Mrzel, še vedno zimski veter brije po ulicah Budimpešte. Kljubujejo mu mimoidoči, kljubujejo mu plakati z obrazi politikov, ki prebivalce prestolnice nagovarjajo na vsakem koraku. V zraku je vznemirjenje. Sosednja država, Ukrajina, je v primežu krutih napadov, medtem pa na Madžarskem poteka povsem drugačna, a prav tako neizprosna bitka – bitka za to, kdo bo po 3. aprilu vodil državo.
Stranka Fidesz madžarskega premierja Viktorja Orbána je skupaj z manjšo stranko krščanskih demokratov zadnjih dvanajst let vodila Madžarsko. V tem času je – korak za korakom, na očeh javnosti – razkrajala demokracijo in vzpostavljala režim vladanja, ki ga je madžarski premier leta 2014 opisal kot “neliberalno demokracijo.” Prva nedelja v aprilu, ko bodo v državi parlamentarne volitve, bo morda prelomna. Združena opozicija šestih strank, ki jo vodi konservativni Péter Márki-Zay, ima namreč zaradi skupnega nastopa na volitvah možnost, da premaga Fidesz. Volilci pa na prvo nedeljo v aprilu ne bodo glasovali le za poslanske kandidate, temveč se bodo na referendumu opredeljevali tudi do t. i. anti-LGBT zakonodaje, ki jo je madžarski parlament sprejel junija lani.
V Budimpešti sta bila pretekli teden novinarka Katja Miklavčič in snemalec/fotograf Denis Sadiković.
“Pred štirimi leti smo se vsi odpravili volit, verjeli smo, da je sprememba mogoča,” z zanosom pripoveduje 27-letna Alexandra iz Budimpešte. Njen fant prikima. “Letos pa upanja nimamo več. Tudi če Orbán ne bo več premier, njegova stranka Fidesz nadzoruje državo,” je jasna Alexandra. Pogodbe so podpisane za daljše obdobje, funkcije razdeljene, zato v njunih očeh 3. april oziroma dan, ko bodo madžarski volilci oddali svoj glas na parlamentarnih volitvah, ne pomeni prav dosti. Čeprav obstaja verjetnost, da bi lahko združena madžarska opozicija vendarle premagala Orbána.
Alexandra in njen fant nas prosita, da ostaneta anonimna. Brez priimkov, brez fotografij. Sta predstavnika množice zaskrbljenih mladih Madžarov. Alexandrin fant je zaposlen v energetskem sektorju in dela tudi na projektih, ki jih financira država. Obstaja možnost, da težav zaradi izpostavljanja ne bi imel, a nikoli se ne ve. Mlad par na začetku karier si tveganja ne more privoščiti. Takšno je vzdušje na Madžarskem mesec dni pred volitvami, po dvanajstih letih Orbánove oblasti. Kritika oblasti je tako nezaželena, da se o njej raje govori le potiho.
Madžarski parlament (Denis Sadiković/N1)
Sogovornika menita, da vladajoči “kradejo, kot da nič drugega ne obstaja”, pri čemer ne pozabita omeniti Lőrinca Mészárosa, nekdanjega župana kraja Felcsút, kjer je odraščal premier Orbán. Mészáros je Felcsút vodil med letoma 2011 in 2018, nekdanji serviser plinskih naprav pa je danes eden od najbogatejših Madžarov. Na razraščanje korupcije so in še opozarjajo redki do vlade kritični mediji. Zgodovina koruptivnega ravnanja madžarskih oblasti resda sega daleč pred leto 2010, ko je Orbán ponovno postal madžarski premier – a danes, poudarita sogovornika, v državi ne izginevajo več “le” milijoni forintov, temveč milijarde. In ob tem so vsi tiho, pravita vidno razburjena. Molčijo, ker se bojijo posledic izpostavljanja, ali pa zato, ker ne verjamejo, da so spremembe sploh še mogoče.
Mlada generacija kritičnih Madžarov je razočarana, obupana in žalostna, izmenično naštevata, pri čemer njuna pogleda švigata na vse strani. “V prvi vrsti pa smo cinični – brez cinizma ne bi preživeli.” Pripovedujeta o prijateljici zdravnici, ki je zaradi prenizke plače zapustila poklic, ki ga je neizmerno rada opravljala. Plača v javnem zdravstvu ji ni omogočila, da bi ob visokih življenjskih stroških vsaj približno dostojno živela. Omenita tudi Alexandrino drugo prijateljico, ki je zaposlena na enem od ministrstev, in si ni upala na protest v podporo skupnosti LGBT (skrajšano za LGBTIQA+). Lahko bi imela težave, če bi jo videl kdo od sodelavcev ali nadrejenih.
Opisujeta zastarelo opremo madžarskih javnozdravstvenih zavodov in zdi se jima nerazumno, da Madžarska z visokimi zneski podpore do nakupa nepremičnine pomaga tistim, ki imajo otroke oziroma se zavežejo, da jih bodo imeli. Tovrstni vladni ukrepi, ki spodbujajo rojstva otrok, stremijo k retradicionalizaciji madžarske družbe, ob tem pa je dobro znano tudi Orbánovo oziroma Fideszovo stališče glede žensk. Zanje naj bi bila na prvem mestu rojevanje oziroma družina.
Budimpešta (Denis Sadiković/N1)
A čeprav so mladi Madžari praviloma bolj kritični do oblasti kot starejši, par ne skriva, da so v njunem krogu znancev mladih inženirjev tudi podporniki vladajoče stranke Fidesz. “Če zapreš oči, si lahko predstavljaš, da je vse v redu,” opišeta. Z nekaterimi znanci, ki so naklonjeni vladajoči stranki, se o politiki ne pogovarjata, z eno prijateljico pa sta prav zaradi političnih nestrinjanj izgubila stik. Drugače mislečim nikakor ne skušata odpirati oči. “Ne poslušajo, nima smisla,” kratko pojasnita.
V očeh Alexandre in njenega fanta je Madžarska jezna in čemerna. Nekateri se še vedno sklicujejo na Trianonsko pogodbo, s katero je država po prvi svetovni vojni izgubila več kot dve tretjini ozemlja in tri petine prebivalstva. Par tudi redno razmišlja o odhodu. A Alexandra je že živela na Nizozemskem in v Združenem kraljestvu; zato ve, da je selitev na tuje vse prej kot preprosta. “Ne vidim možnosti, da si v tej državi ustvarim družino, a hkrati je težko zapustiti sorodnike, tudi Budimpešto imam rada,” opiše svojo dilemo. Mlad par bo tako vsaj še nekaj časa vztrajal na Madžarskem.
Med tistimi, ki na Madžarskem ne le vztrajajo, ampak se tudi aktivno borijo za spremembe, so nevladniki. Madžarsko zvezo za državljanske svoboščine (TASZ) smo obiskali sredi delovnika, v njihovih prostorih pa je bilo zelo živahno. Zvok tipkovnic v polnih pisarnah in delovna vnema sta bila zgovorna bolj od vseh pojasnil – v organizaciji, kjer bdijo tudi nad volilnim procesom, imajo od 12. februarja, ko se je na Madžarskem uradno začela volilna kampanja, ogromno dela.
Pisarna TASZ (Denis Sadiković/N1)
Še večja vnema in vrvež sta nas pričakala v organizaciji Háttér, kjer se borijo za pravice skupnosti LGBT. Na dan našega obiska so se namreč pripravljali na začetek kampanje pred referendumom o t. i. anti-LGBT zakonodaji, ki bo sočasno z volitvami. “Toliko imamo še postoriti, preden danes začnemo kampanjo,” pove Luca Dudits. Priprava video gradiva in plakatov ter druga usklajevanja so njej in njeni ekipi vzeli ogromno časa, zato govor ob otvoritvi kampanje, ki ga bo imela čez nekaj ur, še ni povsem končan. Odkar je v Ukrajini vojna, se težje osredotoči na kampanjo, čeprav jo je pripravljala več mesecev. Utrujena je, ne skriva, a odločna, da bodo projekt kar se da dobro izpeljali.
Kako zelo je izmučen, izdajajo tudi globoki, temni podočnjaki sogovornika iz madžarskega Helsinškega komiteja. V tej organizaciji, kjer se ukvarjajo tudi s pravicami beguncev, so imeli že prej veliko dela, vojna v Ukrajini pa je dodatno, korenito zatresla njihov delovnik. Na Madžarsko je namreč samo v prvih dneh vojne namreč pribežalo več deset tisoč beguncev.
Profimedia
Prošnjo za pogovor smo naslovili tudi na urad premierja Orbána, a se nanjo niso odzvali.
Živeti v stalni kampanji
Obdobje zares intenzivnega dela se je za madžarske nevladnike začelo veliko pred vojno v Ukrajini. Uradno se je predvolilna kampanja začela 12. februarja oziroma 50 dni pred volitvami. Ampak, kot nam pove Dániel Döbrentey (TASZ), Madžarska tako in tako “živi v stalni kampanji.” Medtem ko pod pritiskom vlade izginevajo neodvisni mediji, državni mediji in provladni mediji, ki so v lasti ljudi, povezanih z vladajočo stranko Fidesz, poročajo neobjektivno ter si po besedah Döbrenteya vsak dan izberejo sovražnika – bodisi Evropsko unijo, ki je že leta tarča Orbánovih napadov, bodisi begunce in migrante (izjema so tisti, ki zdaj prihajajo iz Ukrajine), opozicijo, civilnodružbene organizacije, novinarje.
Izbira sovražnika je odvisna od situacije, a sovražnik lahko postane kdorkoli. Provladna revija Figyelo je v volilnem letu 2018 denimo objavila seznam akademikov, novinarjev in zaposlenih v nevladnih organizacijah, katerih delo financira v ZDA živeči madžarski bogataš George Soros, ki ga Orbán med drugim obtožuje, da spodbuja migracije in želi škodovati Madžarski. Na poimenskem seznamu, čigar objavo Döbrentey opiše kot nezakonito, so se znašli tudi zaposleni v TASZ.
Da ima medijska sfera na Madžarskem nemalo resnih težav, je februarja ugotovil tudi Urad za demokratične institucije in človekove pravice (ODIHR), ki deluje pod okriljem Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (Ovse). V februarskem poročilu o stanju pred volitvami, ki je bilo objavljeno po posvetovanju s predstavniki političnih strank, mediji, civilno družbo in mednarodnimi organizacijami, beremo, da so madžarski mediji vidno polarizirani ter da se koncentracija njihovega lastništva povečuje. To krči možnosti za celostno informiranje volilcev, sploh tistih iz ruralnih območij, ki pogosteje spremljajo vladi naklonjene televizije in radijske postaje.
Tudi zato je ODIHR sprejel pomembno odločitev: na Madžarsko letos pošilja okrepljeno ekipo opazovalcev volitev. Misijo sestavlja 14 mednarodnih strokovnjakov, 18 opazovalcev, ki so delo začeli 5. marca, ter 200 opazovalcev, ki bodo v državo prispeli nekaj dni pred volitvami in bodo po državi opazovali volilni proces. “Z odločitvijo ODIHR smo zadovoljni. Predstavlja močno sporočilo,” komentira Döbrentey. Čeprav mednarodni opazovalci v državah EU redno spremljajo volitve, ODIHR tako obsežne misije po navadi napoti v države Zahodnega Balkana oziroma Srednje Azije.
Je pa Döbrentey skeptičen, da bo prisotnost opazovalcev vplivala na volilni proces. Volilna zakonodaja ni bistveno drugačna od tiste pred štirimi leti, zato bodo okoliščine po njegovi oceni težko drugačne. Poštenost volilnega procesa med drugim kalijo tudi vsakodnevne aktivnosti državnih funkcionarjev, ki se občasno sprevržejo v predvolilno udejstvovanje.
Dániel Döbrentey (Denis Sadiković/N1)
Združena opozicija, ki ji morda lahko uspe
Ne le vojna v Ukrajini, letošnje volitve zaznamuje še en dejavnik. Šest opozicijskih strank (od nekdaj skrajno desnega Jobbika, do socialdemokratov, liberalcev in zelenih) se je namreč povezalo v skupno koalicijo, njihov kandidat za premierja pa je konservativni Péter Márki-Zay, župan Hódmezővásárhelyja na jugovzhodu države, ki v primeru zmage napoveduje oster boj proti korupciji.
Povezava ideološko tako različnih strank predstavlja edino možnost za to, da bi lahko državo v naslednjih letih vodil kdo drug kot Orbán. Madžarski volilni sistem je namreč precej zapleten. Volilci 106 poslancev izvolijo iz list posameznih volilnih enot, 93 pa iz nacionalnih strankarskih list. Ker za liste posameznih volilnih enot velja večinski sistem (zmagovalec je tisti, ki zbere največ glasov), je pomembno, da opozicija nastopa enotno, saj se v nasprotnem primeru glasovi za opozicijske kandidate razdrobijo.
Vladajoči Fidesz ima sicer v predvolilni kampanji kar nekaj prednosti pred opozicijsko navezo. Državni in provladni mediji praviloma ne prikazujejo stališč opozicije, opozicijski kandidati pa volilce tudi redkeje nagovarjajo s plakatov, saj je večji delež prostora za plakatiranje v lasti ljudi blizu Fidesza.
Péter Marki-Zay (Profimedia)
“Na ulicah vidimo več različnih plakatov. Tu so plakati, ki jih financira stranka Fidesz; plakat, na katerem sta upodobljena ženska in otrok ter ga financira vlada, pa ljudi nagovarja k temu, da na referendumu o t. i. anti-LGBT zakonodaji glasujejo proti,” pripoveduje Döbrentey. Poleg teh plakatov je ena od provladnih nevladnih organizacij že pred uradnim začetkom kampanje 12. februarja financirala plakate, na katerih je prvi mož opozicije Márki-Zay upodobljen kot “Mini Me” Ferenca Gyurcsánya [referenca na film Austin Powers].
Gyurcsány, nekdanji levičarski premier (2004–2009) in trenutni voditelj stranke Demokratična koalicija je eden od prepoznavnih madžarskih politikov, njegovo priljubljenost pa je leta 2006 zamajal velik škandal. V medijih je namreč zaokrožil posnetek, v katerem na precej vulgaren način kolegom dopoveduje, da so zavozili pri vodenju države. “Nobene druge možnosti nimamo [razen paketa varčevalnih ukrepov], zajebali smo. Ne samo malo, popolnoma. Nobena druga evropska država ni počela takšnih neumnosti kot mi. /…/ Skoraj sem se ubil v zadnjem letu in pol, ko sem se moral pretvarjati, da vladamo. V resnici smo od jutra do večera lagali,” takratne Gyurcsányove besede navaja avtor knjige Orbán: Novi evropski avtokratPaul Lendvai.
Plakat, ki volilce poziva, naj na referendumu glasujejo proti (Denis Sadiković/N1)Plakat, ki se norčuje iz madžarske opozicije (Denis Sadiković/N1)
Stranka Fidesz volilcev ne nagovarja le s plakatov, temveč tudi na družbenih omrežjih. Od leta 2019, ko je izgubila bitko za župansko mesto v Budimpešti, je okrepila svojo prisotnost na vseh družbenih omrežjih, vključno s TikTokom, ki je izrazito priljubljen pri mlajših uporabnikih. Predsednik vlade Orbán je sicer najbolj prisoten na Facebooku. Preko tega družbenega omrežja je tudi oznanjal ukrepe v času pandemije covida-19.
Denis Sadiković/N1
Na Madžarskem živi skoraj deset milijonov prebivalcev. Svoj glas bo na aprilskih volitvah in referendumu imelo pravico oddati slabih osem milijonov volilnih upravičencev, na spletni strani navaja državni volilni urad. Več kot milijon ljudi, ki ima madžarski potni list in stalni naslov v tujini, bo lahko glasovalo po pošti. To so predvsem pripadniki madžarskih manjšin v sosednjih državah, ki praviloma podpirajo Fidesz. Medtem pa Madžari, ki živijo in delajo na tujem ter so obdržali svoj madžarski naslov, možnosti glasovanja po pošti ne bodo imeli – uradno zato, ker imajo z državo tesnejše vezi, zato je od njih primerno pričakovati, da se bodo potrudili in oddali svoj glas na Madžarskem ali na predstavništvih. Nekatere ocene kažejo, da je Madžarov iz druge skupine, ki ne bodo mogli glasovati po pošti, okoli pol milijona.
Sovraštvo vlade tokrat usmerjeno proti skupnosti LGBT
Volilna kampanja pred štirimi leti je minila tudi v znamenju Fideszovega sovraštva do prebežnikov, pred letošnjimi volitvami pa je v očeh vladajočih eden od pomembnih sovražnikov skupnost LGBT. Madžarski volilci 3. aprila ne bodo oddali svojega glasu le na parlamentrnih volitvah, temveč se bodo opredeljevali tudi do štirih referendumskih vprašanj o t. i. anti-LGBT zakonodaji, ki so jo madžarski poslanci sprejeli junija lani pod sprevrženo pretvezo, da krepijo zaščito otrok pred pedofili.
Zakonodajna dopolnila v resnici preprečujejo informiranje mladoletnih o homoseksualnosti in spremembi spola ter med drugim dovoljujejo le določenim organizacijam oziroma posameznikom, da v šolah izvajajo programe spolne vzgoje. Referendumska vprašanja so po mnenju kritikov sporna in manipulativna. Vlada volilce med drugim sprašuje, ali podpirajo izobraževanje mladoletnih o spolni usmerjenosti v javnih izobraževalnih zavodih brez soglasja staršev ter ali podpirajo spodbujanje terapije za spremembo spola pri mladoletnih. Od svojih podpornikov Orbánova vlada pričakuje, da bodo glasovali proti.
V prostorih organizacije Háttér (Denis Sadiković/N1)
“Madžarska vlada je razpisala referendum, da bi Evropski komisiji dokazala, da prebivalci Madžarske podpirajo te zakonodajne spremembe,” komentira Luca Dudits iz LGBT organizacije Háttér. Tudi če referendum uradno ne bo uspešen, Dudits skrbi, da bo vlada rezultat vseeno uporabila v svoj prid – kot je to storila leta 2016, ko je prebivalce spraševala, ali podpirajo pristojnost EU, da mimo madžarskega parlamenta odloča o premestitvi “nemadžarskih državljanov” na Madžarsko. Referendum je bil neveljaven, saj se ga ni udeležila niti polovica volilnih upravičencev, vlada pa se je pri obravnavi beguncev in migrantov vseeno sklicevala na rezultate.
Háttér skupaj z drugimi nevladnimi organizacijami volilce poziva, naj oddajo neveljavne glasovnice na način, da odgovore na vprašanja prečrtajo. Vprašanja so po njihovem zelo slabo artikulirana in dopuščajo možnosti za različne interpretacije, zato je nanje nemogoče odgovoriti pritrdilno. V svoji kampanji poudarjajo, da imajo zakonodajne spremembe oziroma odtegnitev informacij mladoletnim negativne posledice. “V primeru okrnjene spolne vzgoje bo poraslo število najstniških nosečnosti, več bo spolno prenosljivih bolezni,” našteva Dudits. Od uvedbe zakonodajnih sprememb junija lani Háttér prav tako beleži večji pritisk na skupnost LGBT.
Luca Dudits (Denis Sadiković/N1)
“Osebe po pomoč prihajajo k nam. Nekateri nočejo na policijo, saj se bojijo, da bodo tam naleteli na homofobijo oziroma transfobijo,” bojazni skupnosti opiše sogovornica. Spomni se primera lezbičnega para srednjih let, ki so ga v Budimpešti obmetavali z jajci, pa gejevskega para, ki so ju na jugu Madžarske pretepli, ko sta se vračali domov z zabave. Eden od njiju je moral zaradi poškodovane ličnice poiskati zdravniško pomoč. “Do nas pridejo tudi zgodbe o transosebah, ki jih odpustijo zaradi njihove spolne identitete. Od zakonodajnih sprememb junija ravnatelji prav tako izvajajo pritisk na učitelje, naj z družbenih omrežij umaknejo objave podpore skupnosti LGBT,” doda.
“Leta 2019 in 2020 smo bili obveščeni o devetih zločinih iz sovraštva, leta 2021 pa jih je bilo skoraj 20. To število se lahko zdi nizko, a če upoštevamo, da šest odstotkov oseb LGBTI komurkoli poroča o zločinih iz sovraštva, potem je visoko. Tudi če je zaradi homoseksualnosti ali transspolnosti napaden le en človek, je to eden preveč.”
Že omenjeni vladni plakati, na katerih sta ženska in otrok, ki volilce nagovarjata, naj podprejo vlado in na referendumska vprašanja odgovorijo z “ne”, so povsod po državi, vlada pa si lahko zagotovi tudi oglaševalski prostor v državnih in provladnih medijih. Háttér tovrstnih možnosti nima. Oglasnega prostora po vzoru vlade si v medijih niso mogli zagotoviti, pravi, prav tako bo njihovih plakatov manj, kot je vladnih. Njihove finance so v nasprotju z denarjem, ki je na voljo vladi, precej omejene.
“Nenehno se sprašujemo, kako doseči tiste, ki so zunaj našega mehurčka. Lahko smo prisotni na družbenih omrežjih, na Googlu, Youtubu, a težko prodremo onkraj,” pove Dudits. Pomemben del Háttérjeve kampanje so video posnetki, v katerih spregovorijo ljudje, katerih prijatelj ali sorodnik pripada skupnosti LGBT. “Moj najljubši je tisti, v katerem nastopa par s štirimi otroki, med katerimi je najmlajši gej. Študira v tujini, mama in oče pa v videu govorita o njem. Povesta, kako pomembno je (s)poznati osebo ne glede na njeno spolno usmerjenost, kako imata sina rada in kako njegova spolna usmerjenost zanju ni pomembna,” enega od posnetkov opiše Dudits. Kot pojasni, želijo v kampanji poudariti, kdo so njihovi zavezniki, s katerimi se lahko poistoveti večina družbe.
Plakati, ki volilce nagovarjajo, naj na referendumu oddajo neveljavne glasovnice (Denis Sadiković/N1)
Madžarski poslanci so decembra podaljšali veljavnost stanja izrednih razmer zaradi covida-19 do 1. junija. Stanje izrednih razmer vladi omogoča vladanje z odloki.
Pritiski na novinarje, sodnike, begunce
Da je Orbánova vlada z lanskoletnimi zakonodajnimi spremembami napadla skupnost LGBT, ni presenetilo nikogar. Evropska javnost si je denimo dobro zapomnila madžarsko sovražno kampanjo proti beguncem. “Vlada vseskozi deli družbo na različne segmente, na nas in vas oziroma na nas proti vam. Izbere si grešne kozle in proti njim vodi kampanje,” pojasni Áron Demeter iz madžarske pisarne mednarodne organizacije Amnesty International, s katerim smo se sicer pogovarjali pred dobrim mesecem.
Áron Demeter leta 2018. (PROFIMEDIA)
Ne glede na to je razmišljanje, da Madžarska pred letom 2010, ko je Orbán drugič prevzel vodenje vlade, ni imela težav, napačno, poudari Demeter. Orbán, ki je svojo politično pot začel kot liberalec, je bil prvič premier med letoma 1998 in 2002. A ker je pred dvanajstimi leti zmagal s tako prepričljivo (dvotretjinsko) večino, je “z državo lahko počel, praktično karkoli se mu je zahotelo.” Leta 2011 so poslanci potrdili novo madžarsko ustavo Temeljni zakon, po besedah Demetra pa je bila ključna Orbánova poteza tudi prevzem nadzora v neodvisnih institucijah, ki bdijo nad zakonodajno in izvršno vejo oblasti – medijev, sodišč, regulatorjev … Torej: čeprav mnoge nadzorne institucije formalno še delujejo, resničnega nadzora nad oblastjo praktično ni, saj so te institucije pod Orbánovim vplivom.
Sogovornik opisuje, kako so pod pritiskom neodvisni novinarji in neodvisnost sodstva. Pritiski, ki jih je sicer težko izmeriti, so marsikaterega novinarja prisilili v menjavo poklica, prav tako se je lani izkazalo, da je madžarska vlada za njimi vohunila z zlonamerno programsko opremo Pegasus. Madžarski sodniki so medtem po Demetrovih ocenah manj zgovorni o pritiskih kot kolegi na Poljskem, katerih neodvisnost je prav tako napadana. “Upajo, da če bodo tiho in se javno ne bodo oglašali, jih bo vlada pustila pri miru,” ravnanje madžarskih sodnikov opiše Demeter.
Kandidat Fidesza (Denis Sadiković/N1)
Kot že omenjeno, madžarska vlada še naprej izvaja pritisk tudi na begunce in migrante. Pri beguncih, ki prihajajo iz Ukrajine, je resda naredila izjemo in jih toplo sprejela – Orbán jih je na območju madžarsko-ukrajinske meje celo obiskal –, a pretresljive zgodbe tistih, ki se na Madžarsko skušajo prebiti iz Srbije, ne presahnejo. András Léderer iz Helsinškega komiteja se z njimi ukvarja vsak dan in prepričan je, da so vračanja prebežnikov (v Srbijo) ena od najbolj nezaslišanih sistemskih kršitev človekovih pravic v državi. Po podatkih oblasti je bilo lani proti njihovi volji (push-back) vrnjenih skoraj 73.000 ljudi, pove.
Helsinški komite se med drugim ukvarja z zastopništvom beguncev. Med tistimi, ki jim pomagajo, so tudi otroci brez spremstva. Na Evropsko sodišče za človekove pravice so se prvič obrnili leta 2016 v primeru moškega iz Pakistana, ki je bil skupaj s še enajstimi osebami vrnjen v Srbijo. Sodišče je razsodilo lani, ugotovilo pa je, da je Madžarska kršila prepoved skupinskega izgona tujcev. Med drugim pri Helsinškem komiteju pomagajo tudi ženski, ki je skupaj s petimi otroki priletela iz Jemna na letališče v Budimpešto. Tam je nemudoma zaprosila za azil. Pripotovala je s potnim listom, zataknilo pa se je, ker je bila primorana ponarediti datum rojstva najstarejšega otroka, da ga je lahko spravila iz države. Ravno je namreč dopolnil 18 let.
Andras Léderer (Denis Sadiković/N1)
“Ker so zaradi ponarejenega potnega lista [potni list mladoletnih v Jemnu je vezan na starše] na Madžarsko vstopili nezakonito, so jim oblasti zavrnile možnost zaprositi za azil. V Srbijo so jih poslali sredi noči – kljub temu da tam še nikoli niso bili in da je eden od otrok imel viden Downov sindrom. Policisti so jim odprli vrata ograje med Madžarsko in Srbijo rekoč, naj hodijo naprej in bodo prišli do zavetišča za begunce. Tam seveda ni bilo ničesar, oni pa so dan in pol tavali naokrog,” pretresljivo zgodbo opiše sogovornik.
Spomni se tudi zgodbe moškega, ki ga je na Madžarskem neke noči zbil tovornjak. “Nekdo je našel truplo in poklical reševalce. Izkazalo se je, da je živ in odpeljali so ga v bolnišnico. Tam je ostal nekaj dni, nato pa so prišli policisti in ga napodili v Srbijo. Bil je v stanju, ko ni mogel hoditi, zato se je moral plaziti po tleh. Zaradi poškodb so mu manjkali deli kože,” opisuje sogovornik. O tragičnih zgodbah bi lahko pripovedoval ves dan.
Zaradi svojega dela je Helsinški komite, podobno kot drugi nevladniki, podvržen pritisku vlade. “Mladinska organizacija vladajoče stranke je leta 2018 ob prisotnosti propagandnih medijev nalepke z napisom Ta organizacija podpira migracije polepila po zgradbi, kjer imamo sedež. Lahko se za to ne bi zmenili, a je bil takrat sprejet zakon, ki kriminalizira pomoč ljudem, ki na Madžarsko vstopijo nezakonito, z zagroženo kaznijo do enega leta zapora,” opiše Léderer. Oblasti sicer zoper Helsinški komite za zdaj še niso formalno ukrepale, a že pritiski in grožnje precej otežujejo njihovo delo.
Nalepka z napisom Ta organizacija podpira migracije (Denis Sadiković/N1)
Na rezultat volitev na Madžarskem bo neizbežno vplivala tudi vojna v Ukrajini. Madžarska in ruska vlada že dalj časa tesno sodelujeta, Orbán je denimo še v začetku februarja odpotoval v Moskvo na “mirovno misijo”. Po obisku je sporočil, da se je z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom pogovarjal o povečanju dobave ruskega plina Madžarski [država je močno odvisna od ruskih energentov: veliko večino zemeljskega plina, ki ga porabi, uvozi iz Rusije]. Začetek vojne je zato Orbána presenetil, nepripravljenost madžarske vlade na ta scenarij pa se je odrazila tudi v poročanju državnih in provladnih medijev. “V prvih dneh sploh niso dobro vedeli, kako naj opisujejo dogajanje v Ukrajini. Govorili so o operaciji, o dogodkih, ne pa o vojni ali invaziji, saj se to ni ujemalo z dosedanjo vladno narativo,” opiše Léderer.
Da je madžarsko vlado povsem presenetil razvoj dogodkov v Ukrajini, ocenjuje tudi profesor mednarodnih odnosov z Univerze Eötvösa Loránda dr. Akos Kopper. Ob tem poudari, da je na tej točki, ko se stvari izredno hitro spreminjajo, razmere zelo težko komentirati.
Orban in Putin v Moskvi v začetku februarja (PROFIMEDIA)
Od politika s potencialom do voditelja majhne države?
Začetek ruskega napada na Ukrajino je vlado postavil pred dilemo, kako se odzvati. V ozadju vsega je namreč vprašanje odnosa Madžarske do Rusije. Vladni podporniki so bili Rusiji doslej naklonjeni, pove profesor, pri čemer se sklicuje na izsledke raziskave, ki jo je pred volitvami pred štirimi leti objavil madžarski medij 444. A navkljub tej naklonjenosti Rusiji je po drugi strani invazija v Ukrajini oživila vseprisoten spomin madžarske družbe na leto 1956, doda sogovornik. Takrat je sovjetska vojska s silo zatrla madžarsko protisovjetko revolucijo, ubitih pa je bilo več kot 2.000 Madžarov.
Dr. Akos Kopper (Denis Sadiković/N1)
Pozicija, ki jo je v prvih dneh vojne zavzel Orbán, je kontradiktorna, oceni Kopper. Madžarska po eni strani sodeluje pri ukrepanju Evropske unije in Nata, po drugi pa se vseeno skuša od distancirati od teh dveh zavezništev. “Orbán pravi, da podpira skupne evropske odločitve, a obenem na domačem terenu poudarja, da se Madžarska noče vmešati v vojno. Tukaj je kontradikcija. Orbán po eni strani sledi liniji Evropske unije, ki je sprejela odločitev, da Ukrajini pošlje orožje, po drugi strani pa se želi pokazati kot neodvisen oziroma nevtralen akter in pravi, da Unija orožje lahko pošlje, a ne preko ozemlja Madžarske. Ta dvojnost postaja odločilna pred volitvami. Ne le da mora volilce obdržati skupaj, tudi prepričati jih mora, da bodo oddali svoj glas,” razlaga profesor. Ob tem izpostavi še nekakšen paradoks Orbánove retorike. Potem ko je madžarski premier v zadnjem desetletju napovedoval “vojno” različnim nasprotnikom (Evropski uniji, beguncem, Sorosu ipd.), se nasprotno zdaj predstavlja kot nekdo, ki želi svetu prinesti mir.
Orbán ne more biti več gotov, da mu bodo volilci sledili, saj je njegova pozicija dvoumna. “Prej je bilo stališče jasno. Orbán je kritiziral Evropsko unijo in prijateljeval z Rusijo. Zdaj pa to ne deluje več,” pojasni. Po njegovem je prav tako odprto vprašanje, kako bodo glasovali neodločeni volilci, ki – poleg Orbánovih zvestih podpornikov in gorečih nasprotnikov – predstavljajo pomemben del volilnega telesa. Ker je zmedeno tudi poročanje madžarskih državnih in provladnih medijev, ki v prvih dneh vojne naenkrat niso vedeli, kakšni vladni propagandi morajo slediti, je Kopper prepričan, da bodo nekateri Orbánovi podporniki sprevideli, da ima premierjevo pragmatično oblikovanje politik težave.
Ne glede na tragičnost dogajanja v Ukrajini pa to za Orbána vseeno pomeni priložnost za predvolilno obračunavanje z opozicijo. Madžarski premier je namreč popačil izjavo Márki-Zaya, ki je menil, da mora Madžarska slediti odločitvam Nata, tudi če to pomeni pošiljanje madžarskih vojakov v Ukrajino. Orbán je opozicijskega kandidata želel predstaviti kot nekoga, ki zagovarja vojno, svojo vlado pa kot akterja, ki si želi izključno miru, pojasni Kopper in poudari, da je to, kar od premierja slišijo njegovi podporniki, pomembno. Tudi zato, ker je varnost (torej odsotnost vojne v tem primeru) predpogoj za vse ostalo.
A kot komentira profesor Kopper, v tem trenutku na Madžarskem ni ključno le to, katera stran bo slavila na volitvah, temveč tudi kakšno stanje v državi bo podedovala. Cene se višajo, inflacija je bila že pred vojno v Ukrajini, vlada pa, da bi omilila posledice, sprejema velikodušne ukrepe. Poleg nekaterih davčnih olajšav je trenutno najvišja cena goriva omejena do sredine maja, omejene so tudi najvišje cene nekaterih osnovnih živil (sladkorja, moke, olja ipd.). “Prebivalstvo občuti rast cen, a vlada stremi k temu, da učinek rasti kar se da zmanjša. A po volitvah take cene ne bodo več vzdržne. Povišale se bodo tudi zaradi ukrajinske krize,” pravi Kopper. Zato meni, da bo pred naslednjo vlado, tudi če bo Orbánova, težko delo.
Denis Sadiković/N1
Orbán si je pred začetkom vojne v Ukrajini odkrito prizadeval, da bi postal pomemben politik v Evropi. Dogajanje v Ukrajini pa je njegove načrte nedvomno prekrižalo. “Evropska unija je postala močnejša, zavezanost Uniji se je povsod okrepila, enako tudi zavedanje, da Unijo potrebujemo. Orbánove ideje o tem, da bi Evropska unija morala biti le unija nacionalnih držav, ne odsevajo realnosti oziroma obetov za prihodnost. Z dnem, ko se je vojna začela, je od potencialno vplivnega evropskega politika postal nepomemben voditelj majhne države. Iz tega okvirja bo izjemno težko splezal, saj se dinamika ne vrti več izključno okrog njega, ampak je pomembno, kaj se dogaja drugod po Evropi, denimo kakšne odločitve sprejemata Nemčija in Francija,” Orbánov položaj oceni Kopper.
O tem, kako ranljiv je v tem trenutku madžarski premier in kakšen bo rezultat volitev, profesor ne želi ugibati. Ker pomembne institucije vodijo ljudje iz Orbánovega kroga, “aktualni madžarski premier verjame, da bo državo lahko še naprej obvladoval, tudi če na volitvah ne bo uspešen.” Po drugi strani pa bo na madžarske volilce – na njihov vsakdan – vplivalo dogajanje v Ukrajini. “Na žalost živimo v zelo turbulentnih časih. A če se pred volitvami zgodi velika kriza, je rezultat lahko radikalno drugačen,” razmišlja profesor Kopper. Volitve, poudari, so glede na trenutne razmere še precej daleč, politični sistemi in režimi pa niso stalni in se lahko, kot je zgodovina že pokazala, zelo hitro spremenijo.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje