Kaj bi človeštvu prineslo, če bi jedli manj mesa, kot je nedavno v Bruslju znova predlagal predsednik vlade Robert Golob? Gost v oddaji N1 STUDIO dr. Žiga Malek pravi, da bomo, če se ne bomo po malem ničemur odrekli, lahko prišli do točke, na kateri se bomo morali odreči vsemu. A kako bomo to dosegli, glede na to, da bi morali do leta 2050 za zadovoljitev vseh potreb pridelati dvakrat več hrane kot danes?
“Mislim, da moramo porabiti manj mesa. Ne pravim, da ga moramo povsem prenehati uživati, ampak da ga jejmo manj. Bolj se moramo osredotočiti na sadje in zelenjavo oziroma na rastlinske vire,” je v nagovoru pred evropskimi poslanci v začetku decembra povedal premier Robert Golob, ki je o tem govoril že v predvolilni kampanji. Kaj bi človeštvu res prineslo, če bi ljudje jedli manj mesa, in kako bomo to dosegli v naslednjih 30 letih, smo se v oddaji N1 STUDIO pogovarjali z okoljskim znanstvenikom z Inštituta za okoljske študije na univerzi v Amsterdamu dr. Žigo Malekom.
Gost se strinja z besedami premierja Goloba, ki so v javnosti ponovno dvignile precej prahu. “Vem, da so se nekateri precej čustveno odzvali na to izjavo, ki je precej presenetila. Mislim, da je bil prvi državnik, ki si je to upal povedati,” je komentiral Malek in dodal: “Slovenci, Evropejci in nasploh prebivalci razvitega industrijskega sveta pojemo preveč mesa. Tega se nisem spomnil jaz ali predsednik vlade.” V priporočilih namreč piše, da bi letno morali pojesti manj kot 16 kilogramov rdečega mesa. “A povprečen Slovenec poje med 42 in 57 kilogramov rdečega mesa letno, kar je od 60 do 120 odstotkov preveč,” pove Malek.
In zakaj bi morali uživati manj mesa? “Ker porabimo velike količine mesa, potrebujemo veliko krme, ki pa jo moramo uvoziti. Prehrambne verige postajajo nepregledne in zapletene, sledljivost je težka, poštenih odnosov pa vse manj,” ocenjuje Malek. Navedel je tudi okoljski dejavnik. “Ljudje mislijo, da onesnažujemo le z avtomobili, termoelektrarnami … A do leta 1950 je bila proizvodnja prehrane največji vir toplogrednih plinov. Če bomo res prešli na električne avtomobile in jedrske elektrarne, pa bo prehrana spet glavni vir izpustov, še posebej pri naraščajočem številu prebivalcev,” je pojasnil. Poleg tega zaradi kmetijstva Evropa izgublja biotsko raznovrstnost in znatno onesnažuje zemljo in vodo. “S kolegi se trudimo za boljšo učinkovitost in uvedbo novih tehnologij, ki bi te vplive zmanjšala, a prišli smo do točke, ko to ni več možno. Nujno je zmanjšanje porabe, ne moremo zgolj razvijati novih tehnologij, da bi očistili to škodo, ki smo jo naredili. Preprosto se je treba včasih čemu odreči,” je bil jasen.
“Če bi Slovenec v povprečju na leto pojedel kilogram manj govedine, bi s tem izpuste toplogrednih plinov zmanjšali. Podobno – kot da bi s slovenskih cest umaknili od 40 do 46 tisoč avtomobilov. A pri tem ne gre zgolj za toplogredne pline, ampak pridelava mesa porabi tudi ogromno količino vode. Na primer za pridelavo tisoč kalorij sira potrebujemo tisoč litrov vode. Za tisoč kalorij govedine med 500 in 900 litrov vode, svinjine 750, za perutnino pa 350 litrov vode. Po drugi strani za tisoč kalorij pšenice porabimo 240 litrov, za krompir le 80 litrov vode. Gre za občutne razlike.” Obenem za vzrejo živali potrebujemo tudi veliko krme. “Pogosto govorimo, da smo samooskrbni na področju perutnine in svinjine, a še vedno uvozimo od 80 to 100 tisoč ton mesa, obenem iz ostalih držav Evropske unije (EU) uvozimo 280 tisoč ton krme, iz Brazilije pa med 100 in 150 tisoč ton soje. Torej nismo samooskrbni, če je v vsakem kilogramu perutnine 1,6 kilograma brazilske soje,” predstavi Malek.
Nato predstavi še en zanimiv podatek, vezan na Slovenijo: v Braziliji na 58 tisoč hektarjih pridelujejo sojo, s katero nato nahranimo slovensko živino. Ta številka predstavlja 32 odstotkov vseh slovenskih njiv, tretjina “slovenskih” njiv je še onkraj meja – in to samo za pridelavo soje. “Potrošniki kupimo meso, na katerem piše slovensko. A mnogo stvari, ki so šle v to meso – od gnojil, ki prihajajo iz Maroka, krme iz Brazilije – se ne zavedamo,” še predstavi.
Malek izpostavi tudi sledljivost v prehrambni verigi. “Od kmeta in trgovca v Braziliji do kmeta v Sloveniji se sledljivost izgubi, zato pa imamo pogosto afere in zastrupitve z mesom.” Z zmanjšano količino mesa bo veriga bolj pregledna in bolj poštena, še oceni sogovornik, ki sicer uživa meso, a ga uživa zelo malo.
Po njegovih besedah bi z zmanjšanim uživanjem mesa pomagali tudi slovenskim kmetom. “Če bi pojedli tretjino manj mesa, kar je ekstremen scenarij, bi še vedno morali uvažati prašičje meso. Bi pa bilo drugače pri živinoreji in perutninarstvu, pri tem bi bili kar 150 odstotkov samooskrbni. Kar pomeni, da bi torej uvozili manj, obenem pa bi v naših farmah lahko izboljšali tako higienske kot etične pogoje, na primer manj živali na kvadratni meter,” je še povedal gost v oddaji N1 STUDIO.
Preberite tudi intervju z okoljskim znanstvenikom v rubriki Poglobljeno z naslovom članka: Kakšna bo naša prihodnost? Slovenski odgovor prihaja iz Amsterdama.
Po mnenju Maleka je nujno ozaveščanje ljudi, a hkrati prizna, da je to lahko precej trd oreh. “Na našem oddelku smo naredili študijo, v kateri smo prikazali vplive prehrane na toplogredne vplive, na vodo in biotsko raznovrstnost, a je bilo preprosto preveč informacij. Če ljudem poveš, naj zamenjajo govedino z nečim bolj okolju prijaznim, pa bodo jedli lazanjo s sirom, a je pridelava tega mlečnega produkta potratna z vodo, pa bodo to zamenjali z avokadom, ki ga gojijo v Čilu in spet tam izrabljajo vodne vire, ali ga pridelujejo mehiški karteli oziroma kenijski kmetje, ki za to niso dovolj plačani. In spet imamo težavo,” še pove znanstvenik. Po njegovem mnenju je rešitev zmernost in poseganje po sezonski in lokalni hrani.
S kmetijskega ministrstva smo v preteklosti slišali tudi argument, da bi zmanjšanje živinoreje pri nas imelo posledice, ker imamo med kmetijskimi površinami veliko več travinja kot polj – torej obratno kot v drugih državah – in da na teh površinah ni možna nobena druga proizvodnja kot živinoreja. Govedo ima 80 odstotkov slovenskih kmetij, za številne je reja živali edini način za preživetje. Kako bodo torej preživeli in kaj bo z vsemi temi površinami, primernimi za pašo, če bomo pridelavo mesa zmanjšali?
“Tudi če zmanjšamo porabo mesa – ne pridelavo – bomo uvozili manj. Slovenija pridela 43 tisoč ton govedine (to je številka za leto 2019), a tudi uvozimo toliko ton govedine,” poudarja Malek in oceni, da argument vlade ni najbolj točen. “Lahko zarežemo v uvoz in poskrbimo, da bodo naši kmetje pridelali tisto, za kar bodo prejeli plačilo. Če bodo plačani na tono mesa, bo v njihovem interesu pridelati čim več mesa, če bodo plačani za kakovost mesa, pa jim bo to v interesu. Zmanjšana poraba je lahko zmaga za slovenske govedorejce, to bi pomenilo manjši pritisk na njih, bi pa to bilo slabše za trgovce,” pove in prizna, da je sicer velik del slovenskih kmetij na območjih, kjer ni možno nič drugega kot živinoreja, a to ne velja za nižinske dele, kjer imajo na farmah po tisoč glav živine, ki jo hranijo s krmo iz Brazilije. “In to so anomalije, na katere moramo opozarjati,” pove in poudari, da krivde ne nosijo kmeti, ampak interesna združenja.
“Z zmanjšano porabo mesa se za slovenske kmete ne bo nič spremenilo, k večjemu lahko izboljšamo njihove pogoje. To si tudi želim, saj jih potrebujemo za ohranjanje domače krajine in pridelavo kakovostnih domačih izdelkov. Ne potrebujemo pa masovnih farm, ki proizvajajo poceni meso vprašljive kakovosti.”
Tudi količine zavržene hrane se zadnja leta povečujejo, povprečen Slovenec letno v smeti vrže kar 68 kilogramov hrane, celotno človeštvo pa zavrže kar 30 odstotkov pridelane hrane, kar je ogromno. “Vsak odvrženi kilogram mesa pomeni na tisoče litrov zavržene vode, toplogrednih plinov,” pove in doda, da študije kažejo, da več hrane zavržejo v družbah, kjer je prisoten trend prekomernega najedanja.
Premier Golob je za reševanje tovrstnih težav imenoval strateški svet za prehrano, pa vanj sprva ni vključil predstavnikov kmetijstva in živilstva. Stroka je kritična, češ da sestava ni uravnotežena. “Strinjam se s slovensko kmetijsko gozdarsko zbornico, da formacija tega strateškega sveta ni najboljša. Morali bi vključiti vse akterje, torej kmete, predstavnike pridelovalnih industrij in trgovce. Vse moramo vprašati – na čem lahko gradimo, da bi izboljšali sistem,” je še povedal. Znanstvenika sicer veseli, da so v svetu predstavniki z različnih področij.
Celotno oddajo si lahko ogledate v videu spodaj:
Podkast: oddajo lahko tudi poslušate
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje