Po dveh letih zaprtja zaradi epidemije covida-19 in izpada ruskih in ukrajinskih gostov zaradi vojne v Ukrajini je zdaj dodaten udarec slovenskemu turizmu zadala še brutalna avgustovska ujma. Kakšno škodo je povzročila, ne ve nihče, a samo v savinjsko-šaleški regiji je bilo neposredno prizadetih 40 turističnih ponudnikov, posredno pa prav vsi. Zanimanje za destinacijo ostaja majhno, v primerjavi z lanskim letom pričakujejo za polovico manj nočitev. Bili smo v Mozirju, kjer je neukrotljiva Savinja razdejala Mozirski gaj in popolnoma opustošila kamp Menina. Kaj pravijo turistični ponudniki, ki se strinjajo, da izplačevanje škode teče prepočasi? "Eno sezono smo že izgubili, ne moremo si privoščiti, da bi še eno," opozarjajo. A kaj in kje je še smiselno obnavljati? Na kaj je treba paziti pri slovenskem turizmu v prihodnje?
Dobre tri mesece po besnem divjanju Savinje nas vodja in hčerka ustanovitelja Mozirskega gaja Elica Bele pričaka ob vhodu v park.
“Do tu je bila voda,” se stegne in pokaže na črto, ki so jo kot opomin na pobesnelo Savinjo, ki je pustošila po parku cvetja, zarisali na lesena vrata. Pripoveduje s solzami v očeh.
“Park se je tisti dan spremenil v živo blato. Poglejte, ta most, ki ga je odtrgalo, smo našli kilometer in pol stran. Sploh ne vem, kako je to mogoče. Savinja je porušila zeliščni vrt, cerkev je spodkopala do temeljev, 15 metrov dolgega travnika ni več. Opremo – tudi starinsko – ki je bila v hišah, je zalilo. Hvala bogu, objektov ni porušilo. Ko je bila glavnina ujme mimo, je ponekod vsaj pol metra vode stalo še en teden. Rastline so zdaj utonile. Propadajo, gnijejo, ne vemo, kakšno dodatno škodo bo na njih pustila zima, stroški pa se medtem seštevajo: ograje, računalniki, videonadzor, elektrika. Vse je šlo, odtrgalo nam je tudi vodovod. In ko začneš delati, denar takoj izpuhti.”
Ni prvič, da je bil Mozirski gaj pod vodo. Že leta 1990 je Savinja udarila z vso močjo in od takrat v parku vsako leto del zaslužka prihranijo prav za primere, če bi jih doletela naravna katastrofa. Tokrat so prihranek že zdavnaj porabili, pravi Elica Bele.
Do zdaj se je nabralo za milijon evrov škode, kamor je vštet tudi izpad prihodka. Na vprašanje, koliko državne pomoči so prejeli (tam smo bili v torek), vodja parka odgovori razočarano: “Prijavili smo se na vse, na kar smo se lahko, izpolnili smo vse obrazce, ampak kolikor vem, do danes nismo prejeli ničesar. Niti obiskal nas ni nihče.”
Da je Mozirski gaj dobre tri mesece po najhujši vodni ujmi v zgodovini Slovenije znova prehoden, naslednji teden bodo – čeprav so tudi sami dvomili, da jim bo uspelo – odprli celo Božično bajko, je zasluga prostovoljcev, je jasna.
“Ko so nas poplave prizadele pred več kot 30 leti, je moj oče takoj šel v akcijo. Ljudje so takrat rekli, poglejte mozirski vrtnar že nori in dela, pojdimo mu pomagat. Tako se je zgodilo tudi tokrat, javljali so se od vsepovsod, prihajali so z vseh koncev Slovenije, celo svojo mehanizacijo so pripeljali s seboj. Opravili so za okoli 30.000 evrov prostovoljnega dela, številna podjetja so svoja dela in material ponudila po nižjih cenah, z donacijami smo zbrali še okoli tri tisočake. Brez tega park danes ne bi bil tak, kot je.”
Eno sezono smo že izgubili, ne moremo si privoščiti, da bi še eno
Le streljaj od Mozirskega gaja se dobimo z Uršo Fürst, ki z ekipo vodi kamp Menina.
Savinja je tu v usodni noči 4. avgusta pred seboj odnašala vse: ljudje so se, da bi preživeli, z vso močjo oklepali dreves, številni gasilci so bili v vodi do vratu, goste kampa so reševali kar z bagrsko nakladalko, pomagal je tudi helikopter.
V nasprotju z Mozirskim gajem je kamp Menina kljub pridnim rokam prostovoljcev in 30.000 evrov donacij (večino so prispevali nizozemski gostje) razdejan še danes.
Kjer bi obiskovalce morale čakati parcele za šotore, stojijo kupi kamenja in peska, številne mobilne hišice so izruvane, mostički in odskočne deske ob blatni luknji, ki je bila nekoč jezero, odtrgani. Namesto nasmejanih turistov nas med glasnim brnenjem strojev pozdravljajo delavci.
“Uničenega je 80 odstotkov kampa, a realno škodo je težko oceniti. Okoli tri milijone jo je, vendar vsak dan odkrijemo nove posledice poplav. Hiške, denimo, za katere smo bili prepričani, da so še v redu, so se zaradi vlage napihnile. Stroški pa rastejo,” pove Urša Fürst.
Od države so prejeli predplačilo v višini deset odstotkov ocenjene škode, kar je vsekakor dobrodošlo, pravi Fürst, “a dejstvo je, da se vse skupaj odvija prepočasi”.
Za prihodnje prvomajske počitnice bi radi namreč kamp znova odprli, saj se rezervacije za prihodnje leto že nabirajo.
“Šli smo v akcijo, ker enostavno ne moremo čakati. Od poplav so minili trije meseci, mi pa imamo zaposlene, ki jih moramo plačati. Prav zaradi zaposlovanja in tega, da lahko preživimo, smo vložili veliko časa in truda, da bi sezono raztegnili čez vse leto. Število rezervacij je napovedovalo najboljšo sezono do zdaj. Gostje so se namreč ravno navadili, da k nam prihajajo tudi v nizki sezoni – tudi pozimi, ko nudimo wellness storitve – zdaj pa smo zaprti. Veste, gostje se hitro odvadijo in gredo drugam. Ne smemo jih izgubiti,” pripoveduje.
“V gostilni namesto kuharja pomaga moja 81-letna mama”
Uradni podatki Slovenske turistične organizacije na ravni države sicer kažejo, da poplave občutnega vpliva na turizem niso imele: v primerjavi z lansko rekordno sezono je turizem zabeležil zgolj 2,5 odstotka manj prenočitev.
A v prizadetih regijah se spopadajo s povsem drugačno sliko.
Neposredno je bilo samo v savinjsko-šaleški regiji po besedah direktorice regijske Razvojne agencije Biljane Škarja prizadetih več kot 40 turističnih ponudnikov, posredno pa prav vsi. Najprej takoj po poplavah zaradi odredb o zaprtju nastanitev v občinah Solčava, Luče in Ljubno, zaradi novic o poplavah v tujini so sledile odpovedi rezervacij in manjše zanimanje za destinacijo beležijo še danes.
“Drži,” iz izkušenj pove Paul Orešnik, ki je avgusta v Strugah izgubil dom, na srečo pa je njegova picerija in gostilna pri Kumru ostala nedotaknjena. “Znani smo po savinjskih žlikrofih, pa jih nimamo komu ponuditi. K nam ne pride niti deset odstotkov gostov, ki so k nam prihajali pred poplavami.”
Samo avgusta so imeli za 25.000 evrov izpada prihodkov, zaradi visokih stroškov pa so morali odpustiti tudi enega od kuharjev, ki jih je že tako težko dobiti. “V kuhinji zdaj pomaga moja 81-letna mama,” pripoveduje.
Točnih podatkov, kolikšen je bil izpad prihodkov na ravni celotne regije, v razvojni agenciji še nimajo, a v primerjavi z lanskim letom pričakujejo za polovico manj nočitev. “To je 100.000 nočitev manj. Številka je visoka, ker je destinacija izredno sezonsko naravnana, večina gostov pa k nam pride poleti, sploh avgusta,” pove Škarja.
Bojimo se, dodaja, da bodo morali številni ponudniki svoja vrata zapreti za vedno. “Če seveda ne bo dobre pomoči države, na kar tudi računamo. Sicer bodo negativne posledice čutili vsi naši ponudniki.”
Turizem ima namreč velik multiplikativen učinek, na kar opozarjata tudi Bele in Fürst. Gostje denarja ne prinesejo zgolj v kamp ali pa eni turistični atrakciji, med obiskom destinacije si privoščijo kavo v sosednjem lokalu, kosilo pojedo na turistični kmetiji ali pa se odpravijo v eno od trgovin.
Spregledane specifike turizma
Iz paketa ukrepov za pomoč gospodarstvu lahko turistični ponudniki računajo na enako pomoč kot gospodarstvo na splošno, pravijo na ministrstvu za gospodarstvo, turizem in šport. Direktor Turistično-gostinske zbornice Slovenije Fedja Pobegajlo to pozdravlja, medtem ko so številni ponudniki do predloga zakona o obnovi in razvoju kritični.
“Že sami obrazci za prijavo škode so splošni. Narejeni so za podjetja in proizvodnje, ne pa kampe. Trenutno se zdi, da je vlada na turizem kar malo pozabila. Zakon bi namreč moral zajemati tudi ukrepe, ki bi reševali zgolj turizem,” meni Urša Fürst iz kampa Menina.
Biljana Škarja ji prikimava. “Zagotavljanje finančnih sredstev se ne dotika turizma, in to kljub specifiki, ki jo ta gospodarska panoga ima, še posebej na našem območju,” razlaga direktorica agencije, v kateri so pripravili predloge ukrepov za pomoč turizmu in jih ministrstvu tudi predstavili.
“Že sama formula za izračun izpada prihodkov gospodarskih subjektov za turistične subjekte ni ustrezna, saj za osnovo za izračun jemlje povprečje zadnjih 12 mesecev in ne upošteva izrazite sezonskosti, ki je značilna za turizem. Prav od junija do konca septembra namreč zabeležimo kar 77 odstotkov vseh nočitev,” ponazori.
Poleg tega je treba, opozarja, rešiti neenakosti glede ocenjevanja škode, ki so jo utrpeli različne ustanove in društva. Predlog zakona o obnovi in razvoju jih namreč ne zajema. Postregla je s primerom Snežne jame in Mozirskega gaja, prvo upravlja Jamarski klub črni galeb Prebold, drugega Ekološko hortikulturno društvo Mozirski Gaj Mozirje.
“Škodo so seveda prek sistema Ajda prijavili, a denarja še niso prejeli,” pravi Biljana Škarja. In niso edini, pravzaprav nobena ustanova ali društvo do danes še ni prejela niti evra za odpravo škode po poplavah, so potrdili na ministrstvu za javno upravo, ki bo pomoč tudi izplačevalo. Kdaj?
Ministrstvo trenutno na podlagi novele zakona o interventnih ukrepih za odpravo posledic poplav in zemeljskih plazov iz avgusta 2023 pripravlja program za odpravo škode, ki je nastala društvom in ustanovam. V tem programu bo določeno tudi, kako bodo denar delili.
“Upravičencem se ne bo treba dodatno obrniti na ministrstvo, ampak bodo obveščeni o roku, v katerem morajo predložiti vloge za dodelitev sredstev,” pojasnijo na ministrstvu in dodajo, da bodo izplačila sledila podobni časovnici, ki velja za gospodarstvo.
Ne nazadnje v turizmu pričakujejo tudi, pravi Škarja, da bo država pomoč za okrevanje turizma namenila prek razpisov. “Želimo si razpise, ki bi bili namenjeni zgolj za močno poškodovana turistična območja, tako za obnovo kot nadgradnjo oziroma investicije. A pobude, ki smo jih predlagali, za zdaj niso bile upoštevane.”
“Stojimo jim ob strani”
Na Slovenski turistični organizaciji (STO) pravijo, da najbolj prizadetim destinacijam stojijo ob strani in da so šli zanje v “okrepljene promocije in druge oblike podpore na domačem in na tujih trgih”. Cilj slovenskega turizma ostaja zmerna rast v skladu s scenarijem ‘nekaj več in veliko bolje’. Slovenski turizem je po njihovi oceni zelo odporen proti kriznim situacijam, bo pa treba to še krepiti. Na ravni države smo že septembra, mesec po poplavah, “na vseh pomembnejših trgih beležili visoke, celo dvomestne številke rasti”. Na STO pravijo, da nimajo informacij s terena, da bi ponudniki in destinacije zdaj še imeli odpovedi rezervacij, ki bi bile povezane s posledicami poplav.
Kakšna je škoda v turizmu, ne ve nihče
Kako veliko škodo je brutalni vodni udar pustil v turizmu, ni jasno. Ocena škode se namreč ni zbirala ločeno po posameznih gospodarskih panogah, temveč za celotno gospodarstvo skupaj, so nam pojasnili na ministrstvu.
Konkretno: do zdaj je 1.173 podjetij prijavilo škodo v skupni višini 380,85 milijona evrov, kamor je vključenih tudi 708 podjetij, ki so zaprosila za predplačilo.
Nekateri turistični ponudniki so bili poplavljeni prvič, številni pa so bili pod vodo že mnogokrat. Terme Thermana Laško denimo. Stoletne poplave so doživeli že leta 1990, 2007, 2010 in pa letos.
Podobna usoda je doletela bolnico Franja. Potem ko jo je vodna ujma leta 2007 skoraj izbrisala, so ta spomenik humanosti in solidarnosti obnavljali skoraj dve leti in pol. Zdaj se zgodba ponavlja.
Franja je letos doživela kar dva udarca: 13. junija jo je sprva močno poškodovala povodenj, zgolj pet dni kasneje je svoje naredil še veter in opustošil dostopno pot.
Miha Kosmač, direktor Mestnega muzeja Idrija, pravi, da so v sistem Ajda vnesli za okoli 150.000 evrov škode, “a nekaj drugega je realen strošek sanacije, ki je odvisen od cene materiala, ki pa se spreminja”.
Da bi preprečili nadaljnjo škodo in zmanjšali nevarnost za prebivalce Dolenjih Novakov, ki ležijo tik pod Franjo, zdaj hitijo z dostopnih poti odstranjevat podrta drevesa.
Nato jih čaka delo v kritičnem zaledju Franje. Samo tako se bodo namreč lahko varno lotili sanacije, ki naj bi bila končana leta 2025. “Plaz Malega Njivča je bil ob prvi povodnji delno saniran, zdaj pa je nujno narediti še nekatere druge ukrepe, da plazenje ustavimo. Dodatno moramo urediti tudi vodne zadrževalnike in lovilno-podajne mreže, ki bodo preprečevale kamninske podore.” Prav te so bile po njegovih besedah ključne, da Franja junija ni utrpela še večje škode.
Kdaj in kako bo sledila obnova, bo odvisno od strokovnih rešitev. Vključili se bodo projektanti, hidrologi in geologi, strokovnjaki iz kulture. V idrijskem muzeju so odločeni, da bodo Franjo kljub nekaterim pomislekom, ali jo je glede na podnebne spremembe še smiselno obnavljati, postavili nazaj na noge.
Vse pogosteje bo treba obnavljati in rekonstruirati
Dr. Žiga Zaplotnik, meteorolog na ljubljanski fakulteti za matematiko in fiziko, eden najbolj cenjenih slovenskih strokovnjakov s področja podnebnih sprememb in predsednik podnebnega sveta, je kmalu po letošnji povodnji zapisal, da “in-situ Franja nima prihodnosti”.
Za rubriko Poglobljeno na N1 je ta teden pojasnil, da je ta biser slovenske kulturne dediščine v ozki grapi na območju, kjer so letne količine padavin že tako velike.
“Intenzivne orografske padavine oziroma konvektivne padavine, ki jih sproži prisilni dvig zraka prek orografije, pa se bodo glede na projekcije v prihodnosti le še okrepile, predvsem najbolj intenzivni dogodki. Posledično menim, da bo bolnico treba v prihodnosti na lokaciji vse pogosteje obnavljati in rekonstruirati.”
A Miha Kosmač iz Mestnega muzeja Idrija je jasen: “Sami o tem, ali je Franjo vredno obnavljati ali ne, nimamo nobenega dvoma.” Po njegovih besedah jih k hitri in učinkoviti obnovi spodbujajo tudi v Bruslju.
“Znak evropske kulturne dediščine, ki ga Franja ima, nam dokazuje, kako pomembna je ne le za slovensko, temveč za celotno evropsko dediščino predvsem zaradi njenih vrednot. To moramo imeti vedno v mislih. Vsi vemo, da bo zdaj po drugi povodnji tisto, kar bo avtentično, le še njena lokacija. Tega se vsi zavedamo. Ampak prav zaradi lokacije bo to še vedno spomenik humanosti in solidarnosti. Kraj spomina bo vedno Franja – tako ali drugače. Pomembno pa je, da si ljudje lahko ogledajo, kako je bilo v času vojne zgraditi eno tako bolnišnico in kakšne vrednote je prenašala naprej,” opozarja Kosmač.
Kaj in kje je torej še smiselno obnavljati? Na kaj je treba paziti pri slovenskem turizmu v prihodnje? Popoplavna obnova bo draga, količina denarja je omejena, pravi dr. Žiga Malek, okoljski znanstvenik, ki je vrsto let živel in delal na Nizozemskem; na Inštitutu za okoljske študije je preučeval, kako ljudje izrabljamo in spreminjamo zemeljsko površje za lastne potrebe. Zdaj je raziskovalec ekosistemov in trajnosti na mednarodnem inštitutu IIASA v Avstriji.
Treba bo izbrati, kaj obnoviti in česa ne in pri tem gledati širše družbene vidike, ne le dobiček, opozarja. “Drugače se bodo spodbujali zabaviščni parki in zdravilišča na tveganih območjih, zmanjkalo pa bo denarja za Franjo in kakšne druge destinacije z visokim pomenom za lokalne skupnosti. Imamo dolžnost, da dediščino prepustimo zanamcem, saj smo jo tudi mi dobili od svojih prednikov. Če smo že zakuhali podnebje, je tako vsaj smiselno, da bodo tudi oni še naprej lahko uživali v kulturni dediščini.”
Bolj in manj invazivni in destruktivni turistični objekti
Kakšen naj bo turizem po letošnjem letu, ki so ga zaznamovali ekstremni vremenski pojavi? Junija je nevihtni sistem, ki je v 12 urah prepotoval okoli 1.000 kilometrov, pustošil vse od Bovca do Prekmurja. Državni sekretar na obrambnem ministrstvu Rudi Medved je takrat dejal, da so “dobesedno frapirani, koliko objektov je pravzaprav razkril ta vihar”.
Zgolj nekaj dni kasneje je v Mozirju v kampu Forest Camping strela poškodovala dva človeka, na Bledu podrto drevo ubilo turistko, evakuacije tabornikov in skavtov so se zaradi neurij vrstile druga za drugo, 1. avgusta je udaril tornado, zgolj tri dni kasneje pa pobesnele reke, ki so s seboj odnašale vse, kar jim je prišlo naproti.
Kje in kako torej graditi, da bo turizem naravnan trajnostno in da bodo kapacitete odpornejše proti naravnim katastrofam?
Strokovnjak s področja hidrotehnike in predavatelj na ljubljanski fakulteti za gradbeništvo in geodezijo dr. Nejc Bezak poudarja, da moramo v prvi vrsti vodi dati čim več prostora.
“Ker pa smo že precej prisotni na poplavnih (tudi plazljivih in erozijsko ogroženih) območjih, je to seveda težko izvesti, saj je za takšne ukrepe potreben denar, ki ga je težko zagotoviti. Po drugi strani pa je ‘čar’ nekaterih turističnih atrakcij ravno to, da so locirana ob vodotokih (npr. kampi). Če bi te nastanitve premaknili na območja, ki niso poplavno ogrožena, bi izgubili določeno zanimanje turistov.”
Tudi zato je utopično pričakovati, da se bodo ponudniki zaradi avgustovske katastrofe izogibali rekam in jezerom, dodaja prvi mož turistično-gostinske zbornice Fedja Pobegajlo. Dejstvo je, da prav stik vode in kopnega za turista predstavlja atrakcijo.
“Vem, da je privlačno sedeti blizu vodnega telesa, morda namočiti noge vanj, medtem ko pijemo kavo,” pravi tudi Malek, a obenem poudarja, da lahko pogosto izbiramo med bolj in manj invazivnimi oziroma destruktivnimi turističnimi objekti. Ponudnik lahko zgradi bazen, savno in jacuzzije, pravi, lahko pa se ljudje poleti kopajo na prodiščih, kjer jim ponudi opremo za sončenje, preoblačenje in peskovnike za otroke.
“Pri drugem primeru je posega v okolje in obrečni prostor precej manj, morda ga ni, manj pa je tudi morebitne škode po poplavah. Se pa pri drugem primeru seveda zasluži precej manj …”
Turistične kapacitete bo po njegovih besedah treba graditi in obnoviti tako, da se poplavna varnost celotnega porečja ne bo poslabšala. A to marsikje pomeni, da jih bo treba preseliti.
“Tu gre za dva vidika trajnosti – okoljskega in gospodarskega. Z okoljskega stališča nima smisla graditi in obnavljati atrakcij, pri katerih se posega v struge ali poplavne ravnice”, saj to negativno vpliva na poplavno ogroženost na širšem rečnem sistemu, škode pa ne krije zgolj gospodarstvo, temveč tudi državljani prek pomoči za sanacijo, pojasnjuje Malek.
“Dovolj je siljenja z glavo skozi zid”
Če se ne želimo znova znajti sredi razdejanja, kot smo ga videli avgusta, bo treba okolje in omejitve, ki jih predstavlja, spoštovati. Prilagajanje okolju pa pomeni, da bo treba na nekatere “dejavnosti, kot si jih nekdo zamisli”, pozabiti, nadaljuje Malek. “To pogosto pomeni, da so visokoleteče in megalomanske rešitve izključene.”
V prvi vrsti morajo po njegovem mnenju tako državni funkcionarji kot tudi župani, “katerih načrti pogosto ne segajo prek trajanja mandata”, gledati bolj dolgoročno. “Še tako velik dobiček v naslednjih nekaj letih lahko hitro skopni oziroma je odplavljen in škoda bo lahko presegala te dobičke in ustvarila velike stiske. Do sedaj smo imeli veliko parcialnih interesov in siljenja z glavo skozi zid, sedaj pa je tega dovolj.”
Prav občine in država, ki bi morale pri načrtovanju in urejanju prostora odigrati ključno vlogo, tega očitno niso storile, opozarja tudi Bezak. Nasprotno, pravi, iščejo se določeni obvodi oziroma se določena gradnja na območjih dopusti ob predpostavki, da se bo uredilo protipoplavne ukrepe, na katere pa prebivalci nato čakajo več desetletij.
Protipoplavna ureditev je ponekod slaba, stanje nekaterih hudournikov tudi, sredstva za urejanje vodotokov pa premajhna, nadaljuje Bezak. “In to je vsekakor naloga države, da poskrbi, da se bodo ta sredstva povečala. Je pa tako, da so sedaj te zadeve še aktualne, čez nekaj let pa se bo (če v vmesnem času ne bo večjih poplav) na poplave pozabilo in se bodo sredstva porabila za druge zadeve, ki bodo takrat bolj aktualne.”
Potem je tu še odgovornost, ki jo nosijo ponudniki in investitorji v turizmu. Malek jim svetuje, naj raje kot denarnico poslušajo, kaj o določeni lokaciji pravijo hidrologi, geologi, geografi in drugi strokovnjaki. “Naj jim verjamejo, tako o morebitnih ukrepih, ki bi še omogočali dejavnost (a bi zmanjšali dobiček), kakor o morebitni rdeči luči, torej omejitvi dejavnosti.”
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje