Kakšen naj bo turizem v Sloveniji po poplavah? Dr. Žiga Malek je okoljski znanstvenik, ki je vrsto let živel in delal na Nizozemskem; na Inštitutu za okoljske študije je preučeval, kako ljudje izrabljamo in spreminjamo zemeljsko površje za lastne potrebe. Zdaj je raziskovalec ekosistemov in trajnosti na mednarodnem inštitutu IIASA v Avstriji. Za rubriko Poglobljeno poudarja, da mora "trajnostni turizem spodbujati takšne dejavnosti, kakršne omogoča okolje, ne pa takšnih, kot si jih nekdo zamisli". Ob tem daje za zgled konkretne nizozemske rešitve. Okolje je omejitev, ki jo moramo spoštovati, drugače bomo večkrat v takšnih okoliščinah kot letos. "To pogosto pomeni, da so visokoleteče in megalomanske rešitve izključene," Malek opozarja slovenski turizem.
Bazen in jacuzzi vs. kopanje in peskovnik
Kako pomembno je pri obnovi turističnih kapacitet in atrakcij, da bo gradnja naravnana trajnostno, da bodo kapacitete odpornejše proti naravnim katastrofam? Kako in kje v prihodnje graditi turistično infrastrukturo?
Tu gre za dva vidika trajnosti – okoljskega in gospodarskega. Z okoljskega stališča nima smisla graditi in obnavljati atrakcij, pri katerih se posega v struge ali poplavne ravnice. Škoda namreč ni le neposredna na ekosistemih, ampak je s tem tudi ogrožena poplavna varnost dolvodno oz. na širšem rečnem sistemu. Z gospodarskega stališča seveda tudi ne, saj bodo take atrakcije bolj pogosto poškodovane ali celo uničene, pri čemer škodo krije ne le gospodarstvo, ampak tudi javnost prek pomoči pri sanacijah.
Turistične kapacitete je tako treba graditi in obnoviti tako, da se poplavna varnost ne poslabša (pri čemer je treba gledati na poplavno varnost na porečju, ne le neposrednem območju), enako velja za plazove in ostala tveganja. Ter da se ne vpliva negativno na okolje (oz. čim manj). To marsikje pomeni, da je potrebna preselitev dejavnosti, pogosto pa še vedno lahko pomeni souporabo okolja, človeška raba, torej turizem, tako ni vedno izključena.
Na primer, objekte zgradimo karseda daleč od vodnega telesa in dovolj dvignjene, da ne bodo poplavljene. Vem, da je privlačno sedeti blizu vodnega telesa, morda namočiti noge vanj, medtem ko pijemo kavo. Pogosto imamo tudi izbiro med bolj in manj invazivnimi oz. destruktivnimi objekti, ki so namenjeni turizmu. Nekje lahko zgradimo bazen, savno in jacuzzije, lahko pa se ljudje poleti kopajo na prodiščih, pri čemer blizu uredimo opremo za sončenje, preoblačenje, peskovnike za otroke in tako naprej. Pri drugem primeru je posega v okolje in obrečni prostor precej manj, morda ga ni, manj pa je tudi morebitne škode po poplavah. Se pa pri drugem primeru seveda zasluži precej manj …
Potem pa je tu še ena stvar. Pri turizmu se ne moremo le zanašati na samo višje in širše nasipe. Če nekdo zgradi turistični objekt z razgledom na vodno telo, mu verjetno ne bo všeč, da se pred tem objektom zgradi visok nasip. Morda to še gre v industriji, pri turizmu pa niti ne nujno. In takim konfliktom se tudi želimo izogniti …
Trajnostni turizem mora tako spodbujati takšne dejavnosti, kakršne omogoča okolje, ne pa takšnih, kot si jih nekdo zamisli. Okolje žal predstavlja neko omejitev, ki jo moramo spoštovati, drugače bomo večkrat v takšnih okoliščinah kot letos. To pogosto pomeni, da so visokoleteče in megalomanske rešitve izključene.
Ne gledati le na dobiček, drugače se bodo spodbujali zabaviščni parki in zdravilišča na tveganih območjih
Je še smiselno obnavljati turistične destinacije na primer tik ob reki ali globoko v soteski, kjer so hudourniki že večkrat razdejali infrastrukturo?
Določene je smiselno obnavljati, pri čemer bi dal prednost tistim s posebnim kulturnim ali družbenim pomenom in ne na primer zdraviliščem, zgrajenih na poplavnih območjih v zadnjih dveh desetletjih. Hkrati bi bilo tiste, kjer se dejavnost lahko prestavi na sorazmerno bližnjo lokacijo, seveda smiselno prestaviti.
Obnova takšnih lokacij, skupaj z nekimi protipoplavnimi ukrepi ali ukrepi za sanacijo plazov, bo draga, sredstva pa so omejena. Zaradi tega bo treba izbrati, katere obnoviti in katerih ne, pri čemer je treba gledati širše družbene vidike in ne le dobiček. Drugače se bodo spodbujali zabaviščni parki in zdravilišča na tveganih območjih, zmanjkalo pa bo denarja za Franjo in preostale destinacije z visokim pomenom za lokalne skupnosti. Imamo dolžnost, da dediščino prepustimo zanamcem, saj smo jo tudi mi dobili od svojih prednikov. Če smo že zakuhali podnebje, je tako vsaj smiselno, da bodo tudi oni še naprej lahko uživali v kulturni dediščini.
Kako so to uspešno rešili na Nizozemskem
Kakšno vlogo imajo pri odpornosti turističnih destinacij proti vremenskim pojavom občine, turistične zveze oziroma organizacije in država?
Tu ima pomembno vlogo prostorsko planiranje na splošno, saj je kakršnokoli umeščanje turizma in rekreacije na tvegana območja problematično. Sam bi rad videl, da začnemo gledati, na katerih območjih lahko prek vlaganj v boljšo poplavno varnost dosežemo sinergije s turizmom in rekreacijo, kar so uspešno rešili na Nizozemskem. Številna območja, tudi v neposredni bližini središč velikih mest, so namenili rekam, ki ta območja poplavijo v času visokih voda. Ko pa poplav ni, se ta območja uporabljajo za rekreacijo, torej športne dejavnosti, piknike in tako naprej.
Ko so ljudje na Nizozemskem najprej videli, na koliko območjih bo gradnja izključena, pogosto je šlo tudi za preselitev ljudi in gospodarskih dejavnosti, so bili pogosto proti. Ko pa so v zameno dobili parke, kolesarske in tekaške steze, nogometna igrišča, prostore za piknike in tako naprej, so bili zadovoljni, saj so ti ukrepi poleg izboljšanja poplavne varnosti pozitivno vplivali na blaginjo ljudi. Slovenci smo narod športnikov, kot radi rečemo, in dodatna športna oz. rekreacijska infrastruktura je vedno dobrodošla, še posebej če hkrati služi kot protipoplavni ukrep.
Namesto denarnice naj poslušajo hidrologe
Ali se lahko ponudniki v prihodnje drugače pripravijo oziroma zavarujejo pred naravnimi katastrofami?
Mislim, da morajo gledati bolj dolgoročno, kar seveda pomeni več kot pet let (to velja mimogrede tudi za župane in županje, katerih načrti pogosto ne segajo prek trajanja mandata). Še tako velik dobiček v naslednjih nekaj letih lahko hitro skopni oz. je odplavljen in škoda bo lahko presegala te dobičke in ustvarila velike stiske. Do sedaj smo imeli veliko parcialnih interesov in siljenja z glavo skozi zid, sedaj pa je tega dovolj.
Ponudniki in kakršnikoli investitorji naj tu namesto denarnice raje poslušajo, kaj o določeni lokaciji pravijo hidrologi, geologi, geografi in podobni strokovnjaki. Naj jim verjamejo, tako o morebitnih ukrepih, ki bi še omogočali dejavnost (a bi zmanjšali dobiček), kakor o morebitni rdeči luči, torej omejitvi dejavnosti. Neke čarobne rešitve ni, gradnja objektov na stebrih, nasipov in morda zadrževalnikov je draga in vprašanje je, koliko investitorjev bi bilo pripravljenih financirati tudi to (poleg same gradnje hotela in bazena recimo).
Preberite še celotno Poglobljeno o popoplavnem turizmu: “V gostilni zdaj namesto kuharja pomaga moja 81-letna mama”.
