Slovenija je po deležu samomorov še vedno visoko nad evropskim in svetovnim povprečjem. Zaskrbljujoč je trend naraščanja samomorov med mladimi in zniževanje starostne meje, pri kateri mladi oziroma otroci že začnejo razmišljati o samomoru. O tem, da se je povečalo število otrok in mladostnikov, ki poiščejo pomoč zaradi samomorilnih misli, so v času epidemije koronavirusa opozarjali tudi pedopsihiatri. Čeprav so rigorozni ukrepi za zajezitev širjenja virusa, ki so mlade močno prizadeli, že daleč za nami, pa izredne razmere na pedopsihiatričnih oddelkih še vedno vztrajajo.
“V času epidemije smo bili odtujeni drug od drugega, nismo imeli veliko možnosti za resnejše pogovore in socialne interakcije, in to ravno v obdobju, ko smo jih najbolj potrebovali,” je za Poglobljeno povedala Ela Potočnik, dijakinja, na pobudo katere je v okviru letošnjega festivala Itn. nastala publikacija Moja soba. V njej so zbrani zapisi mladih, predvsem srednješolcev, o tem, kako so preživeli zadnji dve leti. “Veliko mladih sta ti dve leti epidemije močno zaznamovali. Stalno smo bili tudi deležni pritiskov, ki so se vršili v širšem političnem prostoru, vse več je bilo dvomov v smiselnost ukrepov, ti so se kmalu izkazali za protiustavne, v zraku pa je bilo čutiti vse več agresije, ki se je pojavljala z vseh strani.”
Nekaj zgodb, ki so jih prispevali njeni vrstniki, sicer priča o tem, kako je karantena nudila prostor za osebnostno rast in samorefleksijo, kako so nekateri ta čas izkoristili za učenje novih hobijev ter grajenje družinskih odnosov. “Veliko več pa je bilo skozi celotno obdobje slišati o poglabljanju stisk, o vedno večji samomorilnosti. Še danes nas straši podatek o prenapolnjenosti psihiatričnih oddelkov in najhuje od tega je dejstvo, da se je veliko takšnih zgodb odvilo v moji bližini, v ožjem krogu mojih prijateljev ali znancev,” je opozorila sogovornica.
Ela Potočnik. (foto: osebni arhiv)
“Najhuje od vsega je, da se stiske iz časa korone poznajo še danes, pri mladih je prišlo do velikega upada volje in do apatičnosti, še vedno pa poslušamo zgodbe ljudi, ki so še danes odpeljani na zaprti psihiatrični oddelek, ker jim je karantena morda še poglobila težave z duševnim zdravjem, ki so jim imeli že prej ali pa so jih razvili v zadnjih dveh letih,” opozarja Ela Potočnik.
Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) je leta 2021 naredilo samomor 13 (mladoletnih) najstnikov. Kot prikazuje graf, samomorilni količnik – število samomorov na 100.000 prebivalcev – v tej starostni skupini v zadnjih letih narašča.
N1
Težave so se pokazale devet mesecev po zaprtju šol
O povečanem številu otrok in mladostnikov s samomorilnim vedenjem so v času epidemije poročali pedopsihiatri na vseh treh urgencah v Sloveniji. V Enoti za intenzivno otroško in adolescentno psihiatrijo (EIOAP), ki edina deluje 24 ur na dan in sedem dni na teden, so izvedli študijo, ki je pokazala, da povečana stopnja samomorilnosti ni sovpadla z zaprtjem šol, ampak se je pokazala devet mesecev pozneje. Decembra 2020 so tako sprejeli 15 pacientov po poskusu samomora, kar je več kot še enkrat več v primerjavi z decembrom 2019, ko so sprejeli šest takšnih pacientov. Zelo je naraslo tudi število urgentnih sprejemov pacientov, ki so imeli samomorilne misli: če je bilo decembra 2019 takšnih 37, se je število decembra 2020 povečalo na 43 in še naraščalo do junija 2021, ki je bilo takšnih sprejemov že 69.
N1
Maja Drobnič Radobuljac, pedopsihiatrinja z EIOAP, je povedala, da so imeli v začetku epidemije sicer manj pregledov in tudi manj hospitalizacij, po devetih mesecih pa so začeli opažati izrazito večje potrebe. “Kljub temu da je bil začetek epidemije zelo stresno obdobje, mladi tega niso doživeli kot poslabšanje razmer. Mnogi so se zaprtja šol celo razveselili, bilo je nekaj novega in zanimivega.”
Po devetih mesecih pa je število urgentnih pregledov močno poskočilo. V posameznih mesecih se je povečalo celo za 120 odstotkov. “Potrebe so se povečale predvsem na račun anksioznih in depresivnih motenj, ključni del slednjih je tudi suicidalnost, ki zahteva urgentno obravnavo,” nam je povedala zdravnica. Najmlajši pacient, ki je bil hospitaliziran zaradi samomorilnih misli, je bil, kot pravi, star osem let.
Stanje se je v času letošnjih poletnih počitnic prvič po epidemiji nekoliko normaliziralo – značilno je namreč, da poleti število pregledov in hospitalizacij upade – vendar pa so v teh jesenskih mesecih njihovi oddelki ponovno polni, je še povedala zdravnica.
Samomorilno vedenje pri odraslih je po njenih besedah večinoma posledica depresivne motnje, pri otrocih pa je običajno reaktivna, torej odraz stiske, povezane z okoliščinami, v katerih se otrok znajde. Pri najstnikih je najpogosteje povezana z vrstniki, s šolo ali drugimi področji, pri mlajših otrocih pa s težavami v družini, je še pojasnila. Študije pri nas in v tujini so pokazale, da je velik delež tistih, ki so naredili samomor, trpel za duševnimi motnjami, ki niso bile ustrezno prepoznane in zdravljene. Samomorilno vedenje vsekakor ni trenutni dogodek, temveč dlje časa trajajoč proces, podoben bolezni, so zapisali avtorji priročnika Spregovorimo o samomoru med mladimi. Tako se najprej, kot najblažja oblika samomorilnega vedenja, pojavijo samomorilne misli, ki se nato lahko stopnjujejo do samomorilnega namena, načrta ali celo samomorilnega poskusa.
Prav temu, da bi bilo samomorov čim manj, je namenjen tudi ta članek. Izjemno pomembno je, da vsi, ki so v stiski, čim prej in pravočasno pridejo do ustrezne pomoči.
Ali lahko covid-19 vpliva na razvoj težav v duševnem zdravju?
Maja Drobnič Radobuljac (Uroš Kokol/N1)
Maja Drobnič Radobuljac pravi, da je vedno več študij, ki pritrjujejo domnevi, da sama okužba s koronavirusom lahko pri nekaterih sproži razvoj duševnih motenj. “SARS-CoV-2 je nevrotropen virus, kar pomeni, da prizadene tudi centralni živčni sistem. Tudi pri otrocih se lahko pojavi upočasnjeno razmišljanje, slabša koncentracija, tudi slabše razpoloženje. Na urgenci smo imeli kar nekaj primerov psihotične motnje in depresivne motnje, ki so sovpadli ali pa so bili posledica covida, težko je reči z gotovostjo. Študije na tem področju tudi kažejo, da se depresija, ki je posledica covida-19, drugače zdravi – da ni dovolj psihoterapevtska obravnava, ampak so običajno potrebna tudi zdravila, in sicer točno določene vrste zdravil. Tudi če okužba ni huda in ne zahteva hospitalizacije, lahko povzroči takšne zaplete,” je pojasnila zdravnica. Zato priporoča cepljenje proti covidu. “Vemo, da cepivo zmanjša količino virusa v telesu, kar pomeni, da se s tem zmanjša tudi verjetnost, da bi bilo centralno živčevje huje prizadeto.”
“Zaradi dolgih čakalnih dob se ‘zlorablja’ urgence”
S porastom mladostnikov s samomorilnimi mislimi se soočajo tudi v mariborskem kliničnem centru. Predstojnica Enote za otroško in mladostniško psihiatrijo Kinike za pediatrijo v UKC Maribor dr. Hojka Gregorič Kumperščak je povedala, da ima večina mladostnikov, ki pridejo urgentno in so sprejeti na oddelek, intenzivne samomorilne misli. “Med vsemi hospitaliziranimi jih zagotovo vsaj tri četrt poroča o tem,” je dejala zdravnica in poudarila, da so imeli v času epidemije tudi do 300 odstotkov več sprejemov kot v primerljivih mesecih pred tem. “Ta postcovidni val še vedno vztraja. Še vedno se soočamo s tem, kar je epidemija razgalila.”
Epidemija pa je med drugim razgalila tudi kadrovsko stisko na področju otroške psihiatrije, se strinja sogovornica. Pristojni so sicer prisluhnili opozorilom; ministrstvo je povečalo število razpisanih specializacij, v času epidemije se je nekoliko povečalo tudi število postelj na teh oddelkih. Problem pa je veriga oskrbe teh otrok in mladostnikov, opozarjajo naše sogovornice. Maja Drobnič Radobuljac je povedala, da so pacienti pri njih v povprečju hospitalizirani šest dni, vendar pa po odpustu iz bolnišnice še vedno nujno potrebujejo redno ambulantno obravnavo. Čakalna doba za to pa je eno leto, je še povedala.
Hojka Gregorič Kumperščak (foto: onave.si)
“Zaradi dolgih čakalnih dob se ’zlorablja’ sistem urgenc, saj se ve, da bo mladostnik tam pregledan takoj, brez kakršnega koli čakanja,” je pojasnila Gregorič Kumperščak. “Če ta ne potrebuje hospitalizacije, ga napotimo, da se naroči na prvi specialistični pregled k pedopsihiatru. A ker mora na prvi pregled tako dolgo čakati, ga v tem času naročamo na preglede pri nas. Ker smo preplavljeni s temi urgentnimi pregledi, ki morajo biti vodeni vse do prvega pregleda na napotnico, sploh več ne opravljamo subspecialnih ambulant, kot so ambulanta za psihoze, za motnje hranjenja, za osebnostne motnje in druge.” Gre za začaran krog, iz katerega bo mogoče izstopiti, šele ko bo dovolj kadra, pravi.
V okviru nacionalnega programa duševnega zdravja (Mira) je predvidena ustanovitev regijskih centrov za duševno zdravje otrok in mladostnikov, ki naj bi zagotavljali boljšo dostopnost do storitev in programov na tem področju in ki bodo, tako upajo sogovornice, razbremenili terciarne zdravstvene ustanove. Zaradi kadrovskih težav je doslej zaživelo 18 od 25 predvidenih centrov, vendar pa tudi ti kadrovsko še niso povsem zapolnjeni. “Računamo, da bo situacija na urgencah drugačna, ko bodo ti centri v polnosti zaživeli,” je dejala Gregorič Kumperščak. Kadrovska situacija naj bi se izboljšala v prihodnjih nekaj letih, ko bo približno 40 specializantov zaključilo specializacijo iz otroške pedopsihiatrije.
Profimedia
V prenapolnjenih urgencah sicer zdravnica vidi tudi eno pozitivno plat; mladostniki in njihovi starši, kot kaže, hitreje poiščejo strokovno pomoč, ko so v stiski. “Pozitivno je, da se je stigma duševnih težav in duševnih motenj zmanjšala,” poudarja sogovornica, ki to pripisuje tudi dejstvu, da je bilo stiskam in težavam v duševnem zdravju v času epidemije namenjene precej pozornosti.
Nižanje starostne meje
Psihologinja dr. Vita Poštuvan, raziskovalka na Univerzi na Primorskem in namestnica vodje Slovenskega centra za raziskovanje samomora, je pojasnila, da je bil ob začetku epidemije leta 2020 očiten upad samomorilnega vedenja, kar je do neke mere pričakovano. “To je značilno za izredne in vojne razmere. Takrat namreč pride do povezanosti družbe, v smislu, vsi smo v istem čolnu. Tudi denarne kompenzacije so bile v prvi fazi relativno dobre.”
Vendar pa je upadu sledil porast, tudi med mladostniki. “Za mladostnike je bilo to, da so veliko časa preživeli doma, zagotovo težavno. Tudi vračanje v šole je včasih potekalo z danes na jutri, prav tako so z danes na jutri ostali doma. Jasno je, da ljudje potrebujemo določen čas, da se prilagodimo na nove situacije, še posebej pa na tako velike spremembe. To je velik dejavnik tveganja, ki je obstajal na družbeni ravni. Skozi to so namreč morali vsi otroci in ni bilo mogoče nasloviti potrebe posameznika. To je bil še posebej problem za tiste najbolj ranljive, denimo iz družin z nizkim socioekonomskim statusom, ki so se še težje prilagajale,” je pojasnila Poštuvan.
Zaskrbljujoče je, da so tudi v drugih državah v tem času, pa tudi že pred epidemijo, zaznali nižanje starostne meje otrok in mladih s samomorilnim vedenjem. Smrti zaradi samomora se v nekaj primerih letno pri nas zgodijo tudi pri osnovnošolcih. Kaj je razlog za to, še ni povsem jasno, je dejala sogovornica. Domnevajo pa, da na to vpliva dogajanje na družbenih omrežjih, pa tudi v medijih nasploh, kjer se pogosto neodgovorno in brez potrebne občutljivosti obravnava to problematiko, je še dejala.
Številne študije so pokazale, da takšno poročanje lahko povzroči tako imenovani Wertherjev učinek, kar pomeni, da sproži trend posnemanja in prispeva k novim samomorom. Poštuvan je opozorila, da so v zadnjih letih tudi v Sloveniji zasledili primere neprimernega in neodgovornega poročanja, ko mediji niso upoštevali smernic poročanja o samomoru. V tujini je največ kritik požela serija Trinajst razlogov, ki je po nekaterih študijah povzročila celo 30-odstotni porast števila samomorov med mladimi.
Statistike na področju samomora so v Sloveniji najbolj zaskrbljujoče za skupino starostnikov, pravi Vita Poštuvan. Tudi sicer smo na tem področju nad evropskim in svetovnim povprečjem. V primerjavi z nekaterimi drugimi državami samomorilne količnike presegamo tudi za 100 odstotkov. (foto: osebni arhiv)
Ekranu je težko zaupati težave
Za preprečevanje samomorilnega vedenja med otroki in mladimi je po njenih besedah ključno, da znajo odrasli pravočasno prepoznati spremembe pri njih in ukrepati. “Velik del tega prepoznavanja opravijo šolske svetovalne službe, razredniki in sošolci, ki o stiskah vrstnikov obvestijo učitelje in šolske psihologe. Gre torej za mrežo, ki je vzpostavljena v šoli. Če pa te mreže ni, če se vidimo samo na ekranu, je težko pričakovati, da bo otrok ali mladostnik svoje težave zaupal na takšen način. V času zaprtja šol je primanjkovalo prav neformalnega pogovora, skozi katerega gradimo odnose in trdne vezi, ki dobesedno rešujejo življenje v težkih situacijah,” je poudarila Poštuvan.
Epidemijo so vlade držav vodile različno. Kot izhaja iz poročila EU o vplivu pandemije covida-19 na duševno zdravje mladih, je Slovenija sicer sprejela nekatere dodatne ukrepe na področju zdravstvenega varstva (med drugim povečala kapacitete na pedopsihiatričnih oddelkih), na področju šolstva pa dodatnih ukrepov ni bilo.
Profimedia
Poštuvan je ocenila, da so se šole same skušale prilagajati, vendar pa so svetovalni delavci že v običajnih razmerah preveč obremenjeni, da bi se lahko posvetili preventivi. “Naš dolgoročni cilj je, da bi preventivne delavnice za preprečevanje samomora, ki jih trenutno izvajamo v okviru centra za raziskovanje samomora, izvajali svetovalni delavci na svojih šolah, saj bi tako lahko dosegli vso populacijo.” Z učinkovito preventivo bi se namreč delež tistih, ki zdaj potrebujejo pomoč pedopsihiatrov, znižal, to pa bi, poleg najpomembnejšega, torej večje dobrobiti otrok in mladostnikov, prineslo tudi prihranke na področju izdatkov za zdravstvo, se strinjajo sogovornice.
Stigma se je zmanjšala
Kaj se bo na področju samomora pri mladih dogajalo v prihodnje, je težko napovedati, ocenjuje Poštuvan. Po eni strani družbene razmere, ki so se po obdobju zdravstvene krize ponovno zaostrile zaradi draginje, duševnemu zdravju niso naklonjene. Po drugi strani je psihologinja optimistična, saj ugotavlja, da o problemu samomorilnosti govorimo več, mladi, ki so v stiski, pa tudi zato hitreje poiščejo pomoč.
“Že deset let izvajamo študije o tem, koliko mladi razmišljajo o samomoru, in ta odstotek se v obdobju covida ni bistveno spremenil. Približno ena tretjina 15-letnikov je na samomor že pomislila. Se pa o tem več govori in tudi večkrat poiščejo pomoč,” je poudarila sogovornica. Mladi običajno svoje stiske zaupajo prijateljem, ti pa nato poiščejo pomoč. “Nedavno sem na neki osnovni šoli vodila delavnico, in ko sem vprašala, česa se najbolj bojijo, so otroci odgovorili: Tega, da si bo kdo kaj naredil. Ko smo se nato pogovarjali, kako bi ukrepali, če bi vedeli, da nekdo o tem razmišlja, so zelo dobro vedeli, kaj narediti – mogoče celo bolj, kot bi vedeli njihovi starši,” je povedala psihologinja.
Kakšni so opozorilni znaki in kako pristopiti?
Slika je simbolična. (foto: Žiga Živulović jr./BOBO)
“To je eno od najpogostejših vprašanj, ki jih dobim pri svojem delu,” pravi Vita Poštuvan. “Nihče ne zna brati misli, zato je pogovor ta, ki lahko najbolj pomaga. Med znaki, ki kažejo, da se oseba ne počuti dobro, zagotovo izstopa umikanje v samoto, pomanjkanje veselja in brezvoljnost, tudi omenjanje samomora. Včasih sicer kdo tudi omeni samomor, pa tega ne misli resno. Zagotovo pa če nekdo to omenja večkrat, če ima tudi izdelan načrt, to kaže na večjo ogroženost,” pojasnjuje. Nihče ne pričakuje, da bodo ljudje prepoznali znake, smiselno pa je reagirati na vsak takšen znak, svetuje.
Kako lahko to naredimo? “Ključno je, da človeka o tem naravnost vprašamo. Ob tem pa se moramo zavedati, da nam ni treba deliti nikakršnih nasvetov, kako naj oseba reši svojo situacijo. Samo bodimo tam zanjo. V pogovoru namreč gradimo vez, ki bo tej osebi v težki situaciji dala moč, da vztraja,” še pravi Poštuvan. “Potem lahko skupaj gradimo mrežo ljudi, ki jim povemo za te težave. Obrnemo se lahko na osebnega zdravnika ali pokličemo na katero od telefonskih linij, kjer je na voljo strokovno svetovanje.”
Če bo oseba odgovorila, da o samomoru ne razmišlja, pa ji bomo z odpiranjem tega vprašanja poslali jasno sporočilo, da se z nami lahko pogovarja tudi o najbolj občutljivih temah, še pravi sogovornica.
V zadnjih 25 letih do 60-odstotni porast duševnih motenj med otroki in mladostniki
Težave v duševnem zdravju otrok in mladostnikov so vse pogostejše, tako v Sloveniji kot tudi po svetu. Maja Drobnič Radobuljac je opozorila, da smo v zadnjih 25 letih v Sloveniji zabeležili do 60-odstotni porast duševnih motenj med otroki in mladostniki, pri čemer je suicidalnost samo vrh ledene gore.
Takšen trend gre do neke mere pripisati povečani senzibilnosti družbe za prepoznavanje tovrstnih težav, po drugi strani pa, kot pravi, ne živimo v času, ki bi bil naklonjen duševnemu blagostanju človeka. “Povečale so se zahteve tako do odraslih kot tudi do mladih. Pričakovanja, ki jih otroci ponotranjijo, zagotovo niso prijazna za zdrav duševni razvoj.” Da na slabše duševno zdravje mladih vplivajo razmere v družbi, kaže tudi dejstvo, da se pa pojavnost duševnih motenj, ki so izrazito biološko pogojene, kot je denimo shizofrenija, skozi čas ne spreminja.
Drobnič Radobuljac velik pomen pripisuje tudi vzgojnim slogom. “Če smo pred desetletji govorili predvsem o mladih, ki so imeli težave zaradi travmatičnega kaznovanja, nasilja s strani družine ali drugih, vidimo zdaj veliko več posledic permisivnega starševstva: mladih, ki niso bili nikoli izpostavljeni stresnim situacijam in imajo prenizko frustracijsko toleranco. To pomeni, da ne zmorejo naporov, ki so sicer pričakovani, in ko se ti pojavijo, lahko reagirajo s suicidalnostjo,” je opozorila sogovornica. “Po mojih izkušnjah je prve bistveno lažje zdraviti kot te, s katerimi se srečujemo zdaj. Ali pa mogoče tega še ne znamo.”
PROFIMEDIA
Prepričana je, da bi z boljšo preventivo lahko zmanjšali obseg vedenjskih težav. Nekaj preventivnih programov se je že vzpostavilo, med njimi program Neverjetna leta, ki se je že izkazal kot zelo učinkovit. V pripravi pa naj bi bil tudi program za krepitev perinatalnega zdravja otrok. “Treba je poskrbeti za socialno blagostanje matere in za njeno duševno zdravje v času pred porodom in v poporodnem obdobju, prav tako za odnos med staršema in odnos z otrokom. Vse to vpliva na razvoj možganov otroka in na to, kako bo otrok funkcioniral pozneje v življenju,” je še povedala.
Hojka Gregorič Kumperščak opozarja, da številke samomorilnosti med mladimi nastavljajo ogledalo družbi. “Mladi imajo idealizirane predstave v življenju, da mora vse teči gladko, brez padcev in brez težav. Če se to ne zgodi, se zdi, da marsikdo hitro pomisli na najhujši izhod. Če vprašate mladostnike, imajo številni v svoji širši družini oziroma okolici nekoga, ki je naredil samomor. Ocenijo torej, da je v kritičnih situacijah to rešitev, ki se je odrasli poslužujejo. Odrasli se moramo zato vprašati, kakšen vzor smo mladim pri soočanju s težkimi situacijami,” razmišlja sogovornica. “Mladi so naše zrcalo. Če se tako pogosto zatekajo k samomorilnim mislim, je to izziv za vse nas.”
S samomorilnimi mislimi se je pred leti borila tudi Sara. Pri 15 letih je bila sprejeta v bolnišnico, potem ko je njena mama prebrala dnevniški zapis, da načrtuje samomor. Do tega najtemačnejšega trenutka v življenju jo je pripeljal splet življenjskih okoliščin v povezavi z bipolarno motnjo, za katero je značilno pretirano nihanje razpoloženja. Sara je danes veliko bolje. Bolezen ima pod nadzorom, uredila si je življenje in je, kot pravi, vsak dan posebej ponosna nase. Hvaležna je, da je pravočasno dobila pomoč in da ni naredila samomora. Njeno zgodbo objavljamo v članku “OPOMINJAM SE, KAKO PONOSNA SEM NASE. MALO JE MANJKALO IN VSE BI BILO DRUGAČE”. V upanju, da bo njena zgodba pomagala komu, ki se je znašel v stiski. Za iskrenost, pogum in zaupanje se ji najlepše zahvaljujemo.
Če imate samomorilne misli ali če čutite duševno stisko, poiščite pomoč pri svojem osebnem zdravniku ali na telefonskih linijah, ki zagotavljajo strokovno pomoč. Če je stiska zelo huda, pokličite na 112.
TOM telefon
Vsak dan od 12. do 20. ure.
Telefon: 116 111
Psihiatrična klinika Ljubljana – Klic v duševni stiski
Vsako noč med 19. in 7. uro.
Telefon: (01) 520 99 00
Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik
24 ur na dan.
Telefon: 116 123
SOS telefon za ženske in otroke, žrtve nasilja
24 ur na dan.
Telefon: 080 11 55
Center za psihološko svetovanje Posvet
Telefon: 031 704 707
Menu Item
