"Moj otrok noče v šolo": doma neupravičeno ostaja že skoraj vsak deseti učenec

Odklanjanje odhoda v šolo oziroma šolski absentizem je kompleksen pojav, kaže pa se kot zavračanje otroka oziroma mladostnika pri obiskovanju šole ali pa kot težko vztrajanje v šolskem okolju. Omenjeni pojav se lahko kaže oziroma izraža na različne načine, od občasnih izostankov pri pouku do popolnega izogibanja šoli.

Uradnih podatkov, v kolikšni meri je šolski absentizem prisoten v slovenskih šolah, ni, ker gre za dinamičen pojav in se razlikuje od šole do šole. Ob tem pa vsi naši sogovorniki pritrjujejo dejstvu, da se je pojav šolskega absentizma v zadnjih letih razširil.

V priročniku za učitelje osnovnih in srednjih šol, ki ga je leta 2019 izdal Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše Ljubljana (SCOMS), ki podrobno orisuje težave šolskega absentizma, naj bi zavračanje šole zaznali pri okoli petih odstotkih slovenskih otrok. Mojca Mihelič, ravnateljica Osnovne šole Danile Kumar in predsednica Združenja ravnateljev in pomočnikov ravnateljev Slovenije, pravi, da se je v zadnjih nekaj letih ta pojav še razširil.

Pojavnost šolskega absentizma se povečuje

"Lahko ocenim, da je zdaj ta odstotek že blizu 10 odstotkov vseh osnovnošolskih otrok, kar pomeni, da skoraj vsak deseti otrok že na neki način ostaja neupravičeno doma, pri čemer po večini dobijo za izostanek opravičilo od staršev. Če ta odstotek preračunamo na slovensko povprečje šoloobveznih otrok, hitro vidimo, da gre za ogromno število," je za N1 dejala Mihelič.

Na začetku šolskega leta 2024/2025 je bilo v slovenske osnovne šole vpisanih 195.704 učencev. Podoben vzorec šolskega absentizma se kaže tudi na srednjih šolah; v srednješolsko izobraževanje pa je bilo po podatkih statističnega urada RS na začetku letošnjega šolskega leta vključenih 83.839 dijakov.

Po podatkih inšpektorata RS za šolstvo, ki v povezavi neobiskovanja pouka v osnovnih šolah nastopa kot prekrškovni organ, so v lanskem letu obravnavali 341 prekrškov zaradi neobiskovanja pouka, od 1. januarja do 31. marca letos pa so na inšpektorat prejeli 120 prijav, od tega pa so jih rešili 74. "Neobiskovanje pouka je opredeljeno kot kršitev 50. člena zakona o osnovni šoli in sankcionirano kot prekršek. Inšpektorat RS za šolstvo v teh primerih uvede postopke zoper starše otrok," so nam pojasnili.

Pojavnost šolskega absentizma se je začela povečevati v pokoronskem obrobju. Po besedah direktorice Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Ljubljana ter klinične psihologinje Mateje Hudoklin opažajo vedno večje število otrok, ki iz takšnih ali drugačnih razlogov ne prihajajo redno v šolo. Šola tako poleg izobraževalne opravlja več različnih vlog, v času koronskih omejitev pa je bilo prav področje socializacije otrok in mladostnikov ovirano, je dejala Hudoklin.

"Prav tako so bile pomanjkljive različne izkušnje, skozi katere bi lahko otroci in mladostniki krepili svojo psihično odpornost. Ta je nujno potrebna za uspešno oz. učinkovito spoprijemanje s stresnimi okoliščinami in premagovanjem različnih frustracij in ovir, ki so običajen del našega vsakdanjika.

Po ponovni normalizaciji življenja po koncu pandemije se je vpliv tega obdobja pokazal tudi kot povečano oziroma pogostejše doživljanje stisk, ki jim niso bili kos. Posledično se to kaže v izostajanju iz šole," je dodala klinična psihologinja.

S problemom šolskega absentizma se srečujejo tudi v Bolnišnici za otroke Šentvid pri Stični (BOŠ), kjer sicer s statistično analizo hospitaliziranih otrok s tem problemom ne razpolagajo, se pa z njim srečujejo pogosto.

"Še zlasti se število hospitaliziranih otrok z opredeljenim šolskim absentizmom pomembno poveča v spomladanskih mesecih. Slednje je pogosto mogoče povezati s stopnjevanimi pritiski glede zaključevanja ocen proti koncu šolskega leta," so povedali za N1.

Kaj sploh je šolski absentizem?

Pojem šolski absentizem se v najširšem pomenu nanaša na dovoljeno ali nedovoljeno odsotnost otroka ali mladostnika od pouka. Po podatkih SCOMS iz leta 2019 okoli 80 odstotkov odsotnosti šolarjev predstavljajo opravičene odsotnosti, kot so bolezenska stanja, obiski pri zdravniku, neodložljive in izjemne družinske obveznosti oziroma okoliščine. 20 odstotkov preostalih primerov odsotnosti pa predstavljajo nedovoljene odsotnosti, za katere otrokova odsotnost ni opravičljiva.

Med nedovoljene odsotnosti, ki so spodbujene s strani otrok, spadajo neopravičeno izostajanje od pouka oziroma "špricanje", odklanjanje šole, šolsko fobijo, separacijsko anksioznost in opustitev šolanja.

"Špricanje" je po navadi odsotnost otroka od pouka brez vednosti staršev, razlogov za takšno vedenje pa je več in so po navadi povezani z drugimi oblikami odklonilnega vedenja kot na primer vandalizem, kršenje pravil, morebitna zloraba drog.

Pri pojavu odklanjanja šole strokovnjaki opažajo povezavo s pojavom anksioznosti, otroci pa imajo težavo s prihodom v šolo zaradi občutkov strahu, tesnobe, skrbi in žalosti. Šolsko fobijo strokovnjaki opredeljujejo kot izostajanje iz šole zaradi strahu pred nečim, kar je povezano s šolo. Separacijska anksioznost je pojav, ko imajo otroci (ali pa tudi starši) skrbi zaradi ločitve, torej, ko morajo oditi v šolo. Opustitev šolanja pa je prezgodnji oziroma prehiter zaključek šolanja.

Čustvene stiske, anksioznost, medvrstniško nasilje, starševska zaščitniškost ...

Obstaja mnogo razlogov, zakaj otroci ne želijo iti v šolo. Med njimi so čustvene težave, družinski dejavniki in tudi dejavniki, ki na otroka vplivajo v šoli. Kot pravi psihologinja iz Bolnišnice za otroke Šentvid pri Stični Vesna Košir, so razlogi za absentizem pogosto zelo različni in individualno pogojeni. V klinični praksi se najpogosteje srečujejo z duševnimi stiskami, ki jo povzroča socialna anksioznost.

"Otrokom lahko primanjkuje socialnih veščin in pozitivnega samovrednotenja ter so zelo obremenjeni s tem, kako jih vidijo drugi. Vedno več učencev je tudi žrtev spletnega nasilja s strani sošolcev prek družbenih omrežij, kar lahko ostane odraslim skrito in posledično nenaslovljeno.

Vzrok je lahko tudi v testni anksioznosti in učni neuspešnosti, ko učenec doživlja hudo tesnobo v situacijah preverjanja znanja in javnega nastopanja. Med razloge lahko umeščamo tudi izrazito anksioznost, ki jo otrok doživlja ob separaciji (ločitvi) od družinskih članov," pojasnjuje Košir.

V BOŠ opažajo tudi, da se pogosto s šolskim absentizmom povezuje tudi pri otroku prisotna mešana anksiozno-depresivna simptomatika. Absentizem se lahko odraža tudi v otrokovem izogibanju neugodja in doživljanju ugodja, ko na primer otrok ostane doma in zato lahko več časa nameni rabi zaslonov ali drugih njemu ljubših aktivnosti.

Mateja Hudoklin, direktorica SCOMS Ljubljana, ob tem opozarja tudi na subtilno in vse pogostejše medvrstniško nasilje, h kateremu veliko pripomorejo družbena omrežja in svetovni splet. Prav tako pomembno vlogo pri pojavu šolskega absentizma igrajo tudi zahteve šole, pričakovanja staršev in otrok ter mladostnikov do samih sebe in do šole.

"Boli me trebuh, ne morem v šolo"

Starši otrok, ki se srečujejo s težavami šolskega absentizma, pogosto poročajo, da jim otroci zjutraj povedo, da jih boli trebuh ali glava in da zaradi tega tisti dan ne morejo iti v šolo. Velikokrat se sicer izkaže, da je otrok resnično bolan in potrebuje zdravniško oskrbo, a se povečuje število primerov, ko starši sami, brez zdravniškega opravičila, otroka opravičijo od pouka.

"Ne oporekamo temu, da so otroci resnično bolni in so v zdravniški oskrbi, oporekamo pa temu, da starši otrokom kar pišejo opravičila, ko jih otrok zjutraj obvesti, da ga boli trebuh in da zaradi tega ne morejo iti v šolo.

Najslabše je takrat, ko nam starši pridejo povedat, da otroka enostavno ne morejo več spraviti v šolo. To je nekaj, kar se nam šolnikom zdi nedopustno, ker ne gre za vprašanje, ali bi otrok želel iti v šolo ali ne. To je otrokova pravica in obveza staršev, da otrok gre v šolo," opozarja ravnateljica Mihelič.

Prav tako opaža tudi spremembe v odnosih med starši in otroki, saj starši pogosto zamenjujejo vlogo starševstva s prijateljstvom z otroki, kar se ji ne zdi v redu. Mihelič pravi, da se v šolskem sistemu zavedajo, da želijo starši svoje otroke kar najbolje zaščititi, vendar lahko prekomerna zaščitniškost staršev slabo vpliva na otrokovo spopadanje s stresnimi situacijami, kamor otroci uvrščajo šolsko okolje.

"Če otroku onemogočimo soočanje z majhnimi stresnimi situacijami, ko je majhen, bo kasneje težje premagoval večje stresne situacije. S tem starši otroku delajo medvedjo uslugo. Odvzamejo mu možnost, da se naučijo premagovati stres, s tem pa mu tudi sporočajo, da ga sam ni sposoben rešiti. Omejujejo otroka v njegovih odločitvah, v zmožnosti občutenja zmage po premaganem stresu. Odrasli seveda moramo biti zgled otrokom in moramo poskrbeti, da stres zanje ni prevelik, dodaja Mihelič.

Temu pritrjuje tudi Hudoklin, ki dodaja, da je pozitivno šolsko okolje za otroka zelo pomembno, saj lahko predstavlja v primeru težav v primarni družini nekakšen nadomestek tega, kar bi mu moralo nuditi družinsko okolje. Kadar pa otrok ne obiskuje šole, ima lahko družina pomembno vlogo pri tem, kadar so razlogi izostajanja od pouka čustvene narave.

"V ospredju je velikokrat povečana otrokova anksioznost, zaradi katere se zjutraj težko loči od staršev ali pa mu drugi otroci in šolsko okolje vzbujajo tesnobo in zaskrbljenost. Pri takšnih družinah večkrat opazimo, da starši težko prepoznajo, na kakšen način sami nehote prispevajo k ohranjanju anksioznosti. Običajno skušajo otroka zaščititi, mu prihraniti težke situacije in mu olajšati stisko, s tem pa dejansko ohranjajo in še povečujejo otrokovo tesnobo," pravi Mateja Hudoklin.

Kje se konča pristojnost šole in se začne odgovornost drugih sistemov?

Ker šole zaznavajo vedno večjo razširjenost problema šolskega absentizma, na to opozarjajo tudi pristojne organe – Center za socialno delo (CSD), ministrstvo za vzgojo in izobraževanje in inšpektorat RS za šolstvo. Kako šole ravnajo v primerih, ko otroci manjkajo zelo pogosto, se sicer razlikuje od šole do šole.

Predsednica združenja ravnateljev in pomočnikov ravnateljev Slovenije Mojca Mihelič pravi, da so na šoli, kjer je sama ravnateljica, pred približno tremi leti začeli s strategijo, po kateri na pol leta obveščajo inšpektorat RS za šolstvo o odsotnosti otrok, ob tem pa obvestijo tudi pristojno enoto CSD.

"Pošljemo jim seznam otrok, ki so veliko manjkali. Obvestimo tudi starše, da je njihov otrok v šoli prisoten na primer le 60 odstotkov časa in da je šola o tem obvestila tudi CSD. Praviloma se izkaže, da starši reagirajo ob takšnem pozivu in otroci začnejo bolj redno hoditi v šolo. Spomnim se morda primera dveh otrok, ko tudi obvestilo na CSD ni zaleglo," je pojasnila Mihelič.

Prijava mora biti seveda argumentirana in podkrepljena s podatki o neupravičenih izostankih otroka v šoli. Kot pravi Mihelič, je od tod naprej zadeva v odgovornosti inšpektorata za šolstvo in CSD, v primeru suma, da bi bil otrok deležen zanemarjanja s strani staršev, pa obvestijo tudi policijo. "Pristojnost šole pa je vsekakor, da kljub temu da starši otroku napišejo opravičilo, tega opravičila ne sprejme," je še dodala.

Kje poiskati pomoč, če otrok ne želi v šolo?

Pomembno je, da se otroku, ki iz takšnih ali drugačnih razlogov zavrača odhod v šolo, ponudi strokovna pomoč, v katero pa morajo biti vključeni tudi starši. Čeprav bi se nekatere težave lahko odpravile tudi z odkritim pogovorom znotraj same družine, pa je strokovna pomoč tista, ki otroku lahko pomaga pri večjih težavah, ki izvirajo iz čustvenih in duševnih stisk.

Kot pravi direktorica Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Ljubljana Mateja Hudoklin, se na svetovalni center običajno obračajo starši otrok, pri katerih je izostajanje iz šole zgolj ena od težav, ki se pojavlja. Ta pa je pogosto posledica oziroma simptom drugih otrokovih težav.

"Ker je treba na našo pomoč v okviru zdravstva čakati predolgo, se žal težave večkrat le še povečajo. Ko starši opisujejo otrokove težave, je večkrat vidna tudi njihova stiska, saj ne vedo, kako in na kakšen način lahko otroku pomagajo, da bo težave premagal. Ob tem pa po drugi strani tudi nekateri starši iščejo razloge za težave v okolju, šoli, vrstnikih in ne prepoznajo, kaj lahko sami spremenijo za izboljšanje situacije," je pojasnila Hudoklin.

Prav zaradi tega je sodelovanje različnih institucij in različnih strokovnjakov nujna za pomoč otroku in družini, ta pa mora biti usklajena, redna in sprotna, v sam proces načrtovanja pomoči pa mora biti vključen tudi otrok ali mladostnik.

"Če bo otrok dobival enoznačne informacije, ki bodo dosledne in odločne v podpori otrokovemu napredku, potem bo lažje izpeljal ponovno vrnitev v šole. To se nikoli ne zgodi čez noč, ob ustrezni podpori in razumevanju pa je odklanjanje šole rešljiv problem," je dodala.

V primerih, da psihološka in pedopsihiatrična pomoč otroku ali mladostniku ne zadošča, torej, da otrok kljub temu ne bo zmogel postopne oziroma kontinuirane vrnitve v šolo, pa se lahko vključi tudi v bolnišnično obravnavo, ki jo izvajajo v Bolnišnici za otroke Šentvid pri Stični.

Kot pravi tamkajšnja psihologinja Vesna Košir, se obravnava začne že pred samim sprejemom v bolnišnico, ko skupina različnih strokovnjakov opravi izmenjavo informacij o zaznanih otrokovih težavah, družinskega, socialnega, zdravstvenega in šolskega ozadja.

V bolnišnici je otrok ob sprejemu vključen v urnik dnevnih aktivnosti in obravnav, med katere spadajo bolnišnična šola, psihološka obravnava, delovna terapija, kinezioterapija ali športna pedagogika, ki zagotavljajo multidisciplinaren pristop k obravnavi otrokove težave. Bolnišnična šola že pred sprejemom vzpostavi tudi sodelovanje s šolo, ki jo je otrok obiskoval, da se seznani z gradivom, neobdelano šolsko snovjo in načrtom morebitnega pridobivanja ocen.

"Ker gre pri šolskem absentizmu v prvi vrsti največkrat za obravnavo anksioznosti, se uporabljajo z dokazi podprte kognitivno vedenjske intervencije s primarnim ciljem čimprejšnjega vračanja v šolo. Pri vedenjsko kognitivnem pristopu gre za postopno izpostavljanje otroka situacijam, ki mu vzbujajo anksioznost.

Konkretno to pomeni, da se po tedenski bolnišnični obravnavi, kjer se krepijo otrokove veščine spoprijemanja z različnimi dejavniki, otrok vrne in se izpostavi situacijam v matični šoli. Temu sledi ponovna vrnitev v BOŠ, kjer se z otrokom analizira izkušnja in se ga pripravi na naslednjo, že daljšo vključitev v matično šolo," je pojasnila Košir.

Na tak način se postopoma povečuje število obiskov otroka v njegovi šoli, ob tem pa se zmanjšuje število bolnišničnih dni, do takrat, ko je otrok zmožen rednega obiskovanja šole v celotnem času trajanja pouka. Ob tem je bolnišnični šoli takšnemu otroku omogočeno tudi, da nadomesti zamujeno snov in pridobi nekatere ocene v manj stresnem okolju. Po besedah psihologinje Košir se na tak način pri otroku krepi tudi pozitivno samovrednotenje.