Belo se pere na devetdeset bomo tudi gledali. Bronjo Žakelj in njeno življenjsko zgodbo pozna vsa Slovenija, po njej pa bodo zdaj posneli film. Igralci so že izbrani (med drugim: Lea Cok, Jurij Zrnec, Tjaša Železnik ...), snemanje bo steklo v nekaj tednih. Bronja Žakelj za N1 razlaga o bolezni, izgubah, smrti, raku in žalovanju. To je eden najbolj življenjskih in hkrati življenja polnih pogovorov, ki jih boste kadarkoli slišali.
Zgodba iz knjige Belo se pere na devetdeset je pred nekaj leti Slovenijo pretresla in hkrati sprožila pogovore o izgubah, bolezni, smrti, žalovanju. Bronja Žakelj nas je spomnila na naše izgube, naša prebolevanja smrti bližnjih. Mnogi so se našli v njenih doživljanjih ob diagnozi in zdravljenju raka. Mnogi so se našli v opisih 80. in 90. let, v opisih naših otroštev, naših mladosti. Mnogi so prek življenjske zgodbe Bronje Žakelj žalovali svoje žalosti, govorili o svojih bolečinah, premišljali tišine v svojih življenjih.
Bronja Žakelj v pogovoru za N1 razloži, kako sta z režiserjem Markom Naberšnikom pisala scenarij za film, kaj od njega pričakuje, zakaj zaupa. Z nami in vami deli številne razmisleke o otroštvu, odraščanju v senci izgube. Smrt v današnjih družbah pogosto odrivamo iz svojih življenj, a bi se morali o njej pogovarjati. Tako kot tudi o bolezni, stiskah, bolečinah.
O smrtih v otroštvu in mladosti, bolezni pri 20, bolezni pred 6 leti, ločitvi …
Bronja Žakelj je izjemna sogovornica. Govori tudi o svoji ločitvi. In o raku, zaradi katerega je bila operirana pred šestimi leti. Govori o tem, kako živi danes. In o vsem, kar je doživela. Čeprav noče deliti nasvetov, je to pogovor, iz katerega se veliko naučimo.
Družba pričakuje, da boš vedno pozitiven, vedno močan, da boš vedno verjel
Smrti ne moreš primerjati med sabo in tudi žalovanja ne, med drugim pravi v podkastu. “A izgubo nekoga, ki ga imaš rad, je treba odžalovati. Drugače ne gre. Kot ste rekli, žalost prihaja v valovih, v ciklih. V času najtežjega žalovanja se žalost obrusi, najostrejši robovi se omehčajo, a žalovanje se v resnici nikoli ne neha. Recimo za mojo mami – ko sem jaz leta pozneje rodila, sem si želela samo mami,” opisuje.
Ko zbolimo, ko izvemo za težko diagnozo, si ne nataknimo zanke, opozarja. “Družba pričakuje, da boš vedno pozitiven, da boš močan, da boš verjel, da boš vedno verjel. Zato ker te družba edino takšnega lahko prenese. In še zlasti je to zanka, ker te le takšnega lahko prenesejo tudi tvoji najbližji. Ker je njih še bolj strah kot tebe. To se pogosto zgodi. Verjamem, da je bilo moj krog, ko sem zbolela, ali pred 6 leti za karcinomom ali pa takrat (ko je prvič zbolela za rakom, je bila stara 20 let, op. a.), bolj strah, kot je bilo strah mene. Ker ti sebe čutiš, življenjska sila je v meni vedno gorela, nekdo na drugi strani pa tega ni mogel čutiti. In zato te želijo imeti močnega, da lahko sami obdržijo glavo nad vodo. Ampak to ne pomaga.”
Teme, o katerih bi se morali več pogovarjati
Kaj pa pomaga? Kako najti sidrišče varnosti in miru v sebi? Kako se je sama soočala s smrtmi bližnjih, z lastnimi boleznimi, stiskami? Kaj se spremeni, ko imaš tudi sam otroke? Zakaj tišina nikoli ni pravi odgovor? V kaj nas sili družba? In kako si je treba dopustiti čustvovanje, si vzeti nazaj pravico občutiti, žalovati, imeti tudi “negativna” čustva? Kako je žalovanje otrok zapostavljeno? In seveda tudi: kakšna je filmska zgodba, kako sta se z režiserjem dogovorila za snemanje filma.
Celoten, uro in pol dolg pogovor z Bronjo Žakelj lahko gledate ali poslušate v posnetku na vrhu strani. Pogovor bo, tako kot vsi drugi N1 podkasti, kmalu dostopen tudi na YouTubu, pri vseh večjih ponudnikih podkastov in na Eonu. Spodaj pa vam v poslušanje oziroma ogled ponujamo še nekatere druge pogovore iz rubrike N1 podkast:
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!