Nace Junkar je bil več kot 33 let zaposlen v ljubljanski operi, znan pa je tudi kot pevec zabavne glasbe in dvakratni zmagovalec Melodij morja in sonca. Pred več kot 20 leti je zbolel za depresijo, bil pa je eden prvih znanih Slovencev, ki je o tem tudi javno spregovoril. Za njim je šest hospitalizacij, zdravljenje z antidepresivi in dolga leta boja za destigmatizacijo dejstva, da je "včasih ranjena tudi naša duša".
Po podatkih ministrstva za zdravje se je leta 2022 prvič zgodilo, da je število izgubljenih delovnih dni zaradi težav v duševnem zdravju večje od bolniške odsotnosti zaradi onkoloških obolenj. A kljub številkam, ki kažejo na to, koliko ljudi med nami je v stiski zaradi težav z duševnim zdravjem, stigma še vedno igra nezanemarljivo vlogo pri boju vsakega posameznika.
Ne samo, da težave v duševnem zdravju predstavljajo veliko družbeno in ekonomsko breme, temveč osebi, ki trpi, tudi otežijo vsakdanje življenje in vključevanje v družbo. Prav o tej družbeni izključenosti je tekla beseda na okrogli mizi v prostorih ZRC SAZU pred svetovnim dnevom zdravja, ki ga Svetovna zdravstvena organizacija obeležuje vsako leto 7. aprila.
Okrogla miza je potekala v okviru programa OMRA – to je program, katerega poglavitni cilj je seznaniti prebivalstvo s tem, kaj je duševno zdravje, kako se spoprijeti z motnjami razpoloženja in kako jih obvladovati. Na okrogli mizi je med drugim sodeloval Nace Junkar, operni pevec, pevec zabavne glasbe in pedagog solopetja, gotovo eden prvih znanih Slovencev, ki je spregovoril o depresiji že kmalu po začetku zdravljenja pred več kot 20 leti.
Z njim smo se pred svetovnim dnevom zdravja med drugim pogovarjali, kako zelo depresija prevzame posameznikovo življenje, kaj mu je prineslo zdravljenje z antidepresivi, kje smo danes s stigmo in o tem, kako terapevtsko lahko deluje glasba.
Kako se je depresija priplazila v vaše življenje in kako ste vedeli, za kaj gre? Ste slabemu počutju znali dati ime?
Zametki moje depresije segajo v leto 2001. Takrat sem nekaj pisal in v ozadju se je vrtela Mahlerjeva glasba (glasba avstrijskega skladatelja Gustava Mahlerja, op. a.). Ulile so se mi solze, ne da bi bil za to kakšen poseben vzrok, vsaj ne zavestno. Strašansko hudo mi je bilo. Leto zatem pa se je končala moja dolgoletna, 12-letna ljubezen. V zavesti sploh nisem imel misli, da se vsaka zveza lahko konča, mislil sem, da bo trajala do smrti.
Istega leta je oče neozdravljivo zbolel, junija je umrl, v meni pa se je pojavilo občutenje, ki ga do takrat nisem poznal. Niti na misel mi ni prišlo, da bi lahko bil depresiven, internet še ni bil tako razvit. Obenem so me zdravili zaradi hude alergije na cvetni prah. Potem pa mi je prijateljica, ki je sicer psihiatrinja, rekla: “Poglej, ti imaš depresijo.” Torej je nisem prepoznal sam, nekdo je moral to ozavestiti namesto mene.
Zaradi hudega izkašljevanja sem bil tri dni hospitaliziran tudi na Golniku, zanimivo je, da se je moja psihična bolečina pretvorila v telesno.
Zboleli ste pred več kot 20 leti. Kakšen premik ste opazili pri tem, koliko se o depresiji v javnosti govori danes glede na to, kako je bilo takrat za vas?
Ko sem zbolel, sem poznal besedo depresija, nisem pa vedel, kaj to je. Absolutno ne. Potem pa sem z leti opazil, da se o tem vedno več govori. Na začetku nisem želel nikamor, pomembno mi je bilo samo zdravje. Potem pa sem čez nekaj let spregovoril o tem in mi ni bilo nič nerodno. Mi je pa Desa Muck v koprskem gledališču na neki premieri že pred mnogo leti rekla, da je ona že pred mano opozarjala na depresijo, pa ni bilo nobenega odziva.
Ste se kdaj zaradi depresije počutili izključenega iz družbe, ste morda signale nerazumevanja dobivali od okolice?
Najprej sem se sam izoliral. Samo tema in ožji krog prijateljev in prijateljic. Pa še tega nisem zmogel, glavoboli, ne veš, kaj ti je. Potem sem dobil antidepresive, jih jemal mesec in pol, in z mano je bilo vse v redu. Začel sem nastopati, res sem se dobro počutil, ne da bi želel koga goljufati. Potem pa me je doletela “kazen” in postalo je tako hudo, da sem moral biti hospitaliziran. Med letoma 2003 in 2007 je bila hospitalizacija potrebna šestkrat. Zaposlen sem bil v ljubljanski operi, prvič sodelavci še niso vedeli, kje sem, potem pa že. A obiskat me je prišlo le nekaj službenih kolegov in kolegic ter le nekaj prijateljev in prijateljic. Ko se zdraviš in ljudje to vedo, jih ni blizu.
Ali to pripisujete stigmi, ki se še vedno drži duševnih bolezni?
Barbara Drnač je takrat imela oddajo na Kanalu A, E+, bil sem njen gost. Zaradi antidepresivov sem se zredil za 30 kilogramov in neki mladi novinar mi je v oddaji rekel, da so me navajeni z manj kilogrami. Ni vedel niti, da sem bil bolan. Odgovoril sem, da človek včasih pač potrebuje zdravnika, in vprašal me je, katerega. Povedal sem, da psihiatra. Nisem omenil besede depresija, a so vseeno imeli toliko klicev, da so čez dva dni pripravili oddajo o depresiji in uporabili ta izsek iz mojega pogovora.
Starši nekega najstnika, ki se je prav tako zdravil, so mi potem rekli, da se zdaj, ko sem spregovoril, ne bojijo več toliko te stigme. Tega, da bi bil ožigosan. S tem imam sam zelo slabo izkušnjo, enkrat sem klical taksi službo, večkrat, ker se niso javili. Ko so se oglasili, je ženska rekla: “Bolnica Polje, prosim.” Toliko intervjujev na to temo sem dal, pa je to še vedno prisotno med ljudmi …
Čez nekaj let smo prispevek o depresiji snemali za Tednik in mene so posneli doma za klavirjem, neko dekle, ki je bilo na kliniki, pa v hrbet. Jo pa po svoje razumem – morda bi v manjšem kraju iskala službo in bi direktor nekega zasebnega podjetja rekel: “Te pa ne bomo vzeli, se je zdravila tam pa tam.” Vsaka regija ima kraj, ki se ga drži določen sloves – v Ljubljani imamo Polje, na Celjskem Vojnik, takoj ko pa na primer na Primorskem rečeš, da si bil v Idriji, je to grozno.
Kakšna je bila vaša izkušnja s hospitalizacijo?
Tam se moraš razgaliti, sicer zdravljenje nima smisla. Povedati moraš vse. A sprva je bilo res hudo, nisem mogel niti premakniti figurice v igri človek ne jezi se. Tri dni sem samo hodil gor in dol. Zdravila so bila zelo močna, v operi sem si vedno težje zapomnil besedila. Kasneje sem se zaradi tega moral upokojiti. Besedil si nisem več zapomnil, glasbo pa.
Ko enkrat na zdravljenju začneš govoriti v skupini, ti včasih en stavek ene osebe da misliti. Spomnim se stavka neke Makedonke, bila je čistilka, ki je sprožil to, da sem začel razmišljati o nečem iz svojega življenja.
Če pustimo na strani zdravila, brez katerih včasih, kot ste dejali, žal ne gre, kaj je vaš recept za obvladovanje depresije?
Meni zelo pomaga pogovor. Če se spomnite, sem vas povabil na kavo, tudi snemalca zdaj vabim (nasmeh). To imam zelo rad. Pa da nekdo, ki pride na obisk, s sabo na ključku prinese glasbo, ki jo rad posluša. Najtežje mi je gotovo pozimi. Vzponi in padci so kot pri vsakem človeku, lahko dam primerjavo z glasom – zbudiš se lahko s takšnim, da bi premikal gore, kakšen dan pa je tako čuden. Potem pa se z nekim človekom prijetno zaklepetaš in na vse pozabiš.
Šport prav tako veliko reši. Žal imam po boreliozi težave s hrbtenico, se pa veliko sprehajam. Morje mi da ogromno, to je neka stvar, ki je neskončna, tudi razgled na Dolenjskem nad Kostanjevico, kjer imam hiško … čudovito.
Kako ste preživeli obdobje pandemije, ko smo bili vsi izolirani in je bilo tega osebnega stika veliko manj?
Kar čudno je bilo. V dnevni sobi sem s telefonom posnel kakšno skladbo, potem pa sem nekega dne tukaj v Ljubljani, kjer živim v vrstni hiši, šel na balkon z zvočnikom in začel peti. Vsi so hodili na okna, zvok se je odbijal med hišami. Nato sem to počel vsak dan. Najprej nisem vedel, ali bo ljudem prav ali ne, a sem videl, da so tega željni. To me je nekako reševalo. In dolgi sprehodi.
Glasba je praktično največji del vašega življenja. Ste kdaj na kaki točki zaradi depresije izgubili stik z glasbo?
Ne boste verjeli, pravijo, da sem prej pel kot govoril. A ko sem zbolel, mi ni bilo do ničesar. V tistem obdobju me ni čisto nič reševalo, do petja in intervjujev mi ni bilo.
Se pa spomnim muzikoterapije med hospitalizacijo … Podaril sem jim dva svoja CD, sam sem prevedel pesem Non pensare a me v Ne oziraj se. Optimistična pesem, gremo naprej. Premaknila me je. Gospa, ki je vodila terapijo, je rekla: “Veste, smo vas hoteli malo dvigniti.” Pa so me res.
In še en spomin z muzikoterapije. Ne znam francosko, tudi marsikdo tam ni znal, pa so predvajali pesem Edith Piaf – Non, Je ne regrette rien. Ne razumem besedila, ampak njena izraznost petja … Vsi smo jokali.
DEPRESIJA je motnja razpoloženja, ki nastane zaradi začasno slabšega delovanja serotoninskega, včasih pa tudi noradrenalinskega in dopaminskega nevrotransmiterskega sistema v možganih. Kaže se s simptomi, kot so bolezenska žalost, potrtost, nezmožnost, da se oseba razveseli, kot obupavanje, negativne misli o sebi, svetu, preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Prisotne so nespečnost, utrujenost, nemoč, jokavost. Navedeni simptomi trajajo najmanj 14 dni.
V okviru Centra za izvenbolnišnično psihiatrijo v Ljubljani deluje urgentna psihiatrična ambulanta. Pomembno je vedeti, da napotnica tam ni pogoj za obravnavo. Namen ambulante je hitra ocena psihičnega stanja, začetno svetovanje in uvedba (ali prilagoditev) zdravil ter usmeritev pacienta v nadaljnjo obravnavo. V besedah Naceta Junkarja: “Tja lahko prideš poiskat zavetje. Že samo, da vem, da to obstaja, da se tja lahko zatečem, mi je v pomoč.”
Če v duševni stiski samopomoč in pogovor z bližnjimi ne zadostujeta več, je ključno, da poiščemo pomoč strokovnjakov. Več kontaktov lahko najdete na tej povezavi.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje