Menu Item
Medtem ko so delegati še prihajali v dvorano dubajske podnebne konference, se je razlegel bučen aplavz. Sultan al Džaber je razglasil, da je sporazum potrjen. Predstavniki otoških držav so osuplo gledali, kaj se je zgodilo, in odhajali s solzami v očeh. Predsedujočemu al Džaberju vsi priznavajo, da je imel izjemno taktiko ter da je s pogajalci in pogajalkami, vzpostavil osebne odnose, ki so na koncu privedli do rezultata.
V ponedeljek pozno zvečer so pogajalci v Dubaju nestrpno pričakovali osnutek sporazuma. Predsedujoči COP28 Sultan al Džaber je od začetka dvotedenske konference poudarjal, da se tokrat ne bo zavlekla, da se bo zaključila v torek ob 11. uri po lokalnem času.
Pogajalci so na konferencah že večkrat doživeli “podaljške na izčrpavanje”. Nazadnje lani v Egiptu, ko zadnjih 36 ur niso šli spat, na koncu pa so sprejeli zelo neambiciozen dogovor. Džaber pa je še v ponedeljek ponavljal, da bo dogovor dosežen v torek.
Po dolgih urah čakanja je bil v ponedeljek pozno zvečer objavljen osnutek, ki je razočaral skoraj vse. Predstavniki EU so v en glas zatrjevali, da raje odidejo s pogajanj, kot da bi podpisali tak papir. Glasno so protestirali tudi ostali, med njimi manj razvite države, ki so opozarjale, da ni pravično, da bi morale bogate in revne države hkrati opustiti fosilna goriva. Neuradno je bilo 80 odstotkov držav nezadovoljnih, da bi bil sporazum potrjen, pa se morajo strinjati vse.
Tudi nekaterih določb, ki naj bi bile že dogovorjene, ni bilo v besedilu. Pozneje se je izkazalo, da je bilo vse to del taktike predsedujočega Džaberja.
Kaj pomenijo te besedice
Zunanjemu opazovalcu se zdi res neverjetno, da se v pogajanjih – ki potekajo skoraj vse leto, na dvotedenski konferenci pa se intenzivirajo – na tisoče ljudi od jutra do večera vrti okrog besed in izrazov ter njihovih pomenov, jih usklajuje in pili, se dogovarja o mejah, do katerih bi lahko popustili, da se na koncu tik pred zdajci vse podre in jih zamenjajo novi izrazi. Dogovarjajo se za besedilo v angleščini, pri prevodih pa pomenski odtenki pogosto zbledijo.
Ključni cilj letošnje konference je bil, da se v besedilu izrecno kot krivca za podnebno krizo izpostavi fosilna goriva in utre pot do njihove postopne ukinitve ali zmanjševanja ali odprave ali opuščanja … Skratka, načeloma se jih želimo znebiti, a tako, da države, katerih gospodarstvo temelji na njih, ne bodo proti. Ostalim, ki prav tako živimo z njimi in brez njih ne znamo, pa da ne bo prehudo, ko bomo njihovo porabo zmanjševali.
Zato se v besedilo vnašajo lažne rešitve, na primer tehnologije zajemanja in shranjevanja ogljika, ki v resnici sploh ne obstajajo v takšni obliki, da bi lahko naredile razliko. So pa zanimiv nov biznis, na katerega stavijo predvsem ameriške banke in naftna podjetja.
Ali pa nekakšna čista ali čistejša prehodna goriva, kakršen je utekočinjeni zemeljski plin (LNG). Pridobiva se ga s frackingom, tako da se uničuje tla in vodo domačinom, nato pa se ga po svetu prevaža s tankerji. V zadnjem desetletju je LNG doživel pravi bum, predvsem v ZDA, ki so postale največji proizvajalec zemeljskega plina (in so tudi največji porabnik, enako velja za nafto), potem ko se je Evropa odpovedala ruskemu plinu.
Medtem ko se je pred in med konferenco razpravljalo predvsem o tem, ali bi fosilna goriva odpravili (phase-out) ali, po manj ambiciozni različici, postopoma opustili (phase-down), je v končni različici zapisan “prehod od fosilnih goriv v energetskih sistemih” (transitioning away from fossil fuels in energy systems) na pravičen in urejen način (just, orderly and equitable), pospešen, že v tem “kritičnem desetletju”, da bi dosegli podnebno nevtralnost do leta 2050 v skladu z znanostjo.
Kaj to v resnici pomeni? Po mnenju poznavalcev dogajanja na koncu ni najbolj bistveno, katero besedo se uporabi, ampak to, da se sklene dogovor, ki začrta pot naprej. Podnebni sporazumi so podlaga, na kateri države po eni strani morajo ukrepati, saj so se k temu politično zavezale, po drugi strani pa ne vsebujejo nobenih sankcij, če bi dogovor kršile. Je pa podpisan sporazum trden argument, ki ga lahko uporabijo na domačem političnem parketu ob udejanjanju ukrepov.
Kaj se je zgodilo danes?
Po tem, ko je bil ponedeljkov predlog povsem nesprejemljiv, so morale države v nekaj urah pregledati precej kompleksno besedilo, ugotoviti zadnje spremembe, ki so bile vnesene za korist “nasprotne” strani, in pripraviti popravke.
Sultan al Džaber se je v torek zvečer nato ločeno sestajal s predstavniki skupin držav. Pokazal jim je novo različico besedila oziroma le njegove dele, ki so bili popravljeni v korist tistega, s katerim se je pogovarjal. Sporazuma javnosti niso razkrili, je bilo pa ponoči neuradno mogoče slišati, da je Evropska unija (EU) z novo različico zadovoljna.
Predsedstvo je poslalo uradno obvestilo, da naj bodo predstavniki držav za sestanke na voljo do 3. ure zjutraj, danes je al Džaber povedal, da so se sestajali celo do 5. ure zjutraj. Besedilo se je ponoči še spreminjalo. Ob 7. uri so besedilo javno objavili in šele takrat smo lahko prebrali, kaj piše v njem. Evropska unija je bila zadovoljna, ni pa bilo znano, kakšno je stališče otoških držav, Savske Arabije, Kitajske in drugih.
Za dopoldne so nato napovedali plenarno zasedanje, najprej za 9.30, nato za 10. uro, nato za 10.30. Glede na dogajanje na prejšnjih COP je bilo pričakovati, da bo predsedujoči od točke do točke predstavil besedilo, nato pa bodo člene, s katerimi se katera od skupin ni strinjala, popravljali oziroma iskali nove kompromise za sporne besede.
Toda, kar se je zgodilo, je bilo presenečenje za vse. Sultan al Džaber je povedal, da začenjamo s sejo, takoj nato pa, da končnemu besedilu globalnega pregleda stanja, ključnega dokumenta, ne nasprotuje nihče in da je sporazum sprejet. Sledil je bučen aplavz. Medtem so nekateri še prihajali v dvorano, tudi predstavniki držav.
Ob tem nismo bili zmedeni le novinarji. Med tistimi, ki jim ni bilo jasno, kaj se je zgodilo, so bile tudi otoške države. Kot so povedali pozneje, so bili priča stoječim ovacijam za sporazum, ki zanje pomeni smrtno obsodbo. Izjavo enega od njih si oglejte v spodnjem videu:
Po tem, ko je Džaber končal svoj govor o “novi poti, ki smo jo našli, ko smo sledili naši zvezdi severnici”, se je oglasila delegatka Samoe, ki predstavlja 39 otoških držav, ki bodo kmalu pod vodo, če se svet ne bo zavezal resnim ukrepom. Dejala je, da so “nekoliko zmedeni”, da je bil sporazum razglašen za potrjenega, preden so lahko povedali svoje stališče. Po njenih besedah so se otoške države še usklajevale.
Poudarila je, da so razočarani, da se besedilo glede fosilnih goriv osredotoča na energetske sisteme. Gre za kompromis, ki je bil edina možnost, da je besedilo potrdila Savdska Arabija, smo izvedeli neuradno. Predstavnica otokov je požela bučen aplavz, al Džaber pa se ji je povsem mirno zahvalil in dejal, da se je predsedstvo tudi z njimi, tako kot z vsemi ostalimi, posvetovalo pred razglasitvijo odločitve.
Dober ali slab?
“Da bi lahko uporabili besedo zgodovinsko, bi moral dogovor vsebovati pravno obvezujoče konkretne zaveze, opredeljene s številkami in časovnico do leta 2030 ali vsaj do leta 2050. Manjka tudi jasen nastavek, da morajo izpusti upadati že po letu 2025,” je bila danes do sporazuma kritična klimatologinja dr. Lučka Kajfež Bogataj. Ob vseh dogovarjanjih o tem, katero besedo izbrati, na COP ni bilo prav nobenega govora o tem, da bi določili kakršnokoli letnico ukinitve fosilnih goriv.
Na drugi strani so politiki govorili o zgodovinskem uspehu. Evropski komisar za podnebje Wopke Hoekstra je poudaril, da je “človeštvo končno naredilo tisto, kar je že dolgo čakalo”.
Ali je sporazum zgodovinski? Danes smo na eni strani slišali, da je to prvi korak v pravo smer, na drugi pa, da smo imeli že 28 konferenc in da so na vsaki razglasili ta isti “prvi korak”.
Že desetletja vemo, zakaj se planet pregreva in kaj je treba storiti. Pa vendar očitno zelo potrebujemo podnebne konference, da se vsaj približno usmerjamo tja, kamor bi morali drveti, v podnebno nevtralnost.
“Ena od ključnih točk zaključnega dogovora o globalnem pregledu stanja je, da sproža nepovraten in pospešen prehod od fosilnih goriv,” je izid konference komentirala glavna slovenska pogajalka Tina Kobilšek. Dodala je, da je to dokaz, da upravljanje na področju podnebnih sprememb na globalni ravni še vedno deluje.
Podnebne konference so morda, ob nezmožnosti Združenih narodov, da ustavi humanitarne katastrofe in genocid, eno zadnjih mest, kjer se srečajo vse države, tudi takšne, ki imajo o političnih zadevah povsem nasprotna stališča ali so v medsebojnih vojnah. O sporazumu se je, kakorkoli izsiljeno, strinjalo 198 držav.
“Poglejte, koliko razlik je že med Slovenijo in Hrvaško, kaj šele med državami, ki imajo povsem različna socialna, ekonomska in geografska izhodišča,” je o tem, da je dogovor uspeh, povedala Kobilšek. Džaberju osebno pa pogajalci pripisujejo zasluge, da so proizvajalke nafte, predvsem Savdska Arabija, podprle sploh kakršnokoli omembo izhoda iz fosilne dobe. Da je podnebna konferenca potekala v naftni državi, se je tako prej izkazalo za prednost, kot za oviro.
Predsedstvo konference je po besedah slovenske pogajalke, za katero je to tretja konferenca, ves čas delovalo transparentno in vključujoče, s pogajalci je Džaber vzpostavil osebne odnose, tako aktivna vključenost predsedujočega pa glede na prejšnje COP “ni tako zelo samoumevna”.
Izjemno ponosni so na Džaberja tudi v Združenih arabskih emiratih. Po številu udeležencev daleč največja konferenca doslej je bila odlična tako za podobo države – ki je v teh časih pravzaprav ena redkih, ki je v dobrih odnosih z vsemi – kot za gospodarstvo. Že zaradi udeležbe same, zagotovo pa so bili ob robu pogovorov o grozeči podnebni katastrofi sklenjeni tudi številni posli.
V zadnjih dneh so morale vse strani nekoliko popustiti, da bi prišli do dogovora. “Sporazum je uspešen le, če so vsi vsaj malo nesrečni,” o tem pravi glavna slovenska pogajalka, prepričana, da je podnebna konferenca dokaz, da multilateralizem deluje.
Hkrati pa so prav zato, ker to drži, pozivi otoških držav, naj vendarle ukrepamo, saj živimo na enem, skupnem planetu, še toliko bolj žalostni.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!