Ko je Mohammed Alzoubi, profesor arabskega jezika iz Sirije, leta 2017 zaprosil za podaljšanje statusa subsidiarne zaščite, ki ga je leta 2014 pridobil v Sloveniji, so njegovo prošnjo zavrnili. Razlog? Sova naj bi imela o njem tajne zabeležke o delovanju proti načelom Združenih narodov. Kakšne naj bi bile te zaupne informacije, Alzoubi ni smel izvedeti. Znašel se je v brezizhodnem položaju: zaradi tajnih informacij ne more ponovno pridobiti statusa, hkrati pa se proti takšnim tajnim obtožbam ne more braniti. Grozi mu izgon v Sirijo, čeprav so razmere v tej državi zdaj še slabše, kot so bile leta 2014. Matevž Krivic opozarja, da gre za "največjo sramoto slovenskega sodstva po osamosvojitvi".
Mohammed Alzoubi je leta 2014 prispel z letalom v Slovenijo in samo nekaj dni pozneje odpotoval na Švedsko ter tam zaprosil za azil. Po dublinskem sistemu je bil nato vrnjen v Slovenijo, tukaj je zaprosil za mednarodno zaščito in v nekaj mesecih dobil status subsidiarne zaščite. Po preteku treh let – status subsidiarne zaščite je namreč začasen – je zaprosil za podaljšanje statusa. Medtem se je poročil in dobil otroka. “Prosili smo, naj hitro odločijo, saj sicer moj sin ne more pridobiti statusa,” je dejal v pogovoru za N1. Alzoubijeva žena namreč ni imela slovenskega državljanstva, ampak bosanskega.
Čeprav bi moral biti azilni postopek hiter in učinkovit, je ministrstvo z odločitvijo odlašalo, je povedal sogovornik. Žena in sin v tem času nista mogla dobiti statusa, zato tudi nista imela urejenega zdravstvenega zavarovanja, prav tako ne dostopa do zdravstvene oskrbe. Žena se je v stiski vrnila v Bosno, s seboj pa je vzela tudi otroka.
“Po 15 mesecih sem vendarle prejel odločbo ministrstva za notranje zadeve (MNZ). Zavrnili so mojo prošnjo. Zakaj? Zapisali so, da imajo tajne informacije Sove, da imajo sum, in da zato zavračajo mojo prošnjo. Ker je ta informacija tajna, mi o tem ne morejo povedati nič.” V nasprotnem, so mu še pojasnili, bi bila ogrožena nacionalna varnost Slovenije.
“Informacije slišal na ulici pred štirimi leti”
Alzoubi je s pomočjo nekdanjega ustavnega sodnika Matevža Krivica zoper odločitev MNZ vložil tožbo na upravno sodišče, ki mu je takrat pritrdilo in ministrstvu naložilo, da v 30 dneh o tem ponovno odloči, ob ustrezni navedbi razlogov za to. In tukaj se je začela saga, ki ji Krivic pravi “sramota brez primere”. MNZ je sodbo upravnega sodišča ignoriralo, zaradi česar bi moralo sodišče odločiti namesto njega, je dejal sogovornik. A je namesto tega ministrstvu še dvakrat podaljšalo rok za njegovo odločitev. MNZ je po več kot letu dni januarja 2021 vendarle odločilo, a je bila odločitev ponovno enaka, razlogi – razen da gre za zaupne informacije – pa spet niso bili ustrezno navedeni, je pojasnil Krivic. Alzoubi je s Krivičevo pomočjo ponovno vložil tožbo, toda upravno sodišče je maja 2021 še tretjič odločilo v nasprotju z lastno prvo sodbo in potrdilo odločitev MNZ.
Vrhovno sodišče je nato decembra 2021 sodbo razveljavilo in jo vrnilo v ponovno odločanje upravnemu sodišču, z navodilom, da morajo biti Alzoubiju tajne informacije razkrite.
Junija letos mu je upravno sodišče vendarle omogočilo vpogled v vsebino teh tajnih informacij. “Smejal sem se, ko sem to slišal. Pet let so skrivali te informacije, ves čas sem poslušal – tajne informacije, tajne informacije. Uničili ste mi življenje. Vsi prijatelji so me zapustili. Tajne informacije? O tem, kar so mi povedali, sem slišal na ulici že pred štirimi leti! Zdaj mi rečete, da so to tajne informacije,” je ogorčen. Tajne informacije naj bi temeljile predvsem na tem, da je prišel v stik z nekom, ki je osumljen terorizma, česar pa Alzoubi v času srečanja ni vedel, je dejal. Tako Krivic kot Alzoubi sta bila zato prepričana, da bo odločitev upravnega sodišča tokrat pozitivna.
Tajna sodba
Sodišče je avgusta letos, po dveh mesecih, izdalo sodbo. Alzoubi je šel na sodišče, prepričan, da ga tam čakajo dobre novice. “Prišli sta dve ženski in me odpeljali v poseben prostor,” je opisal dogajanje. “Pokazali sta mi sodbo. Prebral sem, da je moja prošnja spet zavrnjena. Začutil sem, kako mi je pol obraza za nekaj sekund otrpnilo,” je še pripovedoval sogovornik. Nova sodba je bila tako ponovno enaka kot tista, ki jo je vrhovno sodišče razveljavilo.
Sodbo je želel vzeti s sabo, a mu tega niso dovolili. “Zakaj, sem vprašal, saj vendar govori o meni. Ne, so rekli, ne morete.” V različici sodbe, ki je javno objavljena, tako manjkajo (ključne) točke od 40 do 47 in 50, saj se te nanašajo na vsebino tajnih informacij. Kot je še dejal Alzoubi, njegovih odgovorov, s katerimi je dokazoval, da obtožbe ne držijo, v sodbi niso navedli. Vsebina je, je vztrajal sogovornik, delno tudi povsem netočna. Del informacij se po njegovih besedah denimo nanaša na voznika, ki ga je leta 2014 ob njegovem prihodu v Slovenijo peljal od Brnika do Bežigrada. “Znanec iz Slovenije mi je poslal vabilo, na podlagi katerega sem leta 2014 lahko prišel v Slovenijo. Ko sem prispel na Brnik, je poslal nekoga, ki me je z letališča peljal do Ljubljane. Zdaj sem zaradi tega človeka sumljiv. Kako je to moj problem? Saj ga sploh ne poznam. Nikoli prej ne pozneje ga nisem videl! Kako naj vem, s čim se ukvarja?”
Informacije še vedno tajne: “Ne morem se braniti”
Po zadnji sodbi se je ponovno pritožil na vrhovno sodišče in zdaj spet čaka. Grozi mu deportacija v Sirijo, čeprav so razmere v tej državi še vedno zelo napete. Policija mu bo zdaj najverjetneje – enako kot lani – izdala odločbo o (prostovoljni) vrnitvi, vendar nima kam. S ponovljeno sodbo upravnega sodišča je bil po Krivičevih besedah ponovno “vržen iz sistema” in ostal brez vseh pravic – tudi brez zdravstvenega zavarovanja in pravice do dela. Krivic je, tako kot že pred letom dni, sprožil akcijo zbiranja prostovoljnih prispevkov, da bi naslednje mesece, dokler vrhovno sodišče ne odloči, Alzoubi lahko plačal najemnino in imel kaj jesti.
O tem, kakšne informacije ima o njem Sova, Alzoubi še vedno ne sme govoriti. “Potem ko so mi povedali o teh tajnih informacijah, sem predvideval, da niso več tajne, saj so mi jih vendar povedali, informacije pa tako ali tako zadevajo mene. Sovi sem napisal pismo, v katerem sem povedal, da bom spregovoril o tajnih informacijah, saj se moram braniti pred obtožbami. Vsi prijatelji so prekinili stike z mano zaradi vaših tajnih informacij! Moram se braniti. Nisem nevaren. Odgovorili so mi, da o tajnih informacijah ne smem govoriti, saj so še vedno tajne in jih je prepovedano širiti. Po zakonu bi me lahko kazensko preganjali, če bi to storil,” je dejal.
Ob tem ga zelo čudi, da so vsebino zaupnih informacij že pred leti, ko so njemu samemu odrekali dostop do nje, poznali nekateri drugi, denimo zaposleni v azilnem domu Vič, predstavnica nevladne organizacije in uslužbenka ministrstva. Ena od njih je, je dejal Alzoubi, v pogovoru omenila celo to, da naj bi bila v tajnih zabeležkah med drugim omenjena sporočila, poslana prek Viberja – in prav to podrobnost je Alzoubi lahko pozneje prebral v zabeležkah, je še dodal. “Spoštoval bom zakon in ne bom širil tajnih informacij, a naj Sova o tem obvesti tudi druge, ki so to počeli že pred leti. Povedali so točno to, kar sem sam lahko šele pozneje prebral v dokumentih Sove. Če bom pa jaz povedal o tem, me bodo v istem trenutku odpeljali. (…) Moral bi biti neumen, da bi lahko razumel,” je jezen sogovornik.
Nedolžnost bi rad dokazal na sodišču, a za to ni podlage
V Siriji ima Alzoubi dva sinova, stara 12 in 16 let, ki ju želi pripeljati sem. Varnostne razmere v njegovi domovini so še vedno zelo problematične, je dejal, za fanta pa skrbi njuna ostarela babica. A brez statusa pravice do združitve z družino nima. Ministrstvo je zaprosil tudi, naj mu izda potrdilo, s katerim bi lahko obiskal sina v Bosni, ki ga, potem ko ga je žena zapustila, ni videl že več kot štiri leta. A tudi v Bosno ne more, dokler njegov primer ne bo zaključen, je povedal. “Me želite ubiti? Saj ste me že ubili. Kaj ostane od življenja?”
Alzoubi, ki ima zaradi brezizhodnega položaja, v katerem se je znašel, hude duševne stiske, si želi, da bi lahko svojo nedolžnost dokazoval na sodišču. A ker zoper njega obstajajo samo sumi, je to nemogoče. “Če imate karkoli proti meni, me obtožite, sem prosil. Pojdimo na sodišče. Z ministrstva so mi odgovorili, da nimajo nobenih obtožb, da pa imajo sum in da je to dovolj.”
Krivic: Globoko me je sram
Matevž Krivic je opozoril, da gre v primeru Alzoubija za “neverjetno farso” in da ga je kot pravnika “globoko sram igric, ki se jih gre Slovenija s tem sirskim beguncem že vse od leta 2017”. “Gre za največjo sramoto slovenskega pravosodja po osamosvojitvi,” je oster.
“Ta sramota je zdaj še večja kot v prvih štirih letih te farse,” je opozoril Krivic, “saj je upravno sodišče Alzoubiju sicer razkrilo tajne informacije, iz katerih naj bi izhajal utemeljen sum delovanja proti ciljem ZN in svetovnemu miru – katera naj bi ta strašna in za mir v svetu nevarna dejanja bila, pa sodišče v sodbi ni povedalo! Seveda ne, saj jih ni.”
Ogorčen je tudi nad tem, da sodišče ne ločuje suma, da bi kdo lahko kaj storil, od suma, da je ta človek že storil kaj nedopustnega. Po zakonu o mednarodni zaščiti za tako imenovani izključitveni razlog (zaradi katerega prosilec ne more dobiti zaščite) namreč šteje tudi utemeljen sum, da je prosilec “storil dejanja, ki nasprotujejo namenom in načelom Združenih narodov”. V Alzoubijevem primeru sodišče ne zna pojasniti, katera dejanja naj bi to bila, je še poudaril pravnik.
Matevžič: Pravica do obrambe je ključna
Pravnica Gruša Matevžič, ki dela pri Madžarskem helsinškem odboru, je opozorila, da v primerih izključitve zaradi suma storitve dejanja, ki nasprotuje namenom in načelom ZN, samo dejstvo, da je prosilec prišel v stik s terorizma obtoženimi osebami ali “sumljivimi organizacijami”, nikakor ni dovolj za izključitev. “Potrebno je skrbno presoditi, ali dejanja, katerih je osumljen, spadajo pod izključitvena dejanja, ter ali je mogoče prosilcu pripisati individualno odgovornost za ta dejanja,” je poudarila sogovornica. Individualna odgovornost pomeni, da se je oseba morala zavedati in imeti namen storitve oz. sodelovanja pri spornemu dejanju, je še pojasnila.
Prosilcu mora biti v skladu s sodno prakso Sodišča Evropskih skupnosti (SES) omogočen dostop vsaj do bistva tajnih informacij, je dejala Matevžič, prav tako pomembno pa je tudi, da ima prosilec možnost izpodbijati zaključke, izpeljane na podlagi tajnih informacij pred sodiščem. Pravica do obrambe je po njenih besedah ključna. Kot je dejal Krivic, Alzoubijeve navedbe, ki jih je predložil sodišču, v (tajno) sodbo niso bile vključene.
Matevžič se ob tem sprašuje tudi, zakaj bi informacija, katerih dejanj je oseba osumljena, morala biti tajna. “Iz sodne prakse SES izhaja, da mora sodišče presojati tudi samo nujnost klasifikacije dokumentov kot tajno. Kljub temu, da je v tem primeru prosilec dobil v vpogled vse dokumente, pa se sodišče tej obveznosti ne bi smelo izogniti. Po navadi so tajni določeni dokazi ali metode preiskovanja, ne pa sama dejanja, ki jih je oseba osumljena,” je še povedala.
MNZ: Ne zadošča zgolj sum
Na MNZ so zagotovili, da za odločitev, da se osebi ne prizna mednarodna zaščita, ne zadošča zgolj (minimalni) sum delovanja zoper načela ZN, ampak mora biti ta okoliščina dokazana z znatno višjim dokaznim standardom, ugotovitev mora pristojni organ ustrezno obrazložiti, praviloma pa je tudi predmet presoje sodišč.
Zapisali so, da ministrstvo v teh postopkih upošteva vse dokaze, ki so bili v postopku izvedeni. “Kot dokazi se upoštevajo tudi dokumenti, ki se nanašajo na preverjanje obstoja izključitvenih razlogov. Če so ti dokazi označeni s stopnjo tajnosti, je treba upoštevati zakon, ki ureja tajne podatke. V takem primeru ministrstvo osebo v postopku pred izdajo odločitve seznani z bistvenimi deli svoje odločitve in ji da možnost, da se do razlogov za odločitev opredeli. Na koncu pristojni organ skladno z načelom proste presoje dokazov oceni vsak izveden dokaz posebej in v povezavi z drugimi dokazi odloči o tem, ali je zadoščeno utemeljenim razlogom za sum, da je prosilec deloval v nasprotju z načeli ZN. Vsekakor gre za zapleteno pravno postopanje in odločanje, pri čemer organ ravna z vso skrbnostjo, upoštevaje tudi vsa pravna jamstva, ki jih mora zagotoviti prizadetemu posamezniku v postopku,” so še zapisali na MNZ.
Dodali so še, da so glede morebitnih izključitvenih razlogov preverjeni vsi prosilci v Sloveniji, statistike o tem, koliko jih je še osumljenih delovanja zoper ZN, pa ne vodijo.
Na vprašanje, kakšno je stališče MNZ do vračanj prebežnikov v Sirijo, kar zdaj grozi Alzoubiju, so odgovorili: “Policija ne izvaja vračanj v Sirijo vse od začetka vojne v Siriji in jih tudi ne načrtuje, dokler stanje v tej državi tega ne bo dopuščalo. Ob tem še poudarjamo, da negativna odločitev o prošnji za mednarodno zaščito ne pomeni avtomatične deportacije v izvorno državo. Tudi v postopkih, ki sledijo taki odločitvi, je namreč treba upoštevati načelo nevračanja.”
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
