Že petdeset let na Luno ni stopila človeška noga. Razlog se ne skriva v tehnologiji in znanosti, pravi nekdanji direktor Nase.
Znamenite besede Neila Armstronga ob prvem pristanku posadke Apollo 11 na Luni “to je majhen korak za človeka, a velik skok za človeštvo,” poznamo vsi. Manj znane so morda podrobnosti o zadnjem človeku na Luni.
To je bil poveljnik posadke Apolla 17 Eugene Cernan, ki je po Luni hodil decembra pred 50 leti. Kljub drugačnim prvotnim pričakovanjem, da bo po posadki Apolla 11 človekova prisotnost na Luni nekaj “vsakdanjega”, minulih 50 let Nasa tja ni poslala niti ene svoje človeške posadke.
Znanstvenega napredka človeštva, ki so ga poganjale raziskave na Luni, ni gnala zgolj znanost ali zanimanje javnosti za odkrivanje neznanega, pač pa predvsem politika. Projekt Apollo je v želji po tem, da bi ZDA postale dominantna sila v vesolju in s tem pridobile geopolitični prestiž, odobrila politika, konkretno ameriški predsednik J. F. Kennedy.
Prav politika ga po izteku tudi ni več obudila, saj nikoli ni bilo prave politične volje, ki bi odobrila financiranje in s tem ponovno vzpostavitev programov raziskovanja Lune.
“Ko bom naredil zadnji korak človeštva s površja (Lune, op.a.) in se za nekaj časa vrnemo domov — čeprav verjamemo, da ne predolgo — bi rad povedal le to, kar bo po mojem mnenju zapisala zgodovina: da je današnji ameriški izziv oblikoval človekovo usodo za jutri. In ko zapuščamo Luno, odhajamo tako, kot smo prišli. Če bog da, tako, kot se bomo vrnili: z mirom in upanjem za vse človeštvo.”
Zadnji človek na Luni, Eugene Cernan, 14. decembra 1972
“Če ne bi bilo to politično tvegano, bi zdaj bili Luni,” je leta 2019 dejal zdaj že nekdanji prvi mož Nase James Frederick Bridenstine, ki je agencijo vodil med administracijo nekdanjega ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Po njegovih besedah Nase nista omejevali tehnologija in znanost, pač pa politika, saj je bil program dolgotrajen in zelo drag. Unilad piše, da je ob tem dodal, da bi verjetno bili tudi že na Marsu, če to ne bi bilo politično tvegano.
V preteklosti so astronavti na Luni imeli kar nekaj zadolžitev: zbirali so geološke vzorce, fotografirali in izvajali eksperimente. Ena od težav programa Apollo je bila ta, da Nasi ni dal dovolj časa, da bi vzpostavila stalno prisotnost ljudi na Luni. Prav to želijo pri agenciji zdaj spremeniti s programom vesoljske ladje Orion. Znanstveniki upajo, da bodo ljudje v njej lahko dalj časa bivali na Luni.
Nasa je decembra 1972 zaključila projekt Apollo, ki je trajal od leta 1961, njegov cilj pa je bil uspešen pristanek prvih ljudi na Luni. Poleg treh, najbolj znanih astronavtov na Luni iz ekipe Apolla 11, ki je leta 1968 prva pristala na Luni, je v treh letih na Luni pristalo skupno 12 astronavtov. Nasa je decembra 1972 zaključila projekt Apollo. V tem času so astronavti raziskovali površje Lune in zbirali geološke vzorce za znanstvene raziskave. Projekt Apollo ni uspel zagotoviti trajne prisotnosti človeštva na Luni, kar pa pri Nasi želijo doseči zdaj.
Profimedia
V sklopu programa Artemis je Nasa prejšnji mesec izstrelila vesoljsko plovilo Orion, ki je obkrožilo Luno. Gre za prvi takšen polet v sklopu tega programa.Njegov cilj je obuditi pristanke in raziskave na Luni, pa tudi vzpostaviti stalno prisotnost ljudi na Luni. Ob izstrelitvi Artemis 1 so v tujih medijih odmevale besede Howarda Huja iz Nase: “Še v tem desetletju bodo ljudje živeli na Luni.” Ob tem je nadaljeval, da še ne vedo, kako dolgo bodo ljudje bivali na Luni, a tam bodo imeli habitate, vozila (t. i. roverje) … torej, tudi vso potrebno infrastrukturo. Izpostavil pa je, da gre v prvi vrsti za znanost, ne življenje na Luni.
Profimedia
Nasa na svoji spletni strani pri predstavitvi projekta Artemis navaja tudi ekonomske priložnosti, kot so delovna mesta in razvoj kadrov. Napovedujejo tudi uporabo naprednih tehnologij, s katerimi bi lahko raziskali rekordne površine Lune in sodelovanje z mednarodnimi, pa tudi zasebnimi partnerji, da bi zagotovili stalno prisotnost ljudi na Luni. Znano je namreč, da je med podjetji dveh od najdražjih Zemljanov Elona Muska in Jeffa Bezosa potekal boj za pridobitev približno 2,7 milijarde evrov težkega posla za razvoj Nasinega sistema za pristanek ljudi na Luni. Sodna bitka se je zaključila prejšnji mesec, posel pa je ostal v rokah Muskovega podjetja SpaceX, ki bo s svojimi vesoljskimi ladjami zagotavljal pristanek ljudi na Luni.
Artemis I je prvi poskusni polet na Luno brez posadke, ki mu bo sledil še en polet s posadko mimo Lune. Če bosta oba poskusna poleta uspešna in bo Nasa napredovala po začrtani časovnici, bi lahko na krovu Artemisa že leta 2024 na Luni znova pristali ljudje. Nasa je na svoji spletni strani zapisala, da bosta v sklopu misij Artemis na Luni pristala prva ženska in prvi človek, ki ni bele polti. Z znanjem, pridobljenim v tem projektu pa v nadaljevanju želijo narediti naslednji velik skok: pristanek prvih astronavtov na Marsu.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje