Državi v roke nekatera najdragocenejša zemljišča v Ljubljani. Vprašali smo jih o načrtih

Sredi oktobra so na upravi za izvrševanje kazenskih sankcij po 64 letih zapornike s Povšetove ulice preselili v nov zapor ob avtocesti v Dobrunjah. Naložba v nov zapor je bila astronomska, saj je projekt stal skoraj 90 milijonov evrov. Vsaj deloma bi država lahko ta finančni udarec ublažila, če bi sedaj izkoristila dragocena zemljišča izpraznjenega kompleksa na Povšetovi, kjer je mogoča gradnja stavb za različne dejavnosti. Ali ima država s temi zemljišči kakšne načrte ali bo po stari navadi to postalo le še eno od zapuščenih in degradiranih območij v Ljubljani?
Na Upravi RS za izvrševanje kazenskih sankcij so nam potrdili, da so bili vsi zaporniki in zaposleni oktobra s Povšetove preseljeni v nov zapor v Dobrunjah, kjer sedaj tudi uradno deluje Zavod za prestajanje kazni zapora Ljubljana. Uprava torej teh prostorov ne uporablja več, kar pa še ne pomeni, da z njim ne bo imela nobenega stroška. Po prvih ocenah naj bi namreč mesečno za varovanje in vzdrževanje kompleksa plačevali približno 15 tisoč evrov.
Na vprašanje, kakšna bo usoda teh prostorov v naslednjih letih, še niso znali odgovoriti. Pravijo, da dokončna odločitev o nadaljnji uporabi oziroma razpolaganju z nepremičninami še ni bila sprejeta. "Prav tako še ni določena časovnica morebitne prodaje, predaje ali drugačne uporabe območja. V zvezi z možnostmi prihodnje uporabe območja so sicer že potekali neformalni pogovori, vendar ti za zdaj niso privedli do konkretnih dogovorov," so nam pojasnili.
Dodali so, da je želja Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij, da bi se nepremičnine na nekdanji lokaciji zapora prodale, sredstva od prodaje pa namenila obnovi Zavoda za prestajanje kazni zapora Ig. "Ta je namreč potreben temeljite obnove in je ena od prednostnih nalog na področju izboljšanja prostorskih pogojev v slovenskem zaporskem sistemu," so razložili.
Nepremičnine so vredne pravo bogastvo, država pa brez ambicij
Nepremičnine na Povšetovi ulici 5 so sicer v lasti Republike Slovenije, Uprava RS za izvrševanje kazenskih sankcij je zgolj njihov upravljavec. Skupna površina zemljišč je 15.804 kvadratnih metrov, skupna neto površina objektov pa 5.880 kvadratnih metrov. Glede na cene stavbnih zemljišč v Ljubljani bi država s prodajo (in spremembo namembnosti) verjetno lahko iztržila med 7 in 10 milijonov evrov, morda celo več.
Danes je območje določeno kot območje centralnih dejavnosti za zdravstvo, za zdravstveni in univerzitetni program ali negovalno bolnišnico. "Usmeritev za takšno namembnost je v občinskem prostorskem načrtu že od njegove uveljavitve 2010, povzeta je bila po predhodno veljavnih prostorskih aktih, ki so na tem območju opredeljevali zdravstvo, zapore in parkovne površine," so nam pojasnili na ljubljanski občini.
Za to območje je predviden sprejem občinskega podrobnega prostorskega načrta Gadnerjev mlin (o tem poimenovanju več na koncu članka), ki bo bolj natančno določil pozidavo območja in odnose med različnimi lastniki zemljišč. Na občini so nam še pojasnili, da je celotno območje razglašeno za kulturni spomenik Poljansko predmestje, znotraj območja posebej še dediščina Prisilne delavnice in Zunanja ureditev stavb na Poljanskem nasipu 58 in 60 kot spomenik oblikovane narave. Zaradi tega bo morala morebitna nova arhitektura slediti značilnostim naselbinske kulturne dediščine na tem območju.
Negovalne bolnišnice ne načrtujejo, bolj verjetno je parkirišče

Ker je območje namenjeno zdravstvenim dejavnostim in bi tu lahko gradili negovalno bolnišnico, ki jo Ljubljana zelo potrebuje, smo ministrstvo za zdravje vprašali, ali tak projekt pripravljajo. Odgovorili so nam skopo in nedvoumno, da na območju nekdanjega zapora na Povšetovi ulici trenutno ne načrtujejo investicij.
Smo pa na ljubljanski občini izvedeli, da so se v času Golobove vlade med mestom in državo že odvijali pogovori o bližnji usodi tega zemljišča. "Konec leta 2024 je bil sestanek, na katerem so bili prisotni župan in predstavniki MOL, Ministrstva za zdravje, UKC LJ, Onkološkega inštituta in Medicinske fakultete. Na sestanku je župan izpostavil predlog, da se preveri možnost za ureditev parkiranja na prostoru opuščenih zaporov. Povod za ta predlog so številne pobude, ki jih prejemamo zaradi parkirne stiske na celotnem območju z zdravstvenimi ustanovami. Na predmetnem prostoru ni zemljišč v lasti MOL, zato tu ne moremo graditi novih parkirišč. Na podlagi veljavnih prostorskih določil, velikosti površin območja zaporov in izkušenj iz projektov MOL smo ocenili namreč, da razpoložljiva površina zagotavlja možnost za parkiranje 500 vozil na obstoječih nepozidanih površinah, po rušenju stavb pa se lahko uredi parkirišče za do 2000 vozil," so pojasnili.
Od Gadnerjevega mlina do prisilne delavnice in zaporov
Širše območje ob Povšetovi ulici in Poljanskem nasipu ima dolgo zgodovino kaznovalnih in zdravstvenih ustanov. Pred njimi je tam stal mlin, ki ga zgodovinski viri omenjajo že v 14. stoletju. Ime Gadnerjev mlin je dobil po Jakobu Gadnerju, ki je mlin kupil leta 1811. Njegovi otroci so mlin s pripadajočim zemljiščem konec leta 1825 prodali ljubljanskemu magistratu, ugotavlja zgodovinar Mitja Sunčič v raziskavi, oprti na arhivsko gradivo. Na tej lokaciji je nato nastala prisilna delavnica, ki je začela delovati 14. oktobra 1847. Prvih 28 prisiljencev so pripeljali iz ustanov v Gradcu in Pragi.
Prisilna delavnica je združevala odvzem prostosti z oblastno predstavo o prevzgoji z delom. Vanjo so pošiljali tudi ljudi, ki so jih oblasti označevale za potepuhe, brezdelneže in povzročitelje nereda; o njihovi namestitvi so odločali upravni organi. Vsakdan je določal strog hišni red. Poleti so vstajali ob pol petih, pozimi uro pozneje, sledili so molitev, delo in natančno odmerjeni odmori. Predli in tkali so, med glavnimi izdelki so bile odeje. Njihovo delovno silo so zakupovali podjetniki, prisiljenci pa so bili do zaslužka upravičeni le za delo nad predpisano normo.
Zdravstvena dejavnost se je na tem območju začela že v 19. stoletju. Po zgodovinskem pregledu Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana so leta 1873 v prisilni delavnici zaradi pomanjkanja prostora uredili podružnico za 60 psihiatričnih bolnikov. Leta 1920 so nekdanjo delavnico preuredili v psihiatrično bolnišnico. Z današnjo zdravstveno rabo je povezana stavba na Poljanskem nasipu 58, kjer deluje enota za zdravljenje odvisnosti od alkohola.
Med drugo svetovno vojno je območje znova dobilo izrazito zaporniško vlogo. Zgodovinar Damijan Guštin v knjigi Za zapahi opisuje, da so nemške in domače kolaborantske oblasti januarja 1944 policijski zapor preselile v preurejeno poslopje nekdanje prisilne delavnice na Poljanskem nasipu. Celice so uredili tudi v sosednjem poslopju na Povšetovi ulici, za posebej pomembne jetnike pa še podzemni trakt z zasliševalnico in posebno stražo. Po vojni so bili v nekdanji prisilni delavnici oziroma bolnišnici centralni zapori Ozne, navaja zgodovinarka Jelka Piškurić.
Ljubljanski okrajni zapor se je iz središča mesta v prilagojene in deloma novozgrajene prostore na Povšetovi preselil konec leta 1962 oziroma v začetku leta 1963. Staro zaporniško stavbo ob sodni palači na Miklošičevi cesti so nato porušili.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje