Menu Item
Intervju z ministrico za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Ireno Šinko o zmanjšanju porabe mesa, (ne)nadomestljivosti živinoreje in o tem, na kateri točki bi zagrozila z odstopom. Tudi o priložnostih in omejitvah samooskrbe, omejenih možnostih zmanjševanja porabe pesticidov in o izboljšanju označevanja porekla mesa – podprla bi tudi označevanje mesa glede na to, v kakšnih razmerah so bile rejene živali.
Ministrica Irena Šinko je doma iz Šalovcev na skrajnem severovzhodu Slovenije. Kmetijsko ministrstvo je v tem mandatu prekmurska domena. Poleg ministrice od tam izhajajo tudi vodja njenega kabineta ter oba državna sekretarja.
Ima dve diplomi, z ljubljanske biotehniške fakultete in mariborske pravne fakultete. Njena najbolj vidna funkcija do zdaj je bila vodenje državnega Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov med letoma 2010 in 2018. Iz medijskih zapisov ob imenovanju vlade sicer izhaja, da ni bila prva izbira premierja Goloba za položaj kmetijske ministrice.
V intervjuju ni bila ravno zgovorna, njeni odgovori so bili večinoma precej skopi.
Premier Golob je z vztrajnim izpostavljanjem potrebe po zmanjšanju uživanja mesa povzročil pravi vihar v javnosti, kmetje so na okopih. Ali se strinjate, da bi bilo koristno, če bi v Sloveniji pojedli manj mesa?
To je stvar prehranjevalnih navad potrošnikov. Menim, da je treba ljudem prepustiti, da sami odločajo o svojem načinu prehranjevanja. Verjetno mesa res ni treba jesti vsak dan, tega verjetno večina tudi danes ne počne, a to je stvar vsakega posameznika.
Vseeno me zanima, ali menite, da bi bilo zmanjšanje porabe mesa koristno.
Verjetno je smiselno, da gredo prehranske smernice v Sloveniji v smeri zmanjšanja porabe mesa, je pa treba potrošnikom to predstaviti na ustrezen način.
Ali imate sami kakšne zadržke pri uživanju mesa?
Nimam zadržkov glede uživanja ničesar.
PREBERITE ŠE: Zakaj bi morali jesti manj mesa
V svoji predstavitvi v državnem zboru ste dejali, da jeste samo slovensko meso.
To je res.
Torej imate zadržke pri uživanju uvoženega mesa?
Res je, da jem samo slovensko meso, in to izključno lokalno pridelano. Menim, da so slovensko meso in ostali kmetijski proizvodi kakovostni, zdravi in zaupanja vredni, zato kot lokalpatriot kupujem lokalne proizvode.
Kaj za vas pomeni lokalno pridelano?
Iz Prekmurja.
Koliko besede ste imeli pri ustanavljanju Strateškega sveta za prehrano pri premierju Golobu?
S premierjem smo se uskladili, da bosta v strateškem svetu sedela tudi predstavnika kmetijske in živilske stroke. V zvezi s tem smo se vse dogovorili.
To se je dogajalo naknadno. Zanima me, koliko besede ste imeli pri ustanavljanju?
Predsednik vlade ima svoje pristojnosti in v okviru njih lahko ustanovi strateški svet in si po svoji presoji izbere sodelavce.
Ste vedeli za njegove načrte? Se je posvetoval z vami?
Seveda smo vedeli, na predhodni seji vlade smo na predlog kmetijskega ministrstva tudi imenovali nacionalno koordinatorko za prehrano (dr. Natašo Fidler Mis s Pediatrične klinike, ki predseduje Strateškemu svetu za prehrano, op. a. ).
Zakaj sta bila predstavnika kmetijstva in živilstva v svet imenovana šele naknadno?
Iz preprostega razloga, strateški svet je živi organ in smo se naknadno dogovorili, da ga razširimo. Treba je povedati, da je v strateškem svetu kmetijstvo že od vsega začetka zastopala naša državna sekretarka.
Zakaj pa ste se potem odločili za naknadno razširitev sestave? Zaradi kritičnega odziva javnosti?
Niti slučajno. Samo zato, da je strateški svet bolj uravnotežen.
Ampak na začetku se vam uravnoteženost sestave ni zdela problematična?
Zavedali smo se, da bo že naša državna sekretarka močna zastopnica kmetijstva. Z dodatnimi predstavniki pa je svet še toliko bolj uravnotežen.
Ga razumete kot obvod vašega ministrstva, kot nezaupnico?
Ustanovitev sveta se mi zdi zelo pozitivna, ker je to spodbudilo razpravo o prehrani, s tem pa posredno tudi o kmetijstvu, kajti kmetijstvo nam prideluje hrano. S tem je bilo kmetijstvo postavljeno na vrh političnih prioritet, kar je zelo pozitivno.
Dejstvo je, da imamo v Sloveniji prostrana hribovita območja, na katerih druga kmetijska pridelava kot živinoreja na pašnikih ni ekonomična. A hkrati imamo tudi veliko živinorejskih kmetij v ravninskem svetu, kjer živinoreja neposredno konkurira rastlinski pridelavi. Več kot polovica vseh njivskih površin v Sloveniji je namenjena pridelavi krme. Ali se strinjate, da bi bilo treba več njivskih površin nameniti pridelavi hrane neposredno za ljudi?
Sprememba se ne more zgoditi čez noč. Vsekakor bo treba z vsemi spodbudami, z ukrepi, ki bodo na razpolago, stvari nekako uravnotežiti tako, da bomo tam, kjer obstajajo pogoji, pridelali več zelenjave, mogoče več sadja in vrtnin, živinorejo pa spodbujali tam, kjer imamo travnati svet, ki ga drugače ne moremo izkoristiti. Vemo, da travinja, ki predstavlja 58 odstotkov kmetijskih zemljišč v državi, ne bo izkoriščal nihče drug kot prežvekovalci.
PREBERITE ŠE: Krave niso krive?
Torej podpirate umikanje živinoreje z ravninskih predelov?
Treba je preučiti, ali imamo morda dovolj površin, da lahko rastlinsko proizvodnjo povečamo tudi brez zmanjševanja obsega živinoreje. Ni treba vsega storiti naenkrat, temveč postopno. Mi lahko danes načrtujemo ukrepe za naslednje strateško obdobje, na kakšen način bomo razvijali živinorejo in celotno kmetijstvo v Sloveniji.
Ali lahko pričakujemo, da bodo že kmetijske spodbude v okviru skupne kmetijske politike 2023–2027 bolj usmerjene v rastlinsko pridelavo?
V tem strateškem obdobju bomo pozornost namenili povečanju samooskrbe na področjih, na katerih smo močno uvozno odvisni.
Katere so po vašem mnenju najbolj kritične kulture?
Zelo pomembno je, da v Sloveniji pridelamo dovolj žitaric, za kar imamo tudi pogoje. Zelo pomembna je tudi pridelava krompirja, za kar imamo idealne pogoje, ravno tako imamo pogoje za pridelavo zelenjave.
V predstavitvi v državnem zboru ste dejali, da “si moramo jasno in glasno povedati, da na vseh področjih verjetno ne bomo nikoli stoodstotno samooskrbni”.
Določenih proizvodov, določenih rastlin v Sloveniji vsekakor ne moremo proizvesti toliko, da bi zadostili vsem potrebam. S tem se moramo sprijazniti. Zato pa imamo evropski trg.
Kaj pa je po vašem mnenju dosegljivo? Na katerih področjih bomo ostali najbolj uvozno odvisni, na katerih področjih lahko stanje samooskrbe najbolj izboljšamo?
Pri krompirju smo nekoč že bili samooskrbni. Če se torej spet usmerimo v povečano proizvodnjo krompirja, lahko spet dosežemo samooskrbo. Enako tudi pri nekaterih drugih vrtninah. Vendar pa je treba zagotoviti pogoje za pridelavo. Za uvajanje večje proizvodnje vrtnin bo treba urediti namakanje, postaviti bo treba tudi več rastlinjakov, če dejansko želimo imeti celoletno oskrbo. Pomembno je vedeti, da imamo v sezonskem času dovolj oziroma precej zelenjave, primanjkuje pa nam je v zimskem času.
Ali pri prizadevanjih premierja Goloba po zmanjšanju porabe mesa obstaja meja, pri kateri bi vi zagrozili z odstopom?
Vsekakor sem prepričana, da moramo v Sloveniji ohranjati živinorejo, in za to se bom borila.
Za kaj točno?
Vsekakor je pomembno, da živinorejo ohranimo na območjih, ki jih lahko izkoristijo samo prežvekovalci. Ravno tako pa potrebujemo tudi prašičerejo in perutninarstvo.
V Sloveniji obstajajo številne kmetije, ki praktično ne pridelujejo izdelkov za trg, njihov glavni prihodek pa predstavljajo subvencije. Ali je z vidika smotrne porabe javnega denarja izplačevanje subvencij za kmetije brez omembe vredne tržne pridelave, zgolj za ohranjanje podeželske krajine, smiselno?
Pomembno je, da vemo, kaj v Sloveniji želimo. V strateški načrt razvoja kmetijstva smo zapisali, da želimo imeti kmetijsko proizvodnjo na vseh površinah in na vseh področjih. Že danes imamo tržno usmerjene kmetije, ki so zelo produktivne, zelo konkurenčne, in pa kmetije, ki so manj tržno usmerjene. Te kmetije moramo vseeno ohraniti, da ohranjamo podobo kulturne krajine in poseljenost podeželja. Brez poseljenega podeželja se težko gremo turizem in druge dejavnosti. S socialnega vidika je zelo pomembno, da ti ljudje pridobivajo dohodek in skrbijo za ohranjanje krajine.
Ne smemo pa pozabiti, da so tudi samooskrbni. Če hrano pridelajo sami zase, je to tudi eden od pomembnih delov samooskrbe v Sloveniji.
Torej se vam zdi to smiselna poraba denarja?
Zelo se mi zdi pomembno, da znamo pomagati tako majhnim kot velikim kmetijam. Da se zavedamo, da so nekatere kmetije zelo tržno usmerjene, in jim pomagamo pri razvoju, na drugi strani pa ohranjamo tudi majhne kmetije. Za Slovenijo bi bilo namreč zelo slabo, če teh malih kmetij ne bi ohranjali.
Kakšno je vaše stališče do omejevanja rabe pesticidov, ki ga je lani poleti predlagala Evropska komisija? V Sloveniji bi morali količino uporabljenih pesticidov do leta 2030 prepoloviti.
Slovenija je država, ki je že v preteklosti zelo zmanjšala porabo pesticidov oziroma fitofarmacevtskih sredstev. Tudi danes podpiramo zmanjšanje njihove uporabe, vendar do določene meje. Sprejetje zakonodajnega predloga Evropske komisije pa bi za Slovenijo pomenilo popolno prepoved uporabe fitofarmacevtskih sredstev na več kot 40 odstotkih kmetijskih površin – na vseh vodovarstvenih območjih in na vseh območjih, ki spadajo pod Naturo 2000. Tega si v Sloveniji ne moremo privoščiti, saj imamo na teh območjih tudi trajne nasade in druge poljščine, pri katerih je uporaba fitofarmacevtskih sredstev pomembna.
Slovenija se ves čas bori za zmanjšanje uporabe fitofarmacevtskih sredstev, vendar menim, da moramo biti enakopravni z ostalimi državami, v kateri je poraba bistveno večja. Zato je prav, da tudi mi povemo, katera so tista področja, na katerih še potrebujemo fitofarmacevtska sredstva, ker zaenkrat zanje še nimamo alternative.
Kakšno usodo napovedujete predlogu Komisije?
Države članice so sprejele sklep, da mora Komisija izvesti analizo vpliva uresničitve tega predloga na posamezne države. Predstavnike Komisije smo že povabili v Slovenijo, njihov obisk je napovedan za april. Takrat bodo lahko pobližje spoznali, kakšna je kmetijska proizvodnja v Sloveniji. Vemo, da je naša kmetijska proizvodnja že sedaj veliko bolj trajnostna kot v katerikoli drugi državi.
V katerikoli drugi državi?
V drugih državah.
Vsaka država zase trdi, da je njihova hrana najboljša, najbolj trajnostno pridelana …
To je stvar prepričanja potrošnikov, po mojem je treba odločitev prepustiti njim.
“Hrana naj bo pridelana čim bolj lokalno, varno in na tradicionalen način,” ste dejali v svoji predstavitvi v DZ. Kaj si predstavljate pod tradicionalnim načinom pridelave?
Tradicionalni način pridelave je način, ki so ga imeli v preteklosti in je še danes ohranjen na območjih, kjer je obtežba kmetijskih zemljišč z živino bistveno manjša, kjer je mogoče uporabljati organska gnojila, kjer poljščine pridelujejo s čim manj hodov po površini.
Pridelava paradižnika, ki ga oprašujejo najeti čmrlji, v velikih rastlinjakih s pomočjo geotermalne energije, kot je primer prekmurskega podjetja Lušt, ni “tradicionalna”, pa je verjetno vseeno nepogrešljiva za samooskrbo?
Tukaj pa govoriva o intenzivni pridelavi. Mislim, da se vsi zavedamo, da zgolj s tradicionalno proizvodnjo ne bomo mogli nahraniti prebivalstva. Kjer za to obstajajo razmere, pa imamo lahko takšen način pridelave. S tem namreč prispevamo tudi k biodiverziteti. Če smo si zadali spodbujanje trajnostnega kmetijstva in ohranjanje biodiverzitete, moramo spodbujati tudi tradicionalni način pridelave.
Zdi se mi, da govor o “tradicionalni” kmetijski pridelavi prispeva k utrjevanju izkrivljene slike kmetijstva v javnosti, pri kateri si ljudje pod izrazom kmetovanje predstavljajo starejšo ženico, ki z motiko obdeluje svojo njivo.
Včasih je bil tradicionalen način pridelave, ki ga opisujete. Iz preteklosti pa se je ta način spremenil in menim, da so Slovenci dovolj ozaveščeni, da vedo, da danes večinoma pri kmetovanju uporabljamo stroje, mehanizacijo.
Kaj ste od lanskega poletja, ko se je velik del države spopadal s sušo, ko smo se vsi zavedali nujnosti ukrepanja, naredili, da letos poleti ne bi zgolj ponavljali vaje?
Vsekakor se zavedamo problema suše, ki pa ni samo problem kmetijstva. Vemo, da imamo v Sloveniji dovolj vodnih virov, tudi za namakanje določenih kmetijskih površin. Zavedati pa se moramo, da tukaj kmetijstvo ni odvisno samo od sebe, temveč je potrebno sodelovanje več resorjev.
Pri namakanju je zelo pomembno, da pri pridelovalcih spodbudimo interes in da se birokratske ovire v tej smeri zmanjšajo.
Trudimo se v tej smeri. Na več območjih države smo imeli pogovore s kmeti, na katerih smo jim predstavljali prednosti namakanja, in pričakujemo, da bomo vsaj na območju Vipavske doline in v Podravju šli v uvedbo namakanja. Od poletja smo vodili razgovore, trenutno potrebujemo podpise pridelovalcev in lastnikov zemljišč, da lahko nadaljujemo postopke.
V svoji predstavitvi ste omenjali tudi izboljšanje dobrobiti živali. V ponedeljek ste se udeležili tudi posveta v državnem zboru na to temo. Katere ukrepe lahko napoveste za izboljšanje ravnanja z živalmi?
Kar zadeva rejne živali, smo v okviru strateškega načrta vzpostavili ukrepe, ki bodo omogočali dobrobit vsem rejnim živalim, tako na področju govedoreje kot prašičereje in perutninarstva. Rejce bomo podprli pri posodobitvah na kmetijah, pri gradnji novih hlevov. Živali bodo imele več prostora, več se bodo lahko gibale.
PREBERITE ŠE: Degenerirane pasme, nehumani prevozi, privezovanje … Kako skrbimo za živali?
Kot je v intervjuju za Poglobljeno opozoril vodja Nacionalnega centra za dobrobit živali dr. Ožbalt Podpečan, na 75 odstotkov slovenskih kmetij še vedno prakticirajo t. i. vezano rejo živali. Ali bi jo bilo treba prepovedati?
Za zdaj imamo predpis, ki vezano rejo živali dovoljuje. Spremembe je treba uvajati postopno, ker je za opustitev vezane reje potrebna preureditev hlevov.
S tem ko kravam nista omogočena prosto gibanje in socializacija v čredi, jim je kršena ena od temeljnih živalskih svoboščin, ki naj bi jim jih v skladu s sodobnimi standardi zaščite živali zagotavljali …
Vezano rejo lahko tudi prepovemo, a vsi kmetje se ne bodo mogli pravočasno prilagoditi. Kjer je to mogoče, pa bomo vsekakor spodbujali ukrepe za boljše razmere za živali. Kot rečeno, pa za zdaj ni zakonske obveze, da bi živali morale biti v prosti reji.
Pri jajcih so potrošniki sčasoma sami izločili baterijsko rejo iz prodaje. Ali bi podprli zamisel, da se tudi pri mesu navaja način reje, da sta meso in mleko živali iz vezane reje posebej označena?
Že prej sem povedala, da je izbira stvar potrošnikov.
Ampak trenutno na izdelkih način reje ni označen. Bi podprli označevanje glede na način reje goveda?
Nobene težave nimam s tem, da bi bilo označevanje izdelkov urejeno tako, da bi bilo razvidno tudi, iz kakšne reje izhajajo.
Pri svežem pakiranem mesu je poreklo mesa praviloma zgledno označeno. Bi veljalo razmisliti tudi o označevanju izvora nepakiranega mesa v mesnicah in pa denimo v predelanih mesninah?
S tem se ukvarjamo. Oktobra letos bo v veljavo stopil nov pravilnik o ugotavljanju in označevanju porekla, ki predvideva tudi označevanje porekla nepakiranega mesa v mesnicah.
Kaj pa predelano meso?
Pri predelanem mesu se je spet treba dogovoriti z vsemi deležniki.
Potrošnike verjetno zanima, ali njihova kranjska klobasa vsebuje “kranjsko” meso? Ker smo pri prašičjem mesu le približno 40-odstotno samooskrbni, bi bil odgovor verjetno pogosto “ne”.
Tega ne morem ne potrditi ne zanikati, ker ne poznam same recepture. (Kranjska klobasa mora vsebovati vsaj 75–80 odstotkov prašičjega mesa, op. a.)
Ste si ogledali posnetke surovega ravnanja z živalmi v klavnicah, ki so v zadnjem času zakrožili v javnosti?
Videla sem jih.
Kaj ste si mislili ob tem?
Menim, da je protokol za zakol živali jasno določen in da se ga je treba držati. Primeri, ki so bili izpostavljeni v javnosti, so dejansko ekscesi, za katere so odgovorni izvajalci, torej klavnice. Te bodo morale povečati napore za ozaveščanje svojih zaposlenih in sprejeti odgovornost za dogajanje.
Ne moremo pa reči, da je to, kar smo videli na posnetkih, standard ravnanja v slovenskih klavnicah. Uprava za varno hrano je vse razkrite primere obravnavala in odgovorne tudi naznanila pristojnim organom. V enem primeru je šlo tudi za naznanitev kaznivega dejanja, postopki pa še niso zaključeni.
PREBERITE ŠE: Posnetki skrite kamere iz klavnice v Račah: “Rutinska zloraba živali”
Gre za primere, ki jih je s skrivnim snemanjem razkrila nevladna organizacija. Gre za primere, ki bi sicer ostali skriti. Iz tega lahko sklepamo tudi, da obstaja še veliko podobnih primerov, ki ostajajo skriti. Nisem prepričan, da lahko razkrito ravnanje v klavnicah označimo za posamične ekscese.
Strinjam se, da bi moral tako ravnanje zaznati že izvajalec ali uradni veterinarski nadzor. Prepričana sem, da bodo v prihodnje temu posvečali bistveno več pozornosti.
Ob lockdownih zaradi epidemije covida-19 so si številni ljudje zaželeli hišnega ljubljenčka za družbo in zavetišča za živali so se skorajda izpraznila. Zdaj ko se življenje vrača v ustaljene tirnice, so prepolna. Ali menite, da bi morali bolj omejiti, kdo sme kupiti žival? Bi moral vsak izpolnjevati neke minimalne pogoje, preden bi lahko postal lastnik živali?
Ljudem ne smemo omejevati, kdo je lahko lastnik živali. Ljudi moramo predvsem ozaveščati, jim jasno povedati, da žival ni igrača, temveč čuteče bitje, ki za svojo dobrobit potrebuje veliko časa in veliko skrbi.
Bi podprli ukrep, s katerim bi prepovedali lastništvo živali vsaj posameznikom, ki so že bili spoznani za krive zanemarjanja ali mučenja živali?
To je stvar zakonske ureditve. Lahko se pogovarjamo tudi o tem, ali naj zanemarjanje živali postane kaznivo dejanje. V vsakem primeru nekdo, ki neprimerno ravna z živalmi, ni vreden tega, da bi si kupil drugo žival.
V Sloveniji na vse načine spodbujamo čebelarstvo, število čebelarjev in čebeljih družin se povečuje. A strokovnjaki, pa tudi nekateri čebelarji, opozarjajo, da ima to že negativne učinke. Velika gostota čebeljih družin pomeni hitrejše širjenje bolezni, hkrati pa zaradi tekmovanja za hrano tudi ogrožanje obstoja divjih opraševalcev. Je čas, da vnovič premislimo o optimalnem načinu podpore čebelarstvu?
Tega smo se že lotili. Ustanovljeno imamo delovno skupino, ki se bo ukvarjala s tem, kdo so profesionalni čebelarji, kdo so ekološki čebelarji in kdo so ljubiteljski čebelarji. Na podlagi teh razmejitev bomo prilagodili ukrepe za spodbujanje čebelarstva.
Kaj to natančneje pomeni?
Konkretnejših informacij vam v tem trenutku ne morem dati, saj mora delovna skupina opraviti svoje delo, potem pa bomo lahko subvencije v čebelarstvu razporedili tudi z mislijo na gostoto čebeljih družin na določenem območju.
PREBERITE ŠE: Preveč čebel ogroža naravno ravnovesje
Kako si predstavljate slovensko kmetijstvo čez recimo 30 let? Kateri trendi so obetavni, kateri zaskrbljujoči in bi jih bilo treba obrniti?
Upam, da bo slovensko kmetijstvo čez 30 let v boljši kondiciji, kot je danes. V pretežni meri bodo to še vedno družinske kmetije, nekaj bo tudi gospodarskih družb.
Nekaj bo kmetij, ki se bodo bistveno povečale in bodo zelo podjetniško usmerjene. Glede na trenutno velikost kmetij, glede na našo kulturno krajino in naravne danosti pa bodo za pretežni del kmetijskih zemljišč še vedno skrbele družinske kmetije.
Kateri trendi v kmetijstvu so po vašem mnenju v tem trenutku najbolj skrb vzbujajoči?
Najbolj me skrbijo podnebne spremembe, na katere nismo prilagojeni. Skrbijo me neurja in suše, ki so že v preteklosti povzročali ogromno škodo na pridelkih.
Ste zagovornica protitočne obrambe, posipavanja oblakov s srebrovim jodidom s pomočjo letal. Kaj vas je prepričalo?
Mi samo nimamo nobenih argumentov, na podlagi katerih bi lahko trdili, da je protitočna obramba škodljiva, in nimamo nobenih argumentov, na podlagi katerih bi lahko trdili, da ni škodljiva. Prepričalo me je to, da je protitočna obramba včasih pri nas bila in da je bila tudi učinkovita.
Tukaj bo treba soočiti vse vidike, od zdravstvenega in kmetijskega do agrometeorološkega, in povedati, ali se bomo v Sloveniji ukvarjali s protitočno obrambo ali ne. Če se odločimo, da se ne bomo, moramo našim pridelovalcem jasno povedati, da si bodo morali pridelke zavarovati, ker druge izbire več ne bo.
Kako veste, da je bila protitočna obramba učinkovita, ko smo jo izvajali?
Iz izkušenj, ki smo jih imeli v Prekmurju.
“Iz rezultatov poskusov izhaja, da v nobeni konkretni akciji obrambe pred točo z zasejevanjem s srebrovim jodidom ne vemo, kaj se bo zgodilo. Lahko da aktivnost nima nobenega učinka, lahko zmanjša energijo na tla padle toče do 60 odstotkov, lahko pa jo celo za petkrat poveča,” so pred časom za Delo pojasnili meteorologi z agencije za okolje.
To ne more šteti kot dokaz o učinkovitosti protitočne obrambe. Lahko, da gre za naključno vremensko dogajanje in ste imeli z odsotnostjo toče zgolj srečo.
Dobro, smo imeli pa srečo. Kot sem rekla, treba bo soočiti argumente vseh strani in sprejeti končno odločitev.
Ste spremljali zgodbo s posekom dreves na Rožniku?
Sem. Po mojem mnenju je to stvar stroke. Ne poznam podrobnosti o tem, za kakšna drevesa je šlo. Spomnite se žledoloma iz leta 2014, takrat so nastale velike poškodbe v gozdovih. Vprašanje, ali so bila to zdrava drevesa ali pa mogoče poškodovana, obolela, prestara. Več kot toliko ne morem povedati, a če se je stroka odločila za tak posek, je bil verjetno primeren.
Zavod za gozdove zagovarja svojo odločitev, Zavod za varstvo narave pa je kritičen …
V tem primeru je stroka zame Zavod za gozdove.
Pri sečnji na Rožniku je stroka za vas Zavod za gozdove. Po tem vzorcu bi morali tudi pri vprašanju protitočne obrambe poslušati stroko. In ko gre za vremenske pojave, naj bi strokovno avtoriteto predstavljal Arso. Njihovi meteorologi pa obrambi pred točo nasprotujejo.
Niti vi niti jaz verjetno nisva strokovnjaka na tem področju in imava vsak svoje stališče. Zato bomo morali v letošnjem letu še enkrat organizirati široko razpravo in se jasno odločiti. Treba je vedeti, ali so strokovnjaki zgolj na Arsu ali pa lahko kaj povedo tudi drugi meteorologi in ali obstajajo tudi kake tuje raziskave.
PREBERITE ŠE: Sečnja na Rožniku že uničila življenjska okolja rastlinskih in živalskih vrst
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje