Po grozovitem poskusu umora sredi Maribora, ko je 22-letnik z nožem in sekiro hudo poškodoval 20-letno dekle, smo se pogovarjali s sociologinjo dr. Jasno Podreka, ki se posveča preučevanju nasilja nad ženskami. Sogovornica opozarja, da je zalezovanje, ki se stopnjuje, eden najpomembnejših dejavnikov tveganja za umor.
Preiskava kaznivega dejanja poskusa umora še poteka, po podatkih policije sta se osumljenec in žrtev poznala, nista pa bila par. Kot je poročal Večer, je osumljenec v preteklosti že poškodoval avtomobil 20-letnice, pri sebi pa je imel večkrat tudi nož, kar so po besedah svojca policiji prijavili. Dvajsetletnica je staršem zaupala tudi, da ji osumljenec že od julija neumorno piše in opreza za njo, vendar tega na njeno željo policiji niso prijavili.
Dr. Jasna Podreka opozarja, da je zalezovanje – ki se praviloma stopnjuje – eden najpomembnejših dejavnikov tveganja za umor. “Začne se lahko tudi z ljubezenskimi prošnjami ali manipulacijami. A tudi če gre za ljubezenske prošnje, so te v trenutku, ko so nezaželene, zelo pogoste in pošiljatelj ne upošteva postavljenih mej, lahko kategorizirane kot zalezovanje – ne glede na vsebino sporočil,” opozarja Podreka. Značilno je, da storilec v nekem obdobju grozi tudi s samomorom, kar je prav tako vrsta manipulacije in iskanje pozornosti, nato pa se nasilje obrne navzven: lahko gre za verbalne grožnje, uničevanje lastnine, osebnih predmetov, agresijo nad hišnimi ljubljenčki … Tarča agresije je lahko vse, kar je žrtvi pomembno in ljubo, pojasnjuje sogovornica.
V ozadju zalezovanja je običajno (preteklo) intimno razmerje ali pa zgolj zahteva po njem. “Dovolj je, da si zalezovalec ustvari idejo o razmerju z žrtvijo, četudi odnosa nikoli sploh ni bilo. Povod je prav to, da oseba ne želi (več) odnosa z njim,” še pravi Podreka, ki se je v svoji raziskavi intimno-partnerskega nasilja ukvarjala tudi z značilnostmi oseb, ki takšno nasilje izvajajo. Po njenih besedah gre za osebe, ki so nesamozavestne in nezadovoljne s svojo pozicijo v družbi. “To dominacijo, ki je v družbi nimajo, poskušajo doseči v intimno-partnerskem odnosu. Ko se to poveže s prepričanji, da mora biti ženska podrejena, in nekritično pozicijo glede uporabe nasilja, lahko to v kombinaciji z drugimi kompleksnimi razlogi privede do tega, da posežejo po nasilju v odnosu,” pojasnjuje.
Pogosto so to tudi osebe, ki gojijo dvojne osebnosti in ki so v svoji okolici znane kot neproblematične, celo idealizirane. “V dveh tretjinah femicidov so bili storilci izven doma poznani kot neproblematični do drugih in so nasilje izvajali samo v relaciji do partnerice, včasih tudi do otrok. Gre za osebe, ki praviloma gojijo zelo specifična pričakovanja do odnosov in do drugega spola; ki svojo pozicijo razumejo kot dominantno. In ko je ta načeta, lahko to njihovo raven frustracij poveča do te stopnje, da posežejo tudi po najhujših oblikah nasilja. Nasilje je torej kanalizacija frustracij, ki jih gojijo v sebi.”
Profimedia
Podreka opozarja, da se intimno-partnersko nasilje dogaja tudi med mladostniki, vendar pa ga bistveno težje prepoznamo. “Do takšnega nasilja smo bolj tolerantni, saj se nam zdi nedolžno,” pravi sogovornica in dodaja, da sta bili najmlajši žrtvi, ki sta bili vključeni v njeno raziskavo, stari 16 in 17 let. Pri tako mladih žrtvah je možnost manipulacij še večja, poleg tega so slabše opolnomočene pri iskanju pomoči. Intimnopartnersko nasilje med mladimi je lahko zelo kruto, še pravi Podreka, starši pa za to pogosto sploh ne vedo, saj se mladi družijo zunaj doma. Umori in poskusi umorov v tej starostni skupini niso prav pogosti, a se dogajajo, še pravi.
Zakaj se žrtve sestanejo s storilci?
Policija sicer še ugotavlja okoliščine včerajšnjega poskusa umora v Mariboru, po poročanju Večera pa sta se osumljenec in žrtev dogovorila za srečanje v mestnem parku. Osumljenec naj bi žrtvi pisal, da ima zanjo neka pisma. Ali je običajno, da se žrtev in storilec, ki jo zalezuje, prostovoljno sestaneta? Podreka poudarja, da je pravzaprav značilno, da žrtev privoli v srečanje s povzročiteljem. “Žrtev sicer storilca pozna, ve, da je lahko agresiven in nasilen, ne predstavlja pa si, do kod ta lahko gre,” pojasnjuje. “Včasih se storilec za nekaj časa tudi navidezno umiri, potem pa prosi za zadnje srečanje, češ da je potem ne bo več nadlegoval. Žrtev upa, da povzročitelj ni več obseden z njo in da se jima bo uspelo dogovoriti. A te osebe, če niso vključene v strokovno obravnavo, lahko gojijo občutke hude frustracije in v tem domnevno mirnem obdobju kujejo načrt,” opozarja in ob tem dodaja, da storilci svoj napad praviloma načrtujejo. Sogovornica še pravi, da tudi iz njene raziskave izhaja, da tako žrtev kot okolica pogosto podcenjujeta storilca.
Kaj lahko stori žrtev?
Profimedia
Podreka žrtvam zalezovanja svetuje, naj shranjujejo vsa sporočila in druge dokaze, s katerimi bodo lahko pri organih pregona dokazovale, da oseba krši njihove meje in integriteto. Če se ženska počuti ogrožena, naj se ne giblje sama, ampak v spremstvu, dodaja. Poudarja tudi, da je zelo pomembno, da žrtev storilca ignorira, po potrebi tudi zamenja telefonsko številko. “Žrtve se pogosto poskušajo pogovarjati in dogovarjati, kar v odnosu z nasilnežem oziroma zalezovalcem ni mogoče.” Namesto tega, svetuje sogovornica, naj z njim komunicirajo osebe, ki so na pozicijah moči in avtoritete, najbolje organi pregona. Ker so storilci praviloma nesamozavestne osebe, lahko po njenih besedah zaleže že to, da jih na vedenje opozori oseba s pozicije avtoritete.
Zelo pomembno je tudi, da žrtve zberejo pogum in zalezovalce prijavijo na policijo. “Če gre za stopnjevanje, za ponavljajoča se vedenja, ki so povezana z grožnjami, se to lahko klasificira kot kaznivo dejanje. Ocenjujem, da bi morala policija v takšnem primeru vsaj odpreti predkazenski postopek in ugotoviti, kaj se dogaja ter ali je oseba potencialno nevarna ali ne,” pravi Podreka. Sogovornica ocenjuje, da organi pregona v primerih prijav o nasilju svoje delo opravljajo korektno, opozarja pa, da se po njenih izkušnjah lahko zaplete, ko gre za primere psihičnega nasilja in zalezovanja, ki še ni preraslo v fizično nasilje. “Če nekdanji partner vsak dan pošilja ženski rože, ki jih ta ne želi, če ji pošilja ljubezenska sporočila, ki jih ta ne želi, to pri njej sproža veliko tesnobe, saj ve, da so v ozadju tihe grožnje in manipulacija. Pogosto institucije pravijo, da dokler ni grožnje, ne morejo narediti ničesar. To ni res. Ne mislim, da gre za malomarno delo organov pregona, ampak da je premalo senzibilnosti in strokovnega znanja na tem področju,” ocenjuje sogovornica.
Ob tem je po njenih besedah zelo pomembno, da se na neprimerno vedenje in nadlegovanje v odnosu do žensk senzibilizira tudi družba, ki ima do tega še vedno visoko stopnjo tolerance. “Zelo pomembno je, kakšna sporočila dobiva storilec od okolice. S tem pa je povezano vprašanje o družbi in o mejah, koliko si moški lahko privoščijo. V moško osrediščeni družbi te razumemo kot dominantne, pogosto ne le v javnem življenju, ampak tudi v odnosih in na področju spolnosti. Ta se reflektira v našem razumevanju odnosov in mej v odnosih. Na prestopanje teh mej moramo postati občutljivi in se nanje odzvati takoj. Ne smemo čakati na grožnje in konkretna kazniva dejanja, saj bo takrat lahko že prepozno,” še poziva sociologinja.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje