Menu Item
Zgodba novinarke Eugenije Carl, ki je morala čez noč poiskati negovalki za mamo z demenco, je znana marsikateremu Slovencu. A ti lahko le upajo, da se ne bo zaključila tako grozljivo: z zmerjanjem, nadiranjem in poniževanjem. Kdo in kaj pravzaprav svojcem zagotavlja, da njihov ostareli in pomoči potreben sorodnik ne bo žrtev nasilja negovalnega osebja? V domovih za starejše praviloma dobro ukrepajo že direktorji, nad pomočjo na domu pa bdi inšpekcija. A negovalk, ki svoje usluge ponujajo na spletu in nimajo ne koncesije ne dovoljenja za delo, pravzaprav ne nadzira nihče. Tako niso zavezane ne etiki ne stroki, če storijo kaznivo dejanje, jih lahko preganja le policija. Kako prepoznati znake nasilja nad starejšimi in osebami z demenco? Zakaj se dogaja? Kje iskati rešitve? Je videonadzor res rešitev?
Zapis novinarke TV Slovenija Eugenije Carl o tem, kako je ugotovila, da negovalka zelo grdo ravna z njeno dementno materjo, ko svojcev ni v bližini, je pretresel številne. Carl se je znašla v zahtevnih okoliščinah, ki so znane marsikomu: njena 85-letna mama, ki ima demenco, ni mogla več skrbeti zase. “Svojci smo v službah, na prosto mesto v domu za starejše se čaka dolgo, ukrepati pa sem morala takoj, zato sem prek skupin na Facebooku in priporočil poiskala dve negovalki, ki za mamo skrbita na njenem domu,” je opisala za N1.
Ko so bili v bližini svojci, je negovalka delovala kot zaupanja vredna, kompetentna, empatična, sočutna. “Žvrgoli od dobrote, empatičnosti, pozitive, naklonjenosti. Gledaš, kako objame, k sebi privije, poljubčka tvojega starša, ubesedi svojo skrb zanj,” je opisala novinarka.
Preberite še: Znana slovenska novinarka: Udarila, nadirala in poniževala je mojo mamo
Po dveh tednih je Eugenija Carl pri mami opazila spremembe v vedenju; da se za štirimi stenami nekaj dogaja, sta posumila tudi podnajemnik in soseda, ki sta slišala grobo nadiranje. Da bi ugotovila resnico, je zato nenapovedano prišla v materino hišo in s hodnika posnela dogajanje – grobo zmerjanje, nadiranje, poniževanje. Carl je nato negovalko nemudoma odslovila in na policijo podala kazensko ovadbo.
Na policiji so za N1 potrdili, da so v začetku januarja prejeli takšno prijavo. Dejanje obravnavajo kot kaznivo dejanje nasilništva, za kar je zagrožena kazen zapora do dveh let. Zadeva je v predkazenskem postopku.
Črni trg nege na domu cveti
V podobnih okoliščinah, ko ob službah ostarelim, bolnim ali invalidnim svojcem samim ne uspe zagotoviti potrebne podpore, in zato poiščejo pomoč, se znajdejo številni. “Iščemo od 12- do 24-urno varstvo oziroma oskrbo na domu za mamo z demenco.” “Za starejšo osebo iščemo pomoč. Zjutraj pri oblačenju in postrežbi hrane iz hladilnika za zajtrk, zvečer pri negi pred spanjem. Oseba je pokretna, hodi počasi s pomočjo bergel.” “Iščem negovalko za nego mame po možganski kapi. Trenutno je nepokretna, zato potrebuje pomoč pri oblačenju, umivanju, menjavi plenic …” To so le nekateri oglasi, objavljeni v skupini na Facebooku, namenjeni iskanju pomoči na domu in nege.
Če se v takšnem položaju znajdeš čez noč, je težko ugotoviti tudi, kje poiskati pomoč. “Ogromno ljudi se obrača na nas, ker iščejo pomoč na domu, saj je negovalcev premalo,” je poudarila predsednica Združenja Spominčica Štefanija Lukič Zlobec.
“Demenca obremenjuje zlasti mlajše, ki bi morali za bolne svojce skrbeti ob službi, samih pa jih tudi ne morejo pustiti doma,” je dodala. V Spominčici svojcem svetujejo, naj se obrnejo na uradne storitve, kot sta ljubljanski Zavod za oskrbo na domu in Prodomi.
Ta izvajata storitev socialne oskrbe pomoči na domu. Izvajalci pomoči na domu so nekateri domovi za starejše, nekateri centri za socialno delo in zasebniki. Ti za svoje delo potrebujejo ali koncesijo, ki jo lahko podelita občina ali država, ali dovoljenje ministrstva za delo. Če svojci najamejo izvajalca, ki pomoč na domu opravlja prek dovoljenja ministrstva, plačajo polno ceno. Nasprotno pa storitve, ki jih izvajajo koncesionarji, delno ali v celoti plačuje občina, je pojasnil generalni sekretar Socialne zbornice Slovenije Vilko Kolbl. Pogosto se pomoč na domu zamenjuje tudi z osebno asistenco, ki je običajno namenjena invalidom. Do osebnega asistenta so upravičeni mlajši od 65 let, starejši pa le, če so osebno asistenco imeli že pred dopolnitvijo te starosti. Treba pa je ločiti tudi med oskrbo in nego. Oskrba zaobjema pomoč pri temeljnih življenjskih aktivnostih, nega pa vključuje tudi zdravstveno oskrbo.
Slabost pomoči na domu Štefanija Lukič Zlobec vidi v pomanjkanju kadra. Zaradi tega starejše obiskujejo različni negovalci, kar za bolnike z demenco ni dobro. “Pomembno je, da je vsak dan ista oseba, saj ljudje z demenco ne prepoznajo novih negovalcev in se jih bojijo,” je povedala. “Črni trg močno deluje. Na njem ni nobenega pregleda in ne vemo, kaj se dogaja doma,” je poudarila.
Pred nevarnostjo najemanja negovalcev na črnem trgu, kjer pravila, nadzor in pritožbene poti niso tako jasno določeni kot pri osebni asistenci ali pomoči na domu, opozarjajo tudi na Socialni zbornici Slovenije. “Ljudje vseeno posegajo po teh storitvah, saj so velike težave s kadrovsko podhranjenostjo pri izvajalcih. Epidemija je kadrovsko vrzel le še dodatno poudarila,” je povedal Vilko Kolbl.
Negovanje starejših z demenco je izjemno zahtevno, je poudarila državna svetnica in predsednica Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveze strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije Monika Ažman. “Ne samo fizično, ampak tudi duševno. Brez znanja o pridruženih boleznih težko nudiš nego. Negovalec potrebuje vsaj izhodiščno izobraževanje,” je opozorila na pomen ustrezne izobrazbe.
Široko sivo področje brez nadzora, starejši pa nasilje skrivajo
A dela negovalk, ki svoje storitve ponujajo na trgu, pravzaprav ne nadzira nihče. Socialna inšpekcija preverja le delovanje tistih ponudnikov socialnovarstvenih storitev, ki imajo koncesijo ali dovoljenje ministrstva za delo. Vsak, ki ponuja le del storitev, ki spadajo tudi pod socialno oskrbo (sem sodita tudi čiščenje ali dostava hrane), pa lahko to storitev prosto ponuja na trgu.
Tako na trgu nastaja sivo področje ponudbe, ki ni regulirana. “Ponudniki, ki ne izvajajo celotne storitve pomoči na domu kot socialne oskrbe, ampak le majhen del, za to ne potrebujejo dovoljenj,” je povedal direktor inšpekcije Peter Stefanoski. Ti delavci tako niso odgovorni etiki in stroki. Če je storil kaznivo dejanje, ga preganja policija, je dodal.
Socialna inšpekcija opravlja nadzore v domovih za starejše in pri ponudnikih pomoči na domu. Z oskrbovanci se pogovorijo tudi na samem. Povprašajo jih, kako se počutijo, kako so zadovoljni, ali jih v kaj silijo … “Dajemo jim prostor, da bi poročali o nasilju. A so do zdaj obravnavali malo primerov nasilja. V teh primerih pa so direktorji zavodov praviloma že odreagirali sami in to sporočili organom pregona,” je pojasnil Stefanoski. A največja težava je pogosto, da starejši o nasilju ne poročajo.
Da nasilništvo ne sodi v njihov delokrog, so nam odgovorili tudi iz zdravstvenega inšpektorata. Prav tako pa nasilje, ki se ne zgodi v zdravstveni ustanovi, ne sodi pod pristojnosti varuhov pacientovih pravic, čeprav gre za kršitev pacientovih pravic. “Do zdaj sem le enkrat v 13 letih dobila pritožbo zaradi nasilja nad pacientom,” je ob tem povedala varuhinja pacientovih pravic Duša Hlade Zore.
Ravnanje s starejšimi v javnih ustanovah je podvrženo tudi nadzoru preventivnega mehanizma, ki deluje v okviru institucije varuha človekovih pravic. Ugovore zoper delo zasebnih socialnovarstvenih zavodov pa rešujejo na socialni zbornici. V zadnjem obdobju so obravnavali dva primera pobud, enega bi lahko uvrstili na področje nasilja nad starejšimi. Ta se je končal na častnem razsodišču zbornice, je pojasnil Kolbl.
Nihče od njih pa ne nadzira ponudnikov, ki svoje storitve ponujajo na prostem trgu. Pomoč na domu, ki se opravlja na podlagi dovoljenja za delo ministrstva ali občinske koncesije, je tako v primerjavi z zasebnimi ponudbami bolj nadzorovana oblika pomoči. “Precej manj je možnosti takšnih zlorab, ker nekdo preverja,” je poudaril Kolbl. A ta ni na razpolago 24 ur na dan, prav tako pa – kot je izpostavila Štefanija Lukič Zlobec – ni nujno, da bo starejšega vsak dan obiskal isti strokovni sodelavec.
Da je iskanje negovalke med samostojnimi podjetniki izjemno težko, razume Hlade Zore. Da takšnih primerov nasilja ne bi bilo, svojcem svetuje, naj negovalke prosijo za kvalifikacije, reference in kontakte prejšnjih delodajalcev. Nato pa naj s telefonskim klicem pri nekdanjih delodajalcih negovalke preverijo. “Tudi če je nekdo visoko kvalificiran, lahko izvaja nasilje,” je opozorila in dodala, “ljudje po navadi povedo, zakaj so nekoga odpustili. To gre od ust do ust.” Obstajajo tudi agencije, pri katerih je mogoče najeti negovalke. To je po oceni Hlade Zore nekoliko bolj varen način iskanje negovalke.
Začarani krog: podhranjenost, težke delovne razmere in nasilje
“Nasilje nad starejšimi se dogaja tudi zato, ker so poklice v zdravstveni negi in oskrbi starejših popolnoma razvrednotili,” je poudarila medicinska sestra in članica izvršnega odbora Srebrne niti Darinka Klemenc. Področje je eno najbolj podhranjenih: zlasti kadrovsko in finančno, zelo je zmanjšan tudi ugled teh nujno potrebnih in humanih poklicev.
“Za začetek je na potezi mister za zdravje Danijel Bešič Loredan, ki ne podpiše kadrovskih normativov za zdravstveno nego. Nujno je treba takoj urediti dostojno plačilo za vse zaposlene na teh deloviščih, ki množično bežijo iz poklica, novih pa ni,” je dejala Klemenc. Skrbstveni poklici morajo postati spoštovani, le tako se bodo mladi odločali zanje. “V domovih starejših delajo ljudje pod minimalcem, delo je psihofizično zahtevno, v treh turnusih, ob vikendih, praznikih. Ekip ni več mogoče popolniti, zato reducirajo število postelj, in trenutno jih je 300 že praznih v obstoječih domovih po državi, nekaj novozgrajenih domov pa sploh ne morejo odpreti, ker ni kadra,” je izpostavila kadrovski problem.
Pomanjkanje kadra in težke delovne razmere vodijo v preobremenjenost in izgorevanje, kar pa je skupaj s pomanjkanjem možnosti za izobraževanje in pogovor eden glavnih dejavnikov za nastanek nehotenega nasilja, je opozoril psiholog z Inštituta Antona Trstenjaka Alen Sajtl. “Poleg tega zaradi neurejenosti področja vse pogosteje nastaja negativna selekcija. Del sposobnih ljudi odide, delo pa neredko prevzemajo ljudje v socialnih stiskah, ki pogosto drugega dela ne dobijo,” je dodal. Ti zaposleni se zadovoljivo usposobijo le za oskrbovalno storitev, ne pa tudi za človeško raven oskrbe, primerno komunikacijo in upoštevanje edinstvenosti vsakogar.
“Če ni vsaj malo empatije in spoštovanja do pacienta ali starejše osebe, zraven pa še znanja in izkušnja, nastajajo tudi anomalije, kot je nasilje. Svoje včasih doprinese še slabo vodenje zavodov, vključno z nedorečeno organizacijsko kulturo, pa smo tam … spet pri nasilju – tudi nad zaposlenimi, svojci in obratno – šikaniranju, ignoriranju potreb zaupanih nam ljudi,” je dejala Klemenc.
“Pravzaprav gre za začarani krog. Ta klopčič lahko odvije samo politika. Z zakonodajo, z vrednotenjem teh delovnih mest … In družba, ki mora spremeniti vrednote in povedati, kaj v družbi šteje,” je poudarila. A zakonodajo v Sloveniji čakamo že 20 let. “Lahko nas je sram. Kdo se bo opravičil generacijam ljudi, ki živijo v nemogočih razmerah na svojih domovih, kjerkoli, zanemarjeni, osamljeni, dogaja se jim tudi nasilje in prikrajšani so za dostojno življenje? Ob tem pa zgodbe, ki nas žalostijo, recimo primer gospe Carl in najbrž še koga,” je povedala Darinka Klemenc.
K ureditvi zakonodaje je pozvala večina naših sogovornikov. Tako je Kolbl odločevalce opozoril, da sta starejšim krateni tako pravica do ustrezne zdravstvene oskrbe kot pravica do dolgotrajne oskrbe. “Upamo, da se bo z ustanovitvijo novega ministrstva za solidarno prihodnost in dolgotrajno oskrbo to področje končno uredilo v prid vsem uporabnikom omenjenega zakona,” je dejal. Že pred leti bi morali zaradi družbenih sprememb začeti spreminjati sistem izobraževanja ter okrepiti ugled in sistem ustreznega plačnega nagrajevanja za vse podporne poklice, je dodal.
Monika Ažman pa je opozorila tudi, da se na oblike pomoči na domu pripravljajo tudi zavarovalnice. “Tega se bodo ljudje oprijeli. Skrbi pa me, kdo bo to izvajal,” je dodala.
Preberite še: Kaj so z dolgotrajno oskrbo naredili v Avstriji?
Večina nasilja v domačem okolju nehotenega
Večina nasilja nad starejšimi se zgodi v domačem okolju. Podatki kažejo, da se v domačem, družinskem okolju zgodi kar tri četrtine vsega trpinčenja (nasilje in zanemarjanje), povzročitelji pa so svojci. Večina tega nasilja je nehotenega, je izpostavil Sajtl. Zakaj se dogaja nasilje v domačem okolju? “Oskrbovalci so preobremenjeni in utrujeni, marsikdaj jim primanjkuje znanja o bolezni, niso pridobili potrebnih veščin komunikacije. Oskrba pa je še težja, kadar starejši ljudje ne sprejemajo pomoči ali so v svoji starostni krhkosti ali bolezni težavni,” je odgovoril.
Nasilje se začne v malenkostih, pogosto kot grda besedna reakcija na socialno težavnost starejšega človeka ali ob psihosocialni šibkosti oskrbovalca. Poleg tega je v Sloveniji zelo prisoten alkoholizem. “Nasilje tako lahko povzročajo nerešene zamere ali travme iz preteklosti. Včasih je vzrok tudi ekonomska stiska ali želja po ekonomski koristi od starejšega človeka. Pogoste oblike so žaljivke, zmerjanje, poniževanje, lahko tudi molk. Besedno in ekonomsko nasilje domačih se lahko stopnjujeta v telesno nasilje,” je pojasnil psiholog.
Sajtl oskrbovalcem svetuje, naj poskrbijo tudi zase in si vzamejo dovolj časa. Če je mogoče, naj se povežejo z ljudmi v svojem kraju. Svetuje še učenje tehnik za obvladovanje morebitnih negativnih čustvenih izbruhov. V primeru zasvojenosti v družini pa poiščite strokovno pomoč.
Da so žrtve nasilja, starejši skrivajo. “Običajno jih je strah svojca in se bojijo maščevanja,” je razložil. Starejše skrbi, da bodo morali v dom za starejše ali da bodo izgubili ekonomsko neodvisnost. “Prisoten je sram, da se jim to dogaja, pogosto se čutijo krive in so prepričani, da so si ravnanje svojca zaslužili. Včasih pa se dejansko ne počutijo zlorabljene ali pa o njih zaradi kognitivne motnje ne znajo govoriti,” je dodal Sajtl.
Kako lahko bližnji prepoznajo, da je starejši žrtev nasilja?
Znaki nasilja v domačem okolju so pogosto nevidni, prikriti, lahko se izražajo kot zdravstveni problemi, v resnici so posledica nasilja, je pojasnila Klemenc. Kažejo se lahko kot glavoboli, prebavne motnje, motnje spanja, slaba koncentracija, izguba teka, vrtoglavica, utrujenost, želodčne težave, tresenje rok, strah, agresivnost, tesnoba, depresija, poskusi samomora …
Znaki nasilja se poznajo tudi na zdravstvenem stanju starejšega. Lahko gre za nezdravljene ali ponavljajoče se zlome kosti, modrice, ureznine, razjede zaradi pritiska, pogoste okužbe, znake dehidracije, nihanje razpoloženja, prestrašenost, čustvene izbruhe, neodzivnost. Starejši, ki so žrtve nasilja, lahko zavračajo komunikacijo, zdravila, higieno (to se lahko kaže tudi kot inkontinenca) in hrano. Nasilje se lahko odraža tudi v nepojasnjenem hujšanju, slabem telesnem videzu, vonju, spremembah duševnega stanja.
A tudi tukaj velja biti previden, je opozoril Sajtl. “Morda se komu zdi, da je telesno nasilje še najlažje prepoznati, saj so praske, modrice ali zlomi bolj opazni kot izpraznjen bančni račun,” je dejal. Vendar se s starostjo poveča možnost padcev, ki se jih starejši s kognitivnimi motnjami morda niti ne spomnijo. “Najkoristnejši nasvet je, da so svojci pozorni na vsakršne spremembe v vedenju starejših,” je dodal.
Da je starejši žrtev nasilja, je še posebej težko prepoznati pri osebah z demenco. “Osebe z demenco tega praktično ne znajo več povedati,” je povedala Lukič Zlobec. Pokažejo lahko stisko, nezadovoljstvo, strah, trpljenje, jezo. To se odraža na njihovem izrazu, v njihovem pogledu, pogosto tudi s tresenjem. “To je podobno kot pri majhnih otrocih, ki so pri dobrih vzgojiteljicah zadovoljni, sicer pa pokažejo strah in ne želijo v vrtec,” je primerjala.
Previdnost ob nenavadnem vedenju negovalca, kot je poljubljanje
Kako naj svojci vedo, da njihovi bližnji niso žrtve nasilja? “Opazujejo naj, seznanijo naj se z osnovnimi vrstami in značilnostmi nasilja nad starejšimi, tudi kako in kje iskati pomoč,” je dejala Klemenc in dodala, “če že v izhodišču negovalec kaže nenavadno vedenje (npr. poljubljanje starejšega, za katerega naj bi skrbel, kar ni običajno v našem kulturnem okolju), je potrebna previdnost.”
Največje zagotovilo za varnost starejših je v vseh primerih previdnost in skrb svojcev, je izpostavil varuh človekovih pravic Peter Svetina. “Zelo pomembno pa je tudi, da si ne zatiskamo oči, temveč ukrepamo. Pomembno je, da žrtvam prisluhnemo, verjamemo, jih razbremenimo občutka krivde in jasno poudarimo, da je za nasilje kriv povzročitelj in ne oni,” je dodal.
Zlorab in nasilja je več vrst: poleg fizičnega (npr. potiskanje, klofutanje, ščipanje, udarci, spotikanje, brcanje) tudi psihično (zmerjanje, žaljenje, ignoriranje, obtoževanje, molk, pretirana skrb za druge), ekonomsko (kraja denarja, bančnih kartic ali vrednejših predmetov, ponarejanje podpisov) in spolno (nadlegovanje, spogledovanje, spolni napad, posmehovanje, posilstvo). “V vsakem primeru je treba povzročitelja prijaviti,” je jasna Klemenc.
Če se je nasilje že zgodilo, je potrebno nemudoma ukrepati: prijaviti ga je treba policiji, nasilje, ki ga izvaja družinski član, pa je treba prijaviti tudi centru za socialno delo. Zdravstveni delavci so nasilje dolžni prijaviti po zakonu.
Nasilje nad starejšimi lahko policija, tako kot v primeru Eugenije Carl, obravnava kot nasilništvo. Pod to sodi grdo ravnanje z žrtvijo, pretepanje, boleče ali ponižujoče kaznovanje, preganjanje ali jemanje svobode gibanja s silo ali grožnjo napada, siljenje k delu ali opuščanju dela, spravljanje v podrejeni položaj z nasilnim omejevanjem enakih pravic, so pojasnili na Policijski upravi Koper. Zagrožena je zaporna kazen do dveh let. Če ta dejanja storita dve osebi ali več, če je bilo hudo ponižanih več oseb ali če storilec žrtev lahko poškoduje, pa se to šteje za hujšo obliko nasilništva. Za to je predpisana kazen zapora do treh let.
Vsako leto se število kaznivih dejanj nad starejšimi poveča za približno 300
Policija letno obravnava 5.000 kaznivih dejanj nad starejšimi, njihovo število pa se vsako leto poveča za približno 300. Najpogostejše žrtve so ženske, stare med 70. in 75. letom, ki so socialno izolirane in potrebujejo vsakodnevno oskrbo, kažejo statistični podatki, ki jih je zbrala Klemenc.
S skoraj 70 odstotki prevladuje besedno nasilje, telesnega nasilja je približno 15 odstotkov, ekonomskega pa okoli 10. Nekaj manj kot 60 odstotkov starejših je nasilje doživelo doma, približno petina na delovnem mestu, okrog 15 odstotkov na ulici. V tretjini primerov so povzročitelji družinski člani, v četrtini primerov pa ljudje, ki jih žrtve poznajo, a niso njihovi sorodniki ali bližnji. V 18 odstotkih primerov so povzročitelji neznanci, v enem od desetih primerov pa sorodniki ali bližnji, ki niso družinski člani.
“Podatkov o pojavnosti nasilja v domovih za starejše v Sloveniji nimamo, tudi v tujini se zlasti veliko govori o nasilju stanovalcev nad zdravstvenim osebjem,” je pojasnila Klemenc. Lani pa so se medicinske sestre, združene v Delovni skupini za nenasilje pri Zbornici – Zvezi, prvič začele ukvarjati z vprašanjem, koliko nasilja pacientom povzročajo zaposleni v zdravstvu ali socialnem varstvu.
Je videonadzor res rešitev?
Eugenija Carl je pod vtisom grozljive izkušnje svojcem svetovala videonadzor negovalcev: “Dragi svojci, namestite kamere. Nujna oprema.” Pa je to res rešitev? Proti snemanju tako starejših kot zaposlenih govori več argumentov.
Videonadzor doma za osebno ali domačo uporabo je načelno dovoljen, določila o varstvu osebnih podatkov pa se zanj ne uporabljajo. Vendar pa snemanje lahko pomeni “občuten in prekomeren poseg v zasebnost tako oskrbovanca kot tudi oseb, ki izvajajo nego na domu”, je opozorila informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik. “V tem primeru gre za poseg v pravico do zasebnosti v širšem smislu iz ustave, ki sodi v pristojnost sodišč in je varovana z instituti civilnega in kazenskopravnega varstva, za posledico pa ima lahko tudi kazensko in odškodninsko odgovornost,” je dodala.
Snemanje in fotografiranje ljudi ali njihovih prostorov brez njihovega soglasja, če se ob tem občutno poseže v zasebnost, je kaznivo dejanje, so opozorili tudi na policiji. Pod kaznivo dejanje neupravičenega slikovnega snemanja sodi še posredovanje teh posnetkov tretji osebi. Kaznuje se z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta. Če neupravičeno slikovno snema uradna oseba z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic, pa je to hujša oblika tega kaznivega dejanja. Zagrožena je kazen zapora od treh mesecev do petih let. V obeh primerih se pregon začne na predlog oškodovane osebe.
Oškodovanec lahko na podlagi obligacijskega zakonika vloži tudi tožbo ter zahteva odškodnino in prenehanje dejanja, s katerim se krši nedotakljivost njegove osebnosti, osebnega in družinskega življenja ali kakšna druga njegova osebnostna pravica, je spomnila Prelesnik.
Posamezniki morajo biti obveščeni o izvajanju videonadzora. Če se predvideva občuten poseg v zasebnost posameznikov, pa se morajo vsi z videonadzorom strinjati, je pojasnila Prelesnik. Izvajalec nadzora mora vselej ravnati tako, da zavaruje dostojanstvo in zasebnost vseh vpletenih. Obdelava posnetkov je dopustna le v skladu z osnovnimi nameni njihovega zbiranja oziroma eventualno (ob obstoju ustrezne pravne podlage) v primeru nekega izrednega dogodka, ko bi videoposnetek služil kot dodaten dokaz v pravnem postopku, je še dodala.
“Že s strokovnega vidika ne zagovarjam kakršnekoli oblike snemanja ali drugih kontrol, sploh pa ne, če se starejši s tem ne strinja,” je poudarila Klemenc in dodala, da se z njo strinja tudi predsednica Srebrne niti Biserka Marolt Meden. “Najbrž bi mnogi, če bi še lahko odločali o sebi, nasprotovali, da je snemano vse, kar negovalec, oskrbovalec, medicinska sestra počne pri izvajanju njihovih življenjskih aktivnosti (oblačenje, slačenje, hranjenje, izločanje, umivanje …). Ne nazadnje je potrebno med ljudmi tudi malo zaupanja in en primer ne bi smel porušiti vsega, kar smo na tem področju desetletja gradili. Naj se vsakdo zamisli, kako bi osebno sprejel tak nadzor, čeprav morda ne bi več mogel odločati o sebi,” je povedala.
“Zaupanja, odnosov, potrebnega znanja ne moremo reševati z nadzorom,” je dejal Sajtl in dodal, da to vedno znova neuspešno poskušajo totalitarni sistemi. “Nenehno nadziranje bi bilo nova oblika nasilja nad starejšim in negovalcem,” je rekel. Kamere verjetno res zmanjšajo potencialno nasilje nad starejšim, a hkrati zmanjšajo tudi pristnost odnosa, ki je ključen del oskrbe. “Popolne rešitve ni, zagotovo pa je ključna izbira oskrbovalca na domu, ki naj bo temeljita, in če je le možno, temelji na priporočilih ljudi, ki jim zaupamo,” je svetoval.
Tudi Stefanoski pri videonadzoru izpostavlja vidik zasebnosti in varovanja dostojanstva. Kot boljšo alternativo vidi to, da je pri starejšem vedno prisotnih več oseb.
Kako naj torej družina ve, da starejši svojec ne bo žrtev nasilja? Sogovorniki so kot varnejšo možnost oskrbe izpostavili tisto, ki je regulirana. Gre za domove za starejše in oskrbo na domu v okviru socialne oskrbe. Vendar te oblike ne odgovarjajo na potrebe vseh: tako tistim, ki želijo ostati doma, ne zagotavljajo celodnevne pomoči, tudi postelje v domovih včasih ni mogoče dobiti v bližini doma. Zato bi bilo nujno, da se najdejo sistemske rešitve, da se uredi dolgotrajna oskrba. Kot družba pa moramo razmisliti o staranju: poklici, ki skrbijo za starejše, bi morali biti bolj prepoznani, starejši pa dojeti kot aktiven akter v družbi, so izpostavili naši sogovorniki.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
