Urška Djukić je prva slovenska režiserka, ki je prejela nagrado Evropske filmske akademije in s tem zaznamovala minulo leto. V nagrajenem kratkem filmu Babičino seksualno življenje je naslikala pretresljivo podobo slovenskega podeželja v začetku prejšnjega stoletja. Že zelo zgodaj so jo začele zanimati družbeno angažirane teme, tudi zato ker je na lastni koži čutila nepravico. Njen naslednji projekt bo celovečerec, ki bo, kot pravi, na neki način nadaljeval zgodbo Babice. "Umetnost je zame bližje znanosti – je kot raziskovanje in odkrivanje vedno novih oblik in možnosti," nam je razložila.
Odkar je za svoj dokumentarec Babičino seksualno življenje pred tremi tedni prejela nagrado Evropske filmske akademije, je Urška Djukić postala obraz slovenskega (kratkega) filma. “Evropskega oskarja” si je prislužila z zgodbo o intimnopartnerskem nasilju v slovenskem kmečkem okolju v prvi polovici prejšnjega stoletja, ki je po njenem mnenju zaznamovalo ne le generacije naših babic, ampak tudi njihovih hčera, vnukinj in rodove žensk, ki prihajajo za njimi. Zgodbo, ki je ostra kritika patriarhata, ji je uspelo povedati na izviren način, ki očitno nagovarja občinstvo daleč prek meja Slovenije. Film je namreč prejel že več kot 40 nagrad po vsem svetu.
Egon Parteli/N1
Urška Djukić je feministka. Zanimajo jo teme, povezane z neenakostjo žensk, povedane iz ženske perspektive. Umetnost vidi kot orodje, s katerim naslavlja boleče teme in nastavlja ogledalo družbi. Film je njen najbolj naravni jezik izražanja. Kot pravi, je po naravi nežna in takšen je tudi njen način delovanja.
Prodorna režiserka se je v zadnjih tednih znašla v soju žarometov, a v pogovoru daje slutiti, da svoj čas najraje posveča delu, ki mu je izjemno predana. Ko smo se dogovarjali za pogovor, je povedala, da kljub temu da sta s kamero neločljivi, se pred njenim objektivom ne počuti domače. Predlagala je, da se dobimo v gozdu, kjer najraje preživlja prosti čas. “Tam najdem mir in si naberem moči za ustvarjanje.”
Senzibilnost, kontradiktornost, radovednost in raziskovanje medčloveških odnosov in lepote
Žiga Živulovič jr./BOBO
Urška Djukić je na Univerzi v Novi Gorici študirala medijske umetnosti. Leta 2010 je v diplomskem delu z naslovom Čefurji v slovenskem filmu analizirala filmske reprezentacije jugoslovanskih narodov v slovenskih celovečernih filmih. V uvodu je zelo iskreno opisala, kako je soseda (slovenskega rodu) ozmerjala njenega očeta, češ, da je “neumni Bosanec” in naj se vrne, od koder je prišel. “Tovrstni dogodki te izoblikujejo,” je zapisala. “Verjetno je to tudi razlog, da sem se že kot mlado dekle začela ukvarjati s tovrstnimi socialno angažiranimi temami.”
Njen prvi avtorski projekt je bil kratki dokumentarni film o etničnih razlikah v njenem kraju. Naslovila ga je Međuvode (izpeljanka iz imena Medvode, op. a.). “Vodila me je jeza, ki sem jo čutila do teh mladih ’čefurjev’, ki so si svoj prostor uzurpirali z nasiljem in ustrahovanjem. Ko pa sem globlje pogledala v njihov svet, mi je postalo jasno, da je to zgolj obrambni mehanizem, saj so se ves čas počutili odrinjene in manjvredne,” je zapisala v diplomskem delu.
Ko se zdaj ozre nazaj, priznava, da je kot otrok iz “mešanega zakona” čutila ksenofobijo, a pravi, da je ta ni preveč zaznamovala. “Ljudje, ki gojijo sovraštvo do drugih, so v bistvu sami globoko ranjeni,” je prepričana. “Je pa umetniško ustvarjanje zagotovo kanal, kjer lahko izražam vse svoje občutke: senzibilnost, kontradiktornosti, radovednost in raziskovanje medčloveških odnosov in lepote,” je še dodala.
Študij je zaključila z magistrskim delom pod mentorstvom Janeza Burgerja in Jasne Hribernik, v katerem se je ukvarjala z analizo slovenskih TV serij. V okviru tega je zasnovala pilot za mladinsko multimedijsko TV serijo Mulci, ki govori o obdobju med mladostništvom in odraslostjo.
Filmi Urške Djukić: od odraščanja tridesetletnikov do vprašanja spolnih vlog
V filmu Dober tek, življenje!, ki ga je posnela leta 2016, se je ukvarjala z odraščanjem tridesetletnikov. Zanj je na 19. Festivalu slovenskega filma dobila vesno za najboljši kratki film. Kot je v utemeljitvi zapisala žirija, “izbrani kratki film o poskusu odraščanja tridesetletnikov v nenavadnem in svežem slogu sledi mladi avtorski estetiki in v dovršeni izvedbi humor prepleta z navihanim družbenim komentarjem”.
Dober tek, življenje!, 2016. (foto: zajem zaslona)
Leta 2018 je bila izbrana za sodelovanje v programu SEE factory Jugovzhodna Evropa 2019, ki ga kurira Quinzaine des Réalisateurs v sodelovanju s Sarajevskim Filmskim Festivalom. V sklopu tega je sorežirala kratki igrani film Ena in edina, ki je bil premierno prikazan v Cannesu. V njem prikazuje odnos med (posesivno) materjo in odraslim sinom, ki prvič pripelje domov svojo zaročenko.
Ena in edina, 2019. (foto: zajem zaslona)
Leta 2019 je posnela tudi kratki film Lovka, ki pripoveduje o feminilnosti v času enakosti spolov. Film je na mednarodnem filmskem festivalu Short to the point prejel nagrado za najboljšo žensko vlogo. Odigrala jo je Nataša Barbara Gračner.
Izsek iz filma Lovka si lahko ogledate tukaj:
Pretresena ob pričevanjih
“Odrasla sem v takšnem času, ko je bila največja odlika ženske to, da je bila tiho in se ni oglašala, ko se to ni od nje pričakovalo,” so besede, s katerimi se začne nagrajeni film Babičino seksualno življenje. Skozi zgodbe štirih pripovedovalk, ki jih je navdihnila knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače avtorice Milene Miklavčič, izriše intimno življenje žensk v tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja. In ta slika ni lepa. “Ko sem bila jaz mlada, ženska ni imela nobenih pravic,” pove ena od pripovedovalk. “Ženska je bila pač doma za štedilnikom. Nikoli ni v službo hodila. Morala je biti pokorna, morala je biti dobra gospodinja, morala je rojevati otroke. Pa morala je biti možu za užitek.”
Iz filma Babičino seksualno življenje. (foto: zajem zaslona)
“Bolj ko sem se poglabljala v pričevanja podeželskih žensk, rojenih okoli začetka 20. stoletja, bolj so me pretresla,” je povedala Djukić. “Izpisovala sem si zgodbe in posamezne stavke, ki mestoma šokirajo in jasno orišejo podrejeno vlogo ženske. Nabrala sem si gradivo in ga potem počasi rezala stran, kot kakšen kipar, da sem iz materiala izluščila bistvo.”
Otroška naivnost in surovost risbe
Nastal je 13-minutni animirani kratki film. Animacija je na nek način otroško naivna, po drugi strani pa tudi groba in agresivna. “Za animirano formo sem se odločila, ker sem čutila, da bo ta s svojo karakteristiko nedolžnosti otroške risbe lahko močneje podprla težko temo agresivnih intimnih odnosov in jo lažje približala gledalcu,” je dejala Djukić. “Surovost risbe pa hkrati oriše surovost pravil obravnavanega časa: norma je bila namreč, da si je moški lahko vzel, kar je hotel, kadar je hotel, na kakršenkoli način. To je proizvedlo veliko travm. Ponekod je še danes tako,” je kritična režiserka.
Kot v spodnjem izseku iz filma Babičino seksualno življenje pove ena od pričevalk, je “ata” mamo, ki ni želela spolnega odnosa, pretepel z bičem:
Animacijo dopolnjujejo stare arhivske slike, ki služijo kot opomnik, da vendarle ne gledamo risanke, ampak dokumentarni film, ki pripoveduje o vsakodnevni realnosti številnih žensk tistega časa. Djukić tudi sicer v svojih filmih rada kombinira različne tehnike in ustvarja hibridne vizualne narative, s katerimi pripoveduje zgodbo.
“Zasužnjenje ženskega telesa je univerzalna zgodba”
Film Babičino seksualno življenje je nastal v slovensko-francoski koprodukciji. Djukić je k sodelovanju povabila francosko animatorko, ilustratorko in režiserko animiranih filmov Emilie Pigeard. Na vprašanje, v kolikšni meri so pričevanja, ki odslikavajo slovensko kmečko okolje prve polovice 20. stoletja, nagovorila francosko ustvarjalko, Djukić odgovarja: “Gre za univerzalne zgodbe, ki so bile in še vedno so enake v vseh patriarhalno strukturiranih okoljih, ki so si zasužnjila žensko telo in njeno voljo.” Po njenem mnenju je film, ki je prejel že več kot 40 nagrad po vsem svetu, prav zato tako uspešen, saj nagovarja ljudi iz različnih kultur.
Režiserka je tudi v tem filmu uporabila nekaj trpkega humorja, ki, kot pravi, gledalca sprosti, da se lažje odpre in začuti zgodbo na globlji ravni:
Tema nasilja nad ženskami je, kot pravi, aktualna tudi danes. “Film sicer govori o izkušnjah naših prednikov, a jasno je, da so odnosi med moškimi in ženskami ponekod še danes enako strukturirani. Tedanji način dojemanja ženske vloge v družbi je v resnici naša neposredna, še napol živa preteklost, ki skozi vzorce še zmeraj do določene mere vpliva na obnašanje sodobnih žensk,” je opozorila za Poglobljeno.
“V zadnjih letih smo priča vzponu nazadnjaških idej po nadzorovanju in omejevanju ženskega telesa. Vsem postaja jasno, da je emancipacija žensk zelo krhek koncept in se lahko v hipu razblini. Ravno zato je treba o tem govoriti, se spominjati bolečin naših prednikov in se ves čas boriti proti tovrstnim izkoriščevalskim konceptom, ki v svojem bistvu ne pripomorejo k družbeni blaginji.”
Na podelitvi nagrade EFA. Levo Urška Djukić, desno Emilie Pigeard. (foto: EFA)
“Ta nagrada je darilo za vse ženske, katerih glas je bil skozi zgodovino neslišan, zavračan in izkrivljen. Če povzamem besede igralke Vicky Krieps, je sedaj čas, da ženske pozdravimo vse rane iz preteklosti, se jasno izrazimo, smo slišane in upoštevane v družbi. Le tako bomo lahko skupaj z moškimi gradile boljšo prihodnost za vse nas,” je Djukić dejala ob prejemu nagrade EFA.
Prvi celovečerec
Trenutno pripravlja svoj prvi celovečerni film z angleškim naslovom Little Trouble Girls (slovenskega naslova še nima). Kot pravi, bo v njem na neki način nadaljevala temo iz filma Babičino seksualno življenje, le da se bo tokrat osredotočala na vpliv vzorcev, ki se skozi generacije prenašajo na mlada dekleta. “Raziskujem vprašanje občutljivosti, intimnosti in potrebo po preizpraševanju družbenih pravil.”
Scenarij za celovečerec je Djukić leta 2020 in 2021 razvijala v rezidenci Cinefondation, ki jo v Parizu organizira filmski festival Cannes. Gre za eno najpomembnejših rezidenc za scenaristiko na svetu. Je neke vrste sito; ko se ob tvojem filmu pojavi ta znamka, te vsi vzamejo bolj resno, pravi in poudarja, da je to ena od izkušenj, ki jo je pomembno oblikovala kot umetnico. “Naselili so nas v ogromno stanovanje na prestižni lokaciji v Parizu in nam dali dovolj sredstev, da smo lahko pol leta samo pisali in ustvarjali.”
Žiga Živulovič jr./BOBO
“Jaz ne sledim enemu stilu ali formi, temveč sledim temi, zgodbi in ritmu, ki skozi mene nato ustvarijo vsakič novo formo, ki podpre zgodbo. Umetnost je zame bližje znanosti – je kot raziskovanje in odkrivanje vedno novih oblik in možnosti.”
Urška Djukić
Kot je še povedala, je ta čas izkoristila ne le za pisanje scenarija, ampak tudi za temeljit premislek o svojem življenju, hotenjih in željah. “Poleg tega pa nas je prestolnica kulture, umetnosti, filozofije tudi napolnila z različnimi vtisi. Francozi veliko bolj cenijo film in umetnost nasploh – tam so pred kinodvoranami še vedno vrste, veliko je manjših dvoran, skratka, gledanje filmov in pogovarjanje o njih je tam del vsakdanjega življenja – zato se kot filmarka tam počutim drugače.”
Djukić v središče svojih zgodb postavlja ženske, kar v slovenskem filmu ni (bilo) prav pogosto. Kot je pokazala raziskava Nike Gričar iz leta 2018, je med leti 1995 in 2017 v manj kot tretjini slovenskih filmov glavno vlogo igrala ženska, v obdobju od 1991 do 2017 pa so samo 15 odstotkov slovenskih filmov režirale ženske.
Na sprejemu ustvarjalcev filmov Babičino seksualno življenje in Telesce pri ministrici za kulturo Asti Vrečko. (foto:Žiga Živulovič jr./BOBO)
“Ko sem odraščala, so fante veliko bolj spodbujali k iskanju njihovega izraza,” je povedala v okviru delavnice Feature Lab. “Deklet nikoli niso spodbujali, da se izrazijo. Na neki način se jih je spodbujalo, da nimajo svojega glasu.” Prvi slovenski film, ki ga je režirala ženska, je bil nenazadnje posnet šele leta 2002, je poudarila in dodala, da se ji je – takrat najstnici – to zdelo “kot neke vrste revolucija”.
V zadnjih letih se stvari po njeni oceni spreminjajo na bolje. Podpore ženskim ustvarjalkam je več, ne nazadnje to predpisujejo tudi evropske direktive, pravi. “Prej sem močno čutila razlike, zdaj pa ne več. Ko smo v zadnjih letih ženske dobile veliko več možnosti izražanja in umetniškega ustvarjanja, smo začele pripovedovati zgodbe, ki so bile skozi stoletja zamolčane, preslišane ali prikazane skozi moški pogled. In te zgodbe ne zanimajo samo žensk, temveč tudi moške, ki imajo zdaj možnost prisluhniti.”
Krovni motiv, ki mu sledi pri svojem delu, so tako “ženske zgodbe skozi ženski pogled”. Napredku se sicer ne pusti uspavati. Prepričana je, da se je treba za enakopravnost kljub temu ves čas boriti.
“Čudež, da nam uspejo vrhunski rezultati”
Na vprašanje, ali se v Sloveniji, kjer je področje filma oziroma kulture nasploh notorično podhranjeno, lahko preživlja z ustvarjanjem filmov, nagrajena režiserka odgovarja: “Težko, a se trudim.” V pogovoru za Delo je pred časom opozorila, da če bodo tukaj še naprej tako slabi pogoji za delo, bo tudi sama razmislila o odhodu v tujino, “kjer so pogoji normalni in kjer me cenijo”.
“V našem primeru je to (nagrada EFA, op. a.) tudi nagrada evropskemu sodelovanju, saj je film Babičino seksualno življenje slovensko-francoska koprodukcija z režiserkama Urško Djukić in Émilie Pigeard ter z ostalo ekipo v Sloveniji in Franciji. Koprodukcijsko sodelovanje je namreč zaradi omejenega domačega financiranja nujno za slovenski film.”
Producent Boštjan Virc iz produkcijske hiše Studio Virc
Kot je Urška Djukić še povedala za Poglobljeno, je slovenski film tako podhranjen, da “je čudež, da nam sploh uspeva ustvariti tako vrhunske rezultate”. Leta 2018 je odbor državnega zbora za kulturo potrdil postopno zvišanje financiranja slovenskega filma, vendar, kot pravi, do danes še nismo dosegli obljubljenega zneska. “Same prazne obljube,” je razočarana. Želi si, da bi bilo področje filmske umetnosti v Sloveniji bolj cenjeno ter da bi država prepoznala ves gospodarski potencial, ki ga film prinaša.
Snemanje filma Lovka. (foto: osebni arhiv)
“Forma kratkega filma je recimo kot pri slikarstvu mali format. Kot tak je enakovreden velikemu formatu, le da Slovenci nismo vajeni gledati kratkih filmov. Spregledan je predvsem zato, ker mu TV uredniki in odločevalci kulturne krajine ne posvečajo pozornosti. V večjih državah ni tako, zavedajo se moči filma tako v kratki kot v dolgi formi.”
Urška Djukić
Nastavljati ogledalo družbi
Urška Djukić se pri svojem delu ne boji biti kritična. Babičino seksualno življenje neusmiljeno nastavlja ogledalo patriarhatu, podobno družbeno angažirano sporočilo bo nosil tudi celovečerec Little Trouble Girls, ki naj bi bil zaključen leta 2024. Iz njenih besed veje kritični premislek o družbeni realnosti ter želja, da bi s svojim delom opominjala, opozarjala.
Je to ultimativna funkcija umetnosti – da odpira boleče teme v družbi? “Moč umetnosti je ravno v tem, da nastavlja ogledalo družbi in v nas sproža vprašanja, občutke in globlji premislek,” odgovarja režiserka.
Februarja lani je bil v rubriki Poglobljeno objavljen intervju z režiserko filma Prasica, slabšalno ime za žensko. Preberete ga lahko na tej povezavi:Tijana Zinajić: Biti prasica je ene vrste svoboda.
