Menu Item
V Sloveniji živi 12 volčjih tropov. Volkovi vse več težav povzročajo na Gorenjskem, kjer so se ponovno pojavili pred nekaj leti, možnosti zaščite živine z ograjami pa so na tamkajšnjih alpskih pobočjih omejene. Strokovnjaki opozarjajo tudi na problem križancev s psi, ki se lahko manj bojijo človeka in postanejo nevarnejši.
Župani občin zgornje Gorenjske so v torek odločevalce ponovno pozvali, naj ne odlašajo in naj izdajo sklepe za odstrel volkov. Stanje je po njihovih besedah vedno slabše, volkov in škodnih primerov je vse več, kmetje pa so obupani. “Gre za velik problem, ki bo postal še večji,” je ob tem poudaril bohinjski župan Jože Sodja.
Po zadnjih ocenah, ki so iz sezone 2020/21, v Sloveniji živi okrog 120 volkov v 12 različnih volčjih tropih. Deset jih je v južni Sloveniji (Kočevska, Notranjska, Primorska), dva od teh si “delimo” s Hrvaško. Dva tropa volkov pa živita na Gorenjskem. Nova ocena številčnosti volka bo znana konec leta.
“Številka 120 je nekoliko zavajajoča,” pravi strokovnjak za volkove dr. Hubert Potočnik z ljubljanske biotehniške fakultete. “Populacija, ki se je ob monitoringu pojavljala v Sloveniji, je bila višja, vendar se, ker del njihovega teritorija sega na Hrvaško, za upravljavske namene šteje, da je pri nas le polovica teh živali iz čezmejnih tropov. Ocena je podana z intervalom zaupanja, da pri nas živi med 121 in 168 volkov,” pojasnjuje Potočnik.
Volk je, tako kot medved, zaščitena vrsta, kar pomeni, da jih je prepovedano streljati, razen kadar je to posebej dovoljeno. “Za to morajo biti izpolnjeni trije pogoji: če ni druge zadovoljive možnosti, če ta ravnanja ne škodujejo ohranitvi ugodnega stanja populacije in če gre za enega od razlogov, navedenih v uredbi o zavarovanih prostoživečih živalskih vrstah, na primer: preprečitev resne škode in zagotavljanje koristi varstva živalske vrste,” pojasnjujejo na pristojnem ministrstvu za naravne vire in prostor (MNVP), ki odobri odvzem (ta je seštevek odstrela in drugih izgub, na primer povožene živali) določenega števila zveri. Letos je dovolilo odvzem 230 medvedov, okrog 190 so jih lovci že odstrelili.
Cilj odstrela medvedov je zmanjšanje populacije na raven, ki omogoča obvladljivo sobivanje z ljudmi. Če je medvedov preveč, večkrat zaidejo v bližino naselij, kjer iščejo lažji dostop do hrane. Po ocenah strokovnjakov je lani spomladi pri nas živelo okrog 1.100 rjavih medvedov, z letošnjim odvzemom pa se želijo približati številki 800.
Pri volku pa je praksa drugačna. Ministrstvo ne izda odločbe za odstrel določenega števila, ampak cilja na tiste volkove, ki povzročijo škodo. Ko nastane “konflikt” in volkovi na primer napadejo drobnico, ministrstvo dovoli odstrel na prav tistem območju, kjer se je to zgodilo. Poleg tega so odločbe za odstrel izdali tudi v primerih, ko so se volkovi parili s psi – takrat za celoten trop (več o tem v nadaljevanju).
V sezoni 2020/21 so tako “odvzeli” devet volkov: trije so končali pod kolesi avtomobilov, tri so pokončali divji lovci (nezakonit odstrel), za tri pa je bila izdana odločba o izrednem odstrelu. Pri dveh od teh je šlo za križance s psom, eden pa je povzročil škodo oziroma poklal domače živali.
Od leta 2010 do 2021, kolikor imamo podatke, je število volkov naraščalo, pravi Potočnik. Ni se povečevala gostota volkov, so se pa iz dinarskega razširili tudi v alpski prostor.
Volkovi so organizirani v trope, to so družine, ki jih sestavljajo starši (alfa samec in samica) in njuni mladiči. Skupaj zasedajo teritorij, ki je samo njihov – v Alpah je to v povprečju 200 kvadratnih kilometrov – kjer lovijo in ga branijo pred vdorom drugih volkov. V tropu se razmnožuje le alfa par, enkrat letno. Mladiči zapustijo trop običajno v 2. ali 3. letu starosti. (vir: projekt Life WolfAlps).
Kaj se dogaja na Gorenjskem?
Na Gorenjskem volkov ni bilo od leta 1954, ko so v Železnikih ustrelili zadnjega tamkajšnjega volka, do okrog leta 2000. Od takrat so občasno zaznali posamezne samotarske volkove. Spomladi 2019 so se na območjih Cerkljanskega, Jelovice in Pokljuke trem parom volkov skotili mladiči in tako so nastali trije tropi. V letu 2020 je cerkljanski trop po odstrelu alfa samca izginil, ostala pa sta jelovški in pokljuški trop.
V zadnjih letih so volkovi na Gorenjskem večkrat napadli domače živali. V letu 2021 so zabeležili posamezne napade na drobnico, lani pa so se volkovi lotili tudi večjih živali. Na območju Bohinja so pokončali oslico z mladičem, ki jo je kmet nabavil prav zato, da bi z oglašanjem zavarovala govedo na paši pred napadi zveri. Volkovi so napadli tudi žrebe, kravo s teletom in še enega osla, nesrečno je življenje izgubilo tudi več deset ovc in koz. Še več deset ovc pa je bilo “pogrešanih”, njihovih trupel niso našli, zato tudi krivde niso mogli nedvoumno pripisati volku – s temi “dokazi” so povezana državna povračila škode kmetom.
“Če na pašo ženeš sto ovc, nazaj pa jih konec sezone pripelješ 17, to nima nobenega smisla,” razmere opisuje svetovalec za področje kmetijstva pri Turizmu Bohinj Branko Ravnik, ki je zbral izkušnje kmetov in njihove zahteve posredoval ministrstvu.
“Ljudje si običajno predstavljamo idealizirano sliko, na kateri volkovi živijo daleč stran v gozdu. V resnici pa je njihova mobilnost tako velika, da lahko praktično vsak volk v Sloveniji glede na svoj teritorij pride tudi v neposredno bližino naselij,” pojasnjuje Potočnik. “Se pa volk ljudi izogiba, zato so srečanja zelo redka. Niso pa redke posledice, ki jih ljudje vidijo, to so predvsem napadi na domače živali.”
“Za volkove velja vedenje, ki mu pravimo presežno plenjenje, torej pobijajo tudi ‘na zalogo’. Ovce nimajo protiplenilskega nagona, da bi po napadu zbežale in se ne več vračale na tisto območje. Zato pride do ponovnega plenjenja. V nekaj urah ponoči lahko volkovi pobijejo 30, 40 ovc,” pojasnjuje Potočnik.
Letos škode volkovi še niso povzročili, saj se pašna sezona začne šele junija. Kot pravi Ravnik, bo letos ovce na pašo v planine gnal le še en bohinjski kmet, drugi so gorsko pašo drobnice opustili. V gorah tako ostajajo le krave. “Skrbi nas, kaj bo na planinskih pašnikih letos. Kmetje so se prilagodili tako, da na planine več ne vodijo živali s teleti, ki jih volkovi večkrat napadejo,” pojasnjuje.
“Kjer so volkovi, bodo tudi napadi na govedo, ki so sicer redkejši od napada na drobnico,” pravi Potočnik. V teh primerih volkovi napadejo posamezno žival, ne cele črede.
Omejene možnosti zaščite pred volkovi v Alpah
V bolj nižinskem svetu, na dinarskem in kočevskem, so škodo zaradi volkov v zadnjih letih uspešno omejili z ukrepi, ki jih financira tudi Evropska unija. Med njimi so posebne ograde, v katere ponoči zaprejo ovce, premične elektromreže in pastirski psi. “S temi ukrepi se je število napadov na tistih območjih zmanjšalo za 75 do 96 odstotkov,” pravi Potočnik.
“Planinskih pašnikov v Alpah ni možno ograjevati zaradi konfiguracije terena,” pravi Ravnik. “Pašniki so prepredeni s planinskimi potmi, pašne živali se gibljejo na območju nekaj tisoč hektarjev, tako da je postavljanje ograj nemogoče,” je prepričan. Varovanje s pastirskimi psi za ta svet ni primerno zaradi velikega števila obiskovalcev gora. “Psa lahko vzgojiš, a nikoli ne moreš biti prepričan, da ne bo napadel kakšnega pohodnika,” opozarja.
Rešitvi sta tako po njegovih besedah le dve: “Ali konfliktne osebke odstrelimo takoj, ko se zgodi napad, ali pa živino umaknemo s tega območja. Ne želimo odstrela na zalogo. Če oziroma ko se bo zgodil napad, pa pričakujemo takojšnje ukrepanje. Z volkom smo pripravljeni živeti, dokler nam ne povzroča permanentne škode,” je jasen predstavnik bohinjskih rejcev.
V alpskem svetu je zaščita z ograjami in podobnimi ukrepi težavnejša, ne pa nemogoča. Strokovnjak za zveri Potočnik ob tem opozarja na evropska pravila. “Kmetje bodo zelo težko dosegli izključne zahteve po odstrelu, če na drugi strani ne bodo nič naredili glede drugih ukrepov zaščite. Tudi za to, ker so za rejo v alpskih območjih, na težjih terenih upravičeni do vrste ugodnosti, nepovratnih sredstev. Evropa pa to pogojuje. Ukrepi, kot je odstrel, se lažje sprejmejo, če so druge možnosti zaščite izkoriščene.”
Problem križancev
Med letoma 2019 in 2021 so na območju Savinjskih Alp (Velike planine in Menine planine) zaznali volkuljo, ki se je dve sezoni zapored parila s potepuškim psom. “Mladiče križance je vzgajala sama in ministrstvo je za prvo leglo odredilo odstrel. Ker se je naslednje leto zgodba ponovila in se je ponovno parila s psom, so nato izdali odločbo za odstrel vseh mladičev in tudi volkulje,” pravi Potočnik.
Lovcem je uspelo odstreliti volkuljo in vse mladiče, razen enega iz prvega in enega iz drugega legla. To sta bila popolnoma črna volkova, eden od njiju pa je postal alfa samec novega tropa, ki se je preselil na čezmejno območje Rateč in italijanskega Trbiža. Črni križanec se je nato paril z volkuljo in v dveh sezonah sta imela vsakič po sedem mladičev. Odločba je bila izdana za odstrel celotnega tropa, torej vseh mladičev, križanca in tudi njegove partnerke volkulje.
Vendar lovcem ni uspelo odstreliti vseh. Kot pravi predsednik Lovske zveze Slovenije Lado Bradač, je iskanje volka precej težje kot lov na medveda. Volk, ki je napadel pašno živino, se običajno vrne na pašnik oziroma na območje. “Volka oziroma trop iščemo, kjer je bil pokol ovc. Tam oziroma na območjih, kjer ima prehode, ga čakamo, da se vrne,” pojasnjuje. “Odstrel volka je zelo zahteven.”
Drugi razlog, da odstrel ni bil popolnoma uspešen, pa je italijanska zakonodaja, ki ne dovoljuje posega v populacijo zveri, niti križancev. Tudi zato je še vedno živa medvedka (ali morda medved), ki je ubila tekača v pokrajini Trento – Zgornje Poadižje, kljub temu da je napadla že prej. Medvedka je trenutno v centru za oskrbo živali.
“V Italiji ne dovoljujejo niti odstrela križancev, ampak jih je dovoljeno le ujeti in sterilizirati oziroma kastrirati ter izpustiti nazaj v naravo. Ali pa jih namestijo v posebne obore, v zavetišča,” pojasnjuje Potočnik. Da bi bilo treba na ta način ukrepati tudi pri nas, je v primeru odločbe za odstrel križancev opozorilo slovensko Društvo za osvoboditev živali. Prepričani so bili, da je ukrep odstrela “nesprejemljiv s stališča mednarodne, evropske in slovenske zakonodaje ter moralno-etičnega vidika”.
Potočnik se z njimi ne strinja. “Videl sem, kako so videti ti zapori, drugače ne morem reči, za divje živali v Italiji. Ti volkovi so ‘psihiatrični bolniki’. Z vidika dobrobiti živali je bolje, da se tako žival odstreli,” je prepričan.
Omenjeni trop križancev se je gibal na območju Italije, ko se je premaknil na slovensko stran meje, pa so lovci odstrelili štiri od mladičev in nedavno, letos spomladi, tudi volkuljo. Niso pa še našli črnega alfa samca križanca. “Najverjetnejše je, da se bodo križanci, ki so še ostali, razpršili po širšem območju, v radiju nekaj sto kilometrov,” predvideva Potočnik.
Kakšna je (bila) usoda ostalih križancev iz tropa, ni povsem jasno, saj so na italijanski strani našli nekaj trupel volkov, ki so bili zastrupljeni. “V Italiji letno zaradi zastrupitve pogine tretjina volčje populacije, za katero ocenjujejo, da šteje okrog 4.000 volkov. Po eni strani imajo zakonodajo, ki zelo varuje zveri, po drugi strani pa ogromno zastrupitev zaradi nesprejemanja lokalnih prebivalcev,” opisuje.
Nevarnost, da bi volkovi s križanjem spremenili vedenje
“Križanje s psom je najpomembnejši dejavnik, ki ogroža volka,” poudarja Potočnik. Da so posledice vnašanja pasjih genov v volčjo populacijo nepredvidljive, pravijo tudi na ministrstvu. “Volkovi bi lahko spremenili obnašanje, postali bolj zaupljivi do bližine človeka in s tem morda celo nevarni za ljudi, pogosteje iskali hrano v bližini človekovih bivališč in s tem povzročali škodo na domačih živalih …” naštevajo nevarnosti križanja. “Obstaja velika verjetnost, da bo križanec med volkom in domačim psom še naprej raznašal pasje gene v populaciji volkov, kar bi pomenilo grožnjo dolgoročni ohranitvi volka.” Potočnik temu dodaja še možnost parjenja večkrat letno.
Zato strokovnjaki pravijo, da je treba križance iz populacije, kolikor je to le mogoče, odstranjevati. Križanje volkov s psi v različnih delih Evrope, tudi v Dalmaciji, predvsem pa v Italiji, postaja resen problem varstva volkov. “Že čez nekaj let bo problem križancev v Italiji postal zelo zelo resen, saj se posamezni volkovi in tudi celi tropi že pojavljajo v primestnih območjih,” opozarja Potočnik.
Ali odstrel pomaga?
Mnenja o tem, ali odstrel posameznih volkov pomaga preprečevati škodo, so različna. Ker so volkovi teritorialne živali, naj bi v primeru odstrela njihov prostor zasedli drugi volkovi. Škoda, ki jo povzročijo, pa bi se lahko celo povečala. Volkovi lovijo v skupini. Če odstrelijo enega od ključnih članov tropa, ostali, manj izkušeni, težje lovijo svoj naravni plen, to so predvsem divji prašiči, srnjad in jelenjad. Tako pogosteje napadejo domače živali, ki jih je, če so nezavarovane, lažje upleniti.
Po Potočnikovem mnenju je odstrel posameznih volkov učinkovit. Ko volka na nekem območju odstrelijo, drugi zaznajo nevarnost in se odmaknejo. Postopek, v katerem ministrstvo odobri odstrel volka, je dolgotrajen, kar je slabo, opozarja Potočnik. “Mora se zgoditi več zaporednih napadov, za drobnico je to devet napadov, to pomeni, da lahko volk pobije 200 ovc, preden se karkoli zgodi. In v tem času se seveda odnos rejcev in lokalnega prebivalstva do varovanja volka bistveno poslabša.” Tudi ko je odločba izdana, pa lahko mine še dolgo, preden lovci volka najdejo in odstrelijo. Včasih je vmes že konec pašne sezone in se tudi volkovi umaknejo drugam, še dodaja Potočnik.
Če volkov ne bi streljali, bi se njihova populacija regulirala sama, saj sta hrana in prostor omejena. Ker so teritorialne živali, namreč – če jih je preveč – močnejši volkovi pobijejo šibkejše. “To drži,” pravi Potočnik in ocenjuje, da bi se število v Sloveniji, če jih ne bi streljali, ustalilo pri od 250 do 350 volkovih.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje