Prihaja več razburljivih misij v vesolje, o katerih bomo še slišali

Misija Artemis II, s katero je človek po več kot pol stoletja spet odpotoval do Lune in nazaj, je med vsemi vesoljskimi odpravami, načrtovanimi za letošnje leto, zagotovo bila najbolj odmevna.

A v letošnjem letu se bo v vesolje "odpravilo" še nekaj misij, vse sicer brez človeške posadke, ki pa ne bodo nič manj vznemirljive od misije Artemis II - od novega vesoljskega teleskopa, do iskalca drugih Zemelj in drzne odprave na Marsov satelit.

Chang’e 7 (CNSA/Kitajska)

Artemis II ni edina misija, namenjena proti Luni leta 2026. Avgusta naj bi Kitajska nacionalna vesoljska uprava na Lunino površje poslala svoj najnovejši pristajalnik Chang’e 7.

Namenjen je proti južnemu polu Lune, območju, ki je v zadnjih letih vzbudilo veliko zanimanja, potem ko so v trajno zasenčenih delih globokih kraterjev odkrili znake vodnega ledu, ki bi lahko predstavljal pomemben vir za prihodnje raziskovalce Lune.

Chang’e 7 naj bi pristal na robu kraterja Shackleton, tik ob Luninem južnem polu. Tam bo izstrelil svoj majhen rover na sončni pogon, ki bo iskal vodo v okolici.

Pri tem pa mu bo pomagal še majhen leteči modul. Ta bo opravljal kratke polete v sence kraterja in s svojim molekularnim analizatorjem iskal prisotnost vode.

Takšno plovilo na Luni doslej še ni bilo preizkušeno. Nasa je na Marsu leta 2024 uporabila leteči modul z imenom Ingenuity, kitajski pa letel s pomočjo miniaturnih raketnih potisnikov namesto rotorjev.

Teleskop Nancy Grace Roman (NASA/ZDA)

Še en zvezdniški vesoljski observatorij se bo letos pridružil teleskopoma Hubble in James Webb (JWST). Nasin vesoljski teleskop Nancy Grace Roman (NGR) naj bi poletel po septembru.

V marsičem je teleskop zelo podoben Hubblu – ima enako 2,4 metra široko zrcalo, enako ločljivost in oba sta približno velikosti avtobusa. Vendar bo teleskop NGR lahko opazoval 100-krat večje območje neba.

Nebo bo NGR naslednjih pet let prečesaval z infrardečimi kamerami, večina njegove misije pa bo namenjena trem pregledom neba.

Prvi bo usmerjen proti središču Rimske ceste, kjer bo iskal zvezde, črne luknje in celo oddaljene planete.

Druga dva bosta usmerjena v širše vesolje – eden naj bi zajel 12 odstotkov celotnega neba ter raziskoval, kako je v vesolju razporejena snov in kako se vesolje širi.

Zadnji pa se bo osredotočil na precej manjše območje – veliko približno kot 90 polnih Lun –, ki ga bo opazoval vsakih pet dni.

Na ta način naj bi razkril prehodne pojave, kot so supernove ali zvezde, ki jih požirajo črne luknje.

PLATO (ESA/EU)

V zadnjih treh desetletjih so astronomi potrdili obstoj več kot 6.000 planetov zunaj našega Osončja. Med vsemi temi pa doslej še nismo našli nobenega, ki bi bil podoben Zemlji, saj nismo imeli observatorijev, ki bi bili sposobni takšne planete odkrivati.

To naj bi spremenilo plovilo Evropske vesoljske agencije PLATO (Planetary Transits and Oscillations of Stars), katerega izstrelitev je predvidena proti koncu leta.

S 26 kamerami bo PLATO preiskoval nebo in iskal drobne padce v svetlosti zvezd, ki nastanejo, ko planet prečka njihovo ploskev.

Vesoljski observatorij bo dovolj zmogljiv, da bo zaznal majhne, kamnite planete, ki krožijo okoli zvezd, podobnih našemu Soncu.

Ključno pa je, da bo iskal eksoplanete v bivalnem pasu – območju okoli zvezde, kjer se lahko na površju zadržuje tekoča voda.

Čeprav ni nobenega zagotovila, da na katerem od svetov, ki jih PLATO utegne odkriti, obstaja nezemeljsko življenje, bomo dobili vsaj dobro predstavo, kje začeti iskati.

MMX (JAXA/Japonska)

Novembra bo Japonska agencija za vesoljske raziskave JAXA izstrelila misijo, s katero želi doseči nekaj, česar še ni poskusil nihče – pristati na eni od Marsovih lun in z nje prinesti tudi vzorec.

Mars, planet, poimenovan po rimskem bogu vojne, spremljata dve majhni luni Fobos (Strah), in Dejmos (Groza). Znanstveniki za njiju še vedno niso prepričani, kako sta nastali.

Misija MMX želi odgovoriti na to vprašanje pri večji od obeh lun, 27 kilometrov širokem Fobosu.

Plovilo naj bi leta 2027 vstopilo v njegovo orbito in ga od tam tri leta podrobno preučevalo.

V tem času bo na njem tudi pristalo, in tam postavilo mini rover, ki sta ga izdelali nemška in francoska vesoljska agencija, imenovan Idefix (po psičku iz stripov o Asteriksu).

Idefix naj bi zajel material, ki bi ga potem sonda leta 2031 vrnila na Zemljo.

To bi bilo prvič, da bi se iz Marsovega sistema vrnil kakršen koli vzorec, vendar bi lahko bilo to za dlje časa tudi edini tak primer.

Nasin rover Perseverance od leta 2021 zbira prah in kamnine na površju Marsa v upanju, da jih bo katera od naslednjih misij na Mars nekoč vrnila na Zemljo.

Vendar je ameriški kongres januarja ukinil vsa sredstva za projekt vračanja vzorcev, s čimer je misijo dejansko odpovedal, piše BBC.

Hera (ESA/EU)

Že dolgo je jasno, da bo v prihodnosti naš planet skoraj zagotovo zadel asteroid, podoben tistemu, ki je pred 66 milijoni let izbrisal velike dinozavre in večino življenja na planetu. Zato mednarodna skupnost razvija tehnologije in programe, ki bi tovrstno nevarnost lahko pravočasno zaznali in po možnosti odvrnili.

Nasa je leta 2022 dokazala, da lahko asteroid skrenemo s poti, ko je misija DART treščila v asteroid Dimorphos in spremenila njegovo orbito okoli večjega spremljevalnega asteroida Didymos.

Novembra 2026 bo na Dimorphos prispela misija Hera Evropske vesoljske agencije (ESA), ki bo ocenila posledice trka.

Plovilo bo pregledalo Dimorphos, pri čemer bo posebno pozornost namenilo mestu trka. Izstrelilo bo tudi dva manjša satelita CubeSat, ki bosta ugotovila, iz česa je asteroid zgrajen, in kartirala njegovo notranjo strukturo.

Cilj je izvedeti čim več o asteroidu in o tem, kako je nanj vplival trk misije DART.

Če bi kdaj odkrili vesoljsko skalo na poti trka z Zemljo, bi podatki misije Hera načrtovalcem pomagali določiti, kam in kako močno je treba udariti, da bi jo preusmerili na tirnico stran od našega planeta, pa tudi napovedati, kam bi nato odpotovala.

BepiColombo (ESA/JAXA-EU/Japonska)

Soncu najbližji planet, Merkur, je najmanj poznan od vseh kamnitih planetov, ki krožijo blizu naše zvezde. Od blizu sta ga doslej raziskovali le dve misiji, vendar naj bi se to število 21. novembra 2026 podvojilo, ko bo po osemletnem potovanju na svoj cilj prispela sonda BepiColombo, izdelek japonske in evropske vesoljske agencije.

Matično plovilo se bo namreč kmalu po prihodu razdelilo na dva ločena znanstvena orbiterja.

Merkurjev planetarni orbiter, ki ga je izdelala ESA, bo kartiral površje in notranjost planeta ter preučeval njegovo egzosfero – redko "atmosfero", ki jo ustvarjajo plini, sproščeni iz kamnin na površju ali ujeti iz vesolja.

Medtem bo JAXA-in orbiter raziskoval Merkurjevo magnetno polje in opazoval, kako se Soncu najbližji sosed odziva na bombardiranje s sončevim vetrom.

Cilj je bolje razumeti ne le naše osončje, temveč tudi tisoče znanih eksoplanetov, ki krožijo zelo blizu svojih zvezd.

Znanstveniki želijo razumeti, kako lahko tako tesne orbite vplivajo na te oddaljene svetove in njihove atmosfere.