Borut Pahor je po dveh mandatih na čelu države zapustil predsedniško palačo. Nova predsednica republike je postala 54-letna pravnica Nataša Pirc Musar. "Odzvala se bom vedno, ko bodo ogrožene suverenost, enakopravnost, pravičnost in socialnost. Glas bo še močnejši takrat, ko bodo ogrožene človekove pravice in dostojanstvo ljudi v tej državi," je napovedala po zaprisegi. Kaj pričakujejo od nove predsednice oziroma čemu bi se morala ta posebej posvetiti, smo povprašali nekatere ugledne in znane Slovence.
Dr. Spomenka Hribar, filozofinja, sociologinja in publicistka: Skrbeti, da se sektaštvo ne razraste!
Kje začeti, je v družbah, ki so mnenjsko tako razdeljene, kot je slovenska, še prav posebej problematično.
Dobro je, da je naša predsednica pravnica po stroki! Menim, da bi bila njena prva in permanentna naloga razjasnjevanje vprašanja, kaj pravzaprav je demokracija. Večinsko mnenje javnosti namreč je, da je demokracija vsesplošna svoboda, natančneje: svoboda je tisto, kar jaz kot posameznik mislim in hočem. Recimo aktualni primer: naš predsednik vlade hoče imeti privatno varovanje svoje osebnosti in družine in si je v tem smislu omislil varnostno službo zunaj in mimo policije in njene hierarhije. In brez zakonske utemeljitve, torej zunaj zakona – kar je čisto samovoljno dejanje in kot tako ne spada v demokracijo, ki je v bistvu sistemsko urejena svoboda. Ali pa če vzamemo aktualni primer njegovega spora z notranjo ministrico Tatjano Bobnar, ker ni hotela iz policije odpuščati – recimo – janšističnih kadrov, če odpusta ni bilo mogoče zakonsko utemeljiti. Opozarjanje na demokracijo kot z zakoni urejenega sistema svobode je bistvena naloga predsednice države!
Neomejena svoboda vsakogar in vseh je dejansko boj vseh proti vsem. Demokracija in zakon, torej zakonitost, spadajo skupaj. Sicer oblast postane avtokratska, v družbi pa anarhija ali anomija. Vsako sektaštvo prihaja od zgoraj navzdol, in ko se “združi” z avtokratskim populizmom, je hitro totalitarna družba tukaj! Na to bi morala opozarjati predsednica sproti! Vsak vladni ukrep mora biti podprt z zakonom! Če ni, če gre za zunajzakonsko dejanje, se njegove posledice podaljšajo v desetletja! Zamislimo si, da bi povojno kaznovanje domobrancev bilo zakonsko sankcionirano – danes ne bi imeli opravka s povojnimi likvidacijami in z vsem sovraštvom, ki ga desnica izkorišča že vse od osamosvojitve naprej.
To je problem še posebej pri nas, saj je očitno, da so avtokratski miselni vzorci še vedno prevladujoči, tako na desnici kot na levici. S tem pa v naši družbi prevladuje sektaštvo – o čim bolj usklajenem delovanju v skupno dobro skorajda ni sledu!
In tu, menim, je ena bistvenih nalog naše predsednice, namreč da skrbi za to, da se sektaštvo – naj bo s strani levice ali desnice – ne razraste, predvsem pa, da ne postane orodje katere koli politike! Predsednica bi morala biti nekakšna “ničelna točka” v sorazmerju obeh. To je vprašanje varovanja človekovih pravic in svoboščin, v čemer je, mora biti, utemeljen spoštljiv odnos države do vseh prebivalcev Republike Slovenije!
In ne nazadnje gre za še eno veliko zadolžitev predsednice, namreč za pietetni odnos do vseh naših žrtev druge svetovne vojne in po njej! Sektaštvo med mrtvimi je hkrati sektaštvo med živimi, kajti vseh naših mrtvih se drži bolečina nas, živih! Predsednica bi morala spodbujati spoštovanje naše zgodovine v vseh njenih dimenzijah, kajti naša je, po njej smo to, kar smo in kakor smo! Naša zgodovina je dolga, da bo dolga tudi naša prihodnost, se moramo zavedati svojih korenin, svoje nenadomestljive kulture, svojega jezika: slovenščina je pač samo ena na vsem svetu!
So-čutenje, empatija je temeljni odnos med ljudmi, ki bi nas lahko in bi nas moral povezovati, da bi bili spravljeni med seboj in sposobni, da se upiramo vsem negativnim pojavom v sodobni družbi! Brez sprave med nami – in tudi brez sprave človeka z naravo – se nam vsem slabo piše!
Predsednici, gospe Nataši Pirc Musar želim veliko uspehov in zadovoljstva pri njenem delu!
Dr. Dragan Petrovec, pravnik in kriminolog: V zgodovino se zapišejo pogumni, ki se uprejo diktatu večine
Naj začnem z najpogostejšo frazo, obljubo vseh kandidatov, in sicer da bodo predsedniki vseh državljanov.
To vsekakor drži v formalnem pomenu, celo več. Predsednik šteje tudi za tuje državljane, ki se znajdejo pri nas. Na primer v zaporu, kjer jih lahko pomilosti. Nikakor pa ne pomeni, da bi moral imeti vse enako ali vsaj podobno rad, kar je podton te izjave, ki brenka na čustvene strune, da bi vsi glasovali zanj. Ko bi se sam potegoval za tako funkcijo, bi bil prav nejevoljen, če bi zame navijali neonacisti, podporniki ustaštva, fanatični borci proti pravici do splava, vardisti ali podobni, ki bi v meni videli zagovornika njihovih vrednot.
Prejšnji predsednik je imel prav malo predsodkov do takih državljanov, kar se mi je vselej zdelo vredno zelo jasne kritike. Verjamem, da bo predsednica zadržana do nosilcev nesprejemljivih vrednot in bo znala to dobro utemeljiti.
Od predsednice je utemeljeno pričakovati opredeljevanje do določenih pojavov. O tem ne dvomim, ker je znala tudi doslej izreči jasno besedo o marsičem. Ne gre za oglašanje vsak dan in o vsaki stvari, kljub temu pa je dogodkov, ki si zaslužijo sporočilo in stališče z najvišjega mesta, dovolj.
O zunanji politiki se mi zdi, da je včasih dobro tvegati s kakšnim osamljenim stališčem, če so zanj argumenti. S tem dokažemo samostojnost in zlasti pogum. Brezbarvnih kimavcev v resnici nihče ne spoštuje, čeprav jih trepljajo, ker se s tem dokazuje enotnost in zlasti daje podpora močnejšim v skupini držav. V zgodovino se vselej zapišejo pogumni, ki se uprejo diktatu večine, zlasti če ta temelji na šibkih argumentih ali preračunljivosti.
V teh kriznih časih, ko divja vojna nedaleč od nas in vsi čutimo posledice, je veliko priložnosti za drugačna sporočila, kot je stopnjevanje konfliktov na vseh ravneh, od spodbujanja vojaških spopadov do uveljavljanja ekonomskih sankcij. Seveda ni enostavnih rešitev. Verjamem, da se je predsednica obdala z razumnimi svetovalci, ki so za take ideje dovolj avtonomne osebnosti. Verjamem pa tudi, da je taka tudi naša prva predsednica Nataša Pirc Musar.
Nika Kovač, direktorica Inštituta 8. marec: Želim si, da je tam, kjer drugih ni
Natašo Pirc Musar sem spoznala, ko smo bili v Inštitutu 8. marec v hudi stiski. Dobili smo dopis Inšpektorata za notranje zadeve, ki je želel tekom državnozborske kampanje prepovedati delovanje Inštituta 8. marec. Poklicala sem jo in jo prosila za pomoč. “Nika, seveda sem tukaj. Vse bomo naredili, da se to ne bo zgodilo. Ne skrbi. Stojim za vami,” je rekla in skupaj s Pravno mrežo za varstvo demokracije prevzela naš primer.
Skupaj s Katarino Bervar Sternad in Anuško Podvršič je z nami govorila na tiskovni konferenci. V času, ko je oblast nenehno napadala Inštitut 8. marec, v času, ko je sodelovanje z nami pomenilo pomembno stigmo, se je odločila in uporabila svoj glas, da nas je zaščitila.
V tistem trenutku nam je to pomenilo ogromno: uteho in zagotovila, da nismo sami. Uporabila je svoj glas. In njen glas je v danem trenutku imel ogromno težo.
Včeraj je nastopila funkcijo, kjer bo njen glas še pomembnejši. Bo eno izmed njenih najpomembnejših orodij. Simbolna moč in pozicija moralne avtoritete opredeljujeta funkcijo predsednika države.
Ne moremo se pretvarjati, da Nataša Pirc Musar v preteklosti ni pogosto stopila na stran kapitala. Se postavila proti žvižgačem. Bila bitke proti sindikalistom in sindikalistkam. Podpirala neoliberalni sistem in stala na nasprotni strani delavskih pravic.
Želim si, da bo kot predsednica zavzela drugačno pozicijo. Se postavila na stran ljudi. Se poglobila v razmerja neenakosti. Jih preizpraševala. In se podala na mesta, ki jih prej ni poznala.
Spozna razmere, v katerih delajo delavke in delavci Lidla.
Prisluhne čistilkam, ki so zaposlene preko agencijskih servisov, in razume, da ne zaslužijo dovolj, da lahko dostojno živijo.
Spozna sindikalno delovanje in skrbi za slišanost delavskih zahtev.
Se poda v okolja, ki so neprijetna.
Si ogleda deložacije in se zoperstavi temu, da ljudje izgubljajo dom.
Je tam, kjer drugih ni.
Sama sem na lastni koži spoznala, kakšno moč ima glas nove predsednice, če ga uporabi za stvari, ki so pomembne: za človekove pravice, demokracijo in dostojno življenje.
Zato se ne bom sprijaznila z manj: ne bo dovolj, če bo občasno spregovorila, spoštovala vladavino prava in človekovih pravic. Pričakovala in želela bom več: bitko za socialno državo, skupnost in javno zdravstvo.
In nič manj.
Ervin Hladnik Milharčič, kolumnist Dnevnika: Prazno besedičenje v državnem govoru nima domovinske pravice
Lepo se je se s kolesom peljati mimo predsedniške palače in na njej videti medeninasto tablico z napisom predsednica Republike Slovenije. Naš jezik je natančen inštrument, do katerega se splača imeti spoštljiv odnos. Ima posebno obliko za dva človeka, ki hodita po cesti, loči preteklik od predpreteklika, za razliko od mnogih vplivnih političnih struj in cerkva pa pozna tri spole in vse tri obravnava enakopravno. Hkrati je to zelo fleksibilen inštrument, ki omogoča neskončno poigravanje s svojimi elementi. Za ljudi z modernimi identitetami pozna tudi onikanje.
Še preden je predsednica prevzela palačo, je na njej že pisalo, da je v njej nova stanovalka, ne pa predsednik ženskega spola. Super. To obeta natančnost pri uporabi jezika. Če se bo natančnost do konca mandata ohranila, smo rešeni.
Vsake toliko časa se bo splačalo pogledati na tablico in se spomniti, kaj nam govori. Tam ne piše predsednica vseh Slovencev, ampak predsednica Republike Slovenije. Predsednica države. Kadarkoli bo spregovorila, bo skozi njo spregovorila država. Zares bi si bilo lepo želeti, da bi država uporabljala jezik, ki je vsaj toliko natančen, kot je jezik tablice na predsedniški palači. Slovenščina je fantastičen inštrument. S tipkovnico in slovarjem knjižnega jezika je mogoče napisati vse knjige sveta, iz vseh svetovnih jezikov prevesti vse knjige, ki so že bile napisane, in tudi tiste, ki še niso bile napisane. Predsednica države lahko s slovenščino napove vojno ali napiše osnutek mirovnega sporazuma. Lahko pomilosti obsojenca in odlikuje zaslužnega državljana. Pri obojem velja biti izbirčen. Jezik v njenih rokah ima to nenavadno lastnost, da besede lahko postanejo stvari. Stvari, ki nastanejo iz besed predsednice države, imajo ogromno kinetično silo. Nanje pritiska teža cele države.
Zato si je lepo želeti, da bo predsednica vsakič spregovorila v jasnem in natančnem jeziku brez dvoumij in diplomatskega sprenevedanja. V diplomaciji je sprenevedanje predpisan način komuniciranja, laganje v korist lastne države pa častno dejanje. Ampak samo tam. Prazno besedičenje ima domovinsko pravico na mnogih mestih, v državnem govoru pa ne. Ko država spregovori državljanom, se ti zelo dobro počutijo, če so besede in stvari popolnoma jasne. Za vse drugo je molk dovolj dobra rešitev.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
