S prihodom pomladi smo se pognali v urejanje polj, vrtov, sadovnjakov in drugih svojih parcel, dela pa marsikje spremlja tudi kurjenje materiala. Če se zdi, da se z ognjem lahko znebimo marsičesa, je seznam stvari, ki jih lahko sežgemo, zelo kratek, kazni za kršenje pravil pa občutne.
Kurjenje v naravi urejajo številni predpisi, pristojnost za nadzorovanje in urejanje pa spada pod več ministrstev. Za kurjenje rastlinskih ostankov pri kmetovanju na prostem je pristojno kmetijsko ministrstvo. Kot pojasnjujejo, je treba pred prižiganjem ognja najprej ugotoviti, ali so na vašem kupu odpadki, ki se na prostem ne smejo kuriti.
Po veljavni Uredbi o odpadkih se kot odpadek smatra vsaka snov ali predmet, ki ga imetnik zavrže, namerava zavreči ali mora zavreči. Med odpadke uredba ne uvršča naravnih nenevarnih materialov, ki nastajajo v kmetijstvu in se nadalje uporabljajo pri kmetovanju. “To pomeni, da če materiali izpolnjujejo hkrati oba pogoja, torej da nastajajo v kmetijstvu in se tudi uporabljajo pri kmetovanju, niso odpadek in zanje ne veljajo predpisi o ravnanju z odpadki,” pojasnjujejo na kmetijskem ministrstvu. Lahko se torej kurijo. Vseh drugih stvari, ki se štejejo kot odpadki, pa ni dovoljeno kuriti. Tako je prepovedano kuriti tudi različne lesene predmete, kot na primer pohištva.
Kako torej odrezane veje, suh plevel in posušeno travo uporabiti v kmetijstvu? Na ministrstvu kot možnost omenjajo, da se pepel, ki nastane s kurjenjem teh ostankov, uporabi za gnojenje vrtov ali njiv.
Požiganje trave prepovedano
Nekateri se z ognjem lotijo tudi zaraščenih površin, kjer travo in drugo rastje odstranjujejo z nadzorovanim požiganjem. To pa je po Uredbi o varstvu pred požarom v naravnem okolju prepovedano. Izjema so le gasilci, ki s požiganjem lahko preprečujejo ali zaustavljajo širjenje požarov, in upravljalci cestne, železniške, elektroenergetske in druge infrastrukture, ki lahko ponekod s požiganjem odstranjajo rastlinje.
Kaj moramo upoštevati za varno kurjenje na prostem?
Pri vsakršnem kurjenju v naravi je treba upoštevati določene varnostne ukrepe. Kot izpostavljajo na Upravi RS za zaščito in reševanje, mora biti kurišče obdano z negorljivimi materiali (najpogosteje so to kamni), njegova okolica v radiju enega metra pa očiščena vseh gorljivih snovi. Ogenj mora ves čas nadzorovati polnoletna oseba, ki naj ima pri roki vodo, gasilni aparat ali druge pripomočke, s katerimi bi lahko zadušila ogenj (npr. pesek ali zemlja). Ko plamen ugasne, je treba tlečo žerjavico pogasiti in pokriti z negorljivim materialom.
Upoštevanje teh ukrepov predvideva tudi Uredba o varstvu pred požarom v naravnem okolju, ki poleg vsega naštetega prepoveduje uporabo eksplozivnih in vnetljivih snovi pri kurjenju ter kurjenje odpadkov.
Prav tako je treba biti pozoren še na vreme in razmere v naravi. Če je zunaj vetrovno, se kurjenja ne lotite oziroma ga prekinite, če ste že začeli. Velja poudariti tudi, da kurjenje na prostem v nobenem primeru ni dovoljeno, če Uprava RS za zaščito in reševanje ali posamezna občina razglasi veliko ali zelo veliko požarno ogroženost.
Komu prijaviti kršitve in kakšne so globe
Pravilnost kurjenja v naravi nadzoruje Inšpektorat za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, prepoved v času visoke požarne ogroženosti pa tudi policija. Za kršenje in neupoštevanje pravil pri kurjenju v naravi so za fizične osebe zagrožene globe od 200 do 600 evrov, za pravne osebe in samostojne podjetnike pa od 1.000 do 6.000 evrov.
Komu torej prijaviti kršitve? Pokličete lahko ali policijo ali pa Inšpektorat za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami. Na policiji so nam pojasnili, da se na prijave kršitev vedno odzovejo, policisti pa o kršitvi zberejo obvestila in jih, če je to potrebno, nato odstopijo inšpektoratu. Tako je pravzaprav vseeno, komu prijavite nepravilno kurjenje.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje