Strokovnjaka svetujeta, kako sadna drevesa zaščititi pred vročino in ujmami

Samooskrba s sadjem je v Sloveniji izjemno nizka. V letu 2023 je bila zgolj 16-odstotna. Lani je bilo bolje, saj je bila letina zelo dobra, še enkrat tolikšna kot leto prej. Domači pridelovalci so pobrali 91 tisoč ton sadja, kar je zadoščalo za 27-odstotno samooskrbo, kažejo podatki Statističnega urada (Surs).

Bi lahko ob vse bolj nepredvidljivem vremenu in ekstremnih pogojih pridelali več in kako? O tem smo se pogovarjali s koordinatorjem javne službe za sadjarstvo dr. Matejem Stoparjem s Kmetijskega inštituta Slovenije in permakulturnim načrtovalcem Aljažem Planklom.

Problem nista samo vročina in suša

Samo v zadnjih tednih smo doživeli junijski temperaturni rekord, izjemno dolg vročinski val in hudo sušo v večjem delu države. Morda je v teh dneh zato kdo pomislil, da bi lahko v Sloveniji začeli gojiti tudi sadne vrste, ki sicer uspevajo v bolj toplih krajih. Toda kot pravi Stopar, vročina in suša nista edini tegobi podnebnih sprememb. Pridelavo sadja najbolj ogrožajo vse pogostejše pozebe, kar pomeni, da palete sadja, ki raste pri nas, ni mogoče bistveno razširiti.

Razlike med sortami so, kot pravi Stopar, minimalne. Sort, ki bi cvetele tako pozno, da pozeba ne bi mogla uničiti pridelka, ni. "V ZDA eksperimentirajo z možnostmi zakasnitve cvetenja, pri nas pa teh metod ni še niti v raziskovalnih fazah, kaj šele v praksi," dodaja.

Nabor vrst pa se je v zadnjih letih vendarle razširil. "Kivi raste tudi v celinskem delu Slovenije, prav tako kaki," pravi Stopar. "Ker je vse topleje, ljudje posadijo kaki, ki sicer raste in uspeva, a vsakih nekaj let pozebe. To pomeni, da se ga, po zdravi kmečki pameti, ne splača saditi," opisuje

Odpornost na sušo je možno nekoliko zvišati z izbiro podlage. "Vsako sadno drevo je cepljeno. Ima zgornji del, ki je sorta, in spodnji del, ki je podlaga. Če jo damo na močnejše korenine, bo drevo nekoliko bolj odporno na sušo," pravi Stopar, a dodaja, da tudi to ni čudežna rešitev.

Mreže, oroševanje, namakanje

Zato so nujni tehnološki ukrepi. Z oroševalnimi sistemi proti pozebi je zaščitenih manj kot 5 odstotkov intenzivnih sadovnjakov. Ti sistemi sicer ne morejo rešiti sadnega pridelka, če temperature padejo pod minus 7 stopinj, a so kljub temu razmeroma učinkoviti, opisuje koordinator javne službe. Opozarja na dva problema, zaradi katerih je na ta način zaščiteno le vsako 20. drevo v intenzivni pridelavi. Prvi je, da gre za veliko investicijo, drugi pa, da ima malokateri pridelovalec dovolj vode za te sisteme.

S protitočnimi mrežami je zaščitenih polovica intenzivnih sadovnjakov. "Modernega sadjarstva brez njih ni, saj so redki kraji v Sloveniji, ki jih toča ne prizadene vsaj enkrat letno. To je žal postal normalen del pridelave," opozarja.

Sadju škodi tudi huda vročina zadnjih tednov. "Ta vročina, ki jo je spremljala še popolna suša, popolnoma ustavi rast dreves in tudi razvoj plodov," pojasnjuje Stopar. Po njegovih besedah sadje v tem obdobju preide v fazo intenzivnega povečevanja, zato je pomanjkanje vode še posebej kritično. A težave ne nastanejo le zaradi zaustavljene rasti – pri ekstremnih temperaturah pride tudi do sončnih ožigov plodov, ki povzročajo resno izgubo pridelka (fotografija na vrhu članka).

"Na sončni strani se plodovi dobesedno spečejo. Nastanejo rumenorjave pege, ki lahko prerastejo v nekrotično tkivo. Tak sadež gre žal v odpad," pravi Stopar. Najpogosteje se ta težava pojavlja pri jablanih, pa tudi pri češnjah, marelicah in drugem koščičastem sadju.

Kaj lahko v takih razmerah naredijo sadjarji? Stopar poudarja pomen namakanja – a to je za večje sadovnjake velik logistični in infrastrukturni izziv.

"Na domačem vrtu lahko človek še zaliva svoje eno ali dve drevesi, v intenzivnem nasadu pa govorimo o več tisoč drevesih, kjer brez sistemskega pristopa ne gre. V času suše je ključno, da imamo vodo že vnaprej zajeto," pravi in dodaja, da je zato nujno razvijati namakalna zajetja, kakršno je akumulacijsko jezero Vogršček na Primorskem. A to je edina velika akumulacija pri nas. "Tovrstne rešitve bi morali imeti tudi drugod po Sloveniji," opozarja.

Možnosti v permakulturi

V intenzivnih sadovnjakih pridelujejo sadje za prodajo, zato je zagotovljen vsakoletni obilen pridelek izjemno pomemben za ekonomsko vzdržnost. Če sadje gojimo za domače potrebe, pa nam 100-odstoten pridelek na posamezno rastlino ni toliko pomemben, saj ciljamo na vrstno pestrost pridelka skozi celotno sezono s čim manjšo porabo energije, časa in denarja.

Permakulturni načrtovalec Aljaž Plankl iz podjetja Naj raste pravi, da moramo, če se želimo resneje pripraviti na ekstremne vremenske razmere, začeti razmišljati ekosistemsko. To pomeni ne le saditi dreves, ampak graditi celosten živi sistem, ki se med seboj podpira.

"Klasičen sadovnjak, vrste enakih dreves, tega v naravi ne vidimo. Ključen vzorec, ki ga lahko iz narave prenesemo v svoje nasade, je večslojnost," svetuje. "V naravi ne boste videli drevesa, ki bi samo raslo na travniku. Imamo visoka in nizka drevesa, grmičevje, vzpenjavke, plezalke, zelišča, gomolje, korenovke, glive, žuželke, ptice in druge živali, vse to gradi ekosistem," opisuje Plankl.

Ne kosite prepogosto

Po zgoraj opisanem vzorcu sestavljeni nasadi bodo veliko bolj odporni na suše, nalive in druge naravne pogoje. Kaj pa lahko storimo, če sadovnjak že imamo, kako mu lahko pomagamo?

"Prva nujna stvar je poskrbeti, da bo v tleh več organske snovi in da bo imela zemlja možnost to organsko snov tudi tvoriti. Torej ne da dodatno prinašamo kompost, ampak da ustvarimo prave pogoje," opisuje Plankl. "To je večja biomasa rastlin, tako odmrlega kot živega materiala in raznovrstnost rastlin, ki ustvarjajo organsko snov."

Eden od preprostejših ukrepov je, da sadovnjaka ne kosimo tako intenzivno. "V naravi vidimo, da mlada drevesa in mladi grmi rastejo v visoki travi, ki jo počasi začnejo preraščati druge, bolj širokolistne rastline," opisuje sliko, ki si jo želimo v permakulturi preslikati na vrt oziroma nasad.

"Včasih so sadovnjaki zelo dobro obrodili, ker so imeli naši predniki pašne živali, ki so nekajkrat na leto popasle sadovnjake, hkrati pa so za sabo pustile ogromno biomase in potlačile rastline," dodaja. Najslabše je, da sadovnjak pokosimo in nato pokošeno travo odnesemo stran.

Dosadite grmovnice

Sadnemu drevju bo v ekstremnih pogojih pomagalo tudi, da mu prisadimo druge rastline. Pri tem je, pravi Plankl, ključen dober načrt, da bo nasad praktičen za uporabo.

"Razna zelišča, sadne grmovnice, kot so robide, ribez, kosmulje, joste, sibirske borovnice, pa tudi leske, rumeni dren ..." našteva. Tako dobimo dodaten pridelek in zaščitimo ekološke funkcije. "Ni se treba osredotočati samo na rastline, ki obrodijo sadje, ampak lahko dosadimo tudi gozdne grmovnice, ki prispevajo ogromno biomase."

Taka zasaditev zasenči tla in ohranja vlago v času suše. "Ob nalivih pa voda počasneje pronica skozi sloje v tla in ne odteka po površini ter tako preprečuje erozijo," opisuje dvojno korist. Podobno kot v gozdu, kjer zdaj ni suše kljub pomanjkanju padavin.

Ključno je sodelovanje z naravo. "Ne govorimo o tem, da morajo naši sadovnjaki biti gozdovi, ampak da vzorce, ki se v gozdu pojavljajo, prenesemo v svoje nasade, tako da bodo ti praktični," pravi. "Upoštevati moramo naravne vzorce, ki delujejo že milijone let, zato nima smisla odkrivati tople vode," zaključuje.