Raztrgati ženske za klike

Ena od najbolj znanih japonskih ljudskih pripovedk je zgodba o žerjavu, ptici, ki je z zvijačo, da je ženska, prepričala revnega, a prijaznega kmeta, da se je poročil z njo. Ptica, ki moškega ljubi, ve, da ji bo ta ljubezen vračal le, če si vsako noč skrivaj s kljunom izpuli vse perje in ohranja iluzijo, da je ženska, ne žerjav. Ob tem upa, da njen moški ne bo videl, kdo oziroma kaj ona v resnici je: ptica, za katero je treba skrbeti, ptica, ki je sposobna leteti, žival s svojimi živalskimi potrebami, je v eseju Žena žerjav, pred leti objavljenem v literarni reviji The Paris Review, zapisala pisateljica CJ Hauser.

Žena ptica je vsako jutro izčrpana, a vsako jutro je zato ponovno – ženska. Vedno znova postajati ženska pomeni brisati številne dele sebe, je še zapisala Hauser. Ženska nikoli ne spi. Vedno znova si puli svoje perje, eno pero za drugim.

Biti ženska nikoli ni bilo preprosto, posebej ne za tiste, ki so svojo lepoto in mladost morale iz dneva v dan dokazovati javnosti. Lepota, kot jo v različnih družbah in v različnih časovnih obdobjih kodificira in vsiljuje družba, tako kot pri ženi žerjavu terja veliko odrekanja, veliko truda in trpljenja, a pod pogojem, da ves ta trud ostane skrit. V japonski pripovedki se izgubi ves čar, ko moški nekega dne pokuka v sobo in vidi izmučeno ptico, ki si puli peresa, njeno telo ranjeno od lastnega kljuna. Problem pa je tudi, če se ženska ne trudi dovolj. Problem je, če je preveč ženstvena, pa tudi če ni ženstvena dovolj. Če se naravno stara, a tudi če videz mladosti vzdržuje s preveč očitnimi lepotnimi posegi.

Ženske so tudi danes objektificirane: njihova telesa so objekti, podvrženi javnemu komentiranju, ocenjevanju, zgražanju. V času hiperkomercializacije medijskih vsebin in v eri družbenih omrežij je to še posebej očitno. In nevarno.

"Obnašajo se, kot da bi morala ostati zamrznjena v času"

V zadnjem času lahko spremljamo številne hollywoodske zvezdnice, ki so tarča kritik in posmeha zaradi svojega videza. Aimee Lou Wood, ki je igrala v zadnji sezoni serije Beli lotos (angl. White Lotus), je bila deležna posmehovanja zaradi svojih zob. Znašla se je celo v politični parodiji Beli predsednik (angl. White Potus) legendarne ameriške oddaje Saturday Night Live, ki je smešila ameriškega predsednika Donalda Trumpa ter njegovo družino in sodelavce. Chelsea, ki jo je v Belem lotosu upodobila Lou Wood, je bila v parodiji prikazana kot karikatura, malodane pošast: s prevelikimi zobmi, izbuljenim pogledom, pretiranim britanskim naglasom (in ne preveč pametna). Lou Wood je ob tem protestirala, rekoč da se ji je zdelo to zlobno in prav nič smešno. "Seveda se lahko norčujete, to je bistvo oddaje – vendar zagotovo obstaja pametnejši, bolj prefinjen in manj cenen način," je zapisala na družbenih omrežjih.

Plaz kritik se je nedavno usul tudi na 21-letno igralko Millie Bobby Brown iz serije Stranger Things. Rumeni mediji so jo napadali, češ da se je hitro in slabo postarala, da je imela preveč lepotnih posegov, da je videti kot mama svoji mlajši sestri in podobno. "To ni novinarstvo, to je nadlegovanje," je v videu, ki ga je objavila na družbenih omrežjih, poudarila igralka.

"V filmsko industrijo sem vstopila, ko sem bila stara 10 let. Odraščala sem na očeh javnosti, a nekateri ljudje očitno ne morejo odrasti z mano. Namesto tega se obnašajo, kot da bi morala ostati zamrznjena v času, kot da bi še vedno morala izgledati kot v prvi sezoni serije. In ker ne izgledam tako, sem postala tarča."

Kot primerek v petrijevki

"Sprevrženo je, da odrasli pisci posvečajo čas seciranju mojega obraza, mojega telesa, mojih izbir. Še huje je, da so nekatere od teh člankov napisale ženske. Pogovarjamo se o tem, kako je treba podpirati mlade ženske, a ko napoči čas, jih raje rušimo zaradi klikov. Razočarani ljudje ne prenesejo videti, kako dekle postane ženska, kakršna želi biti sama, ne pod njihovimi pogoji. Ne bom se opravičila za to, ker odraščam. Ne bom zmanjševala svoje vrednosti, da bi zadostila nerealnim pričakovanjem ljudi, ki ne prenesejo pogleda na dekle, ki postaja ženska. Ne bodo me sramotili zaradi mojega videza, zaradi načina oblačenja, ne zaradi tega, kako se izražam. Postali smo družba, v kateri je veliko lažje kritizirati kot pohvaliti," je poudarila Millie Bobby Brown in pozvala k spremembi. "Ne samo zaradi mene, ampak zaradi vsakega mladega dekleta, ki ima pravico odraščati, ne da bi se bala, da jo bodo raztrgali zgolj zato, ker obstaja."

Pevka in igralka Ariana Grande, ki je že dolgo tarča zlobnih komentarjev zaradi svojega videza – pogosto pod majavo pretvezo skrbi za njeno zdravje in dobrobit – je nedavno dejala, da se je počutila kot preučevani primerek v petrijevki, že ko je bila stara 16 ali 17 let. "Ljudem se zdi, da imajo pravico komentirati tvoje telo, obraz, videz, vse. In to se mi zdi zelo nevarno."

Pritisk, da čim bolj pravilno odrastejo

Vedno, ko dekleta odraščajo na očeh javnosti, je občutek lastništva nad njihovimi telesi in videzom dodatno okrepljen, je za rubriko Poglobljeno komentirala socialna in kulturna psihologinja Hana Hawlina. Kot primer navaja še Emmo Watson, Emily Portman, sestre Jenner … "Srhljivo je, da na spletu skupine moških odštevajo, kdaj bodo mladoletne zvezdnice postale polnoletne, kot bi jim bile potem še bolj na voljo. Z vso to pozornostjo se dodatno stopnjuje pritisk na te mlade ženske, da na čim bolj ’pravilen’ način izpeljejo tranzicijo v odraslost," je opozorila.

Pravilnega načina seveda ni. Tiste, ki ostanejo bolj dekliškega videza, so kritizirane, da niso dovolj ženstvene in privlačne, tiste, ki želijo odvreči svojo punčkasto podobo in se začnejo predstavljati hiperseksualizirano, pa so dojete kot problematične prav zaradi tega, je še dejala Hawlina.

Škandal so najprej prodajale revije, nato se je nadaljeval na internetu

Zgodovinarka, pisateljica in urednica dr. Manca G. Renko je spomnila, da je bila ženska v javnem prostoru vedno pod drobnogledom. Simbol tega je bila že Marilyn Monroe, ki je svojo javno persono tako uspešno ukrojila po željah in zahtevah filmske industrije, medijev in javnosti, da si ni mogla več privoščiti biti ona sama, takšna, kot je bila v resnici. "Hollywood je kraj, kjer ti bodo plačali tisoč dolarjev za poljub in 50 centov za tvojo dušo," je izjavila v nekem intervjuju.

Podobno se je nekoliko pozneje zgodilo Britney Spears, ki je s hitom Baby One More Time pri samo 16. letih postala svetovna pop zvezdnica. S slavo so prišli tabloidi, paparaci, neusmiljeni članki in komentarji. V naslovih revij je bila vse od pop princeske do seks simbola. Leta 2007 si je v znak protesta obrila glavo. Fotografija, ki je postala ikonična, prikazuje zlomljeno mlado žensko, ki je klecnila pod pritiskom, a tabloidom je to dalo nov zagon – iz nje so se norčevali, jo prikazovali kot noro in njeno stisko poskusili čim bolje prodati.

"V devetdesetih in zgodnjih dvatisočih so najstniki in najstnice postali prepoznani-e kot potrošniki in potrošnice. Industrija je začela razumeti, da jih mora neposredno nagovarjati," je pojasnila Manca G. Renko. "Segment mladosti je bil v preteklosti s tržnega vidika relativno zanemarjen oz. so imeli oglaševalci težave najti jezik, ki bi nagovoril najstnike in najstnice. Devetdeseta in zgodnja dvatisoča pa so pokazala, da ne le da najstniki in najstnice obstajajo kot potrošniki in potrošnice, ampak imajo celo presenetljivo veliko kupno moč. Devetdeseta in zgodnja dvatisoča so prodajala škandal, ki so ga zanetile revije, nato pa se je nadaljeval na internetu," je Renko izpostavila vlogo medijev.

"V zadnjih letih se je morda zdelo, da je javnost prizanesljivejša do žensk ter da je jezik brutalne objektifikacije in sramotenja teles postal javno nesprejemljiv, vendar pa so ’vrednote’ popolnih teles obstale. Lepotni posegi še nikoli niso bili tako normalizirani kakor danes in starost še nikoli ni bila tako demonizirana," je povedala Renko.

Ob tem je spomnila, da je pevka Lorde nedavno v enem od intervjujev spregovorila o tem, kako se je ob lansiranju albuma Solar Power skoraj izstradala, saj je mislila, da njenega dela v industriji ne bodo jemali resno, če ji ne bo "prilagodila telesa". "Gre za eno bolj reflektiranih, načitanih, introspektivnih in progresivnih umetnic znotraj mainstream pop glasbe. Če ona ni imuna, kdo potem lahko je?"

Tvoje telo, moja izbira

Zdi se torej, da bolj kot se stvari spreminjajo, bolj ostajajo enake. Kljub nekaterim emancipatornim gibanjem, z Jaz tudi (angl. Me too) na čelu, ter prepričanju, da se je na področju enakosti spolov zgodil napredek, so ženske še vedno pogosto objekt in tarča. Žensko telo še zdaleč ni samo stvar ženske.

Hawlina je opozorila na trend repatriarhalizacije družbe, ki se že nekaj časa kaže v vzponu tako imenovane moškosfere, še posebej očiten pa je postal po lanski izvolitvi Donalda Trumpa v Belo hišo. "Po Trumpovi zmagi je veliko moških na družbenih omrežjih pisalo slogan 'Tvoje telo, moja izbira', torej nasprotno sloganu 'Moje telo, moja izbira'. To pove veliko o družbenih trendih, ko so moški prepričani, da jim ženska telesa pripadajo."

Žalostno je, dodaja Hawlina, da pozitiven odmev teh stališč vidimo tudi v konzervativnih ženskih krogih, posebej s popularizacijo trenda tradwife (skovanka iz angleških besed za tradicionalno ženo, op. a.). Gre za trend slavljenja patriarhalnih vrednot in vloge gospodinje iz 50. let prejšnjega stoletja. "Na družbenih omrežjih številne vplivnice reproducirajo tradicionalne spolne vloge in tradicionalne odnose med moškim in žensko. Te ženske se prikazujejo, kot da popolnoma obvladujejo družino, otroke, gospodinjstvo, imajo popoln nadzor nad svojim videzom. Gre pravzaprav za zadovoljevanje vseh želja moškega. To postane veščina, umetnost, ki jo predajajo svojim sledilkam." In sledilk je veliko. Najbolj uspešna tradwife vplivnica jih ima 10 milijonov.

"Ne primerjamo se samo z realnimi osebami"

Prav družbena omrežja so pomembno spremenila dojemanje lepote in s tem povezanih pritiskov. Kot slikovito pravi Manca G. Renko, smo vse postale zvezdnice za en dan: če so včasih lepotni posegi pripadali le tistim, ki so se preživljale s svojim videzom, se danes zdi, da se moramo vse podrediti neresničnim in nemogočim lepotnim standardom. "Vse objavljamo selfije, vse se kdaj posnamemo, intimno ali javno, skratka, vse smo na kamerah in se ob tem obnašamo, kakor bi snemale v holivudskem studiu, ne pa v domači kopalnici."

Danes se ne primerjamo več le z ljudmi, ki jih srečujemo vsak dan v svoji skupnosti; v virtualnih skupnostih se primerjamo z vsemi – tudi najuspešnejšimi in "najlepšimi", ki v vzdrževanje svojega videza investirajo neprimerno več časa in denarja, je poudarila Hawlina. "In ne primerjamo se samo z realnimi osebami, ampak s prečiščeno, s filtri olepšano podobo teh oseb, ki so dojete kot najbolj privlačne. To je povsem spremenilo način in obseg, kako strogi smo do sebe, kako se primerjamo, kaj se nam iluzorno zdi, da je dosegljivo, če le se naučimo ličiti, hodimo v telovadnico, se podvržemo dovolj posegom."

"Lepota je postala nekaj, kar naj bi bilo na voljo vsakomur – če je imaš dovolj denarja in časa," je dejala Hawlina. "S tem pa se stopnjuje pritisk, da postaneš idealizirana verzija sebe."

O tem, kaj je lepota in kdo je privlačen, na družbenih omrežjih obstaja konsenz. Kaže se s številom všečkov in z všečnostjo algoritmom. Ti pa po besedah Hawline nagrajujejo prav umetno producirane, s filtri spolirane podobe. Renko meni, da je bil prvi korak k normalizaciji nenormalnih lepotnih standardov v vsakdanu narejen prav z instagram filtri, "s katerimi si si s klikom lahko naredila lepšo kožo, bujnejše lase in bolj našobljene ustnice". "Številne uporabnice, pa tudi uporabniki, so to funkcijo tako pogosto uporabljali, da niso več prenesli-e nefiltrirane različice sebe."

Ženska mora tako danes tekmovati ne le z vsemi drugimi ženskami na svetu, ampak tudi s to ’instagram’ pogodbo sebe, ki jo je težko vzdrževati v vsakdanjem življenju, se strinjata sogovornici.

Hkrati pa se pričakuje, da so ženske ponotranjile popoln nadzor nad svojim telesom. "Ker smo v dobi, ko naj bi bili seznanjeni z idejami feminizma, se morajo ženske ob tem pritisku, da morajo biti lepe, počutiti tudi opolnomočene," je izpostavila Hawlina. "Torej ne le, da smo, če to želimo ali ne, objektificirane, ampak moramo posebej na družbenih omrežjih ponotranjiti, da imamo nadzor nad svojo objektifikacijo in da v tem uživamo."

"Tako kot je popoln delavec v kapitalizmu tisti, ki ponotranji glas svojega šefa, tako smo popolni potrošniki v kapitalizmu, ko ponotranjimo glas lepotne industrije," se strinja Renko.

Fenomen "sephora otrok"

Ta tiranija lepote se preliva na čedalje mlajše. Za razliko od starejših generacij se danes že majhni otroci veliko ukvarjajo s svojim videzom. Spodbujene s trendi na TikToku in drugih družbenih omrežjih, že osemletnice uporabljajo številne kozmetične proizvode, namenjene zaviranju znakov staranja, kot so denimo retinol in kislinski pilingi. Dermatologi v Veliki Britaniji in ZDA opozarjajo, da otroci in najstniki teh izdelkov ne potrebujejo, še več, za mlado kožo so lahko celo škodljivi. A mlada dekleta menijo, da se s kompleksnimi rutinami ščitijo pred gubami, ki da bodo čez dvajset let izmaličile njihove obraze. Fenomena se je prijelo ime "sephora otroci", po eni od verig trgovin, kjer ti mladi kupujejo izdelke, pogosto dražjih blagovnih znamk.

"Kozmetična podjetja uspešno izkoriščajo pritiske po upravljanju s svojim videzom, ki se stopnjuje pri vse mlajših," je povzela Hana Hawlina. "Ta podjetja so ugotovila, da najstnice in otroci predstavljajo trg za njihove izdelke."

Kozmetični trg je v razcvetu. Globalno se je prodaja kozmetičnih izdelkov med letoma 2022 in 2022 povečala za skoraj sto milijard dolarjev, je razkrilo poročilo svetovalne hiše Mckinsey. Po podatkih platforme Statista pa naj bi se v prihodnje povečevali prav prihodki od prodaje izdelkov za nego kože za dojenčke in otroke, v prihodnjih nekaj letih za skoraj šest odstotkov letno.

"Na trgu se le malo stvari obnese tako dobro kot negotovost žensk"

Na trgu se le malo stvari obnese tako dobro kot negotovost žensk, je izpostavila Manca G. Renko. "Negotovim ženskam vedno lahko kaj prodaš. Nedavno je raziskava pokazala, da Meta svojim partnerjem oz. oglaševalcem ponuja, da bo potencialne uporabnice njihovih produktov targetirala točno takrat, ko se bodo počutile najbolj negotove. Konkreten primer je bil, da bo, ko bo najstnica izbrisala svoj selfie, algoritem to prepoznal ter ji v istem hipu začel ponujati produkte, s katerimi bi bila lahko videti 'bolje' ali bi se počutila 'bolje'. Mediji so del oglaševalske verige in ocenjevanje videza žensk je preveč dobičkonosno, da bi z njim kar prenehali."

Renko je zato radikalna in meni, da bi profile na družbenih medijih morali izbrisati, in to vsi. "Nadzor nad našimi telesi in mislimi postaja čedalje bolj invaziven; ne gre več za druženje na spletu, ampak gre za nekakšno zombiado: živi ljudje se pogovarjajo z algoritmi in boti ter ti odgovarjajo nazaj; mislim, da kmalu ne bomo več vedeli, kdo je živ in kdo je mrtev. Pa nočem biti tehnofobna ali moralistična, odraščala sem z internetom, rada imam internet in težko si predstavljam življenje brez njega. A hkrati se mi čedalje bolj nemogoče zdi tudi življenje z njim."

Četrtina mlajših najstnic bi razmislila o lepotnih posegih

Raziskava britanske mladinske organizacije za dekleta Girlguiding je lani pokazala, da četrtina vprašanih, starih med 11 in 16 let, razmišlja, da bodo v naslednjih dveh desetletjih opravile lepotne posege. Pri dekletih, starih med 17 in 21 let, je bil ta odstotek še veliko višji; o lepotnih posegih je razmišljala kar polovica.

Skoraj polovica anketiranih deklet, starih od 11 do 21 let, je ob tem povedala, da so v zadnjem letu videle podobe, zaradi katerih so se počutile negotove glede svojega videza. Več kot polovica je izjavila, da si želijo, da bi bile tudi v realnem življenju takšne, kot so videti z uporabo instagram filtrov.

Je res presenetljivo, da že otroke pred puberteto skrbijo gube? Samo poglejmo se v ogledalo, je zapisala Guardianova kolumnistka Barbara Ellen. Otroci se učijo od nas in nas posnemajo, želijo nam biti podobni. Živimo pa v družbi, ki slavi mladost in v kateri so starajoče se ženske odrinjene iz kadra. Tudi tiste starejše zvezdnice, ki jim uspe ostati v soju žarometov, so ženske, ki uspešno vzdržujejo mladostni videz in skrivajo svojo biološko starost, je dejala Hawlina. "Pozitivno je sicer, da tudi starejše igralke zdaj dobijo več pozornosti, a je žalostno, da se to zgodi samo, če skrivajo leta in uprizarjajo mladost. Starost preprosto ni dovoljena." Ironično, pa tudi skrivanje starosti ne sme biti preveč očitno.

Zvezdnica serije Seks v mestu Sarah Jessica Parker, ki je pogosto deležna žalitev zaradi svojega videza – stara je 60 let – je pred leti v intervjuju za Vogue opozorila, da se "toliko mizoginega govoričenja", kot so ga bile deležne s soigralkami ob lansiranju serije And just like that, nikoli ne bi zgodilo moškemu. "Zdi se, kot da ljudje nočejo, da bi se počutile dobro v svoji koži, kot da skorajda uživajo v tem, da bi nas bolelo, kdo smo danes, ne glede na to, ali se odločimo za naravno staranje in nismo videti popolno, ali pa nekaj naredimo, ker se zaradi tega bolje počutimo. Vem, kako sem videti. Nimam izbire. Kaj bom storila glede tega? Naj se neham starati? Izginem?"

Ženske s staranjem izrinjene iz sveta moči in delovanja

Dr. Breda Luthar, redna profesorica na katedri za medijske in komunikacijske študije na Fakulteti za družbene vede, je poudarila, da so komercialni mediji polni mladih žensk, saj imajo te kapital mladosti, ki ga mediji dobro izkoriščajo. Nato pa postanejo nevidne.

Ne gre pa le za videz, ampak za razkorak v kredibilnosti, ki se pripisuje moškim in ženskam. "Moškim se je dovoljeno starati ’brez kazni’, pri ženskah pa je profesionalna avtoriteta le relativno kratka faza v življenju, ki bo že v njenih srednjih letih neizogibno prepustila mesto neintelektualnemu materinstvu," sta Breda Luthar in Mojca Pajnik zapisali v knjigi Mediji in spol. "Staranje razkriva kulturni izgon starejših žensk oz. žensk srednjih let nasploh iz sveta, ki pomeni moč in delovanje, njena avtoriteta pa se premakne v sfero materinstva in skrbstvene dejavnosti za druge, tako da tudi intelektualno pride do neke vrste infantilizacije ženske. Pri ženskah je profesionalna avtoriteta torej le faza v ženskem življenju, ki bo že v njenih srednjih letih neizogibno prepustila mesto materinski senilnosti."

"To ni woke, kot bi želeli predstaviti konzervativci"

Luthar je poudarila, da mlade ženske pogosto ne verjamejo, da je treba upoštevati to perspektivo neenakosti, saj menijo, da bodo s kapitalom, ki ga imajo kot mlade ženske, uspevale tudi pozneje.

Pomemben del krivde pripisuje komercialnim medijem, ki s "prodajanjem" tovrstnih vsebin za klike uspešno reproducirajo škodljive patriarhalne vzorce.

A zakaj so te vsebine sploh klikane? Kakšna je vloga občinstva? Luthar zavrača idejo, da je občinstvo samostojni produkt, ki diktira vsebino. "Občinstvo je tudi produkt tega, kakšen nagovor v družbi je legitimen. Kakšen jezik se normalizira, kaj je mogoče reči. Ne moremo reči, da občinstvo nekaj hoče in da zato tako govorimo. Gre za skupni produkt javne govorice in najgloblje zakoreninjenih patriarhalnih pogledov na spol in razlike med spoli. Veliko krivde pripisujem medijem in politiki. Danes je normalizirano izrekati stvari, ki so bile še pred leti nedovoljene. Če neke žalitve ne moreš izreči, je to pomembna prepoved. Obzirnost do drugega je pomemben del naših medsebojnih interakcij. In to ni woke, kot bi želeli danes to predstaviti konzervativci. Danes se legitimira žaljivosti do določenih skupin ljudi."

Dovolj je bilo. Predpisovanja, kakšen je pravi videz. Komentiranja, kako naj bomo videti. Dovolj. Ne le za zvezdnice, ampak za vsakogar in za vsako med nami.