ‘pokrite’ tudi novinarje, da vedo, kaj se dogaja. Če informacijo napačno zapišejo, jih lahko še vedno pokličeš in jih opozoriš na napako, pokličeš lahko tudi njihove urednike. Družbena omrežja pa ne delujejo tako. K nobenemu uredniku ne moreš. Za tipkovnico sedi nekdo, ki si informacije izmišljuje,” pripoveduje Pack.
Proti temu se je izjemno težko boriti, zato je po njegovem mnenju ključno, da katerikoli organ pregona ves čas ohranja konsistenco. Ne le po televiziji, radiu ali na novinarskih konferencah. Prav družbena omrežja so ključna, trdi. “Ker tam so vsi. V resnici ne komuniciramo z mediji, mi skozi medije komuniciramo z ljudmi.”
Pack je prepričan, da je prav to največji izziv kriznega komuniciranja: v poplavi podatkov, ki se po družbenih omrežjih širijo kot požar, pravočasno podati točno informacijo in ob tem paziti, da ne prestopiš meje med informiranjem ter ustvarjanjem panike.
V prvi vrsti pa je treba biti iskren. “Tudi če ljudem ne smeš ničesar povedati, jim pojasniš, zakaj je tako. Zaznati moraš, kaj ljudje razmišljajo in kaj čutijo ob določenem dogodku. Panika škodi, dobro pa je, da so oprezni. Veliko jih ne ve, kako preiskave potekajo, zato jih skušaš pomiriti z dejstvi: da so ljudje na terenu izurjeni za posredovanja, da zbiramo dokaze, opravljamo pogovore, pridobivamo sodne naloge … Moraš jim pojasniti tudi, da se bodo dejstva, ki držijo ta trenutek, morda spremenila. Preiskava je namreč proces.”
“Skupaj smo bili del nečesa zgodovinskega”
Čeprav je Pack že leta ključen krizni komunikator FBI, obenem nekajkrat na teden vozi reševalno vozilo, je krizni pogajalec in vodja skupine za hitro posredovanje v primeru ugrabitev otrok. Enega od primerov, ki se ga je globoko dotaknil, je opisal tudi za N1, prisluhnete mu lahko v spodnjem videu.
Ne glede na to, ali je Pack sodeloval v primeru ali pa pomagal pri kriznem komuniciranju, je v teh stresnih in tudi mučnih trenutkih stkal številne prijateljske vezi, ki se jih trudi ohranjati.
“Ker smo bili skupaj del nečesa zgodovinskega, kar nas je vse zaznamovalo. Nikoli več ne bomo isti ljudje. Ja, ti dogodki vsekakor vplivajo name, ampak vem, da je moja naloga služiti ljudem. Počaščen sem, da lahko počnem to, kar počnem,” pravi Pack.
Pogovor nadaljuje o svojih sodelavcih, ki delujejo v zakulisju, v medijih se ne izpostavljajo, zanje javnost ne ve. Gre za ene najbolj junaških in predanih ljudi, ki jih lahko človek spozna, pripoveduje. “In verjetno jih tudi nikoli ne boste spoznali ali slišali zanje. Ne bodo privolili v intervju, ne želijo si slave in pozornosti. In to jih dela posebne. Želijo si zgolj opraviti svoje delo in pomagati ljudem.”
Poudarja, da brez sodelovanja ne gre; pa naj gre za lokalne policijske postaje, zvezno policijo ali pa organe pregona po vsem svetu. “Sodelovanje je najboljše orožje v kombinaciji z zaupanjem in razumevanjem ameriških prebivalcev. Tudi v Sloveniji imamo prek veleposlaništva odlične odnose. Izvajamo različna izobraževanja, šolamo se o tehnikah, učimo se drug od drugega.”
Ključni pa so ljudje, dodaja. Če FBI samostojno razišče 80 odstotkov podatkov o nekem kaznivem dejanju, so prav ljudje oziroma očividci tisti, ki bodo prispevali še 20 odstotkov informacij, ki bodo razrešile primer, zaključi posebni FBI agent Jason Pack.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje