Film Prasica, slabšalni izraz za žensko je jeseni na Festivalu slovenskega filma, kot se slikovito reče, poharal sceno. Slavil je s sedmimi nagradami vesna, dobil je tudi vesno za najboljši film, ob tem pa na festivalu sprožil izjemen odziv občinstva. To komično dramo je režirala Tijana Zinajić, javnosti doslej najbolj poznana kot gledališka režiserka in igralka. Prasica, slabšalni izraz za žensko je njen celovečerni filmski prvenec. Z njo smo se nekaj dni pred prihodom filma v kino pogovarjali, kdo so prasice in zakaj nosijo s sabo svobodo, o filmu, slovenski kulturi, temah, o katerih se javno skoraj ne govori, generaciji s podaljšanim otroštvom in izgubljenimi iluzijami … in o nadlegovanju v slovenskem filmskem in gledališkem svetu.
Vi ste bili prejšnji teden v karanteni, jaz sem ta teden, zato se pogovarjava prek Zooma. Kakšen film bi bil film Prasica, če bi se dogajal v času epidemije?
Ko je bila narejena groba montaža filma, se je začela epidemija. Ker se je za vse nas začela ena povsem drugačna situacija, ki je zajela ves svet, ker smo bili zaprti … mi je bilo takrat težko gledati film. Mislila sem si: Joj, kaj je zdaj s temi liki, kaj bomo zdaj s tem … in sem pustila projekt stati dva meseca. In po teh dveh mesecih zaprtja države se mi je zdelo, da na ta film ne more vplivati nobena situacija.
Ja, imate prav, verjetno bi bilo marsikaj drugače, če bi se film dogajal v epidemiji, verjetno bi bili liki še večji histeriki, vmes bi zbolevali, protagonistka bi težje prišla do ginekologa, zagotovo bi bile tudi napetosti med cepljenimi in necepljenimi liki … epidemija bi, tako kot je tudi v realnosti, tudi v filmu samo še bolj izpostavila nepravilnosti v družbi in razgalila, kako je naš svet čisto zabredel.
Ko sem gledala film, sem se spraševala, ali je res komedija. Smejiš se kot gledalec zelo pogosto, ampak precej kislo. Kako pomembno se je smejati stvarem, ki nas težijo, in slepim ulicam, na katere naletimo v življenju?
Gre za stvar perspektive. In meni se zdi gledati na stvari čez humor – lažje. Pa tudi težko bi sprejeli to našo protagonistko, če ne bi bilo distance, ki jo prinaša humor. Jaz bi si želela, da bi bila lahko tudi sama tako neposredna, nesramna, iskrena do sebe, da bi lahko na tak način izražala svoja mnenja, kot to dela Eva v filmu. Saj zato je pa tudi tako herojsko predstavljena.
Seveda je “nesramna za znoret”, ampak je to tudi ena vrsta svobode, h kateri bi lahko težili. Seveda naša svoboda ne sme omejevati drugega in ne sme biti nasilja, ampak je pa takšna svoboda nekaj, kar lahko ljudem, ki jo imajo, zavidamo. In ker je to komedija, lahko Evo lažje sprejmemo.
Vam so v življenju večkrat rekli prasica. “Če nisi točno taka, kot bi morala biti, pa si ženska, si hitro prasica,” ste rekli za MMC po Festivalu slovenskega filma. Prasica je ženska, ki je suverena, ki se postavi zase, ste pojasnili. Kaj je v naši družbi – jasno je namreč, da gre zgolj za kulturne razlike – moški s temi lastnostmi?
Veste, ravno zadnjič sem otrokom razlagala o teh aferah, ko so se ti blazno uspešni moški povsem neprimerno obnašali ali pa celo zlorabljali ženske in ko je bila prva reakcija dela javnosti ob tem: Ja, zakaj so pa to šele zdaj povedale? ali pa: Pa saj so hotele biti uspešne. Torej, tu je en predator nasproti nemočni ženski, ampak ona je takoj označena: prasica, ki si je želela uspeti.
Torej, ženska mora biti v očeh družbe povsem moralno neoporečna, pa še takrat je označena kot karieristka, hladna, frigidna in še sto drugih nazivov. Res upam, da se te stvari spreminjajo. Jaz sicer živim v nekem mehurčku, kjer ni tako grozno, a ta mehurček trči ob realnost, v kateri je odnos do žensk grozen. Sploh če je uspešna, talentirana, ob tem morda še lepa – je zavisti ogromno in je kar takoj prasica.
Generacije in generacije so bile vzgajane v tem. V zavisti, označevanju žensk. Ne samo moški ženskam, tudi ženske ženskam. Zato bi zelo rada povedala, ne da smo ženske prasice, ampak da si lahko dovolimo, da smo prasice, in da ni treba, da smo v očeh družbe idealne. Rada bi, da nehamo tako okrutno soditi same sebe in da ne dovolimo, da nas svet sodi tako.
Sem pa zelo optimistična – imam namreč štiri otroke, najstarejši je star 21 let – ko gledam te mlajše generacije, ki niso bile oprane v patriarhat, kot smo bili mi. Večinoma so danes mladi na neki višji mentalni ravni, kot smo bili mi.
Za Mladino ste povedali, da odkar veste zase, ne ustrezate predstavam o tem, kakšna naj bi ženska bila. In ste podali primer, kako so vas, ko ste šli čez ločitev, zelo hitro obsodili in vas imeli za prasico. In da je ženskam v njihovo življenje že vnaprej pripisana krivda. “Ves čas krivda, krivda, krivda. Ki te onemogoča,” ste rekli. Za prasice so torej, vsaj po mojem opažanju, pogosto označene tiste ženske, ki na to krivdo, ki jo nalaga družba, ne pristajajo, ne pristajamo. Ne na vlogo žrtve ne na vnaprej pripisano krivdo. Biti prasica je torej tudi emancipatorna stvar?
Če res ne bi pristale na krivdo, bi bili v idealnem svetu. Seveda te razžira krivda, ne le ženske, tudi moške. Naša vzgoja še vedno temelji na krivdi. In iz tega norega občutja krivde pride ogromno odločitev. Jaz govorim o ženski, ker je to moje izkustveno polje, ker sem pač ženska. Prasica je torej ženska, ki seveda nosi krivdo, ampak se požvižga na to, gre mimo tega. Dovoli si, da je izločena, da je izobčena, označena za čudno … in kljub temu ne misli popustiti.
Seveda smo vsi ranljivi in se lomimo, tudi Eva se lomi … Ona ne samo laja, ampak vidiš, da ima tudi vprašanja v glavi, ali je nekaj prav ali ne … ampak ne boji se biti ona, takšna, kot je. Za to torej gre: da ne ugajamo za vsako ceno. Seveda je pomembno, da imamo dobre odnose in da se prilagajamo, da bolje funkcioniramo, ampak ne smeš pa s tem povoziti svojega bistva. Ne biti to, kar pričakujejo od tebe, samo zato, ker to pričakujejo od tebe.
To velja za vse – od male punčke do babice. Ko babica reče: Ne vozite mi vnukov, bo spet prasica. Čeprav ima čisto vso pravico reči, da jih ne bo čuvala, ker je preutrujena ali pa ker se ji preprosto ne da. Ali pa obratno – če hoče ostati ženska doma in biti gospodinja in se ukvarjati z otroki, ni zaradi tega čisto nič manj emancipirana, če točno ve, kaj si želi. Ni treba, da družba za nas določa, kaj je za nas primerno ali ne.
Ali pa ko sta naši skakalki ta teden dosegli medaljo, ko mi je šlo na jok ob takšnem vrhunskem športnem dosežku, in potem vidiš, da so neki ljudje na Twitterju jezni, ker ženske skačejo in dosegajo medalje. Zgrožena sem bila, da lahko kaj takšnega še zasledimo v tem stoletju.
V filmu torej spremljamo Evo, staro 27 let, s prekarno službo, ustvarjalno umetniško blokado, disfunkcionalnim razmerjem z moškim, ki ima punco, ki je očitno ne namerava zapustiti. V tem nekakšnem vakuumu podaljšanega najstništva, v katerega so tako ali drugače prisiljeni mnogi mladi v Sloveniji, Eva ostane še brez menstruacije, ki je bila, kot sama reče, pred tem edina zanesljiva stvar v njenem življenju. Kako je bilo na film spraviti življenje dobršnega dela generacije 25+, prekarnost, negotovost, razočaranje nad banalnostjo življenja?
Med nami sta sicer dve desetletji življenja, ampak živimo podobno življenje. Naša generacija je sicer imela boljše štartne pozicije. Večina ljudi, ki se ukvarja s filmom in gledališčem, živi nekako medgeneracijsko – ves čas smo v stiku z mladimi in z veliko starejšimi. In vidiš, da smo si zelo blizu. Okoliščine življenja, ki pa jih ima ta sedanja mlada generacija, so okoliščine mojega življenja tudi zdaj. Tako da sem čez to generacijo lahko povedala tudi svoje stiske.
V raziskavi Mladina 2020 so raziskovalci ugotovili, da mladi (gre za mlade od 15. do 29. leta) občutijo več stresa in več strahu pred neuspehom kot njihovi predhodniki. V zadnjih desetih letih so se močno povečali odstotki mladih, ki čutijo osamljenost kot problem, in odstotki mladih, ki čutijo stres nekaj ali večino dni v tednu. O tej generaciji govori film Prasica …
Ja, in ob tem so dosti bolj odgovorni. Ta zadnji podatek, da mladi niso več glavni krivci za nesreče pod vplivom alkohola. Tem mladim večinoma ne pade več na pamet, da bi vozili, ko pijejo. Odgovorni so.
In strah jih je v življenju. Ampak ta strah pripelje tudi do tega, da mislijo, da ne morejo spremeniti stvari, da se ne morejo upreti, na ta način pa so nekako hendikepirani. To je strah, ki ga v nas vzgaja kapitalizem, ki hkrati proizvaja osamljenost – da ves čas misliš na neke dobrine in se hkrati bojiš, da bi jih izgubil.
S podobno tematiko kot Prasica se ukvarja tudi film režiserke Urše Menart Ne bom več luzerka. So “male” zgodbe iz življenj mladih žensk končno postale velike zgodbe?
Jaz upam, da ja. Da postajajo to velike zgodbe. Še pred par leti so si moški ob tem scenariju govorili: Kaj pa je z njo narobe? Ali je avtistična? Težko jim je bilo stopiti v ta lik. Vsi mi, ne samo moški, smo zrasli ob “moških” filmih in pripovedovanju zgodb večinoma skozi moške oči. Ker so večinoma samo moški ustvarjali, ženskam pa so bile podeljene neke druge funkcije. In ženske, ki so ustvarjale v preteklih časih, so bile označene kot čudakinje, čarovnice, disidentke, frigidne …
Prasice?
Seveda, prasice. (smeh) In je treba vzpostaviti razmere, da ta svet enakovredno in v istem času živi, da se pripoveduje tudi skozi ženske oči. Rečejo: Ženski film … Ne! Film je film! Ampak film je treba enakovredno delati tudi skozi ženske oči. To je dobro za celotno družbo. Zdaj se moramo pogovarjati o teh stvareh, da se bomo potem nekoč lahko nehali pogovarjati o tem, o moškem ali ženskem filmu. Ko bodo lahko enakovredno prikazane teme skozi ženske oči, bodo film delali tisti, ki imajo kaj povedati, ne pa ločeno po spolu.
Kako pomembna je za to, da je film Prasica takšen, kot je, Iza Strehar, ki je napisala scenarij?
Noro pomembna. Zelo sem si zapomnila, kaj je povedala, zakaj in kako je napisala ta scenarij. Da je štartala iz neke svoje osebne izkušnje, nekega obdobja. Da si je želela, da bi takrat lahko videla takšen film. Da bi ji olajšal stiske v trenutkih odraščanja in boja.
Znotraj teksta je Strehar postavila takšne vrhunske dialoge, za katere sem se jaz od začetka do konca borila, da ostanejo v filmu. Kot recimo tisto, ko se smejijo, ko nekdo reče, da je fafanje nespoštljivo do žensk. One se smejijo, ker: kaj boš ti meni govoril, kaj je nespoštljivo do žensk, me določamo, jaz določam, ali se mi zdi to nespoštljivo, jaz se bom sama odločala, ali bom fafala ali ne.
To je dvojni obrat. Moški hoče biti kot da uvideven do ženske, ampak na način, da ji spet podeljuje neko vlogo. In takšne male stvari, ki jih je v tem filmu polno, nekatere pa so žal tudi izpadle iz filma, so značilne prav za to posebno vrsto emancipacije, ki jo je ustvarila Iza Strehar.
Liki v filmu se pogovarjajo o menstruaciji, hormonskih spremembah, policističnih jajčnikih, možnosti prezgodnje menopavze … Nekako nismo vajeni, da se o teh, povsem običajnih stvareh, ki zasedajo dobršen del ženskega življenja, govori v filmih. So to še vedno tabu teme? Zakaj?
Spomnim se, ko sem v srednji šoli gledala film z Vanesso Paradise Samo sedemnajst (Noce Blanche, 1989, op. a.), in je bil tam prizor, kako ona sedi na stranišču in kaka. In me je prešinilo: O moj bog, saj res, mi še nikoli v življenju nismo v filmu videli človeka, ki kaka.
Ja, polje interesa umetnosti – in to je tudi moj interes – je videti neki nov pogled. In ja, naša življenja so polna stvari, ki jih na filmu nikoli ne ovekovečimo. To je ta pozicija, iz katere govori film. Govori o punci, ki želi preživeti to prvo resno krizo v življenju na poti od otroka do odraslega. In pri tem govori film o vseh stvareh, ki so del življenja.
Ko smo delali film, se mi ni zdelo to nič posebno nenavadnega, šele zdaj, ko me ljudje sprašujejo o tem, razmišljam: res je, v filmu nismo drugače nikoli tako iskreni. To je ta pozicija, iz katere štarta film, pozicija brutalne iskrenosti.
Veste, ko smo jeseni, ko je policija ob protestih s solzivcem zaplinila center Ljubljane, objavili članek o solzivcu, ki je vključeval tudi navedbe, kako lahko izpostavljenost solzivcu povzroča tudi izvenciklične krvavitve, o čemer pričajo protestnice po vsem svetu, zgodilo pa se je to tudi dvema našima novinarkama, ki sta pokrivali proteste … sta se na desni strani Twitterja zgodila pravi pogrom in zaničevanje, ker smo to omenili. Menstruacija in težave z njo so še dandanes za mnoge očitno trivialna, nepomembna tema, ki ne sme biti izgovorjena javno.
Ja, to je noro. Jaz sem imela recimo celo mladost težave, strašne bolečine zaradi menstruacije, da sem v nezavest padala, imela sem potem razne terapije … in se mi zdi naravnost noro, da se zdi ljudem pogovarjati se o tej temi nekaj umazanega; in to ob tem, ko celotno človeštvo temelji prav na tem, da imamo redne cikle in da smo zaradi njih plodne. Brez menstruacije ni človeštva.
Film zelo neposredno nagovarja tudi zgrešene percepcije ženskega telesa, ki veljajo v popularni kulturi, naši družbi, javnem diskurzu. Ena od žensk v Prasici reče: “Razmišljala sem o tem, nad čim se je sprejemljivo pritoževati; da se je sprejemljivo pritoževati nad problematično kožo in veliko ritjo, nobena pa ne bo razlagala, da si mora odstranjevati črne dlake okrog bradavic na prsih.” … Na eni strani tabuji, na drugi zapovedi za ženska telesa. Kaj lahko pop kultura naredi za normalizacijo vseh teles, mislim, za normalizacijo normalnosti? Mediji, oglasi, pop kultura namreč kot normo prikazujejo telesa, ki naj bi bila ideal, so pa v resnici retuširane in sfiltrirane podobe, ki v resnici ne obstajajo.
Vedno v zgodovini so bile neke zapovedi glede tega, kako naj izgledajo ženska telesa. To so te genialnosti Ize Strehar, ki zna ubesediti takšne stvari. In ja, o teh delih življenja v “ženskih” revijah pač ne boste brali. O problematični koži morda, o čem bolj “grdem” pa ne. Seveda ne, ker se predvideva, da smo “lepše” in “boljše”, kot dejansko smo.
Ja, film lahko to nagovarja, da vidimo svoje frustracije, da se lahko poistovetimo. Upam, da se bo veliko mladih lahko poistovetilo s filmom, ker govori o življenju takšnem, kot je. In da se bo tudi veliko nas, starcev, panksov, poistovetilo: glej jih, saj so takšni kot mi. (smeh)
Vsekakor je narobe to, da se moramo toliko ukvarjati s tem, kako smo videti, s kakšno podobo bomo prezentirani, namesto s tem, kaj mislimo, kako čustvujemo, kaj nas skrbi, pa z našimi hotenji, dognanji, dosežki … ker veste, naš dosežek se meri po tem, kako izgleda naša podoba, ki jo spustimo v javnost. Nič ni narobe s tem, da želiš biti lep in delaš tudi na svojem videzu, ne sme biti pa to prisila družbe.
Se ne bojite, da bi vam očitali estetizacijo alkohola in drog? Zaradi glasbe čez posnetke zapijanja in (predvsem mehkih) drog. Vas ni skrbelo, da bi zaradi načina režije ti trenutki izpadli kot reklama za eskapizem v alkohol in droge?
Niti malo. Ne vem, zakaj bi se pretvarjali. Človek je vedno v zgodovini, ko je prišel do kake substance, ki bi mu lahko olajšala pot do sreče, to konzumiral. Ali jo je uporabljal ali pa zlorabljal, to je zdaj drugo vprašanje. Vse vrste odvisnosti poznamo, res je; tudi odvisnost od pretiranega športa, ko so moji kolegi v bolečinah, če ne morejo športati, ali pa polni poškodb zaradi pretiravanja.
Ne bi si tu zatiskala oči – obdobja študentskih let so običajno obdobja eksperimentiranja tudi z alkoholom in drogami. V resnici nihče od likov v filmu nima nobenega resnega problema z drogo. Ne, ni me strah, da bi kdo te izseke iz filma tako razumel. Predstavljeni so kot hard core žurerji, naslednji trenutek pa bodo morda hard core zdravo živeli, kdo ve.
V filmu Zgodbe iz sekreta, omnibusu zgodb v celovečernem filmu, kjer ste bili pred leti soscenaristka, sorežiserka in tudi igralka, je nastopala generacija 35-letnikov. Na kako drugačen način ste se lotili teh dveh filmov?
To je v bistvu podobna tema, to je ta naša izgubljena generacija, ki se je uveljavljala v času tranzicije. Generacija X. Ta film torej govori o tem drugem valu problemov, ki jih imajo kasneje v življenju takšni ljudje, kot so ti ljudje v Prasici. Veliko paralel je med filmoma. Namen filma je vsekakor, da sprejmeš …
Ko sem bila majhna, sem si vedno govorila: Kako bom odrasla, ko bom velika … In ta občutek je še vedno v meni. Ne morem določiti trenutka, ko sem postala odrasla. Seveda, ko si starejši, bolje obvladuješ neke strahove, nekaterih stvari se naučiš, a prihajajo novi strahovi in nove dileme … in v resnici si še vedno isti otrok, ki išče. Najdeš odgovore v življenju, a najdeš jih za določen čas, potem pa se postavijo nova vprašanja.
Zame najbolj žalosten trenutek filma je, ne ko Eva doseže neko osebno dno v grozljivem stavku, ko ji ljubimec navrže: Saj veš, da nisi material za poroko – grozljivem, ker dobro ubesedi še vedno prisotno razmišljanje, da je ženska vredna toliko kot njena zaželenost pri moških – ampak ko ji agent, ko ji uspe veliki met v kulturi, želi nakazati izjemno malo denarja, drugo pa zadržati zase. In za to naj bi bila še hvaležna. “Tvoji kolegi bi ubijali za to,” ji reče. Kako pogosto morajo mladi umetniki pristajati na izkoriščevalske pogoje?
Ves čas. To tako je. In s tem te držijo, nas držijo; s tem, da si tako zelo želimo to delati. Recimo – možnost, da posnameš film, je tako majhna, da ko jo dobiš, tudi če dobiš za to zelo malo denarja, si se pripravljen vsemu odpovedati, samo da ga boš lahko posnel. In to velja na vseh področjih. Imajo nas v šahu, ker vejo, kako zelo si želimo to početi.
Ampak Eva na to ne pristane, ona reče ne. In zato je prasica …
… Ja, zato je prasica. (smeh) Zato je tako huda! Jaz bi si želela biti taka in reči ne, se tako upreti, povedati, kar jim gre. No, saj ljudje povejo, ampak potem pač ne delajo več. (smeh) Enim vseeno uspe. Rečejo: Ne. Rečejo: Ma, zatakni si to nekam!, pa jim vseeno uspe. In zavidam jim njihov pogum. Včasih me je sicer strah za njih, ampak jim vseeno ploskam.
Vi ste tudi samozaposleni v kulturi. Kako je biti samozaposlen v kulturi v Sloveniji?
Vedno slabše mi je. Starejša kot sem, vedno manj imam tega elana, vedno težje je delati na tak način. Jaz rada delam, kar delam, bi pa rada, da je lažje. Ko si starejši, ko imaš otroke, te začne to, da ne moreš nič načrtovati, razžirati. Zdelo bi se mi prav, da se za vse prekarce stvari olajšajo. S tem, ko smo samozaposleni, smo v olajšanje tej družbi, mi smo ves čas na trgu dela in zato zelo ranljivi.
Ne predstavljam si – to je moja realnost – da bom morala še 25 let delati tako, kot delam zdaj, brez rednih dohodkov. In starejša kot bom, težje se bom prekvalificirala v kaj drugega in manj bom zanimiva za delodajalce. Varnost je pri prekarcih torej s starostjo le še bolj pod vprašajem. Kot družba bi morali skrbeti eden za drugega.
Kako ocenjujete slovensko kulturno politiko?
Po mojem mnenju je sedanji kulturni minister katastrofa. Nasploh ta vlada … spomnim se začetka epidemije, ko je bila vsak dan ena afera in sem si mislila: Kaj? Kaj? Kaj? In zdaj je postala to naša realnost. Zdi se mi, da imamo kulturnega ministra, ki sovraži kulturnike. Veliko stvari ne razumem; ne razumem, kako je mogoče, da Glej ni dobil financiranja, to je katastrofa za generacijo, za kulturo; ne razumem, kako je bil možen takšen odnos do STA, ki smo ji potem mi nakazovali denar. Ne razumem sto in ene stvari pri aktualni kulturni politiki. Katastrofa.
Nedavno se je zgodilo opozarjanje na spolno nasilje in spolno nadlegovanje v gledaliških, akademskih, filmskih krogih po Balkanu, pa tudi razkritje Mie Skrbinac v Sloveniji. Kakšen je vaš komentar, kaj bi bilo na sistemski ravni še treba narediti, da nihče ne bi bil več v takšni situaciji; če bi se zgodilo, pa bi bilo jasno, da bo sistem odreagiral, kot je treba – zaščita žrtev, pomoč, opolnomočenje, preventiva … Te teme ste se prej že dotaknili.
Ja, takoj se napade žrtev. Ko smo mi študirali in bili na začetku kariere, se sploh zavedali nismo, da smo bili zlorabljani. Mislili smo, da je takšen pač sistem. Če se ti je zdelo krivično in si se upiral, so ti rekli, da se upiraš, ker si netalentiran. Tega nasilja je veliko povsod. In vsa čast Mii Skrbinac, da se je upala tako izpostaviti.
Te temelje, da se to ne bi več dogajalo in je – če se dogaja – prav obravnavano, je treba graditi ves čas. Iz dneva v dan! In, ja, naj se predatorji bojijo, ker so zdaj pod drobnogledom! Najbolj pa je treba delati na tem, da žrtev – takrat ko pove – ne postane še enkrat žrtev! Kar se konstantno dogaja.
Šokirana sem bila, koliko ljudi znotraj te naše srenje je ob tem reklo: Zakaj je povedala zdaj? In zakaj je povedala na tak način? Moj bog, najprej grejo žrtev napadat. To moramo preprečiti. In prav zato žrtve ne spregovorijo. Ker vidijo, kaj se dogaja drugim žrtvam.
Jaz sem sedem let hodila na skupinsko terapijo, in na neki točki smo dojeli, da je bila večina med nami – predvsem ženske – v nekem trenutku življenja ali spolno ogrožena ali pa celo zlorabljena. Tako vseprisotno je to. In vedno se iščejo izgovori. In si, če na to ne pristajaš, takoj označen. Če ne drugače, da si prenapet in nesproščen. Seveda si ne želim prenapete družbe, seveda ni narobe, če kdo komu kaj lepega reče, ampak ve pa se, kje so meje: če je nekomu karkoli neprijetno, je to meja, in mora biti tega konec!
Če prav razumem, ste tudi vi na fakulteti doživljali spolno nadlegovanje? Ali kasneje, ko ste že delali?
Tako bom rekla: družba je bila takšna, da so bile te moške opazke o ženskah sprejete kot nekaj normalnega in da smo vsi mislili, da si to lahko dovolijo. Ne bom govorila o tem obdobju, ker se ne želim s tem soočati. Zato pa tudi pravim: Vsa čast Mii Skrbinac, to je strašna teža in odgovornost.
Povem pa vam, da smo bili vsi v zelo nelagodnih situacijah, punce in tudi fanti, nad katerimi so se izživljali tako v času študija nekateri profesorji kot kasneje neki avtokratski režiserji. Ampak to je bilo vse zapakirano, kot da gre za del neke umetniške norosti, v kateri naj bi jim bilo vse dovoljeno. Ne! Jaz sem za umetniško norost, za to, da je vsak od nas malo poseben, ampak nikakor ne prek meje človeškega dostojanstva.
Ne gre za to, da bi morali biti polikani, birokratski, da si ničesar ne upamo reči … ne, seveda ne, ampak saj je jasno, da je meja tam, kjer nekomu nekaj ni prijetno. Meja je človeško dostojanstvo. Ko je nekdo vprašal: “Kaj pa kot moški sploh še smem?” je dobil dober odgovor: “Spomni se na svojo hčerko, in tako kot nočeš, da se obnašajo moški do tvoje hčerke, tako se ti ne obnašaj do drugih žensk.” Potem je pa hitro jasno, da pripombe: Pokaži to pi…, kaj si tako sramežljiva, niso okej, kajne?
Angažirani ste tudi pri novem filmu Igorja Šterka, učili, mentorirali ste mladega igralca, 8-letnika. Kakšen projekt je to?
Krasen, intimen film, ki govori o Igorjevi družini. Tudi sicer s Šterkom vedno rada delam, vlada vzajemno spoštovanje. In ta mladi igralec, Tito, igra mladega Igorja Šterka. Izjemno talentiran fant, zelo malo dela je bilo z njim. Še nekaj snemalnih dni imamo.
Nedavno ste v novogoriškem gledališču režirali tragikomično igro Tridesetletnice avtoric besedila Eve Mahkovic in Tereze Gregorič. Spet intimne zgodbe neke generacije, v katerih odseva duh časa.
Super tekst je to, o težavah tridesetletnic, emancipaciji, spolni usmerjenosti, o tem, kaj je dosežek, o videzu, tudi novodobnih nervozah … Noro dobro je bilo delati to predstavo, super so bili ti mladi igralci in igralke. Gre za perspektivo mladih ljudi in tega sveta … In ker se ljudje s tem lahko poistovetijo, je zdaj ideja, da bomo naredili vsaj pilotno epizodo za komercialno televizijo. V tej predstavi gre za en drug zorni kot, ampak je tudi ta zorni kot za mnoga dekleta in fante, ki so v stiskah, zelo osvobajajoč. Dober zorni kot je!
Koga najbolj cenite na slovenski gledališki in filmski sceni in zakaj?
Vse igralke in igralce pri nas, ki so na izjemno visokem nivoju. In cenim vsakega, ki mu je uspelo narediti film in predstavo in ki še vedno vztraja v tem. Sploh za filmarje moram reči: to je trd kruh. Delaš vmes tudi kakšne projekte samo zato, da lahko preživiš in da lahko potem narediš projekt, v katerega res verjameš.
Na koncu filma Prasica vidimo obet nove ljubezni. Da je pod prijateljskim odnosom v resnici ljubezen, je bilo gledalcem in likom v filmu, razen Evi in njenemu prijatelju Blažu, kristalno jasno že ves čas, onadva pa pri sebi to opazita izjemno pozno. Zakaj imamo slepe pege za očitne ljubezni? Morda zaradi disfunkcionalnosti svojih aktualnih odnosov ne vidita ljubezni med sabo? Ali drugače – zakaj drugi včasih lažje vidijo potencial ljubezni v nas kot mi sami?
Ker smo polni nekih projekcij in hotenj, predstav, kaj je za nas dobro in kaj zaželeno. Jaz mislim, da onadva to vesta, da vidita to, saj ona celo reče vmes: “On je najbolj kul tip, kar sem jih v življenju spoznala.” In on je do nje vedno milosten, vedno je z njo, v vseh težavah.
Jaz mislim, da vesta, da sta si všeč, pa nočeta ogroziti prijateljstva. Ja, ampak jasno je pa to povsem na koncu. Vsi smo ves čas v nekih svojih filmih, ki se nam vrtijo v glavi, da ne vidimo očitnih stvari. Ampak saj morda bosta tudi onadva samo dva dni skupaj, pa bo potem konec, nič takega …
Joj no, ne mi zdaj tu lepega konca ubiti … (smeh)
Ni nujno, da bosta ostala skupaj. Ampak že ta slutnja, da sta se za dve minuti našla, da sta si to povedala, za to človek živi.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje