Nekdaj romantični dvorec iz 19. stoletja v Vojvodini propada, čeprav je že pol stoletja uvrščen med srbske kulturne spomenike.
V vojvodinskem mestecu Vlajkovac na jugu Banata, na poti med Temišvarom in Beogradom, stoji propadajoča zgradba, ki bi se ji ljudje z malo več domišljije zvečer verjetno bali približati, saj je videti kot dvorec iz kakšne grozljivke.
Navzven močno zanemarjena stavba z dvema stranskima in osrednjim stolpičem, odpadajočim ometom, polomljenimi okni, obdana z zaraščenim vrtom komaj še kaže znake nekdanjega blišča.
Dvorec Bissingen-Nippenburg je bil nekoč kot iz pravljice, piše portal nova.rs. “Drugod po svetu bi bil takšen dvorec turistična atrakcija, pri nas pa propada … Nekdaj razkošen park okoli dvorca je zaraščen. Zunanja fasada je uničena, v notranjosti pa je še huje. Upam, da bo kdo opazil, kakšno bogastvo propada, in se bo odločil za obnovo,” portal navaja pisanje Instagramovega profila putevima_srpske_istorije (Po poteh srbske zgodovine, op. p.).
Med gradnjo je bil dvorec Bissingen-Nippenburg ikona klasične arhitekture s konca 19. stoletja. Zgrajen leta 1859 po naročilu grofa Györgyja Mocsonyija je bil ena najpomembnejših posesti plemiške družine v tem delu Vojvodine.
Ne le zunanjost z okrašenimi balkoni in stebri, ampak tudi notranjost, kar je od nje še ostalo, z okrašenimi kovanimi ograjami, spominjajo na nekdanji sijaj. Na vrhuncu svojih dni se je dvorec ponašal s knjižnico z več kot 20.000 naslovi, med njimi pravimi raritetami ter bogato zbirko porcelana in umetnin.
Po tridesetih letih je s poroko grofice Mocsonyi z avstrijskim grofom Rudolfom Gaborjem Bissingen-Nippenburgom dvorec prešel v last avstrijske družine in v njeni lasti ostal do druge svetovne vojne, potem pa je bil nacionaliziran. Zadnji član družine, ki je živel v gradu, je bila vdova, ki je tam živela še pred prvo svetovno vojno. Danes je del lokalne legende o ženski, ki sedi na razkošnem balkonu in reže svoje lase v znak žalovanja za pokojnim soprogom.
Po drugi svetovni vojni je dvorec postal zatočišče za vojne sirote, v 70. letih prejšnjega stoletja pa so v njem uredili stanovanja. Od leta 1973 je bil dvorcu podeljen tudi status kulturnega spomenika posebnega pomena, vendar to države ni spodbudilo k obnovi, piše portal nova.rs. Po razpadu Jugoslavije je bil dvorec vrnjen nekdanjim lastnikom, ki so se sicer trudili, da bi dvorec začeli obnavljati, vendar so ugotovili, da bi to bilo izjemno drago.
Spletni portal Srbski gradovi pa medtem piše, da se vendarle nekaj dogaja. Dvorec je prišel v ožji krog tistih, ki jih nameravajo rekonstruirati, in Zavod za varstvo kulturnih spomenikov v Pančevu je namreč zastavil projekt raziskav in konservatorskih del družine Bissingen-Nippenburg v Vlajkovcu. Projekt je leta 2022 financiralo srbsko ministrstvo za kulturo in informiranje, ki predvideva izdelavo dokumentacije za izvedbo konservatorsko-restavratorskih del na fasadi in idejno rešitev prenove gradu s predlogom nove namembnosti. Dvorec pa so začeli tudi skenirati in fotografirati detajle ter ugotavljati dejansko stanje. Morda se propadajočemu dragulju le obetajo boljši časi.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje