Slavni astronavt Chris Hadfield je v intervjuju za N1 iz svoje domače pisarne v Torontu spregovoril o aktualnih prelomnih dogodkih pri človeškem osvajanju vesolja, poti na Mars in Luno, lekcijah za življenje, ki jih je dobil v vesolju, in tem, da ne smemo dovoliti, da vesolje postane divji zahod.

Kanadčan Chris Hadfield je v svoji 21-letni astronavtski karieri kar trikrat odpotoval v vesolje, kjer je preživel skupno 4.000 ur, in 2.650-krat potoval okoli Zemlje. Kot prvi Kanadčan je poveljeval Mednarodni vesoljski postaji in se sprehodil po vesolju. Med svojim prvim vesoljskim sprehodom je začasno oslepel, a kot je dejal, te kot astronavta nič ne sme presenetiti.

V tekmi za vesolje se meje možnega premikajo hitreje kot kadarkoli

Poglobljeno

22. Jun 2021 0

Poglobljeno

22. Jun 2021 0

Velik ljubitelj glasbe je na krovu Mednarodne vesoljske postaje med lebdenjem v breztežnostnem prostoru posnel priredbo uspešnice Davida Bowieja Space Odissey, ki ga je izstrelila med YouTubove zvezde. Nekdanji vojaški pilot in zdaj že upokojeni astronavt trenutno vodi inkubator za vesoljsko tehnologijo, predseduje odboru organizacije Open Lunar Foundation ter svetuje podjetjem, kot je Space X ameriškega milijarderja Elona Muska. Še vedno igra in komponira glasbo, je predavatelj, voditelj, pisec knjižnih uspešnic, oče treh otrok ter nadvse iskriv in duhovit sogovornik.

Vesolje in zunajzemeljsko življenje sta od nekdaj navduševala ljudi. Od nekdaj smo se čudili njegovi brezmejnosti, lepoti in skrivnostnosti. Je prostor, v katerem iščemo odgovore o lastnem obstoju in izvoru in ki nas vedno znova opominja, da smo le majhen del vesoljne celote. Kaj želimo kot človeštvo z raziskavami in osvajanji vesolja doseči? Kaj je za vas sveti gral raziskovanja vesolja?

Z ženo imava tri otroke, ki sem jih, ko so bili majhni, opazoval pri raziskovanju. Fascinantno je bilo opazovati ta proces raziskovanja, ki nam omogoča, da se razvijemo kot človeška bitja, da dosežemo vse, kar smo kot človeštvo kadarkoli naredili in razvili, od ognja, koles pa do raket. Vse to je rezultat človeške radovednosti, ki nam je prirojena, potovanje po vesolju pa je le najbolj nedavna in napredna različica te temeljne človeške lastnosti. Eno največjih vprašanj o vesolju je gotovo, ali smo sami.

Deset tisoč let že opazujemo zvezde na nočnem nebu in se sprašujemo, kaj je tam zunaj. Če se izkaže, da smo res sami, pomislite na neverjetno odgovornost, ki jo imamo do svojega planeta. Če pa se izkaže, da nismo sami, kaj se potem lahko naučimo od nekoga drugega in kaj to pomeni za nas kot samozavedajočo se vrsto. To je zame fascinantna točka v zgodovini človeštva, saj lahko prvič zapustimo naš planet in prav tako kot malčki raziskujemo skrivnosti, ki ležijo onkraj naše atmosfere.

Eden najpomembnejših projektov na področju raziskovanja vesolja in iskanja odgovora na vprašanje, ali obstaja življenje onkraj Zemlje, je gotovo misija na Mars. Ali z navdušenjem spremljate dogajanje okoli Marsa?

Človeštvo od nekdaj raziskuje svet. Naši predniki so Afriko zapustili pred 70.000 leti, nato smo prišli do Avstralije, Ameriko smo dosegli šele pred 18.000 leti, do Islandije smo prišli pred 1.000 leti, do Nove Zelandije pred 800 leti, do Antarktike pa šele pred stoletjem. Vedno smo bili omejeni s tehnologijo, s tem, kako dobra so naša prevozna sredstva. Sedaj so naše rakete dovolj dobre, da bi lahko v vesolju živeli nedoločen čas. Pravzaprav že zadnjih 20 let ljudje bivajo v vesolju – na Mednarodni vesoljski postaji.

Ko sem bil majhen, je 12 ljudi hodilo po Luni, le da bi pokazali, da je to mogoče. Zdaj pa smo na pragu tega, da bomo začeli naseljevati Luno, ker smo tam odkrili velike zaloge vode in električne moči. Potrebujemo le še dober habitat, tako kot na Antarktiki. Sčasoma bomo šli tudi na Mars, a Mars ni začetek ali konec česarkoli, temveč gre zgolj za vprašanje, kako dobra je naša tehnologija, kako močna je potreba in ali smo na pravi točki v zgodovini, da to lahko postane del človeške izkušnje.

Mislim, da bomo najprej raziskovali Luno, ki je od nas oddaljena le tri dni, zato je do nje lahko priti, medtem ko je Mars na milijone kilometrov stran, kar je s trenutnimi vesoljskimi plovili težko doseči. To je podobno, kot če bi želeli priti na Luno pred 100 leti, ko tega še nismo znali, ali pred 60 leti, ko je bilo to komaj mogoče in ko smo skoraj ubili posadko Apola 13.

Na Luno bomo najprej pošiljali robote, kasneje ljudi, šele nato jo bomo začeli tudi naseljevati, saj o tem, kaj je na njenem površju, ne vemo še skoraj ničesar. To je ogromna, še neizkoriščena celina, večja od Afrike, mi pa smo zgolj popraskali po površju na nekaj mestih.

Sčasoma bomo seveda šli tudi na Mars, na katerem že sedaj z roverjem Perseverance (Vztrajnost) vrtamo naokoli in poskušamo najti fosile v stari rečni delti. Precej fantastično bi bilo, če bi z misijo na Mars lahko odgovorili na vprašanje, ali smo v vesolju sami. Namreč če nas je trenutna pandemija koronavirusne bolezni česa naučila, je to, da smo ranljivi, če vsi skupaj živimo na enem mestu, saj smo izpostavljeni globalnim grožnjam – od trkov asteroidov, ogromnih vulkanskih eksplozij do virusov. To, da bi imeli v vesolju – na Luni ali Marsu – ljudi, bi bilo dobro za človeško vrsto.

Kdaj pričakujete, da bo človeška noga prvič stopila na površje Marsa? V preteklosti ste večkrat opozorili, da bi bilo hiteti na Mars lahko nevarno, smrtonosno.

Po Marsu bomo hodili, takoj ko bo to mogoče in smiselno. To lahko naredimo, a vprašanje je, ali je naša tehnologija dovolj dobra, ali smo na pravi točki v zgodovini, ali lahko to naredimo dovolj varno, da bo vredno. To je podobno, kot da bi se nekje na Jadranski obali usedli v kanu in rekli, da greste v Avstralijo. Imate sicer čoln, a morda še ni dovolj dober. Gre za vprašanja, kako dobra plovila lahko naredimo in kako cenovno ugodna so lahko, da bo potovanje smiselno.

Tehnologije moramo najprej izpopolniti, če že ne izumiti. Sposobni moramo biti zaščititi posadko pred sevanjem iz vesolja, zagotoviti dovolj vode in hrane ter psihično stimulacijo. Posadka bo namreč šest mesec zaprta v majhnem plovilu, kar je psihološko izjemno zahtevno. Če gre karkoli narobe, se ne moreš kar obrniti nazaj. Tisti trenutek, ko vžgeš motorje, si se zavezal vsaj letu dni letenja v vesolju, zato želiš imeti precej zanesljivo vesoljsko plovilo.

Astronavt Chris Hadfield med vesoljskim sprehodom.

Na Mars bomo najprej poslali veliko robotov, saj je to cenejše in varnejše, kot če bi tja poslali ljudi. Mislim, da bomo na vesoljski postaji desetletje, na Luni generacijo, na Marsu pa bodo ljudje morda leta 2050, a nihče ne ve.

Mars ima v primerjavi z Luno veliko prednosti, saj ima (sicer zelo tanko) atmosfero in veliko vode, a njegova največja težava je, da človek do njega praktično nemogoče pride. Če se sedaj odločimo iti na Mars, bi ubili mnogo ljudi, ker je potovanje na Mars še vedno na robu naših tehnoloških zmogljivosti. Podobno se je zgodilo v zgodnjem 16. stoletju, ko se je portugalski raziskovalec Magellan iz Španije odpravil na potovanje. Na pot je odšel s petimi ladjami in stotinami ljudi, vrnili pa sta se le ena ladja ter peščica ljudi, ostali so umrli.

Takrat so se odločili, da je to vredno. Kot človeštvo se moramo odločiti, ali je vredno izgubiti življenja, da bi ljudi poslali na Mars, ali pa raje počakamo in najprej uporabimo robote in razvijemo tehnologije, da takrat, ko pošljemo ljudi na Mars, to naredimo hitro in varno, ob pristanku pa jim robot lahko recimo preda martini. To bi bilo super. Ne smemo staviti samo na enega konja, vesolje moramo razumeti bolje in razviti tehnologijo, ki nam bo to omogočala, a nobene potrebe ni, da hitimo.

Za Mars se zdi, da je postal druga Luna, tekma za potovanje na Luno pa je postala tekma za potovanje na Mars, o kateri bomo govorili v naslednjih desetletjih. Nedvomno pa Mars ni edini relevanten projekt v vesolju. Kateri so nekateri drugi ambiciozni projekti, ki vas trenutno navdušujejo? Česa se veselite?

Pri potovanju v vesolje smo bili vedno omejeni s tem, kako dobre so naše rakete. Tako kot se po Zemlji nismo mogli premikati hitro, dokler nismo zgradili koles, avtomobilov, tovornjakov, vlakov, letal. Ko sem se rodil, ni še nihče potoval v vesolje, saj so vesoljski poleti v človeški zgodovini še vedno popolna novost. Nedavno pa so se zgodili zelo impresivni napredki v raketni tehnologiji, kot so rakete za večkratno uporabo. Če jih lahko ponovno uporabiš, lahko cena pade za 100-krat, kar razširi meje mogočega.

Orbito lahko začnemo uporabljati za razumevanje vremena, medsebojno komuniciranje prek Starlinkovega omrežja iz vesolja ali pa merjenje našega sveta, razumevanje sprememb, ki se mu dogajajo. Ko postane dovolj cenovno ugodno, pa se ljudje lahko odpravijo tudi na vožnjo po vesolju, tako kot na Zemlji to počnejo s čolni, ladjami ali letali. Zametki vesoljskega turizma se že pojavljajo s prizadevanji podjetij, kot so Virgin Galactic, SpaceX, Blue origin, in nekaterimi kitajskimi podjetji. Luna je le tri dni stran in nismo več daleč od dneva, ko bomo imeli vso potrebno in zanesljivo tehnologijo, da na relativno ekonomičen način potujemo do Lune, krožimo okoli nje in se vrnemo, medtem ko bo pristanek na njej še vedno zelo zahteven.

Površje Lune je v tem trenutku tudi zelo zanimiva priložnost za raziskovanje in izkoriščanje vesolja. Predstavljajte si, da bi na Zemlji pravkar odkrili celino, ki je večja od Afrike, na kateri ni življenja. Kaj bi naredili? Da bi jo lahko geološko raziskovali, naseljevali za ljudi primerne dele in jo napravili za del zemeljskega sistema, tako kot smo to naredili z Antarktiko, Islandijo, Novo Zelandijo. Podobno se bo zgodilo z Luno – ne bo le Zemlja, temveč sistem Zemlja-Luna. To prihaja zelo hitro in zame je to zelo vznemirljivo.

Tehnologijo uporabljamo, da bi spremenili človeške zmogljivosti, da bi odprli popolnoma nove priložnosti za človeško izkušnjo, podjetja, ustvarjanje blaginje. Nekatere stvari, ki jih proizvajamo na Zemlji, so okolju zelo škodljive. Če bi jih lahko proizvajali drugod, kjer ne bi škodile nobenemu življenju, bi bilo to zelo smiselno. Doslej ni bilo ekonomsko izvedljivo, a prihajamo do točke, ko bi lahko bilo. Poleg tega bi lahko na Luni obstajali redki viri, kot so redki elementi. Ko sem se rodil, nihče ni letel v vesolje, zdaj pa smo na točki, ko se bomo preselili na Luno in začeli raziskovati, kako bi lahko izboljšali življenje, kot ga poznamo.

Nedavno je Rusija obeležila 60. obletnico legendarnega poleta Jurija Gagarina v vesolje in 40. obletnico prvega poleta ameriškega raketoplana Space Shuttle. To sta le dva od pomembnih dosežkov v bogati zgodovini raziskav vesolja. Kateri je po vašem mnenju najpomembnejši mejnik v zgodovini raziskav vesolja, ki je spremenil naše razumevanje vesolja ali razumevanje vesoljskih raziskav?

Dolg kontingent zgodnjih odkritij, tehnološkega razvoja in testiranja, razvoj rakete, Sputnik, Gagarinov let, pristanek na Luni, prvi polet Space Shuttla, Mednarodna vesoljska postaja, to so bili velikanski dogodki. Kar prihaja z Luno, z naseljevanjem Lune in sčasoma z Marsom in naselitvijo Marsa, pa je naraven in logičen napredek človeške zgodovine, in menim, da je čudovito živeti v času, ko se vse to dogaja. Iz osebne, antropocentrične perspektive je bil najpomembnejši let Jurija Gagarina.

Tudi pristanek na Luni je imel name, takrat 9-letnega dečka, zelo velik vpliv, saj sem spremljal nekaj, kar je bilo na robu človeške izkušnje. Takrat sem se zavedel, da se nemogoče stvari lahko zgodijo, ko ljudje jasno določijo cilje, se popolnoma spremenijo in zares močno sodelujejo. V moji domišljiji se je takrat odprlo mnogo vrat. Zame je bil pomemben tudi prvi polet Space Shuttla, prav tako ko sem z lastnimi rokami pomagal graditi Mednarodno vesoljsko postajo in ji kasneje poveljeval.

Nasa

NASA

Chris Hadfield je pomagal graditi Mednarodno vesoljsko postajo, kasneje pa ji je tudi poveljeval.

Še preden ste pomagali zgraditi Mednarodno vesoljsko postajo in ji kasneje tudi poveljevali, pa ste leta 1995 na krovu raketoplana Atlantis odpotovali na rusko postajo Mir. To je bil vaš prvi polet v vesolje in ena tehnično najbolj zahtevnih misij na Mir. Kako se ga spominjate?

Biti izbran za astronavta je bilo izjemno težko, praktično moraš spremeniti, kdo si, pridobiti mnogo kvalifikacij. Izbrali so me po tem, ko sem bil dolga leta pilot lovca in preizkusni pilot ter inženir. V hladni vojni sem bil pilot lovca, prestrezal sem sovjetske bombnike, ki so vadili izstreljevanje raket, prestrezal sem njihova oborožena letala, na postaji Mir pa sem z istimi državami, ki so bile prej v vojni, delal nekaj mirnega in kooperativnega.

Menim, da je to zelo dobra stvar in vredna truda. Z mednarodno posadko smo leteli do postaje Mir, kjer sem z veliko robotsko roko Canadarm na vrh raketoplana Atlantis pritrdil nekakšen tunel – priklopni modul – in ga nato priklopili na Mir. Ko smo končali, smo naš raketoplan umaknili, tunel pa pustili tam kot stalni pristajalni priključek na Mir.

Govorim angleško, francosko in rusko – vem, da Mir pomeni mir in hkrati svet, kar je res lepa beseda. V veliko veselje mi je bilo, da sem lahko pomagal graditi to postajo, ki je bila majhna in stara, a najboljša, ki je takrat obstajala. Iz tega smo se veliko naučili – v tehnološkem in geopolitičnem smislu – pa tudi da je mogoče sodelovanje med vsemi temi državami, da bi lahko začeli uspešno graditi Mednarodno vesoljsko postajo. Nobenega projekta na Zemlji o raziskovanju vesolja v zadnjih 30 letih
ne poznam, ki bi vsak dan, 24 ur na dan, imel tako dobro mednarodno sodelovanje in na tako visoki ravni. Srečo sem imel, da sem lahko v vesolje letel trikrat, a to je bil res izjemen prvi polet.

Skupinska fotografija članov dveh posadk na vesoljski postaji Mir po uspešnem priklopu raketoplana Atlantis na rusko vesoljsko postajo.

Maja je minilo osem let od vaše zadnje misije v vesolje. Na tej skoraj šest mesecev dolgi misiji na Mednarodni vesoljski postaji (MVP) ste postali tudi njen poveljnik. V tej vlogi ste bili odgovorni za zagotavljanje varnosti posadke in vesoljske postaje, učinkovitost znanstvenih eksperimentov na krovu … Bi lahko rekli, da je bil to eden najpomembnejših izzivov v vaši karieri?

Nedvomno je bilo to, da poveljujem temu svetovnemu vesoljskemu plovilu, ena največjih odgovornosti v mojem življenju, poleg vzgajanja treh otrok. To odgovornost sem vzel izjemno resno, hkrati pa je bil to zame izjemen privilegij, ker sem o tem dolgo sanjal in pridobival najrazličnejše veščine. Študiral sem vse mogoče, pridobil diplome številnih univerz, letel sem z različnimi tipi letal, bil sem pilot ruskega Sojuza, na Atlantisu sem letel do postaje Mir, na Endeavourju do mednarodne postaje. Po vseh teh pridobljenih veščinah in predajanju znanja drugim so me prosili, da poveljujem Mednarodni vesoljski postaji.

To je bil neverjetno velik izziv, tudi ogromna odgovornost, saj lahko, če narediš le eno napako, ne le ubiješ astronavte in kozmonavte na krovu, temveč narediš nepopravljivo škodo enemu in edinemu vesoljskemu plovilu, ki ga imamo. Bilo je izjemno resno, a hkrati izjemno veliko veselje. Zabavno je biti breztežen šest mesecev in 2.650-krat potovati okoli sveta. Videl sem tisoče sončnih zahodov in vzhodov in dobro spoznal naš planet ter bil del nečesa, kar je veliko večje od mene. Bila je izjemna odgovornost, ni pa bila edina stvar, ki sem jo v življenju naredil.

Kot astronavt na misiji v vesolje ste pripravljeni na vse scenarije, imate leta akumuliranega znanja, najnaprednejšo opremo, pa vendar – ali se je na vaši misiji v vesolje kadarkoli zgodil trenutek, dogodek, proces, karkoli, ko ste si rekli: “Nič me ne bi moglo pripraviti na to.”?

To bi bile za astronavta zelo slabe okoliščine, če te nič ne bi moglo pripraviti na nekaj. Na vesoljskih poletih gre namreč lahko narobe zelo veliko resnih stvari in naloga astronavtov je, da jih vizualiziramo in se nanje pripravimo. Mnogi si predstavljajo, da astronavti telovadimo v fitnes studiu ali letimo z letali. A naša prava naloga je vizualizirati neuspeh – kaj gre lahko narobe, in ko gre narobe, kaj bom ukrenil v zvezi s tem. Stvari gredo namreč narobe ves čas.

Na mojem prvem poletu so odpovedali vsi naši senzorji za merjenje razdalje in pristati smo morali čisto vizualno. Med drugim letom smo izgubili ves nadzor in komunikacijo z Zemljo. Da bi postajo znova oživeli, pa smo morali še enkrat zgraditi računalnike. Na tretjem letu je iz sistema za hlajenje v vesoljsko postajo uhajal amoniak, zato smo morali, da bi ustavili puščanje vesoljske postaje, narediti zasilni vesoljski sprehod. Med svojim prvim vesoljskim sprehodom pa sem celo začasno oslepel zaredi zastrupitve z obleko.

Slabe stvari se dogajajo, tako kot pandemije, a nas ne smejo presenetiti. Pandemije obstajajo, odkar obstajajo ljudje, in zgodile se bodo ponovno. Pravo vprašanje je, ali si prepoznal, da bodo stvari šle narobe, in ali si izkoristil prosti čas, da se nanje pripraviš. To sem počel za mnoge stvari v svojem življenju – v prostem času sem se pripravljal na neizogibnost težav. O tem govorim tudi v svoji prvi knjigi Astronauts guide to life on Earth, saj menim, da so lekcije, ki se jih naučimo, da bi lahko naredil nekaj tako kompleksnega, kot je vesoljski polet, neposredno aplikativne na običajno življenje, le razmišljati moramo o njih in jih vključiti v vsakdan.

Katere pa so druge najpomembnejše lekcije za življenje na Zemlji, ki ste se jih naučili v svoji dolgoletni astronavtski karieri?

Naučil sem se, da se bo neka skupina ljudi vedno vedla v skladu z omejitvami okolja, da sta največji omejitvi lasten pogum in domišljija in da vidimo le tisto, kar pričakujemo. Če želimo izboljšati stvari, potrebujemo spremembe, ki pa niso vedno lahke. Zadnja stvar pa je, da smo pogosto zakopani v svoja življenja, osredotočeni na podrobnosti in le čakamo na neki oddaljeni dogodek, ki bi prinesel nekaj sprostitve.

Če ne uživaš v tem, kar počneš, če ne poiščeš stvari, v katerih uživaš, in če računaš le na majhne, izpolnjujoče trenutke, življenja ne boš užival. 20 let in pol sem trdo delal na Zemlji, ne da bi zagotovo vedel, ali bom kdaj lahko letel v vesolju. Že na začetku sem vedel, da bo zame bolje, če uživam na vsaki točki, vseh 21 let, ne le šest mesecev, sicer bo moje življenje grozno in ga bom sovražil. Uživajte svoje življenje, ne čakajte na druge, da vam to povedo, iščite majhne, očarljive stvari, ki se dogajajo vsak dan, tudi sredi vseh obremenitev poiščite srečo v spokojnosti. Ne zaljubite se v preteklost, temveč imejte radi, kar se dogaja danes in jutri, poiščite načine, da vas navduši, zabava in izpolnjuje.

Kje pa ste vi našli srečo in spokojnost na vesoljski postaji? Ste jo našli v glasbi? Vemo, da ste na vesoljski postaji posneli glasbeni album in viralni YouTubov video, ki si ga je do danes ogledalo že skoraj 50 milijonov ljudi, vzbudil pa je celo pozornost danes že pokojne glasbene legende Davida Bowieja.

Vsak dan sem našel srečo na vesoljski postaji, saj si vendar breztežen, kar je tako, kot bi ti nekdo dal super moči, lahko letiš. To je neverjetno zabavno, kadarkoli hočeš, lahko preprosto poletiš skozi sobo, nikoli ti ni treba dvigniti stvari, držati glave pokonci, to je čarovnija. Spokojnost in občutek miline pa lahko začutiš, ko breztežno lebdiš pred ogromnimi okni vesoljske postaje, vidiš svet, ko drviš čez Kanado v desetih minutah in v petih minutah prečkaš celo Evropo, pod tabo pa so vsa človeška zgodovina, geografija, geologija.

Na postaji smo delali približno 18 ur na dan, od tiste male količine časa, ki smo ga imeli na voljo za spanje, pa sem vedno poskušal utrgati še kakšno uro za fotografiranje, lebdenje ob oknu ali pisanje, pisanje glasbe ali igranje pesmi, ki jih imam rad. Glasbenik sem bil namreč vse življenje, pišem glasbo, sodeloval in igral sem z mnogimi glasbeniki, na vesoljskih plovilih pa so bili od nekdaj glasbeni instrumenti. Že ko sem bil na postaji Mir, je bila tam stara sovjetska kitara iz Sankt Peterburga, kitara je tudi na Mednarodni vesoljski postaji, saj je glasba izjemno pomemben del duševnega zdravja. Psihiater jo je postavil tja kot del opreme za psihološko podporo, vsak dan jo nekdo igra.

Sam sem na vesoljski postaji napisal kup pesmi in posnel cel album Space Sessions: Songs From a Tin Can. Prav imate, posnel sem tudi priredbo skladbe Davida Bowieja, ki jo je na družbenih omrežjih videlo na milijone ljudi, tudi Bowieju je bila všeč. Dejal je, da je to najganljivejša različica njegove skladbe, ki jo je kdorkoli posnel. To je bil zelo velik kompliment. Kasneje sem šel tudi na turnejo z njegovo skupino.

Glasba je res čudovit način komuniciranja z drugimi. Na vesoljski postaji smo ob vseh praznikih, lepih trenutkih in praznovanjih vzeli kitaro, si jo podajali in igrali skladbe, ki smo jih vsi poznali. Tako da sta na vesoljski postaji prisotni vedrina in sreča, breztežnost je samo še dodatno veselje.

Po koncu vaše misije v vesolje leta 2013 ste se odločili za upokojitev od astronavtske kariere. Posvetili ste se govorništvu, nastopom, igranju, izobraževanju, pisanju. Kaj pa vas ta trenutek najbolj zaposluje?

Potem ko sem se kot astronavt upokojil, sem naredil veliko stvari. Vodim inkubator za vesoljsko tehnologijo Creative Destruction Lab, v katerem se razvijajo vesoljske ideje, ki jih poskušamo spremeniti v uspešna podjetja. Program vodimo na različnih univerzah in raziskovalnih centrih po svetu. Sem tudi predsednik sveta ustanoviteljev Open Lunar Foundation, neprofitne organizacije, ki si prizadeva za mirno, kooperativno poselitev Lune. V okviru organizacije razmišljamo o zakonih, ki bi jim morali slediti, ko naseljujemo druge planete.

Trenutno so namreč dokumenti, sprejeti v Združenih narodih, precej zastareli in niso dovolj podrobni. Imamo le Pogodbo o vesolju, ki je v veljavo stopila oktobra 1967. Če bomo v vesolju živeli, moramo razmisliti, čigavim zakonom bomo sledili in kakšne so naše lastniške pravice na Luni, kaj bomo storili. Ne smemo le ponavljati napake iz preteklosti, temveč izkoristiti novo priložnost.

Poleg tega predavam in se pogovarjam z ljudmi po vsem svetu, tako kot danes z vami. Igram veliko glasbe, pišem skladbe in knjige. Napisal sem tri knjige, ki so bile na vrhu lestvice najbolj prodajanih knjig New York Timesa, v kratkem pa bo izšla že četrta – Appolo Murders – moj prvi triler roman, ki že dobiva krasne prve kritike. Delam tudi s številnimi podjetji, svetujem podjetjema Space X in Virgin Galactic, sodelujem s podjetjema Momentus in Astrolab, učim tudi na Univerzi v Waterlooju, vodim TV-oddaje, sodeloval sem pri seriji oddaj na BBC in National Geographicu.

Vedno poskušam ostati aktiven. Zame je to čudovito – pogledam, česa še nisem storil in me zanima, in potem poskušam biti najboljši v tem. Vsi dobimo enako število ur v dnevu, pravo vprašanje pa je, kaj z njimi narediš, kaj te na koncu dneva izpolnjuje in osrečuje in ali lahko združiš aktivnosti, s katerimi plačaš račune, s tistimi, o katerih sanjaš in jih želiš delati. Zelo se trudim, da se ti področji prečita, kolikor je mogoče.

Omenili ste, da ste pravkar končali svojo četrto knjigo, svoj prvi roman, fikcijski triler, ki se odvija med hladno vojno in tekmo za vesolje, ki se je začela z izstrelitvijo sovjetskega Sputnika, nadaljevala z Gagarinom, prvim človekom v vesolju, in končala z zmagovitim pristankom ZDA na Luni. Ne moremo zanikati, da so bili to izjemni znanstveni in tehnološki dosežki, a zdi se, da je tekma za vesolje vedno bila predvsem politična – šlo je za moč in prestiž. Koliko se je po vašem mnenju spremenilo od hladne vojne in tekme za vesolje?

Ljudje so le ljudje, to velja za astronavte, politike, inženirje, vsi imamo svoje slabosti in prednosti. Ko želite narediti nekaj, kar je komplicirano in drago, bo politika vedno vpletena. To velja za vse, vključno z gradnjo piramid in vesoljske polete. Vse, kar je bilo v zgodovini vredno, je bilo komplicirano, politično, tvegano in je zahtevalo kompromise. Kadar je nekaj tvegano in drago, postane dejavnost narodov, saj nihče drug tega ni pripravljen narediti. V teh okoliščinah se odvija zgodba moje knjige – leto 1973, konec hladne vojne, konec programa Apolo, Nixon je tik pred odstopom zaradi afere Watergate, vietnamska vojna se bliža koncu, pravice žensk pa se prvič vpisujejo v zakone – to je bil res turbulenten čas.

Zelo zabavno je bilo reflektirati to obdobje in vse to sestaviti v nekaj, kar bi se povsem mogoče lahko zgodilo s sovjetskim in ameriškim vesoljskim programom. Zame je to drug način gledanja na vesoljske polete in lastno izkušnjo. Nobenega drugega avtorja na svetu ni, ki bi lahko napisal to knjigo, ker sem se sam dejansko sprehajal po vesolju, poveljeval Mednarodni vesoljski postaji, živel v vesolju pol leta in bil astronavt 21 let, vse to me je postavilo v privilegiran položaj. Več kot pol likov in 95 odstotkov vsega, kar je v knjigi, je resnično.

Kje smo sedaj v zgodovini? Če imate nekaj, kar želite poslati v vesolje, kot sta majhen eksperiment ali majhna kamera, lahko to ob upoštevanju varnostnih in državnih predpisov naredite sami, prek dogovora s podjetjem, brez vpletenosti vlad. Popolnoma smo privatizirali vesoljske polete, kar mislim, da je dobro.

Veliko dela in truda je bilo vloženega, da vzpostavimo strukture, ki omogočajo obstoj vesoljskih poletov, a zato imamo sedaj telekomunikacije, GPS in druge stvari, kar je dobro, tako mora biti. Konec letošnjega leta bo skupina štirih ljudi, ki niso Roscosmos (Ruska vesoljska agencija, op. a.), ki niso Evropska vesoljska agencija ali Nasa – so štirje zasebni posamezniki, ki bodo s Space X-ovim vesoljskim plovilom poleteli v vesolje – okoli Zemlje krožila tri ali štiri dni in se vrnila popolnoma sama, brez Nase ali koga drugega. To je nekaj popolnoma novega. Ne potrebujejo astronavtov, da bi bilo to mogoče.

Zame je zelo vznemirljivo, da ta raven privatizacije vesoljskih poletov prihaja. Sčasoma bodo vesoljski poleti prav taki kot letalska industrija – odločil se boš, da boš nekam letel, kupil boš vozovnico ali plačal nekomu, da tvoje stvari odpelje na neki drugi kraj. Na ta način že deluje veliko stvari, sčasoma pa bo to veljalo tudi za ljudi v vesolju. Le razvijati moramo tehnologijo. To je zame velik napredek od obdobja vesoljske tekme in zgodnjega razvoja, ki je tehnologije potisnil do točke, na kateri smo danes, ko samo še pospešujemo v smer novih možnosti za cenejše, varnejše in s tem veliko dostopnejše vesoljske polete.

Vsa ta podjetja, ki jih omenjate, v vesolju iščejo priložnosti za lastne, predvsem ekonomske interese ter spodbijajo tradicionalni model centralizirane, državno usmerjene dejavnosti v vesolju. Ali se vam ne zdi, da bi morali biti pri privatizaciji vesolja previdni, da to ne bi postalo le podaljšek političnoekonomske ureditve na Zemlji, da se ne bi izkoriščalo vesolja v zasebne namene? Menite, da kot človeštvo premoremo dovolj razuma in etike, da lahko preprečimo izgubo vrednot, zaradi katerih je raziskovanje vesolja tako pomembno?

Tudi vlade tega niso naredile perfektno. Nekatere države so v vesolje izstrelile protisatelitsko orožje, zaradi katerega je v vesolju polno najrazličnejših odpadkov, na zunanjosti zgodnjih sovjetskih vesoljskih postaj je bilo avtomatsko orožje, Američani pa so gradili vohunske vesoljske postaje, vse to so naredile vlade. Države niso popolne, niso sakrosantske, niso zavezane le mirnim in raziskovalnim ciljem, v privatizaciji pa ni nič inherentno slabega, potrebujemo le dober regulatorni sistem.

Ker ljudje niso popolni, a si vseeno želimo, da civilizacija prosperira, imamo ceste z znaki na njih, v avtih pa zračne blazine, imamo zapore in policijo. Vesolje je povsem enako, zgraditi moramo le še podobno regulatorno okolje, kot ga imamo na Zemlji. V vesolju in vesoljskih poletih ni nič čarobnega, je le podaljšek tega, kar smo že naredili povsod drugod.

Ne smemo dovoliti, da vesolje postane divji nenadzorovani zahod.  Razmisliti moramo, kaj je dobro za trajnostno človeštvo, za zdravje našega planeta in stvari onkraj tega. Sprejemati moramo dobre odločitve in graditi organizacijske strukture, ki bodo to zaščitile. Tudi prizadevanja Kitajske, Evropske vesoljske agencije, Japonske vesoljske agencije, Združenih arabskih emiratov, Nase in Kanadske vesoljske agencije gredo v to smer. To moramo narediti. Sistem bo vedno nepopoln, a kaj drugega nam preostane – narediti nič, zavleči se v luknjo in računati na to, da se bodo stvari same od sebe razvile? Potrebujemo drznost, samozavest, pogum, nato pa sodelovanje, vizijo, potrpežljivost in medsebojno povezanost. To so naravni temelji vseh civilizacij in to potrebujemo tudi pri vesoljskih poletih in na tej točki v zgodovini smo.

Astronavti pogosto govorijo o nekakšnem razodetju, ki ga doživijo, ko iz vesolja zrejo v majhno modro piko, ki je njihov dom. Tudi sami ste v intervjujih večkrat omenili, da vam je izkušnja z Mednarodne vesoljske postaje pomagala bolje razumeti neizmernost obstoja Zemlje. Menite, da vsa ta bogata zgodovina vesoljskih raziskav in osvajanj človeštvo bogati in pripomore, da postajamo bolj modri, da se bolj zavedamo vseh napak, ki smo jih kot človeštvo v zgodovini naredili, od vojn, lakote do izčrpavanja našega planeta?

Na krovu vesoljske postaje gremo okoli sveta v 90 minutah. Pomislite, kaj ste naredili v zadnjih 90 minutah? Če lahko svet obkrožimo v le 90 minutah, ni ravno velik. Gre za majhno kroglo, majhen moder dragulj v središču zelo neprijazne večnosti brezizrazne praznine vesolja. Perspektiva z vesoljskega plovila pokaže pravo naravo sveta.

Če svoje celotno življenje preživite v Ljubljani, si je zelo težko predstavljati preostanek sveta, in skoraj nemogoče je imeti občutek odgovornosti za preostali svet. Tvoje življenje je določena ulica, mesto, morda država ali celina, vse ostalo pa je namišljeno, ni tvoj problem. Kako dosežemo to spremembo miselnosti ljudi, da bodo sprejemali globalne odločitve? Mislim, da več ljudi kot jih lahko neposredno vidi svet, bolje nam bo.

Potrebujemo občutek lastništva, skrbništva in osebne odgovornosti do planeta in razumevanje, da smo skupaj na vesoljski ladji, ki ima omejeno količino virov, kisika, vode. Razmisliti moramo, katere odločitve bodo to prepoznale in kako lahko zagotovimo svet, ki daje našim otrokom vsaj toliko, če ne več priložnosti, kot smo jih imeli mi. To je perspektiva, ki jo dobiš z vesoljskega plovila, ko se vračaš in vidiš pod sabo cel svet. Vedno bodo obstajali sebični, ozkogledi, provincialni ljudje, a kolektivno moramo premakniti njihov pogled, in vesolje nam pri tem pomaga – z zbiranjem podatkov z vseh vesoljskih plovil in fizičnim opazovanjem. To moramo vključiti v našo kulturo, v osebne in poslovne odločitve, ki jih sprejemamo.

Sodelujem s številnimi podjetji, ki poskušajo prav to – preučiti težave, s katerimi se spopadamo, uporabiti vse znanje in najnovejše tehnologije, da bi v prihodnosti lahko skupaj sprejemali boljše odločitve. To nujno potrebujemo, to mora biti naša prioriteta.

Zaradi izkušnje potovanja v vesolje in kroženja okoli Zemlje na svet gledam veliko bolj realistično, veliko bolj se ga zavedam in sem veliko bolj optimističen o njegovi odpornosti. Na Zemljo sem se vrnil s prenovljeno odločnostjo in optimizmom, da poskušam biti del sprememb na bolje. To je nekaj, kar lahko naredi vsak od nas. Vesoljski poleti so zelo zabavni, so tudi velik izziv, hkrati pa so absolutno nujna perspektiva za prihodnost človeštva.