Njegova ljubezen do pajkov se je začela pri komaj sedmih letih, zdaj pa ima doma neverjetnih 1.400 črnih vdov. David Šajnovič iz Miklavža na Dravskem polju ima laboratorij, v katerem ne le goji, temveč tudi molze črne vdove in tako pridobiva strup kot osnoven element za proizvodnjo protistrupa. Kako je molža črnih vdov videti in kakšno vlogo ima pri tem elektrika? Je strup lahko rešitev za rakave bolnike? Z navdušencem nad temi izjemno strupenimi pajki smo se pogovarjali tudi, ali ga je katera do zdaj že ugriznila in ali je zgodba o črni vdovi res zgodba o krvoločni samici ali gre v resnici za zgodbo o romantičnem samcu.
Od kod izvira vaše navdušenje nad pajki? Večina ljudi se namreč teh živali boji. Kljub temu da v Sloveniji živijo nenevarni pajki, pa se nanje odzovejo s pretirano paniko, kot da bi ogrožali njihova življenja.
Raziskave so pokazale, da se veliko ljudi rodi z že vgrajenim strahom pred pajki pa tudi kačami. To so ugotovili tako, da so raziskovalci dojenčkom pokazali njihove podobe. Čeprav s temi živalmi niso imeli predhodnih negativnih izkušenj, so se jih ustrašili.
No, jaz sem se rodil brez tega. (smeh) Mislim, da sem bil star okoli sedem let, ko sem jih začel loviti, shranjevati v kozarcih, jih hraniti in gojiti. Takrat sicer iz čisto drugih razlogov kot danes, zanimivo mi je bilo namreč opazovati njihovo teritorialno obnašanje, določene vrste se res borijo do smrti. In kot mali “pubec” sem to z veseljem gledal. Tako se je začelo.
Ampak od vseh vrst pajkov ste se odločili prav za črno vdovo. Zakaj?
Mislim, da sem bil star 16 let, ko sem si ogledal dokumentarec o Američanu, ki črne vdove molze in od tega živi. Takrat sem si rekel: To moram delati, definitivno: molsti raznorazne čim bolj strupene živali. Pajke, s kačami nočem imeti posla. (smeh) Moja želja je bila, da bi strup prodajal, drugi pa bi iz njega proizvajali protistrup. S tem dokumentarcem sem izvedel, da je to možen posel. Kasneje sem ugotovil, da tega v Sloveniji ni še nihče delal in da molža črnih vdov ne obstaja kot poklicna usmeritev. Celoten slovenski in evropski trg je, ko govorimo o molži strupa strupenih živali, izjemno šibek, druge celine so precej bolj napredne glede tega.
David Šajnovič ima doma tri vrste črnih vdov. Severnoameriško vrsto Latrodectus hesperus, Latrodectus geometricus, ki je najbolj strupena afriška vrsta, in avstralsko Latrodectus hasselti, ki je občutno manjša od prvih dveh, a po jakosti strupa zaseda prvo mesto.
Kakšen je po vašem mnenju razlog za to? Se tak posel ne izplača?
Ker nimamo veliko avtohtonih nevarnih živali. Smrtno nevarnih pajkov v Sloveniji ni, posledično ni take potrebe po protistrupu. Težko pa rečem, da se ne izplača. Poglejmo samo z zornega kota medicine: vsako zdravilo, ki je bilo proizvedeno, je iz nekih izvlečkov rastlin ali živali.
Strup živali predstavlja zakladnico komponent, ki bi lahko razreševale medicinske probleme. Mogoče bi tako lahko zdravili raka ali pa bi strup uporabili kot podlago za neko novo zdravilo. Zato se molža strupenih živali gotovo izplača, pri čemer pa ni pomembno, kako strupena je žival. Strup, sploh evropskih vrst živali, je precej neraziskan in pravzaprav nimamo pojma, kaj vse je notri. Mogoče gre za pomembne komponente, ki bodo v medicini relevantne v prihodnosti.
Da človek pride do strupa, mora žival – v vašem primeru črno vdovo – pomolsti. Kaj to pravzaprav pomeni? Ljudje si namreč to zelo težko predstavljamo, saj poznamo molžo krav in ne črnih vdov.
Kakšen je strup črne vdove in kako nevaren je lahko za človeka?
Črna vdova ima strup, ki spada v kategorijo nevrotoksinov. Vpliva na živčevje in prenašanje impulzov skozi živčevje, prav zato je v prvi vrsti črna vdova zanimiva zame. Iz tako kompleksne mešanice, kot je strup črne vdove, bi se teoretično lahko proizvedlo najbolj močno protibolečinsko zdravilo, ker bi lahko izklopili pot prenosa bolečine. In to ne kot pri morfiju, ki povzroča odvisnost in ima še številne druge stranske učinke. Poleg tega pa je, kot rečeno, strup osnoven element za proizvodnjo protistrupa.
Je potem vaš cilj proizvodnja protistrupa ali zdravila na ravni morfija?
V Latrotech Laboratories strup samo proizvajamo. Kapacitete, ki bi bile potrebne, da bi človek opremil laboratorij, s katerim lahko strup raziskuješ v namene, da lahko proizvedeš zdravilo … To so milijonski vložki. S tem jaz ne morem služiti.
Je to razlog, da strup prodajate avstrijskemu podjetju, ki raziskuje proizvodnjo zdravil iz strupov?
Da. Učinke strupa, ki ga molzem, njihovi strokovnjaki raziskujejo na HeLa oziroma rakastih celicah človeka in testirajo, ali katera od komponent strupa deluje antikancerogeno. Če pridejo do preboja, sem jaz “soudeležen” kot najditelj strupa, s katerim jih zalagam.
So pri molži kakšne omejitve, denimo kolikokrat zapored lahko enega pajka pomolzete? Igra kakšno vlogo, katerega spola je črna vdova?
Načelno bi lahko molzel tudi samce, njihov strup je namreč celo nekoliko bolj dragocen, ampak količine, o katerih govorimo, so izjemno majhne. Pri vsaj dveh od treh vrst črnih vdov, ki jih imam, so samci precej manjši, temu primerno so manjše strupene žleze in je v njih manj strupa. Molža samcev je torej izvedljiva, ampak bistveno težja. Kar zadeva časovni razmik med eno in drugo molžo, pravila ni. Pajki sicer potrebujejo okoli šest ur, da rekonstruirajo strup, ampak če jih molzeš na nekaj ur, njihovo telo spraviš na totalni limit in nato poginejo. Ker traja kar deset mesecev, da iz jajca vzgojim odraslo samico, je ne želim poškodovati ali pa je v dveh tednih pripeljati do meje zmogljivosti. Moj način molže poteka tako: če bi črne vdove na eni od polic molzel v ponedeljek, bi jih v torek pustil pri miru, saj želim, da popolnoma regenerirajo svojo količino strupa. V sredo bi jih nahranil, nato pa spet čakal, saj pri prehranjevanju strup porabljajo. V ponedeljek bi spet sledila molža. Gre torej za tedenski cikel. Osebno jih imam raje več in da imajo manj stresno življenje, kot pa da bi jih več sto trpinčil.
V spodnji galeriji si poglejte le nekaj primerkov črnih vdov, ki jih ima David Šajnovič v svojem laboratoriju.
Doma imate kar 1.400 črnih vdov. Kako človek pride do take številke, kako velika je taka investicija?
Če poznaš ljudi, ki po svetu gojijo črne vdove, z njimi stopiš v stik in ti jih pošljejo po pošti. (smeh) S kolegom sva začela s tremi kokoni. Koliko pajkov se bo izvalilo, je odvisno od vrste. Latrodectus hesperus denimo ima v povprečju 168 mladih, ostali dve vrsti nekaj manj.
Polovica teh živali bodo samci, ki jih, kot rečeno, ne molzem. Od preostalih 80 jih ima okoli 40 odstotkov različne težave. Lahko nastanejo napake pri levitvi, kar pomeni, da se v celoti ne potegnejo iz stare kože, kar pa je smrtonosno. Poleg tega obstaja genetska bolezen, za katero sicer še nisem opazil, da bi bila opisana in sem jo sam poimenoval kar “oker paraliza”. Pajki se obarvajo v oker barvo in se ne morejo več gibati. Sumim, da je genetsko, ker je bil specifičen kokon zelo dovzeten za to. Ubije jih tudi stres. Pajek želi na neki točki zapustiti svoj dom in najti drugo lokacijo, na kateri bo spletel nove mreže. Začne potovati po kozarcu, išče izhod in nikoli ne neha. Da bi našel izhod, reže lastne mreže, kar mu onemogoča, da bi se hranil. Brez mreže namreč ne more ničesar ujeti, zastrupiti in prebaviti. Tako zaradi stresa dirkajo po kozarcu, vse dokler se energetsko ne iztrošijo in na koncu umrejo. Vedno rečem, da smo na začetku resda začeli s tremi kokoni, ampak je številka odraslih pajkov iz vseh teh razlogov po desetih mesecih precej manjša.
Ampak v vsakem primeru verjetno govorimo o res majhnih količinah strupa, ki ga dobite z molžo. Koliko strupa morate proizvesti, da ga strokovnjaki lahko raziskujejo?
Na srečo za raziskave ne potrebujejo velikih količin. Bom to postavil v kontekst: za en gram strupa bi dve osebi morali molsti 11 mesecev osem ur na dan, tudi ob praznikih in vikendih. S tem, da v to ni zajeto vzdrževanje in hranjenje. Poleg tega pa je več kot štiri ure nemogoče molsti, saj moraš biti zaradi varnosti ves čas zbran, lahko ti pade koncentracija, kar pa ni zdravo.
Vas je črna vdova že kdaj ugriznila?
Zgodba o krvoločni samici ali romantičnem samcu?
Šajnovič je povedal, da vsesplošno prepričanje, da so samice črne vdove zlobne, ko po spolnem odnosu ubijejo svojega samca, ne drži. Po njegovih besedah je realnost popolnoma drugačna in gre v resnici za romantično zgodbo samca, ki po parjenju prostovoljno spleza skoraj med čeljusti samice in se tako ponudi kot hrana, da bi ona imela dodatno enegijo za potomce. “Samica ga ne lovi, da bi ga ubila. Žal je globalno prepričanje o črnih vdovah čisto mimo.”
Vsi kozarci, v katerih živijo vaše črne vdove, so označeni, redno jih tudi pregledujete, ali so še vedno vse na svojem mestu. Vam je kdaj katera ušla in ali sosedje vedo, da živijo poleg laboratorija s strupenimi pajki?
Poglejva hipotetičen scenarij, da bi vam črne vdove pobegnile, recimo ven iz hiše. Bi lahko v našem okolju preživele?
Ne. Vse te tri vrste so iz zelo sušnatih območij ZDA, Afrike in centralne Avstralije. Nobena od teh živali ni videla snega, zime in negativnih temperatur. Teoretično bi se mi lahko čisto zmešalo in bi jih vse izpustil v naravo, pa bi po prvi zimi vse poginile. Torej ni bojazni, da bi postale invazivna vrsta. Sicer pa imamo tudi slovensko avtohtono vrsto, ki pa ni nevarna, strup je zelo šibek in je nič proti čebeljemu piku. Latinsko ime je Latrodectus tredecimguttatus. Čudovita je!
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!