Stevanović je trdil, da ga je od pridobitve naziva doktor znanosti ločilo le pet minut. Kaj je resnica?

Zoran Stevanović, predsednik stranke Resnica in po protokolu na položaju predsednika državnega zbora drugi človek v državi, takoj za predsednico republike Natašo Pirc Musar, je Filozofski fakulteti v Ljubljani, kot je prejšnji mesec razkril časnik Delo, za neuspešno končan doktorski študij dolgoval 6.883 evrov. Dolg je izhajal iz neporavnane vpisnine za tretji letnik in šolnine za drugi in tretji letnik, so pojasnili na fakulteti, ki tega denarja nikoli ne bo prejela.

Fakulteta Stavanovića pozivala k plačilu dolga, odziva ni bilo

Razlog ni le v tem, da je omenjena fakulteta zamudila rok za izterjavo dolga, s čimer prvi med enakimi v parlamentu nima več finančne obveze do visokošolskega zavoda. Stevanović, kot vse kaže, nikoli niti ni nameraval plačati celotnega študija. Na Filozofski fakulteti so nam na vprašanje, ali je morda v času študija zaprosil za obročno plačilo ali odložitev plačila, kar sta le dve od možnosti, ki ju fakulteta ponuja, poslali odgovor, v katerem je dekanja fakultete dr. Mojca Schlamberger Brezar zapisala, da "za čas, ko smo ga opominjali na dolg, ne beležimo nobenega njegovega odziva".

Na naše pisno vprašanje Stevnoviću, ali ne bi kot zgled drugim prebivalcem, da je svoje račune treba plačati, poravnal dolg ne glede na njegovo zapadlost, so iz njegovega kabineta odgovorili, da je Stevanović "informacije o doktorskem študiju v preteklosti že večkrat javno pojasnil".

Enak odgovor smo prejeli tudi na vprašanje, ali predsednik državnega zbora še vedno trdi, da ga je do končnega zagovora in pridobitve naziva, kot je zapisal na svojem Facebook profilu februarja letos, ločilo le "pet minut". V istem zapisu je med drugim zapisal tudi, da mu "izobrazba nikoli ni nič pomenila".

Naše neuradne, a preverjene informacije, ki jih razkrivamo v nadaljevanju, kažejo, da je to daleč od dejstev.

Na fakulteti nam sicer - zaradi zaščite osebnih podatkov in zasebnosti, kot pravijo - niso želeli posredovati dokumentacije, iz katere bi bila razvidne ocene ocenjevalne komisije, na podlagi katere je Stevanović dobil eno leto za popravke doktorske disertacije z naslovom Paradoks prve južnoslovanske združitve.

Eno leto za popravke je bil v času Stavanovićevega študija po pravilniku o študiju na programu tretje stopnje na omenjeni fakulteti najdaljši dopusten rok za popravke, kar naj bi, bo pričevanju oseb, ki sodelujejo v tovrstnih postopkih in s katerimi smo govorili, nakazovalo na to, kako velike pomanjkljivosti so bile v nalogi.

Metodološki pomisleki, znanstveno neprepričljivo

Glede na informacije, ki smo jih pridobili, ne drži trditev predsednika državnega zbora, zapisana v že omenjenem zapisu na Facebooku: "Disertacije nisem zagovarjal zaradi tega, ker mi je en član doktorske disertacije očital subjektivnost. V znak protesta nisem želel več delati na tem. Pet minut me je ločilo od končnega zagovora in pridobitve naziva. Nisem želel. Ne vem, kaj je prav. Zase vem, kaj je pravično. In pravično v znanosti je dokazovati (tudi iste) teze na drug način."

Od več virov smo dobili potrditev, da je po predstavitvi naloge pred komisijo Stevanović od enega člana komisije dobil negativno oceno, druga dva člana pa da sta imela tako obširne pripombe, da naj bi po mnenju tistih, ki so bili seznanjeni z ocenami komisije, šlo za pripombe, ki bi terjale od doktorskega kandidata, da napiše nalogo povsem na novo.

Po naših informacijah naj bi imeli vsi člani komisije resne teoretsko metodološke pomisleke. Mestoma naj bi bile interpretacije ideološke in znanstveno neprepričljive. Prav tako naj bi bila naloga jezikovno neustrezna.

Pri nastajanju doktorske naloge ima pomembno vlogo mentor. Nenazadnje je tisti, ki kot prvi oceni, ali je spisano primerno za ocenjevalno komisijo, saj s tem, ko soglaša s kvaliteto zapisanega, izpostavi svoje ime in akademski ugled. Zato se zastavlja vprašanje, ali je v primeru Stevanović mentor zapisano odobril za predstavitev na drugem doktorskem seminarju, kar je dejansko predstavitev pred zagovorom disertacije.

Kandidatu sem povedal svoje mnenje, on je vztrajal

Dr. Božidar Jezernik, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, ki je predaval na Filozofski fakulteti, in katere dekan je bil v letih od 2003 do 2007, je za N1 potrdil, da je bil Stevanović njegov doktorski študent. Ob vprašanju o kvaliteti izdelane doktorske naloge je najprej pojasnil, da je odnos med mentorjem in doktorandom specifičen ter da je pri javnem ocenjevanju njegovega dela zavezan k zadržanosti.

Na naša dodatna vprašanja, ali je Stevanovićevo nalogo ocenil kot primerno za predstavitev pred člani ocenjevalne komisije ali je morda kandidat sam vztrajal pri tem, je povedal, da je svojemu doktorskemu študentu povedal, da to, kar je študent menil, da je dokončana doktorska disertacija, še ni bilo primerno za predstavitev.

"Kandidat je na vsak način želel napisano predstaviti ocenjevalni komisiji. Sam se tega dogodka nisem udeležil, vem pa, da je bila ocena članov ocenjevalne komisije, da, kar je bilo predstavljeno, ni dovolj kvalitetno, da bi uspešno zaključil doktorski študij."

Mentorja sploh ni bilo zraven. Zakaj?

Na vprašanje, ali se predstavitve ni udeležil prav zaradi ocene, da še ni primerna za predstavitev – (običajno je mentor pri omenjenih predstavitvah prisoten; op. p.) - nam je Jezernik povedal: "S svojo prisotnostjo nisem želel dajati vtisa, da je po moji oceni delo, takšno, kot je bilo, primerno za zagovor, hkrati tudi nisem želel, da bi moja prisotnost imela kakršen koli vpliv na njihovo odločitev. Kandidatu sem povedal svoje mnenje, on je želel drugače in se mi je zdelo pošteno, da me ni zraven."

Ob tem je Jezernik na podlagi skoraj štirih desetletij izkušenj v tovrstnih postopkih na splošno pojasnil, da je pisanje doktorskih nalog "lahko zelo duhamorno početje za tistega, ki se prvič loteva pisanja daljšega besedila. To je vaja v slogu, saj je treba v uvodu predstaviti problem in kakšne so hipoteze, ki jih obravnavaš v nalogi. V osrednjem delu je treba o teh hipotezah razpravljati na podlagi obstoječih virov in literature in na koncu iz vsega potegniti zaključek. Vse to mora biti narejeno z uporabo določenega števila virov. Treba je poznati literaturo s področja, ki ga preučuješ, da lahko potem svojo hipotezo preko te literature preverjaš. Za vse to je potreben čas. Precej časa, in tistim, ki so vajenih pisanja daljših tekstov, je to vsekakor lažje."

Pri doktorski nalogi ničesar ne opraviš v petih minutah

Na vprašanje, ali ocenjuje, da je imel tako težavo tudi Stevanović, je Jezernik odgovoril, da je njegovega študenta tema iz določenega vidika privlačila, intrigirala. "Bojim se, da se ni dovolj zavedal, da je pri akademskem pisanju treba imeti, kot pravimo ‘zicleder’, torej potrpežljivost in vztrajnost."

Mentorja smo seznanili tudi z zapisom Stevanovića na Facebook profilu, češ da ga je do končnega zagovora ločilo pet minut. Jezernik je dejal, da se pri doktorski disertaciji nobene stvari ne da narediti v petih minutah. Niti popravkov ne. "Če je bilo to mogoče opraviti v petih minutah, me čudi, da tega ni naredil. Bilo bi koristno, če bi."

Mimogrede, v omenjenem pojasnilu na Facebooku, koliko ga je ločilo od pridobitve naziva doktor znanosti, je Stevanović zapisal še: "Sam vem, da lahko pridobim tri doktorske nazive. In jih tudi bom, ko bo čas."

Po ocenah, ki jih je od ocenjevalne komisije dobil, se Stevanović, po besedah mentorja, pri njem ni nikoli več oglasil; tako je iz medijskih zapisov izvedel, da študija v celoti ni poravnal.