V SMC poudarjajo, da so bili pred imenovanjem pravosodnega ministra Marjana Dikaučiča seznanjeni s sumi, zaradi katerih je tožilstvo zoper njega zahtevalo sodno preiskavo, in da je Dikaučič vse pojasnil že na predstavitvi v državnem zboru. Vendar v magnetogramu seje kakršnokoli omembo tega predkazenskega postopka zaman iščemo.
Včeraj je v medijih zakrožila informacija, da je okrožno državno tožilstvo v Murski Soboti zoper Marjana Dikaučiča avgusta lani vložilo zahtevo za sodno preiskavo, vendar murskosoboško okrožno sodišče o njej še ni odločalo. Osumljen je davčne zatajitve in ponarejanja poslovnih listin in je bil lani na sodišču tudi zaslišan. Zanimalo nas je, ali je bila stranka SMC, v kvoto katere sodi minister Dikaučič, seznanjena z omenjenim, resda še predkazenskim postopkom.
Nič ni povedal o tem
“Vse to je povedal že na predstavitvi v državnem zboru. Od tedaj ni nič novega. Pogreva se zadevo, ki je bila dana na mizo že na zaslišanju,” nam je dejal politični strateg SMC Sebastjan Jeretič. Ob tem je dodal, da so o celotni zgodbi natančno spregovorili tudi v ekipi SMC, ki je z Dikaučičem sodelovala pri pripravah na parlamentarno zaslišanje.
Toda v magnetogramu junijske seje odbora za pravosodje, na kateri je Dikaučič predstavil svojo ministrsko kandidaturo, kakršnihkoli navedb o omenjenem predkazenskem postopku ni mogoče najti. Na njej je Dikaučič zanikal vse očitke, ki jih je opozicija dotlej izbrskala o njegovih spornih ravnanjih na čelu različnih podjetij.
Dikaučič je eden od ministrov, ki naj bi ga v kratkem doletela interpelacija; v LMŠ so pred dnevi obelodanili, da so jo že spisali. Tokratno razkritje o Dikaučičevi domnevni davčni zatajitvi najpomembnejšega mesta v njej ne bi dobilo, saj naj bi interpelacija temeljila na spornih potezah ministra v času mandata. Tako je mogoče pričakovati, da bo osrednji očitek neimenovanje dveh evropskih delegiranih tožilcev.
Proračun naj bi oškodovali za 52.000 evrov
Kot je poročal spletni portal 24ur, je murskosoboško tožilstvo domnevno sodno preiskavo predlagalo zaradi poslov, v katere naj bi bil Dikaučič vpleten kot direktor podjetij Prevozi Žižek in BGA. Prevozi Žižek naj bi prodali blago hrvaškemu podjetju West Apline, ta nemškemu podjetju z istim imenom, od tega pa naj bi ga kupilo podjetje BGA. Dokumentacija o preprodaji in prevozih naj bi bila neverodostojna oziroma lažna.
Domnevno gre torej za sum navideznih poslov, namenjenih utaji davka. Podjetje BGA naj bi državni proračun oškodovalo za 52.000 evrov, javno objavljeni podatki pa kažejo, da je dolg poravnalo med oktobrom 2019 in februarjem 2020. V še odprtem stečaju Prevozov Žižek pa je finančna uprava prijavila okoli 200.000 evrov terjatve.
Dikaučič je bil med 4. februarjem 2013 in 16. februarjem 2016 direktor tako v BGA kot v Prevozih Žižek. Včeraj je v pisnem odzivu zatrdil, da je njegov podpis na spornih listinah “evidentno” ponarejen, zato je na zaslišanju na sodišču predlagal, da podpise pregleda grafolog. Zaslišan je bil lani, že leto dni prej pa je policiji predal vso dokumentacijo, je dodal. Policija se je z zadevo začela ukvarjati na podlagi ovadbe, ki jo je dala finančna uprava, nam je povedal stečajni upravitelj Prevozov Žižek Andrej Ocepek.
Povezava z Rokom Snežičem
Kot so prvi poročali na portalu Necenzurirano, je lastnik hrvaškega podjetja West Alpine avgusta 2019 postal Branko Slivnjak. Ta pa je lastnik slovaškega podjetja Cossmos, ki ga je pred tem vodila Maria Kulichova, ki je bila po mnenju specializiranega državnega tožilstva povezana s posli Roka Snežiča in Mirana Vuka.
Poslanec LMŠ Jani Möderndorfer je Dikaučiču že pred nekaj meseci očital tudi povezanost z “modeli pranja denarja”, kakršne naj bi uporabljala Rok Snežič in Dijana Đuđić. Pri očitkih ni bil zelo natančen, v javnih nastopih pa je Möderndorfer omenjal povezavo z Andrejem Tomšičem ter s podjetjem ŽML.
Slamnati direktor
Vlogo direktorja je Dikaučič opravljal v več podjetjih, ki so bila očitno samo lupine; sodeč po javno objavljenih bilancah namreč niso zares poslovala. Podjetje SCL, ki ga je uradno vodil med letoma 2012 in 2017, je bilo pred njegovim prihodom in ob njegovem odhodu prodano za en evro. Ko ga je Dikaučič zapustil, ga je kupil mariborski brezdomec Tomaž Ivanc.
To podjetje ni nikoli poslovalo, je zatrdil Dikaučič, ko je junija v državnem zboru predstavljal svojo kandidaturo za ministra. “Bilo je projektno ustanovljeno, namenjeno tujim partnerjem. Zaradi zakompliciranosti in našega trga se nato niso odločili stopiti na ta trg,” je dejal.
Dikaučič sam je na podoben način kupil in prodal podjetje Argo Trgovina. Leta 2013 ga je kupil za 500 evrov, leta 2016 pa ga je za enak znesek prodal.
Trg z rabljenimi podjetji v Sloveniji deluje, ker tisti poslovneži, ki “potrebujejo” veliko podjetij, ne želijo plačati 7.500 evrov ustanovnega kapitala in ker se želijo nekateri poslovneži na hitro znebiti zadolženih podjetij. To prakso si vlade običajno želijo omejiti, saj so takšna podjetja oziroma lupine podjetij pogosto uporabljene za sporne posle. Nad tem se najbolj pritožujejo prav stečajni upravitelji, kar je sicer bil Dikaučič, preden je postal minister.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!