Starševstvo – kaj se skriva za fasado blažene sreče

Novice 20. Avg 202206:00 > 21. Avg 2022 10:063 komentarji
Delite:
Starševstvo - naslovna
Foto: Profimedia

Biti starš je danes pogosto dojeto kot zahteven in visokokvalificiran "poklic", ki zahteva ogromno časa, znanja, denarja in odrekanja. Starši danes s svojimi otroki v povprečju preživijo bistveno več časa kot nekoč, paradoksalno pa je bistveno bolj pogost tudi občutek, da se otrokom ne morejo dovolj posvetiti. Družbena pričakovanja o skrbi za optimalen otrokov razvoj so postala tako visoka, da jih številni starši ne zmorejo doseči, to pa vzbuja občutke nemoči, nezadostnosti in nesposobnosti, v končni fazi pa lahko vodi v izgorelost in resne težave v odnosu do teh otrok, ki jih na vse načine skušamo zaščititi. Na ravni družbe to povečuje razslojenost in krepi tekmovalnost ter individualizem. Vse skupaj pa še poslabšujejo in hkrati simbolizirajo stilizirane slike vedno srečnih in nasmejanih družin, ki skačejo iz oglasov in objav na družbenih omrežjih.

* Da bi prikazali absurdnost današnje diktature blaženega starševstva in vedno srečne družine, smo fotografije v članku izbrali tako, da smo na fotografskem servisu, ki ga uporabljamo, v iskalnik vpisali besedo “družina”.

Shranitev matičnih celic ob rojstvu, dojenje vsaj do enega leta, zgodnji tečaji plavanja in jezikov, priprava zdravih polnovrednih domačih obrokov, skupinsko ustvarjanje, organizacija igre z vrstniki, obvezno branje pred spanjem, spremljanje strokovne literature o vzgoji otrok, pomoč pri učenju in pripravi šolskih nalog, iskanje najprimernejših popoldanskih aktivnosti, razvažanje otrok po dejavnostih …

Starševstvo stock1
Foto : Profimedia

Opis nalog, ki naj bi jih sodobni starši opravljali, da bi otrokom omogočili karseda optimalen razvoj in trdne temelje za srečno življenje, je vse daljši. Biti starš je danes zahteven “poklic”, ki terja ogromno časa, znanja, denarja in odrekanja.

Bolj sproščen odnos do otrok, ki je še nekaj desetletij veljal za nekaj povsem normalnega, bi danes marsikdo lahko razumel kot zanemarjanje ali ogrožanje otroka. Najbolj ekstremen primer so ZDA; tam je morala denimo zvezna država Utah pred nekaj leti sprejeti poseben zakon, ki določa, da puščanje otrok, da se sami igrajo na igrišču ali sami hodijo iz šole domov, ne more biti razlog za prijavo staršev zaradi zanemarjanja.

Otrok kot življenjski projekt

“Današnji imperativi starševstva segajo daleč prek osnovne skrbi za otrokov razvoj, kot je veljalo še pred nekaj desetletji,” pritrjuje sociologinja dr. Alenka Švab s Fakultete za družbene vede (FDV). “Ni dovolj, da otroka sprejmemo takšnega, kakršen je, ampak je treba poskrbeti za odpravo vseh pomanjkljivosti in to, da bo karseda optimalno razvijal svoje sposobnosti, pri čemer izobraževanje, ki ga ponujajo vrtci in šole, nikakor ni dovolj.”

Potrebne so različne dodatne obšolske dejavnosti, tečaji, krožki, poletne šole, tabori, delavnice … “Z vidika vsakdanjega življenja ugotavljamo, da imajo otroci ravno tako natrpan urnik čez dan, kot velja za odrasle.”

Starševstvo postaja čedalje zahtevnejša in odgovornejša naloga, tudi zato je odločitev imeti otroke čedalje težja, kar potrjujejo tudi raziskave. “Otrok je za marsikoga postal enkraten življenjski dogodek oziroma življenjski projekt, odločitev zanj pa se vedno pogosteje, tudi zaradi pritiskov imperativov uspešnega starševstva, pomika vedno bolj na kasnejša leta v življenju.”

Starši, tako matere kot očetje, glede na raziskave danes z otroki preživijo bistveno več časa kot pred desetletji, in to čeprav so se v tem času zaostrile tudi zahteve in pričakovanja na trgu dela ter da je danes zaposlenih mnogo več mater kot nekoč.

Temu primerno so številni starši izrazito nezadovoljni s svojo strukturo porabe časa. V raziskavi dr. Metke Kuhar s FDV, ki je vključevala nekaj manj kot 400 staršev otrok, starih med 2 in 10 let, je že leta 2010 84 odstotkov anketiranih izjavilo, da imajo premalo časa za svoje hobije in razvedrilo; 48 odstotkov jih je imelo premalo časa za spanje; 79 odstotkov jih je menilo, da posvečajo premalo časa partnerskemu odnosu; ob tem pa jih je nekaj več kot 40 odstotkov tudi menilo, da premalo časa posvečajo otrokom.

Starševstvo stock2
Foto : Profimedia

Podobni trendi so prisotni praktično povsod v zahodnem svetu. Lani objavljeno poročilo strokovne komisije o starševstvu v Nemčiji, ki ga je naročilo tamkajšnje ministrstvo za družino, navaja, da tudi nemški starši občutijo zviševanje standardov in zahtev pri skrbi za otroke. “Številni starši dojemajo kot dolžnost, da kar najbolj pripomorejo k otrokovemu razvoju, tudi če to pomeni, da morajo sebe postaviti v ozadje /…/ Čutijo družbeni pritisk po zadostitvi ideala starša, ki se je pripravljen žrtvovati za otroka.”

Tudi v Nemčiji se čas, ki ga starši vsakodnevno namenijo skrbi za otroke, znatno povečuje. “Kljub temu pa so starši vse bolj nezadovoljni s količino časa, ki ga namenijo otrokom. Vse bolj se jim zdi, da jih zaradi pomanjkanja časa ne morejo ustrezno podpirati.”

Družina kot terapevtski center

V današnjem tekmovalnem in individualističnem svetu želijo starši otrokom zagotoviti kar najboljše možnosti za napredovanje po družbeni lestvici oziroma vsaj preprečiti, da bi padli nižje. “Pri otrokocentričnosti gre predvsem za prakso družin iz srednjega sloja, ki dobro izobrazbo, osebnostne kompetence, pripravljenost na življenje jemljejo kot največjo dediščino, ki jo lahko zapustijo otroku,” pravi socialna psihologinja dr. Mirjana Ule s FDV.

Starševstvo stock3
Foto : Profimedia

Aspiracije staršev glede svojih otrok so se v preteklih stotih letih močno spremenile. “Moja babica je vedno govorila, da ji je pomembno to, da pridejo vsi njeni otroci ’do kruha’. Cilj je bil, da otroci dobijo zaposlitev in se sami preživljajo. Za moje starše je bil moto izobrazba – samo da otroci dobijo ustrezno izobrazbo, pa se bodo že znašli.”

Danes tudi to ni več dovolj. Potrebi po formalni izobrazbi se je s prehodom v tržno gospodarstvo pridružila potreba po čustveni inteligenci, dobri samopodobi, kreativnosti, skratka lastnostih, ki bodo otroku omogočala dobro izhodišče za življenje in “konkuriranje” drugim. “Danes je namreč v ospredju tekma, ne pa sodelovanje. Končni cilj staršev je omogočiti otrokom srečno življenje.”

Zdi se, pravi Mirjana Ule, da je družina postala neke vrste laični terapevtski center. Starši so postali neke vrste terapevti otrok, obenem pa so otroci postali terapevti staršev. “Osrediščenost okoli otrok je velikokrat tudi posledica tega, da starši pridobimo podporo in samozavest, ki jo morda v drugih okoljih izgubljamo. Za starša je izjemno pomembno, da ima lepega, uspešnega otroka – pogosto jim je to pomembnejše kot otrokom samim.”

“Povečuje se negotovost v vlogi starša”

Strokovni nasveti o pravilnem ravnanju z otroki so se tako namnožili, da jim praktično ni mogoče več slediti, kaj šele izpolnjevati.

“Tempo sprememb življenja v družbi se je v zadnjih desetletjih močno pospešil, s kolegi v stroki pa skupaj opažamo, da se posledično povečuje tudi negotovost ljudi v vlogi staršev,” pravi klinična psihologinja dr. Mateja Hudoklin, direktorica ljubljanskega Svetovalnega centra za otroke in mladostnike. “Ta negotovost sproža iskanje najrazličnejših informacij in odgovorov, ki pa jih je v današnjem času na voljo neskončno in je med njimi zelo težko izluščiti tiste smiselne.”

Starševstvo stock4
Foto : Profimedia

Številni nasveti so podkrepljeni z marketinškimi prijemi in bolj ali manj prikritim vzbujanjem občutka krivde o zapravljanju otrokovega potenciala. “Prepričujejo nas, kaj vse potrebujemo za zdrav razvoj otroka – od tega, kakšne superge morajo nositi, do tega, kakšen tečaj morajo obiskovati že pred vstopom šolo. In pri tistih starših, ki si vse te ’novotarije’ težje privoščijo, to zagotovo povzroča stisko.”

Po njenih besedah v klinični praksi opažajo, da imajo starši pogosto prevelika pričakovanja do sebe in otrok, posledično pa imajo tudi otroci nerealna pričakovanja do sebe. “Ta pa vodijo v različne težave.”

Najbolj je to vidno v izobraževanju, kjer je pritisk po dobrih ocenah, ki bodo otroku omogočale vpis na želeno šolo in s tem nadaljevanje po “začrtani karierni poti”, za nekatere preprosto prevelik. Mladinski psihiatrični oddelki se praviloma vedno napolnijo na vrhuncih ocenjevalnih obdobij v šolah.

Sproščeni francoski starši?

Predvsem v angleških in ameriških medijih je mogoče prebrati nešteto zapisov o domnevni superiornosti francoskih staršev. Njihovi otroci naj bi bili bolj ubogljivi, manj izbirčni pri hrani, hkrati pa naj bi bili tudi starši bolj sproščeni v svoji vlogi in naj ne bi vsega podrejali otrokovi dobrobiti.

starševstvo stock5
Foto : Profimedia

A kot pravi otroški psihiater dr. Jordan Sibeoni, ki z ženo in tremi hčerami živi v Parizu, je tudi v Franciji zaznati trende povečanega vlaganja v otroke. “Tako v službi kot med prijatelji opažam, da nekateri mladi starši začenjajo starševstvo dojemati kot zahtevno nalogo, kot službo, otroka pa kot investicijo. Še vedno pa je veliko takih, ki so v svoji vlogi mnogo bolj sproščeni.”

Razlike v starševskih načelih postajajo vse večje, pove za N1. “Iz osebne izkušnje lahko povem, da sva s starejšim bratom popolnoma nekompatibilna, kar zadeva skrb za otroke. Skupne počitnice so bile katastrofa. Moj brat se denimo strogo drži priporočil, po katerih je za otroka pred tretjim letom starosti najbolje, da sploh ni izpostavljen zaslonom. Midva z ženo pa imava glede tega bolj sproščen odnos, kar je vodilo v več konfliktnih situacij.”

Zdi se mu, da so danes starši otrok zelo hitri pri obsojanju drugih staršev, ali so preveč strogi in zategnjeni ali preveč “leni” in kar pustijo otroke, da sami hodijo naokoli. “Starševstvo res postaja vedno večji ujetnik družbenih pričakovanj, hitro te lahko kdo obtoži zanemarjanja otroka. A o tem lahko po mojem govorimo takrat, ko ni dovolj poskrbljeno za čustvene potrebe otroka, nikakor pa ne, če ga ne vpišemo v razne popoldanske aktivnosti.”

Kot otroški psihiater se veliko ukvarja z otroki, ki se uprejo temu, da bi še naprej hodili v šolo. In odnos do šole je po njegovem mnenju dober pokazatelj današnjih družbenih pritiskov na starše in otroke. “Šolski uspeh velja za neke vrste objektivno merilo uspešnosti otrokove vzgoje. Če svojim otrokom ne namenjate veliko pozornosti, pa so kljub temu uspešni v šoli, boste vseeno veljali za uspešne starše – glede na dobre ocene očitno nekaj delate prav. Če pa boste enak odnos imeli ob slabšem učnem uspehu, boste hitro obtoženi slabega starševstva.”

Starševstvo stock6
Foto : Profimedia

Ta obsedenost s šolskim uspehom povzroča absurdne situacije. “Starši, ki v mojo ambulanto pripeljejo otroke s hudimi duševnimi težavami, kot so depresija, samomorilne misli, shizofrenija, so manj zaskrbljeni za dobrobit otrok kot starši, katerih otroci bojkotirajo šolo. Tukaj je zagotovo prisoten element družbenega pritiska, češ vsi bodo videli, da nisem opravil svoje starševske naloge.”

Kot pravi dr. Sibeoni, je v starševstvu veliko postora za zdravo pamet. “Vsak naj bo tak starš, kot mu je dano. Ne verjamem, da se lahko v vlogi starša popolnoma spremenimo in na novo izumimo. Sam ne bi mogel biti zelo aktiven starš, veliko časa rad preživim doma. Tega ne nameravam spremeniti samo zaradi družbenih pričakovanj, kakšen naj bi bil idealen oče. Rekel bi, da je ta pritisk po preseganju lastne osebnosti v skrbi za otroke lahko velik vir anksioznosti in izgorelosti.”

Starševska izgorelost

V zadnjih letih se na področju psihologije dejansko uveljavlja nova diagnoza, povezana s sodobnimi pritiski pri vzgoji otrok – starševska izgorelost. Njena utemeljiteljica je belgijska psihologinja dr. Isabelle Roskam z Univerze Louvain. Gre za “stanje popolne izmučenosti v vlogi starša, ki vodi v čustveno odtujitev od otroka in dvom o zmožnosti opravljanja vloge dobrega starša”.

Starševstvo stock7
Foto : Profimedia

Njene raziskave kažejo, da starševska izgorelost poveča tveganje za zanemarjanje otroka in celo starševsko nasilje.

V zahodnih družbah naj bi bil delež staršev, ki trpijo za bolj ali manj hudo obliko starševske izgorelosti, kar okoli 5-odstoten, raziskava dr. Roskam pa je pokazala, da je njegova pogostost močno povezana s kulturnimi razmerami v družbi – bolj individualistična je družba v neki državi, večji je delež staršev, ki poročajo o izgorelosti.

Popoln nadzor nad otroki

Dr. Alenka Švab ob tem opozarja na še en paradoks sodobnega starševstva, povezan z individualizacijo družbe. Otroci so namreč v tem kontekstu dojeti kot individuumi, katerih avtonomijo je treba varovati in ohranjati, hkrati pa današnje starševstvo zaznamuje skoraj popoln nadzor nad otroki.

“Otroštvo velja danes za najbolj nadzorovano življenjsko obdobje, kar lahko opazimo že, če pogledamo na katerokoli otroško igrišče, kjer spontane igre otrok brez nadzora staršev praktično ne najdemo; ni igrišča ali dvorišča, kjer bi videli zgolj otroke, ki se igrajo, družijo brez nadzora staršev. Otroci so nadzorovani prek računalnikov, telefonov, v vrtcih in šolah so pod budnim očesom vzgojiteljic, učiteljev itn. – skratka v čisto vsakem vidiku vsakdanjega življenja. Glavni nadzorniki in odgovorne osebe so tukaj ponovno – starši.”

Starševstvo stock8
Foto : Profimedia

Med številnimi nasveti o primerni skrbi za otroke je kot eden od temeljev sicer omenjena tudi nujnost proste igre, v kateri otrok nihče ne usmerja in se pravila ustvarjajo med vrstniki. Paradoksalno pa je tudi prosta igra postala dejavnost, ki jo otroci brez pomoči staršev pogosto težko izkusijo. Večina vrstnikov ima namreč popoldanske urnike pogosto zasedene z različnimi dejavnostmi, zgolj poslati otroka na igrišče in računati, da bo zagotovo kdo tam, je v današnjem času pogosto račun brez krčmarja. Tudi spontano igro je treba velikokrat organizirati.

Idealna, srečna, nasmejana instadružina

K pritisku na starše pomembno prispeva tudi družbeni ideal srečne družine, ki nam jo servirajo oglaševalci in ki jo mnogi skušajo posnemati z objavami visoko stiliziranih fotografij na družbenih omrežjih.

“Včasih je pritisk predstavljalo že opazovanje sosedov in njihove skrbi za otroke, kaj vse jim kupijo, privoščijo,” pravi dr. Mateja Hudoklin. “Zdaj pa so se temu pridružile še ’lažne’ in idealizirane podobe družinskega življenja na družbenih omrežjih, ki so ta notranji konflikt opazovalca še zaostrile. Poleg tega imajo na teh platformah vse objave, vsi nasveti enako težo, pa najsi gre za mnenje strokovnjaka ali vplivnice brez posebne izobrazbe. Prevelika izpostavljenost tovrstnim objavam pa lahko zamegli zdravorazumsko razmišljanje in občutek, ki ga ima vsak v sebi.”

Dr. Jordana Sibeonija pritisk družbenih omrežij na starše po prikazovanju idealnega družinskega življenja spominja na pritisk, ki ga v zvezi s telesno podobo občutijo predvsem dekleta. “Od staršev se pričakuje, da bodo aktivni, da bodo počeli veliko različnih stvari, otrokom omogočali številne izkušnje. In seveda, da to svojo aktivnost tudi pokažete drugim. Reči, da ste bili en teden počitnic z otroki doma in pretežno gledali televizijo, je že recept za obsodbo.”

Lani so si v skupini njegove triletnice v vrtcu izmenjevali plišastega medvedka. Vsak otrok ga je vzel domov za en konec tedna, starši pa so morali s fotografijami dokumentirati, kaj vse je medvedek doživel. “Na vrsti smo bili zadnji, zato sem lahko videl, kaj so z medvedkom počeli drugi starši. Norišnica, nekateri so obiskali po tri muzeje, gledališče, ves vikend je bil namenjen različnim aktivnostim z otroki. Ni ravno Instagram, ampak princip je isti – veš, da bodo tvoje aktivnosti videli drugi, zato želiš prikazati svojo uspešnost. Mi smo medvedka pač peljali na sosedsko zabavo v našem bloku, prav tako je šel z nami na volišče. Normalen vikend.”

Starševstvo stock9
Foto : Profimedia

Prevelika pričakovanja do sebe in otrok povzročajo neprestan občutek nezadostnosti in manjvrednosti, pri otrocih pa želja po izpolnjevanju velikih pričakovanj staršev spodbuja perfekcionizem, kar je recept za duševne težave v mladosti in tudi kasneje v življenju.

“Povsem dovolj je, da si dovolj dobra mama, dovolj dober oče,” pravi Mateja Hudoklin. “Nihče ni popoln. In nič ni narobe, če otrokom kdaj poveste, da ste utrujeni in naj se zabavajo sami. Če hočete biti dober starš, se morate najprej sami dobro počutiti v svoji koži. Čas zase brez slabe vesti je nujna sestavina starševstva.”

Pomembno je biti dober starš – poskrbeti za otrokove potrebe, fizične in čustvene – a hkrati ne bi smeli pozabiti poskrbeti tudi zase. Ob tem pa se zavedati, da starševstvo ni le blažena sreča, ampak kdaj tudi žalost, slaba volja, nesoglasja, napor. In da je tako v praktično vseh družinah. Le pokažejo vam tega ne na svojih instagramih in facebookih.

Komentari

Vaš komentar