Menu Item
Konflikt v Gorskem Karabahu, v katerega sta vpletena Armenija in Azerbajdžan, traja že desetletja, zaradi njega pa je bilo prelite veliko krvi. Dolga leta se je konflikta držal sloves "zamrznjeni", vendar pa so novi spopadi, ki so se začeli v torek, vnovič spomnili, da je konflikt še kako "živ". Nasilje se je ta teden resda relativno hitro končalo, premierje je bilo sklenjeno približno 24 ur po začetku azerbajdžanske operacije, vendar pa trajnega miru ni na vidiku. Grožnja vojne, za katero se zdi, da ne bo nikoli zvodenela, ostaja še kako prisotna.
Med nekdanjima sovjetskima socialističnima republikama, sosednjima državama Armenijo in Azerbajdžanom, že dolga leta vladajo izrazito sovražni odnosi, pri čemer je glavna srž problema območje Gorskega Karabaha oziroma nadzor nad njim.
Od razpada Sovjetske zveze pred dobrimi tremi desetletji je območje prizorišče neprestanih napetosti, zvrstili sta se tudi dve vojni. Prvo sta Erevan in Baku bíla med letoma 1988 in 1994, druga pa se je začela leta 2020 in je trajala 44 dni.
Zakaj pa je (bil) Gorski Karabah ta teden znova na robu vojne? Odgovor je zapleten, nanj pa ni mogoče odgovoriti brez razlage preteklih dogajanj.
Območje Gorskega Karabaha je mednarodno priznani del Azerbajdžana, vendar pa je okoli 120.000 tamkajšnjih prebivalcev večinoma etničnih Armencev. Ti so vzpostavili samooklicano Republiko Arcah (oziroma Gorski Karabah), katere glavno mesto je Stepanakert.
Oboji, tako Armenci kot Azerbajdžanci, trdijo, da so s tem območjem zgodovinsko povezani, navaja tiskovna agencija Reuters.
Gorski Karabah, ki ga Armenci imenujejo Arcah, je leta 1923 dobil status avtonomne regije znotraj sovjetske socialistične republike Azerbajdžan. Sprva naj bi Sovjetska zveza Gorski Karabah sicer dodelila Armeniji, in sicer zato, da bi si zagotovila njeno podporo sovjetski vladavini, piše STA. Vendar pa je odločitev razveljavil takratni sovjetski komisar za narodnosti Josip Stalin in ozemlje podelil Azerbajdžanu. Tamkajšnje armensko prebivalstvo je nato Baku obtoževalo zatiranja in omejevanja avtonomije.
Avtonomna regija Gorski Karabah je tako še pred razpadom Sovjetske zveze leta 1988 izvedla referendum, katerega rezultati pa niso bili pogodu Azerbajdžanu. Prebivalci so se namreč izrekli za priključitev k Armeniji, Azerbajdžan in Rusija pa sta njihovo zahtevo zavrnila.
Dve vojni, na tisoče izgubljenih življenj
Leta 1991 je sledila prva vojna, v kateri so se z Azerbajdžanom vojskovali oboroženi karabaški Armenci. V vojni je bilo ubitih okoli 30.000 ljudi, več kot milijon pa je bilo razseljenih – po večini so bili to Azerbajdžanci, ki so jih z domov pregnali Armenci, ko so prevzeli nadzor nad Gorskim Karabahom in sedmimi bližnjimi okrožji, tudi koridorjem Lačin, ki ozemlje Armenije povezuje z Gorskim Karabahom.
Vojna se je zaključila leta 1994 po posredovanju Rusije, velike napetosti so ostale, a nove vojne ni bilo dobrega četrt stoletja.
Do jeseni leta 2020. Azerbajdžan, ki je takrat začel vojaško operacijo, je hitro prodiral prek armenskih obrambnih položajev in po 44 dneh je bilo znano, da je zmaga na strani Bakuja, ki je v bojih uporabljal drone, dobavljene iz Turčije in Izraela. Azerbajdžan je namreč ponovno prevzel nadzor nad ozemljem v neposredni bližini območja Gorskega Karabaha in nad približno tretjino Gorskega Karabaha.
Vojna je zahtevala najmanj 6.500 življenj, sovražne sile pa so se začele gledati skorajda iz oči v oči. Položaji nasprotnikov so se namreč ponekod približali na razdaljo med 30 in 100 metri, navaja mislišče International Crisis Group. Tudi takrat sta sprti strani dogovor o miru dosegli po posredovanju Rusije, ki je tako z Erevanom kot Bakujem v dobrih odnosih (Armenija je celo članica vojaškega bloka Organizacija pogodbe o kolektivni varnosti).
Dogovor je med drugim predvidel izmenjavo vojnih ujetnikov in trupel umrlih ter da bo Rusija na teren poslala nekaj manj kot 2.000 vojakov, katerih pomembna naloga je varovati že omenjeni koridor Lačin. Vendar pa, kot med drugim kažejo dogodki tega tedna, je dogovor na območje resda prinesel olajšanje, nekakšno pomiritev razmer, ne pa trajnega miru.
Da ruski vojaki svojega dela ne opravljajo, kot bi morali, je Armenija opozorila nemalokrat. Poleg tega ni skoparila s kritikami na račun Azerbajdžana, ki ga je obtožila, da blokira koridor, ki predstavlja edino povezavo med Armenijo in Gorskim Karabahom, zaradi česar v regiji primanjkuje hrane, zdravil, higienskih izdelkov in goriva, še piše STA. Aprila je Azerbajdžan vzpostavil še nadzorno točko na začetku koridorja – uradno zato, da bi preprečil prevoz vojaškega osebja in orožja, ki naj bi ga izvajala Armenija.
To so torej okoliščine, ki so pripeljale do novih spopadov, ki so v Gorskem Karabahu vzniknili v torek, trajali pa so približno en dan, do včerajšnje sklenitve premirja, ko so tamkajšnji separatisti pristali na ključno zahtevo Azerbajdžana – razorožitev. Baku je po lastnih besedah namreč sprožil “protiteroristično” operacijo za obnovo ustavnega reda, pri čemer je bil njegov cilj pregnati armenske vojake, ki da so prisotni na območju.
Pogovori za trajen mir
Spopadi, ki so ta teden marsikoga presenetili, so se sicer zgodili v času mirovnih pogovorov, v katerih mediatorsko vlogo opravljajo Evropska unija, ZDA in Rusija. Ti pogovori so namenjeni vzpostavitvi trajnega miru, najbolj pereče vprašanje pa je po Reutersovih navedbah status prebivalcev Gorskega Karabaha, za katere Erevan zahteva pravice in varnost, ki bi jih zagotavljal nekdo tretji.
Ta pogoj je za Baku nesprejemljiv, saj ne pristaja na prisotnost tuje sile na svojem “suverenem ozemlju”, navaja bruseljski Politico. V luči tega je Azerbajdžan Armenijo obtožil, da blokira mirovni dogovor, azerbajdžanski minister za zunanje zadeve Elmar Mamadjarov pa je šel celo tako daleč, da je izjavil, da bo do dogovora očitno vodila le vojaška eskalacija, morda “kratkotrajni spopadi, ali pa vojna”.
Armenski premier Nikol Pašinjan je sicer v pogovorih že veliko popustil in je celo priznal Gorski Karabah za azerbajdžansko ozemlje. To pa je imelo, pričakovano, notranjepolitične posledice. Mnogi Armenci, ki mu očitajo preveliko popustljivost, si namreč želijo njegovega odhoda.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje