Dragan Đekić je eden od tistih, ki so vseh 30 let od izbrisa preživeli v Sloveniji, a jim kljub temu ni uspelo urediti svojega statusa. Ker Srbija – kjer je bil sicer povsem po naključju rojen, a tam ni živel niti en dan – nasprotuje njegovi deportaciji, mu slovenske oblasti dovolijo živeti v Sloveniji. Edini dokument, ki ga ima, je dovoljenje za zadrževanje, ki mu ga vsakih šest mesecev izda policija.
Dragan Đekić se je rodil dva meseca prezgodaj. Starše je presenetil na dopustu v Negotinu na vzhodu Srbije, v rojstnem mestu njegovega očeta, ki je s svojo ženo in hčerko sicer živel in delal v Ljubljani. Nekaj dni po rojstvu dojenčka se je družina spet vrnila v Slovenijo. “Rodil sem se na Marijino vnebovzetje. Človek od boga,” se hudomušno smeji sogovornik, ki o svojem življenju, povsem zaznamovanem z izbrisom, govori slikovito in doživeto in le redko z grenkobo.
V Ljubljani je Đekić zaključil srednjo šolo za avtomehanika, a se je kmalu odločil, da bo poskusil zasledovati drugačno karierno pot. Leta 1987 je šel v Švico in se tam zaposlil kot pomočnik kuharja. Šlo mu je dobro, pravi, sčasoma je postal šef kuhinje. Uspelo mu je dobiti tudi neomejeno vizo za bivanje. Uredil si je garsonjero. Kazalo je dobro.
Preberite tudi članek Ena največjih zmot o izbrisanih.
Ko je ugotovil, da mu bo potekla veljavnost potnega lista, se je vrnil v Ljubljano, da bi ga podaljšal. To je bilo leta 1992. Potni list je ob njegovem prihodu v domovino veljal še dva dni, pravi. “Šel sem na občino (tedanjo upravno enoto) in povedal, kako in kaj. Ko so videli moj vizum, so me vprašali, ali sem vložil za državljanstvo? Nisem, sem odgovoril, nameravam pa. Uradnica se je samo obrnila in preluknjala moj potni list! Kaj pa je to, sem vprašal. Nič, je rekla, ne morete podaljšati. Ko sem protestiral, so poklicali varnostnike oziroma takratne vratarje, ki so me pospremili ven. Na srečo sem imel v žepu še osebno izkaznico,” opisuje sogovornik.
Čez nekaj dni vabilo za ponovni obisk občine
Čez nekaj dni je Đekić po pošti prejel vabilo, naj se ponovno zglasi na občini. Oddahnil si je, pravi, saj je predvideval, da so očitno ugotovili svojo napako. V Švico se brez veljavnih dokumentov ni mogel vrniti, tam pa je imel vse, službo, stanovanje, lastnino.
“Ko sem prišel na ‘šalter’, me je uradnica vprašala, ali imam veljavni dokument. Imam, sem rekel. V vabilu je pisalo, naj ga prinesem s sabo. Nato pa uradnica vzame dokument, se obrne in preluknja še tega,” je sogovornik še vedno osupel. Pojasnil tudi tokrat ni dobil, razen tega, da pač ni pravočasno vložil prošnje za državljanstvo.
Dragan Đekić je bil tako eden od 25.671 ljudi, ki so jih 26. februarja 1992 izbrisali iz registra stalnih prebivalcev Slovenije. Marsikdo med njimi za to, tako kot Đekić, sploh ni vedel, saj jih oblasti o tem niso obvestile.
Kaj je izbris?
Ob osamosvojitvi Slovenije 25. 6. 1991 so tisti, ki so imeli slovensko republiško državljanstvo, avtomatično pridobili državljanstvo nove države Republike Slovenije. Državljani drugih republik SFRJ, ki so imeli v Sloveniji stalno prebivališče – teh je bilo 200 tisoč – pa so imeli šest mesecev časa, da zaprosijo za državljanstvo.
Tistim, ki državljanstva niso pridobili – bodisi zato, ker niso (pravočasno) vložili vloge, ker je bila ta zavrnjena ali pa je bil postopek ustavljen – je bil odvzet tudi status stalnih prebivalcev. Stalno prebivališče so jim lokalni upravni organi odvzeli arbitrarno in nezakonito, opozarjajo na Mirovnem inštitutu; tako so ravnali na osnovi centralnega internega navodila ministrstva za notranje zadeve pod vodstvom ministra Igorja Bavčarja in državnega sekretarja Slavka Debelaka. Vse to se je dogajalo v času Demosove vlade, ki jo je vodil Lojze Peterle.
Status je bil tako odvzet 25.671 ljudem, ne da bi jih o tem kdor koli obvestil. S tem so izgubili praktično vse ekonomske in socialne pravice.
Sogovornik je zaradi izbrisa obtičal v Sloveniji, ne da bi imel tukaj kakršne koli pravice. Ostal je tudi brez pravice do dela. Na srečo je imel vsaj kje živeti, pravi. Starši so namreč leta 1971 kupili stanovanje, kjer živi še danes. Na različne načine je poskušal pridobiti “papirje”, pravi, a vedno neuspešno. Kot vsi ostali, je poskušal pri Helsinškem monitorju, jim dal tudi nekaj denarja, a iz tega ni bilo nič.
Petsto mark za “pasovan”
Večkrat je pristal v Viatorju, pove, tedanjem Centru za tujce, ki je bil takrat v Ljubljani. “Večkrat sem prenočil tam, v kleti, ki je bila prenatrpana z vsemi tujci.” Na srečo so ga zaradi prevelike gneče odslovili z dovolilnico, ki mu je omogočala, da je prebival doma, a se je moral vsak mesec javljati policiji. “Vsakič, ko sem šel tja, sem šel s kepo v grlu. Mi bodo podaljšali ali pa tokrat ne bo šlo?”
Pri podjetju, ki je urejalo vize za tujce, se je nato dogovoril, da mu na srbskem veleposlaništvu v Italiji uredijo tako imenovani pasovan, potni list, ki je omogočal le vrnitev v Srbijo. Ker v Sloveniji ni šlo, se je namreč odločil, da bo poskusil dokumente urediti v Srbiji – čeprav tam ni nikoli živel. Za pasovan je moral plačati približno 500 tedanjih nemških mark, pravi Đekić.
Z avtobusom se je prek Madžarske odpeljal v Negotin, a so ga na srbski meji ustavili in mu preprečili vstop v državo, češ da pasovan ni veljaven dokument. Vrniti se je moral na Madžarsko. “Ko sem nato prosil neko družino tik ob meji za prenočišče, so mi rekli, da sem že tisoči, ki se mu je to zgodilo.”
Pomoč je poiskal tudi na konzulatu v Budimpešti, a so mu tam rekli, da bo moral na vizo za vstop v Srbijo čakati vsaj sedem mesecev. Zato se je čez mejo odpravil ponoči, na skrivaj. “Potoval sem vso noč, po temi po gozdu. Padel sem v rov, takrat je bila vojna. Samo čakal sem, kdaj me bo zadel kakšen naboj.”
V Srbiji do dokumentov v 20 minutah
“Ko sem prispel v Negotin, mi je uradnik na sekretariatu za notranje zadeve rekel, gospod, vi tukaj ne obstajate. Hodil sem od enega do drugega in pojasnjeval zgodbo, dokler mi ni eden končno rekel, da ’može’, da lahko dobim dokumente. Da pa me bo to stalo 1500 mark,” pripoveduje sogovornik.
Napisati je moral izjavo, da je dokumente izgubil. “Kje naj bi jih izgubil, sem ga spraševal. Rekel mi je, naj napišem, da sem jih izgubil, ko sem s traktorjem oral njivo. Daj denar, je še rekel. (…) Čez 20 minut mi je prinesel osebno izkaznico. Nisem mogel verjeti! V Sloveniji tega nisem mogel urediti leta in leta, tukaj pa je trajalo 20 minut!”
Ko je dobil dokumente, je poklical še tedanjo partnerko, sicer slovensko državljanko, ki se je iz Ljubljane pripeljala v Negotin, skoraj 800 kilometrov daleč, da bi se poročila in tako naredila konec tej birokratski nočni mori. Na tamkajšnjem sekretariatu so razumeli, da se jima mudi, zato so opravili tako imenovano “poroko na terenu”.
Da sta s partnerko lahko vstopila spet v Slovenijo, je moral Đekić na konzulatu v Budimpešti zaprositi za izdajo dovoljenja za prebivanje zaradi združitve z družino. S tem dokumentom so brez težav prestopili mejo, se spominja. V Sloveniji je nato na podlagi poroke pridobil dovoljenje za bivanje za eno leto. Dodatno ponižanje ob tem je bil izpit iz slovenščine, ki je bil pogoj za pridobitev omenjenega dovoljenja in ki ga je moral opravljati na lastne stroške. “Na upravni enoti sem pokazal šolska spričevala, a so mi rekli, da moram ponovno opravljati izpit. Tudi za to sem moral plačati, 24 tisoč tedanjih tolarjev.”
Dovoljenja, ki mu jih je izdajala upravna enota, so veljala eno leto, potem je moral vlagati prošnje za podaljšanje. “Čakati sem moral tudi po tri, štiri leta, da sem dobil vizo za eno leto,” pravi.
Spet na začetku
Leta 2014 je Đekić, takrat sicer že ločen, pričakoval, da bo končno dobil stalno vizo ali celo državljanstvo, a se je spet zapletlo. “Tik pred tem so mi dovoljenje za bivanje razveljavili, ker so ugotovili, da poroka v Srbiji ni bila veljavna.”
Đekić je tako po 13 letih spet zdrsnil v položaj izbrisanega, pojasni njegov zastopnik Matevž Krivic. Izbrisani pa so lahko po tako imenovanem zakonu o izbrisanih, ki je bil sprejet leta 1999, svoj status lahko urejali samo do julija 2013. Đekić je imel ravno v tem času dovoljenje za bivanje na podlagi poroke, pojasni Krivic.
Ponovno je torej ostal brez vseh dokumentov. Prav v tistem času ga je pri delu na črno dobila policija. “Dobili so me na strehi, ko sem delal. Ko so nas preverjali, sem povedal, da nisem državljan. Rekli so mi, da ne smem delati, da je to delo na črno. Vprašal sem jih, ali ni bolje, da delam, kot da kradem ali prosjačim? Ja, saj vemo, so rekli, a zakon je tak. Odpeljali so me v Center za tujce v Postojni, od koder so me želeli deportirati v Srbijo,” opiše sogovornik. Takrat je, doda, dobil tudi kazen v višini nekaj sto evrov. Davčne številke mu namreč niso preluknjali, pove z grenkim nasmehom.
Po posredovanju njegovega zastopnika so ga po dveh dneh izpustili in mu kmalu za tem izdali prvo dovoljenje za zadrževanje. Od leta 2015 je to edini dokument, ki ga ima, policija pa ga podaljšuje vsakih šest mesecev – že sedem let.
Srbija zavrnila sprejem
Deportirati ga, kot so kmalu ugotovili, namreč niso mogli. Krivic pojasnjuje, da je Srbija takrat poslala Sloveniji uradno izjavo, da Đekića ne bodo sprejeli, dokler Slovenija ne bo rešila njegovega statusa. “Slovenske oblasti so se ga namreč želele znebiti. Če Srbija tega ne bi storila, bi ga deportirali tja.”
Dovoljenje za zadrževanje mu sicer ne zagotavlja nikakršnih pravic. Delati ne sme. Pripada mu samo denarna pomoč v višini okrog 400 evrov mesečno. Poleg tega ima samo osnovno zdravstveno zavarovanje, ki pokriva zgolj najbolj nujne zdravstvene storitve.
Novembra je imel urgentno operacijo čira na želodcu, pove in pokaže veliko brazgotino na trebuhu. Na vprašanje, ali je imel težave zaradi zavarovanja, odgovori, da ga sprva niso želeli niti pregledati. “Tam sem ležal štiri ali pet ur. Potem sem jih prosil, naj pokličejo Krivica. Ne vem, ali so ga, a potem so vendarle prišli in me začeli pregledovati.” Izkazalo se je, da je imel za pest velik čir na želodcu. Zdravniki so bili, kot pravi, začudeni, kako je lahko živel s takšno rano. A težave se tukaj niso končale. Pri posegu so mu namreč poškodovali veno, zaradi česar je imel hude notranje krvavitve. “Bil sem že na pol tukaj in na pol tam,” se spominja. Enega od zdravnikov je slišal reči, da je bila to zdravniška napaka.
Po enajstih dneh hospitalizacije – namestili so ga na covidni oddelek, česar, pravi, še vedno ne razume, saj je bil sicer zdrav – so ga odpustili domov. Do danes še ni prejel odpustnice, in kljub temu da je skoraj umrl, ni imel nikakršnega kontrolnega pregleda, še pove.
“Slovenija do danes ni popravila te nezakonitosti”
“Bog ne daj nobenemu, najhujšemu sovražniku, pol tega, kar sem sam preživel,” sklene Đekić.
Krivic, ki se že dvajset let bori za pravice izbrisanih, opozarja: “Đekićeva krivda je, da ni pravočasno vložil vloge za slovensko državljanstvo. A problem izbrisa ni državljanstvo, problem je, da so mu nezakonito vzeli status stalnega prebivalca. To je nezakonitost, ki je Slovenija vse do danes ni popravila.”
Na upravno enoto je v Đekićevem imenu že večkrat vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, nazadnje maja lani. Krivec ob tem pojasnjuje, da mora država tujcu, ki mu štirikrat izda dovoljenje za zadrževanje, po zakonu o tujcih izdati dovoljenje za začasno prebivanje. “Upravna enota na naše prošnje sploh še ni reagirala,” opozarja nekdanji ustavni sodnik.
2. odstavek 51. člena Zakona o tujcih
Tujcu, kateremu je bilo v Republiki Sloveniji dovoljeno zadrževanje za čas najmanj 24 mesecev, ker njegova odstranitev iz države v skladu z 72. členom tega zakona ni dovoljena in katerega istovetnost ni sporna, in tujcu, kateremu je bilo v Republiki Sloveniji dovoljeno zadrževanje za čas najmanj 24 mesecev in njegova odstranitev iz države še vedno ni možna in pri njem obstajajo drugi utemeljeni razlogi in posebne osebne okoliščine, ki utemeljujejo njegovo prebivanje v Republiki Sloveniji, in katerega istovetnost ni sporna, lahko pristojni organ izda dovoljenje za začasno prebivanje z veljavnostjo dveh let. (…)
Poleg tega je Krivic že leta 2016 vložil ustavno pobudo s pobudo za oceno neustavnosti zakonske ureditve, ki celo v tako izjemnih primerih onemogoča legaliziranje statusa, a jo je ustavno sodišče zavrglo, saj naj pritožnik zanjo ne bi imel pravnega interesa.
Đekić na vprašanja o prihodnosti odgovarja z očitnim sarkazmom. Tudi ob omembi napovedi opravičila predsednika Boruta Pahorja (pogovarjali smo se dan po tem, op. a.) se le smeji. Potem se nekoliko zresni: “Jaz ne potrebujem nič, samo papirje mi dajte, da se lahko normalno zaposlim.”
