Po napadu na Ukrajino so se s protestnim pismom takoj oglasili ruski znanstveniki, sledili pa so jim tudi zdravniki, učitelji in drugi. Vodstvo Rusije, ki napada bližnji narod, pozivajo, naj takoj ustavi agresijo, ki je "cinična prevara spomina na prednike, ki so se skupaj borili proti nacizmu". Hkrati opozarjajo na hude posledice izolacije države, ki jo prinaša ta nerazumna vojna. Posebej za N1 je spregovoril ruski znanstvenik, molekularni biolog in bioinformatik dr. Mihail Gelfand, eden od avtorjev pisma. Opozarja, da bo izključitev ruskih znanstvenikov iz svetovne znanstvene skupnosti koristila prav režimu, ki se mu upirajo.
Ste eden od avtorjev pisma ruskih znanstvenikov in znanstvenih novinarjev. Kako ste pridobivali podporo v ruski znanstveni skupnosti?
Nekaj znanstvenikov nas je skupaj napisalo in objavilo to pismo. Prve podpise smo zbrali med prijatelji in bližnjimi sodelavci. Do zdaj ga je podpisalo več kot 5.000 ljudi. Nastala pa so tudi specializirana pisma, med njimi pismo matematikov, pismo geografov … Tega je podpisalo več kot tisoč geografov, sploh nisem vedel, da jih je toliko v naši državi. Poleg tega pa pisma podpisujejo tudi umetniki, zdravniki, učitelji in tako naprej, celo vodje restavracij. Praktično vse pomembne skupnosti so se odzvale. Ena pisma so nekoliko bolj radikalna od drugih, sporočilo vseh pa je enako.
Kaj je sporočilo?
Sporočilo je: ustavite vojno. Pravzaprav smo bolj specifični: ustavite rusko agresijo.
V pismu je med drugim zapisano, da je Rusija edina odgovorna, da je sprožila vojno v Evropi, “poskusi, da bi razmere v Donbasu uporabili kot pretvezo za začetek vojaških operacij, pa ne vzbujajo zaupanja” in še, da “je jasno, da Ukrajina ne ogroža varnosti naše države ter da je vojna proti njej nepoštena in nerazumna”. Ste ruski znanstveniki v tem mnenju enotni?
Seveda so mnenja različna. A nisem videl nobenega pisma, ki bi govorilo nasprotno od našega.
Več kot 5.000 znanstvenikov je podpisalo pismo, tudi številni drugi javno nasprotujejo vojni. Pa ima to kakšen učinek na predsednika Vladimirja Putina oziroma njegov ožji krog? Lahko to kaj spremeni?
Eno samo pismo vsekakor ne bi spremenilo ničesar. Toda zdaj je objavljenih že več deset takih pisem. Več kot milijon podpisov je pod peticijo na spletni strani change.org, ki ima enak cilj kot naša pisma. Ne vem, kako (v Kremlju) sprejemajo odločitve. Vendar vse to kaže vsaj to, da vojna v Rusiji ni popularna, vsaj v nekaterih skupnostih.
Drugo pomembno je, da tako sporočamo zahodni znanstveni skupnosti, da ruski znanstveniki počnemo, kar lahko. Nekateri pišemo in podpisujemo pisma, nekateri drugi protestirajo, nekatere so zato tudi aretirali. Moj kolega je zato nedavno preživel noč v policijskem pridržanju.
Tretje pa je, da (svetovna) znanstvena skupnost, znanstvene revije in univerze zdaj kot protiukrep ruski agresiji prekinjajo stare vezi z ruskimi znanstveniki. O tem nisem premišljeval, ko sem pisal pismo, vendar se je zdaj izkazalo, da bi ga morda lahko uporabili kot orodje, s katerim bi birokrate, ki sprejemajo take odločitve, prepričali, da je njihovo početje napačno. Ne na ravni organizacij, to bi bilo nepredstavljivo. Vendar bi z ukrepi morali prizanesti posameznim znanstvenikom in njihovim znanstvenim vsebinam. V nasprotnem primeru bi kaznovali prav tiste, ki hočejo vojno ustaviti. Tako bi samo pomagali režimu nadaljevati njegovo zatiralsko politiko v Rusiji.
Potem ko je EU prepovedala provladna ruska medija Russia Today in Sputnik, je marsikdo v Evropi pod vtisom, da Rusi lahko slišite le vladno propagando. Kako dobivate informacije?
Zdaj govorim z vami, pa niste ruska vlada, tako da je jasno, da dobivamo tudi druge informacije. Res je, da je državna televizija glavni vir informacij za veliko ljudi v Rusiji. Sam že 15 let nimam televizorja, ker se mi zdi nesmiselno, ga pa drugi imajo.
Imamo en televizijski kanal, ki prek interneta sporoča bolj ali manj objektivne informacije, in nekaj časopisov. In imamo internet.
Prej ste omenili proteste, na katerih je bil aretiran tudi vaš sodelavec. Ali širša javnost ve za te proteste, se ti širijo?
Ne želim govoriti o področjih, na katera se ne spoznam, nisem sociolog. So pa to protesti na javnih krajih, tako da jih vidi vsak, ki gre mimo. Lahko pa ste prepričani, da jih ne kažejo na državni televiziji.
Kake trenutne razmere vplivajo na vaše znanstveno delo in delo vaših kolegov?
Ukvarjam se z veliko specifičnimi raziskavami, katerih skupna točka je genomska, molekularna evolucija. Kako so stvari postale take, kot so danes. Za zdaj moje delo ni ovirano, saj se ni zgodilo še nič drastičnega, le težko se je v takih časih zbrati za delo. Še vedno imam predavanja in vse ostalo. Najhitreje bodo prizadeti kolegi, ki delajo v eksperimentalnih laboratorijih in ne bodo dobili potrebnih preparatov in pripomočkov. Matematikov pa na primer, ne bodo prizadele sankcije, ampak samo depresija, a to je že druga zgodba (nasmeh).
Poslušam novice o tem, da so nekatere znanstvene revije napovedale, da ne bodo več objavljale člankov ruskih znanstvenikov. To se mi zdi zelo narobe. Mislim, da bi morali odločati individualno. Če nekdo podpira režim, je to seveda upravičeno, splošna prepoved pa ni. V Evropi so bili ljudje, ki so zelo blizu ruskemu predsedniku, dolgo dobrodošli, ker so prinašali denar za njihove projekte. Za evropsko znanstveno uradništvo bo zelo težko spremeniti to razmišljanje, da bi torej odločali posamezno, in ne na splošno. Upam, da bo evropska znanstvena skupnost pritisnila na odločevalce, da ne bi sprejeli takih odločitev.
V pismu med drugim pišete, da je Ukrajina od nekdaj bila in je “bližnja država, kjer živi veliko naših sorodnikov, prijateljev in znanstvenih kolegov. Naši očetje, dedje in pradedje so se skupaj borili proti nacizmu. Vojna zaradi geopolitičnih ambicij vodstva Ruske federacije, ki jo vodijo dvomljive zgodovinozofske fantazije, je cinična prevara spomina nanje.” Kakšni so bili vaši odnosi z ukrajinskimi znanstveniki in kaj bo zdaj?
Mi si najprej želimo, da se vojna konča, sčasoma pa ponovne vzpostavitve stikov z zahodnimi, pa tudi ukrajinskimi znanstveniki. To ni prva vojna. V času prejšnje vojne z Ukrajino, leta 2015, sem predaval v Kijevu. Celo sredi glavnega parka v Odesi sem imel predavanje v ruščini. Tamkajšnji ljudje so zelo dobro ločili med nami, ruskimi znanstveniki oziroma Rusi, in početjem naše vlade. Bojim se, da še dolgo ne bo spet tako.
Toda če želimo imeti vsaj nekaj semen, ki bodo v zemlji ostala po požarih, orkanih in vseh ostalih strahotah, jih moramo posaditi zdaj. Da bo lahko iz njih nekaj zraslo, ko se to konča. Naše pismo in vsa številna ostala pisma so ta semena.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje