“Ženske, življenje, svoboda”: kako so ženske povedle upor zoper iranski režim

Poglobljeno 15. Okt 202221:215 komentarjev
protest, iran, mahsa amini,
Foto: Profimedia

Smrt 22-letne iranske Kurdinje Jine Mahse Amini je sprožila obsežne proteste po vsem Iranu. Protestniki, ki na ulicah vztrajajo že mesec dni, zahtevajo spremembo režima. Številni upajo, da je to začetek revolucije, ki bo strmoglavila režim. Strokovnjak za Bližnji vzhod ob tem opozarja, da bi slednji, če bo ocenil, da ga protesti ogrožajo, lahko zanetil tudi državljansko vojno. Sogovornica iz Irana, ki zdaj živi v Sloveniji, pa pravi, da protestniki raje tvegajo vse, kot da bi še naprej živeli kot sužnji. "Vsaka sprememba režima v zgodovini je terjala čas. Vemo pa, da bo z vztrajanjem tudi ta režim nekoč preteklost," je povedala v pogovoru za Poglobljeno.

Jina Mahsa Amini je 13. septembra, malo pred svojim 23. rojstnim dnem, z družino pripotovala v Teheran, kamor je prišla obiskat svojega starejšega brata.

Jina Mahsa Amini
Jina Mahsa Amini. Jina je njeno kurdsko ime, ki ga iranski režim ne priznava. (foto: PROFIMEDIA)

Jina je sicer nosila predpisani hidžab, naglavno ruto, ki je v Iranu obvezna za vse ženske, a po mnenju takoimenovane moralne policije ta ni bila nameščena ustrezno, saj ni pokrivala vseh las. Na ulici jo je zato prestregla patrulja, agenti pa so jo po navedbah njenega brata, ki je bil priča dogodkom, na silo prijeli in stlačili v policijski kombi. Odpeljali so jo na postajo, kjer se je morala udeležiti tako imenovane “prevzgoje”, predavanja o tem, kje je mesto ženske v iranski družbi in kakšne so njene obveznosti.

Ko je brat po eni uri prišel ponjo pred stavbo policije, je slišal kričanje. Razširila se je vest, da je bila ena od žensk ubita. Po navedbah nekaterih žensk, ki so bile v tem času na postaji, so Jino pripadniki moralne policije brutalno pretepli, zaradi česar naj bi padla v komo. Prepeljali so jo v bolnišnico, kjer so zdravniki ugotovili možgansko smrt. Tri dni pozneje je umrla.

Jina Mahsa Amini,
Jina Mahsa Amini v bolnišnici. (foto: Profimedia)

Sprožilec množičnih protestov

Iranske oblasti še vedno vztrajajo, da je Jina na policijski postaji doživela srčni infarkt, k čemur naj bi botrovale njene predhodne zdravstvene težave. Kljub temu je predsednik Ebrahim Raisi napovedal tudi preiskavo dogodka. Jinina družina je navedbe o njenem slabem zdravju zanikala in vztraja, da je umrla zaradi hudih poškodb glave, ki so ji jih zadali agenti moralne policije. Televizijska postaja Iran International s sedežem v Londonu je pridobila zdravstvene izvide, ki naj bi dokazovali, da je imela počeno lobanjo in možganske krvavitve, povzročili pa naj bi jih močni udarci v glavo.

Dan po Jinini smrti so se na ulice zgrnili protestniki, ogorčeni nad ravnanjem moralne policije. Ženske na ulicah iranskih mest po skoraj vsej državi so zažigale naglavne rute. Protesti so vzniknili tudi v številnih šolah in univerzah. Pridružili so se jim pripadniki tako rekoč vseh etničnih skupin. Protestniki na posnetkih pozivajo k padcu režima in k smrti vrhovnega voditelja Alija Hameneja. Borili se bomo in tudi umrli, a ponovno bomo prevzeli Iran, skandirajo. Njihovo geslo je: “Ženske, življenje, svoboda”.

Protesti v Iranu
Profimedia

Režim je na proteste reagiral z nasiljem. Po navedbah organizacije za človekove pravice Iran Human Rights je bilo ubitih več kot 200 ljudi, med njimi tudi več kot 20 mladoletnih najstnikov. Glede na nekatera poročila naj bi varnostne sile protestnike napadle tudi s pravimi naboji. Podatke o številu mrtvih in priprtih je sicer zelo težko preveriti, saj je režim zaradi protestov ugasnil internet. 83-letni iranski vrhovni voditelj Ali Hamenej je za “nemire”, kot je poimenoval proteste, (pričakovano) okrivil zunanje sovražnike – ZDA in Izrael.

Od prepovedi do zapovedi

Politika glede zakrivanja žensk je bila pred islamsko revolucijo povsem drugačna. Iranski šah Reza Pahlavi je leta 1936 ženskam celo prepovedal nositi hidžab, saj je bil prepričan, da gre za simbol nazadnjaštva. Tako ženske kot moške je nagovarjal, naj sledijo modnim trendom Zahoda. Kot piše Iran International, so tiste ženske, ki so se takšni politiki upirale, tudi po več let ostajale doma ali zapuščale dom le, ko je padel mrak. S tem so se želele izogniti policiji, ki je šahov ukaz uveljavljala tudi s silo. Prepoved se je sicer leta 1941, ko je bil šah prisiljen v izgnanstvo, občutno zrahljala. Na ulicah iranskih mest je bilo v desetletjih pred revolucijo videti tako ženske, ki so nosile hidžab in abajo, dolgo, temno obleko, kot tudi takšne, ki so se oblačile po zahodni modi. Vrhovni voditelj Ali Hamenej je v govoru leta 2016 dejal, da je bila prepoved hidžaba eden od največjih zločinov dinastije Pahlavi.

Obvezna uporaba hidžaba sega v čas islamske revolucije, ki se je začela leta 1979. Med prvimi ukrepi, ki jih je po razglasitvi zmage sprejel tedanji ajatola Homeini, je bila obvezna uporaba naglavne rute za vse vladne uradnice. “Želja islamskega režima, da na novo določa javno podobo iranskih žensk in kriminalizira tiste, ki ne ustrezajo Homeinijevi ideji ženske, je popoln prikaz esence tega totalitarnega režima,” opozarja Ladan Boroumand, zgodovinarka in soustanoviteljica Fundacije za promocijo človekovih pravic in demokracije v Iranu Abdorrahman Boroumand. “Cilj obveznega hidžaba je bil umakniti avtonomno in neodvisno žensko iz javne sfere in jo nadomestiti s podobo zakrite vernice,” je zapisala v reviji Journal of Democracy.

Ženske so se že takoj po uvedbi obveznega hidžaba uprle. Marca leta 1979 se jih je v iranski prestolnici zbralo več kot 15.000. “Najprej predpišejo obvezen hidžab, potem bodo sledile druge vrste diskriminacije; predpisali nam bodo omejitve glede poroke in ločitve, na koncu pa nas bodo prislili, da ostanemo doma,” so takrat opozarjale protestnice in poudarjale, da so bile zavedene, saj naj bi bil cilj revolucije prav večja enakopravnost med spoloma.

Facebook kot alternativna javna sfera, varna pred oblastmi

Leta 1983 je hidžab postal obvezen za vse ženske. Tiste, ki so se upirale nošenju, so tvegale številne sankcije – nanje so zlivali kislino, jih pretepali, aretirali, oglobili, poniževali, odpustili iz službe. Kot poudarja Boroumand, je režim z ekstremnim nasiljem uspel prisiliti ženske k zakrivanju.

A ženske so se kljub temu upirale. Nosile so, denimo, pisane hidžabe, ki niso bili v skladu s kodeksom oblačenja. Ta tihi in neorganizirani upor je dobil leta 2014 nov zagon z objavami iranske novinarke v izgnanstvu Masih Alinedžad, ki se je na londonskih ulicah slikala brez hidžaba. Njena prva fotografija je postala viralna. Začele so se ji oglašati iranske ženske in ji pošiljati fotografije, na katerih se z razkrivanjem las upirajo politiki režima. Nastal je facebook profil Moja skrivna svoboda (My Stealthy Freedom), ki je po besedah Ladan Boroumand omogočil javno izražanje nezadovoljstva žensk, hkrati pa je bila ta alternativna javna sfera varna pred oblastmi. Profil ima več kot milijon sledilk in sledilcev.

masih alinedžad
Fotografija, ki je spodbudila ženske v Iranu k (sprva) tihemu uporu. (foto: www.mystealthyfreedom.org)

Alinedžad je pozneje zagnala še več kampanj, s katerimi je ženske pozivala k uporu proti dominaciji režima nad njihovimi telesi. Na to pa se je odzval tudi režim. Oblasti so kazni za odklanjanje hidžaba zaostrile na 72 udarcev z bičem ter zapor od dveh mesecev do enega leta. Hamenej je leta 2018 dejal, da hidžab ženske ščiti, da ne postanejo spolni objekti, kot je to na zahodu.

Neodvisna raziskava, ki jo je leta 2020 opravila neprofitna raziskovalna skupina Gamaan s sedežem na Nizozemskem, je pokazala, da 72 odstotkov Irank in Irancev nasprotuje zakonsko predpisani uporabi hidžaba, 58 odstotkov vprašanih pa nasploh ne verjame v zakrivanje žensk.

Ženske kot simbol rojstva in življenja

“Vzeli so nam osnovno pravico, da si same izberemo, kaj bomo nosile, pravico, da odločamo o svojih telesih. S tem so ženske naredili šibkejše,” je dogajanje v svoji domovini za N1 komentirala Behnaz Aliesfahanipour.

Behnaz se je v Iranu borila za pravice žensk. Kot pravi, je posebno pozornost posvečala ženskam, ki so bile žrtve intimnopartnerskega nasilja. Poskušala jih je opolnomočiti in jim pomagati, da so lahko zaživele na novo. Zaradi tega je imela težave z režimom in je morala zapustiti državo, nam je povedala. Zdaj živi v Sloveniji.

Behnaz Aliesfahanipour
Behnaz Aliesfahanipour (foto: osebni arhiv)

Hidžab je po njenih besedah simbol zatiranja. Sama nima nič proti zakrivanju, če je to osebna odločitev ženske, težave pa ima s tem, da nekdo prisilno izvaja svojo ideologijo in z njo zatira določeno družbeno skupino. “Spomnim se, ko sem videla sliko svoje mame v bikiniju, njena sestra pa je nosila dolgo obleko. Takšna svoboda izbire se mi zdi čudovita,” je še dejala Aliesfahanipour, ki poudarja, da so imele ženske v času kraljeve družine Pahlavi, pred islamsko revolucijo, veliko več pravic.

“Ženske v Iranu smo od islamske revolucije leta 1979 izgubile ogromno stvari. Tako rekoč vse. Pred revolucijo je veljalo, da ženska ne potrebuje dovoljenja nobenega moškega, zato da lahko dela, da potuje v tujino, opravi splav. Po revoluciji so sklenili, da so te pravice v nasprotju z islamom. Sama nimam nič proti islamu, a takšen radikalizem je nesprejemljiv,” je povedala.

“Ženske so simbol rojstva in življenja. Če ženskam vzameš svobodo, jo boš lažje odvzel tudi vsem drugim, družbi nasploh,” je prepričana.

Izobrazba in zatiranje – eksplozivna kombinacija

Svetla točka je tudi po revoluciji ostala možnost dostopa do izobrazbe. Iranske ženske so namreč med najbolj izobraženimi v tem delu sveta, saj imajo – kljub omejitvam glede nekaterih smeri študija – dostop do vseh ravni izobrazbe. V terciarno izobraževanje je po podatkih Svetovne banke od leta 2012 vpisanih več žensk kot moških. Največji delež, 67 odstotkov, so beležili leta 2015.

“Za nas je izobrazba najpomembnejša. To je edina pravica, ki jo še imamo. Je način, kako smo lahko bolj neodvisne,” je dejala Aliesfahanipour. “Sama sem imela srečo. Moj oče ni bil tipični iranski oče, ni me silil, naj takoj po srednji šoli zaključim izobraževanje in naj se čim prej poročim. Spomnim pa se prijateljice, ki je vsak dan prihajala v šolo v solzah, včasih tudi z modricami. Raje je bila pretepena, kot da bi se odrekla izobrazbi in ostajala doma. Vztrajala je in postala je učiteljica.”

Režim je po mnenju sogovornice podcenil ženske. S tem ko jim je omogočil dostop do izobraževanja, po drugi strani pa vodil sistematično politiko zatiranja, je ustvaril idealne pogoje za upor, je še ocenila Aliesfahanipour.

Grožnje s tehnologijo za prepoznavo obrazov

Dr. Primož Šterbenc, strokovnjak za Bližnji vzhod in docent na Fakulteti za management Univerze na Primorskem, je povedal, da je k aktualnemu revoltu zagotovo najbolj prispevalo dejstvo, da je lani izvoljeni predsednik Ebrahim Raisi močno stopnjeval pritisk na ženske. Okrepil je patruljiranje enot moralne policije, ki sankcionira tiste, ki niso “primerno” pokrite in “primerno” oblečene. Pred kratkim je izdal tudi dekret, ki ženskam prepoveduje objavljanje slik na družbenih omrežjih, če na slikah niso pokrite. Oblast v Iranu pa je, še pravi Šterbenc, načrtovala tudi nadzor nad ženskami s tehnologijo za prepoznavo obrazov, kar bi omogočilo bolj sistematično in še bolj množično sankcioniranje kršiteljic. Taksistom naj bi bila ponujena aplikacija, s katero bi lahko ovadili ženske, ki po njihovem mnenju niso dovolj moralno oblečene.

Poleg tega, da je Raisi sam ideološko konzervativno usmerjen in verjame v rigidne ukrepe glede življenja iranskih žensk, pa je po oceni sogovornika tukaj na delu še en element. “Konzervativni krogi v Iranu že pripravljajo teren za čas po odhodu vrhovnega voditelja Alija Hameneja, ki je že star in bolan. V tem smislu skušajo konzervativni elementi režima na vseh ravneh strukturno konzervativno utrditi položaje, tako da na vse vodilne položaje umeščajo konzervativce, v prozaični realnosti pa utrjujejo konzervativne ukrepe. Vse zato, da poudarijo, da ne more biti govora o tem, da bi z odhodom voditelja lahko prišlo do kakšne večje liberalizacije,” je pojasnil Šterbenc.

Ebrahim Raisi
Ebrahim Raisi. (foto: Majid Asgaripour/WANA/REUTERS)

Slabe ekonomske razmere prilile olje na ogenj

Ženski upor vse večji represiji pa je samo en od sprožilcev protestov v Iranu, meni Šterbenc. Drugi dejavnik je po njegovih besedah etnični. “Ne smemo pozabiti, da je bil neposredni sprožilec protestov smrt Jine Mahse Amini, ki je bila Kurdinja. Eni od najbolj intenzivnih protestov se zdaj dogajajo v iranskem Kurdistanu. To ni nobeno naključje, kajti iranski Kurdi, ki predstavljajo okrog sedem odstotkov prebivalstva, se v Iranu, kjer vlada etnična skupina Perzijcev, že ves čas počutijo marginalizirane tako v kulturnem kot v družbenem smislu.” Šiitski režim v strahu, da bi večinsko sunitski Kurdi, ki živijo na ozemeljskem obrobju države, začeli razmišljati o odcepitvi, zelo pogosto izvaja tudi vojaško represijo nad njimi, je še dodal Šterbenc. Tudi geslo protestnikov “Ženske, življenje, svoboda” ima, nenazadnje, korenine v kurdskem osvobodilnem gibanju, v katerem imajo ženske pomembno vlogo.

Dodaten naboj pa je protestom dal tretji dejavnik, ki je po oceni sogovornika tudi najpomembnejši: zelo slabe ekonomsko-socialne razmere v družbi. Že od maja 2018, ko je ameriški predsednik Donald Trump ZDA umaknil iz jedrskega sporazuma in začel implementirati t.i. politiko maksimalnega pritiska, je namreč Iran pod izjemnim pritiskom. Stopnja inflacije je presegla 50 odstotkov, brezposelnost, predvsem mladih, je visoka, življenjski standard je močno upadel, je naštel sogovornik. Bruto domači proizvod na prebivalca je od leta 2012 padel z 8000 na manj kot 3000 dolarjev.

Strukturna težava je tudi pomanjkanje vode. “Če se ves svet sooča s sušo, to še toliko bolj velja za Iran. Pred nedavnim so bili tam protesti zaradi pomanjkanja pitne vode, saj zaradi sankcij Iran ne more priti do najbolj sofisticirane opreme, ki bi omogočila iskanje novih vodnih virov oziroma črpanje vode.” Ob tem Šterbenc še dodaja, da so ZDA zoper Iran uvedle tudi sekundarne sankcije, kar pomeni, da sankcije veljajo tudi za tiste države, ki ekonomsko sodelujejo z Iranom. Administracija Joeja Bidna se sicer že od aprila 2021 pogaja o možnem oživljanju jedrskega sporazuma z Iranom, kar bi prineslo umik velikega dela ekonomskih sankcij. A to se še ni zgodilo. Šterbenc prav v želji po uspehu pogajanj vidi razlog, da Bidnova administracija ostaja zelo blaga pri obsodbi iranskega režima in njegovih nasilnih poskusov, da zatre proteste.

Primož Šterbenc
Dr. Primož Šterbenc (foto: Ziga Zivulovic jr./ Bobo)

“Ko govorimo o Iranu, moramo vedeti, da je to geopolitično najpomembnejša država na svetu. Povezuje namreč Bližnji vzhod in Južno ter Srednjo Azijo. Je edina država, ki hkrati meji na Kaspijsko jezero in Indijski ocean. V veliki meri lahko nadzoruje Hormuško ožino, skozi katero se vsak dan pretovori 20 odstotkov svetovno konzumirane nafte in 25 odstotkov utekočinjenega zemeljskega plina. Zaradi te pozicije se vodi geopolitična tekma med ZDA in Kitajsko. Slednja skuša od leta 2018 izkoristiti dejstvo, da ZDA tako pritiska na Iran, kajti Teheran ima bistveno vlogo pri najpomembnejšem kitajskem geostrateškem projektu – Pobudi pasu in ceste”, je še poudaril Šterbenc. Kitajska sicer gospodarsko sodeluje z Iranom in ga rešuje pred zlomom, a za resno izboljšanje razmer v državi to (še) ni dovolj.

Nevarnost državljanske vojne

Najpomembnejše vprašanje, od katerega je odvisna prihodnost Irana in tudi širše regije, je, kako bo režim v nadaljevanju reagiral na proteste. Jasno je že, da gre verjetno za najobsežnejše in najdlje trajajoče proteste v zgodovini Islamske republike in da protestniki kljub poskusom režima, da bi proteste nasilno zatrl, še vedno vztrajajo. “Glede na to, kako daleč so že protesti in kako daleč je šel režim z nasiljem, je treba že razmišljati tudi o najhujših možnih scenarijih,” je opozoril sogovornik.

Protestniki in tisti, ki se zavzemajo za spremembo režima, si želijo, da bi se jim na ulicah pridružila tudi vojska. Scenarij, po katerem bi vsaj deli vojske prestopili na drugo stran, po mnenju sogovornika ni nemogoč – je pa lahko nevaren. Če bo namreč režim ocenil, da ga protesti resno ogrožajo, lahko sproži tudi državljansko vojno, meni. “Kot nas uči teorija vpliva religije na izbruh nasilnega konflikta, so oblastniki, zato da ohranijo oblast, pripravljeni nahujskati pripadnike svoje skupine proti drugim in sprožiti konflikt.”

iranski vrhovni voditelj, ali hamenej
Ali Hamenej. (foto: Profimedia)

Režim v Iranu se po njegovih besedah lahko v veliki meri zanese na nekaj pomembnih segmentov, ki so mu zvesti in ga bodo po pričakovanjih branili do konca. V prvi vrsti je to 125.000 pripadnikov islamske revolucionarne garde, ki so bolje izurjeni in bolje oboroženi kot vojska, je pojasnil Šterbenc. “Gre za vojaško udarno pest iranskega režima,” pravi. Upravičeno je pričakovati, da bodo režimu do konca lojalni tudi pripadniki paravojaške enote basidžev, ki jih je najmanj štiri milijone. Gre za ljudi, ki so fanatično predani režimu, ki so prostovoljno pristopili in ki niso plačani za to delo, je še razložil. Po njegovem mnenju je mogoče domnevati tudi, da bodo režim vztrajno podpirali revnejši sloji prebivalstva, katerih položaj se je po islamski revoluciji izboljšal.

Kako se bodo pozicionirali drugi, ki so blizu režimu, po njegovem mnenju ni mogoče zagotovo napovedati. Bazariji, majhni obrtniki, trgovci in bankirji so tradicionalno sicer med najbolj konservativnimi deli iranske družbe in povezani z režimom, vendar pa bi v primeru večje ekonomske izgube lahko prestopili na stran protestnikov. Šterbenc dopušča možnost, da bi tudi nekateri pripadniki šiitske dvanajstniške duhovščine, ki je v sistemu iranske teokracije na oblasti, lahko poskusili prestopiti na stran protestnikov. Ti se namreč zavedajo, pravi Šterbenc, da so zaradi vpletenosti v korupcijske škandale v zadnjih letih in desetletjih izgubili spoštovanje mnogih vernikov. Po nekaterih informacijah naj bi nekateri veliki ajatole, njihovi najvišji verski dostojanstveniki, že izrazili zahteve, da se prisluhne zahtevam iranskih žensk.

Kaj bi protestnike pomirilo

A protesti so, kot kaže, že zdavnaj presegli nasprotovanje hidžabu. Farhad Hariri, ki je pred leti delal v iranski predsedniški administraciji, zdaj pa je na doktorskem študiju na ljubljanski biotehniški fakulteti, za N1 opozarja, da je iranska oblast skorumpirana in da potrebuje korenite spremembe. Tudi njegovi prijatelji v Iranu in v diaspori vztrajajo, da nič manj od spremembe režima ne bo zadostovalo. Behnaz Aliesfahanipour meni, da to, kar se dogaja na ulicah iranskih mest, niso več zgolj protesti, ampak začetek revolucije.

Iranka brez hidžaba
Ženska v Teheranu se sprehaja brez predpisanega hidžaba. (foto: Profimedia)

Primož Šterbenc podpira boj Irancev za več svobode, a ob tem opozarja na nevarnost ponovitve sirskega scenarija. Tam je protestom mladih, ki so izražali podobne zahteve, sledil notranji spopad, ki so ga izkoristili tudi nekateri zunanji akterji. Ta izkušnja nas uči, pravi, da na Bližnjem vzhodu včasih ni dobrih rešitev, sta samo manjše in večje zlo.

“Tudi v Iranu gre za kompleksno situacijo, v kateri bi bilo bolje izbrati manjše zlo. Optimalno bi bilo, da bi bil režim pripravljen močno popuščati, da bi zadovoljil vsaj neko jedro zahtev protestnikov. Veliko ljudi, ki spremljajo te proteste, vidi najboljšo možnost v padcu režima. To je po eni strani lahko tudi nevarno, če bi vodilo v še slabše razmere,” meni sogovornik.

Komu bi bil padec režima v interesu

Šterbenc poudarja, da je k nevzdržni situaciji v Iranu pripomogel tudi Zahod s svojimi sankcijami, pod katerimi je ta država že vse od islamske revolucije. “Zahod bi moral olajšati ta neznanski ekonomski pritisk na Iran, ne glede na to, ali podpira režim ali ne,” meni Šterbenc. “Iran je pod sankcijami tako rekoč vse od islamske revolucije, od leta 2018 pa je dobesedno potisnjen ob ekonomski zid.” Tudi bojazni o tem, da Iran razvija jedrsko orožje, po njegovem mnenju niso najbolj verodostojne. Nenazadnje je bil Iran do zaostrovanja razmer pod najostrejšimi inšpekcijskimi pregledi Mednarodne agencije za jedrsko energijo, je še spomnil.

“Če bi Zahod vodil bolj razumno politiko do Irana, bi se ta lahko v marsičem liberaliziral,” je še prepričan Šterbenc. “Dokler pa ZDA pritiskajo na Iran, to najbolj koristi prav konzervativni struji v državi. Pod pritiskom se namreč kritičnost do Zahoda le še krepi. Prejšnji, bolj liberalni predsednik Hasan Rohani je zaradi sankcij izgubil verodostojnost in vpliv,” opozarja. “Prav v času najbolj zaostrenih sankcij, ki so uvedene zaradi domnevne nevarnosti razvoja jedrske bombe, Iran najbolj napreduje na področju jedrske tehnologije in je dejansko prišel na prag razvoja bombe. Torej so sankcije kontraproduktivne.”

Ob tem Šterbenc poudarja, da imajo sankcije še en cilj. “ZDA in zavezniki želijo s tem doseči, da bi Iran opustil fronto v okviru tako imenovane osi odpora, ki jo tvori skupaj s sirskim režimom, libanonskim gibanjem Hezbolah in palestinskim Hamasom. Iran je namreč edina država na Bližnjem vzhodu, ki še kljubuje hegemoniji Izraela in ki vztraja, da se mora ta umakniti z okupiranih ozemelj,” je še pojasnil Šterbenc.

“Dejstvo je, da se je v zadnjem času okrepila specialna vojna Izraela proti Iranu. Izrael izvaja umore iranskih jedrskih znanstvenikov, povzroča diverzije v iranskih jedrskih objektih, kibernetsko napada jedrski program. V zadnjem času poteka tudi silovita kibernetska vojna med Izraelom in Iranom, v okviru katere uspe prvemu vsake toliko časa plasirati protirežimsko propagando na javna digitalna propagandna mesta, recimo na digitalne jumbo plakate. Dejstvo je, da je iranski režim zaradi pritiskov ZDA in Izraela veliko bolj živčen, mestoma tudi paranoičen. Povečano represijo nad protestniki lahko delno razumemo tudi v tem kontekstu,” je prepričan sogovornik.

“Dovolj imamo dvojnih meril in korupcije”

“Če pogledamo zadnjih nekaj desetletij, se v Iranu čedalje pogosteje vrstijo protesti,” za Poglobljeno pravi Farhad Hariri. “Ljudje so utrujeni. Dovolj imajo dvojnih meril, dovolj imajo tega, da sami trpijo zatiranje, ljudje na položajih pa si lahko privoščijo vse.”

Farhad Hariri
Farhad Hariri. (foto: osebni arhiv)

“Režim državljane ves čas prepričuje, kako Iran sovraži Zahod, ljudje trpijo pod sankcijami zaradi tega, hkrati pa politiki svoje otroke pošiljajo na študij v ZDA in v Kanado. Nekatere provladne protestnice so na ulici nosile neustrezno nameščen hidžab ali ga celo niso nosile, pa to nikogar ni motilo, Jina Mahsa Amini pa je zaradi tega morala umreti,” je naštel sogovornik.

Hariri je pred prihodom v Slovenijo med drugim delal kot uslužbenec v tedanji predsedniški administraciji Islamske republike na področju znanosti in tehnologije. Kot pravi, je bil priča korupciji izjemnih razsežnosti. “Želel sem pomagati zgraditi državo, a sistem tega preprosto ne dovoljuje,” je dejal. Od leta 2018 je na ljubljanski biotehniški fakulteti zaposlen kot raziskovalec na področju biotehnologije.

Ob tem, kar se dogaja študentom in profesorjem v Iranu, ga boli srce, pravi. “Zadnjih 44 let študenti v Iranu niso imeli ne pravice do izražanja ne pravice do svobodnega razmišljanja. Zdaj jih v imenu islamskega diktatorskega režima aretirajo, mučijo in ubijajo. Medtem ko protestirajo za svobodo, streljajo vanje,” je skupaj z drugimi iranskimi kolegi, ki študirajo v Sloveniji, zapisal v pismu ljubljanski univerzi. Univerzo so pozvali, naj podpre iranske študente in obsodi nasilje iranskega režima nad njimi. Kmalu za tem, ko je pismo objavil na Facebooku, je ta zaklenil njegov profil, pravi.

V minulih tednih se je tehnološki gigant Meta, ki ima v lasti Facebook, Instagram, Whatsapp in druge, tudi sicer soočal z obtožbami, da cenzurira vsebine o iranskih protestih. BBC je poročal, da naj bi po navedbah enega od moderatorjev objav na Instagramu režim ponujal visoke vsote za brisanje nekaterih profilov.

Farhad bi se rad nekega dne vrnil v Iran, saj je tam njegov dom, pravi. Ko govori o protestih, je optimističen. Kot pravi, so Iranci tokrat združeni v želji po spremembi. “Mogoče ne moremo zmagati ta trenutek, a na neki točki nam bo uspelo,” je prepričan.

“Ničesar več ne morem izgubiti”

Tudi Behnaz Aliesfahanipour ostaja optimistična. Kljub temu, da so šli njeni rojaki v minulih desetletjih že večkrat na ulice, meni, da je tokrat drugače. “Tokrat ni nobenega vodje. Vodje so mladi, ki so na ulicah. Vodja je Jina Mahsa Amini, ki je umrla zaradi brutalnosti režima,” pravi. Protestom so se pridružili vsi, ne glede na ideologijo, vero in etnično pripadnost, je še poudarila. “Podpirajo jih tudi moški, ki ne želijo živeti v strahu, da se njihovim sestram, ženam in hčerkam kaj zgodi, ker nimajo hidžaba ustrezno nameščenega.”

protest, iran, mahsa amini, nemčija,
Ženske in moški po vsem svetu si v znak solidarnosti z ženskami v Iranu strižejo lase. Na fotografiji protestnice v Berlinu. (foto: Profimedia)

Ljudi, ki so se v zadnjih tednih zoperstavili oblasti, očitno ni strah. Tudi njeno sestro so pred dnevi pretepli, a je to ne bo ustavilo, je poudarila. “Protestniki raje tvegajo vse, kot da bi še naprej živeli kot sužnji,” je prepričana. “Vsak dan dobivamo slabe novice, jokamo zaradi vseh žrtev režima. A čas je, da to čustvo spremenimo in začutimo jezo. Jeza te krepi in pomaga preživeti, pomaga, da se lahko boriš. Ne želim reči, da bomo jutri zmagali in si priborili svojo državo nazaj. To bo terjalo svoj čas. Vsaka sprememba režima v zgodovini je terjala čas. Vemo pa, da bo z vztrajanjem tudi ta režim nekoč preteklost.”

Behnaz Aliesfahanipour obžaluje, da v tem zgodovinskem trenutku ne more biti v Iranu in da ne more z drugimi ženskami na ulicah zahtevati padca režima, ki je, kot pravi, proti njim vse njihovo življenje bil vojno. Rada bi se vrnila, a se zaveda, da bi jo v naslednjem trenutku oblasti zaprle. Zato ostaja daleč in se trudi biti njihov glas v tujini. “Nič več ne morem izgubiti. Izgubila sem že dom, službo, v Iranu imam otroka, ki ga nisem videla že pet let. Če bi se mi kaj zgodilo, ne bi imela nobenih obžalovanj. Vedela bi, da sem naredila, kar sem lahko.”

Predsednik Pahor obsodil nasilje oblasti

Za komentar aktualnega dogajanja v Iranu smo prosili tudi predsednika Boruta Pahorja. Kot so zapisali v njegovem uradu, Pahor obsoja nasilje iranskih oblasti nad protestniki, ki po vsej državi izražajo nestrinjanje z režimom. “Predsednik Pahor izraža sočutje in solidarnost z družino Mahse Amini, ki je umrla v policijskem pridržanju zaradi domnevno neustreznega nošenja hidžaba,” so še navedli.

Po njegovem mnenju bi tudi EU morala izraziti nestrinjanje z ravnanjem iranskih oblasti in ga obsoditi. “V kolikor se bo ravnanje iranskih oblasti nadaljevalo ali celo stopnjevalo, mora premisliti o drugih ukrepih, ki izražajo to nestrinjanje,” je še sporočil Pahor.

Spremljajte N1 na družbenih omrežjih FacebookInstagram in Twitter

Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.

Komentari

Vaš komentar