Plečnikov kiosk na levem bregu Ljubljanice. (Foto: Aljaž Uršej/N1)
Sloviti arhitekt Jože Plečnik, ki je pustil izjemen pečat na arhitekturni in urbanistični podobi prestolnice, je bil tudi strasten kadilec ter je na javnih mestih načrtoval prodajalne cigaret. V njegovem razpoznavnem slogu lahko tako v Ljubljani še danes mimoidoči opazijo tri kioske, ki so doživeli vsak svojo usodo. V kiosku poleg Tromostovja so do predlani še vedno prodajali časopise, tobak in druge drobnarije, nato ga je občina prenovila in predala v upravljanje Muzeju in galerijam mesta Ljubljane. Kiosk na Vegovi cesti so oživili pri reviji Outsider, kiosk na Hrvatskem trgu pa čaka na boljše čase. Kakšna je danes sploh še funkcija kioskov, ki so nekdaj veljali za stičišča mestnega vrveža? Kaj se bo zgodilo z nekdanjo trafiko pri Prešernovem trgu?
Konec marca naj bi bilo znano, kakšno funkcijo bo prevzel nekdanji kiosk poleg Tromostovja v središču prestolnice, ki ga je leta 1934 med prenovo Prešernovega trga zasnoval sloviti arhitekt Jože Plečnik. Konec leta 2021 je ljubljanska občina tedanjega lastnika zaradi neplačevanja obveznosti izselila, trafiko v sodelovanju z Zavodom za varstvo kulturne dediščine Slovenije celovito prenovila ter določila novega začasnega upravljalca – Muzej in galerije mesta Ljubljana (MGML).
MGML je v sodelovanju z Muzejem za arhitekturo in oblikovanje (MAO) kiosk na elitni lokaciji prenovil, prepleskal, spremenil pa je tudi namembnost stavbe. Ta je izgubila svojo primarno funkcijo prodajalne tobačnih izdelkov in tiskovin. Plečnik je namreč, če verjamemo anekdoti, kiosk zasnoval prav s to funkcijo v mislih. Bil je strasten kadilec, zato je pri mestnih ureditvah poskrbel, da so bile prodajalne cigaret priročne.
MGML je upravljanje kioska prevzel ravno v času, ko smo proslavljali 150. obletnico rojstva enega največjih slovenskih vizionarjev in mojstrov arhitekture. V letu, ki je bilo razglašeno za Plečnikovo leto, ter leto dni za tem, ko se je izbor Plečnikovih del z obrazložitvijo, da gre za izjemen primer urejanja javnega prostora po meri človeka, vpisal na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine. “Vpis na seznam nas zavezuje k sistemski skrbi za vrednote, ki jih utelešata Plečnikova arhitektura in urbanizem. To je mogoče le v sodobnem sobivanju s Plečnikovo dediščino, s kolektivnim razumevanjem pomena in vrednot javnega prostora Plečnikove Ljubljane, z nenehnim aktualiziranjem, kontekstualiziranjem in vključujočim vpenjanjem v naš vsakdan,” so tedaj zapisali pri MGML in dodali, da so prav v ta namen preoblikovali tudi trafiko na levem bregu Ljubljanice ter jo spremenili v “prostor ozaveščanja in posredovanja vrednot Plečnikove Ljubljane”.
Ni še jasno, kaj bo v kiosku pri Prešernovem spomeniku
V dobrem letu, odkar v (ne)trafiki ni več mogoče kupiti tobačnih izdelkov in raznovrstnih časopisnih izdaj, sta MAO in MGML v sodelovanju s kulturnim ministrstvom skrbela za vsebinski program. Organizirali so razstave, predavanja in vodstva po prestolnici, v poletnem času pa je trafika služila tudi kot ena od prireditvenih točk 27. bienala oblikovanja (BIO 27) oziroma natančneje kot posebna informacijska točka Plečnikove zapuščine ter razstavni prostor. Kot so nam pojasnili na ljubljanski mestni občini, usoda Plečnikovega kioska ob Tromostovju še ni jasna. “Končne odločitve o nadaljnji vsebini še ni,” so nam sporočili.
Plečnikov kiosk na levem bregu Ljubljanice. (Foto: Aljaž Uršej/N1)
Plečnikov kiosk na levem bregu Ljubljanice. (Foto: Aljaž Uršej/N1)
Plečnikov kiosk na levem bregu Ljubljanice. (Foto: Aljaž Uršej/N1)
Plečnikov kiosk na levem bregu Ljubljanice. (Foto: Aljaž Uršej/N1)
Plečnikov kiosk na levem bregu Ljubljanice. (Foto: Aljaž Uršej/N1)
Prve pritožbe že pred stoletjem
Čeprav so upravljalci s preoblikovano podobo Plečnikove stavbe želeli posvariti tudi pred nepremišljenimi posegi v kulturno dediščino in neprimernim upravljanjem, so sami naleteli na sorodne kritike nekaterih Ljubljančanov. Ti so upravljalcu očitali, da s spremembo namembnosti trafika ni več prostor tkanja družbenih vezi, da je ostala le še prazna lupina, mestni občini pa, da želi v vseh pogledih nadzirati in usmerjati družbeno življenje v mestu.
Plečnikov kiosk na levem bregu Ljubljanice leta 2021 (Foto: Žiga Živulovič jr./BOBO)
Kot nam je pojasnil arhitekt in umetniški direktor pri reviji OutsiderMatevž Granda, se je precej ljudi, ki so trafiko dojemali in uporabljali kot “svojo”, pritožilo zaradi njene prenove. “Trafika je kot prodajalna časopisov imela svoj smisel in svoje občinstvo. Sedaj bo najbrž težje vzpostaviti prvotno funkcijo, a če bi jo, bi se hitro izkazalo, ali povpraševanje še obstaja in če ga je dovolj, da bi bila trafika rentabilna,” je pojasnil Granda in dodal, da si je zaradi varovanja kulturne dediščine težko predstavljati, da bi lahko upravljalec vzdrževal eno ali več nerentabilnih delovnih mest. “Po drugi strani pa so trafike in majhne knjigarne nekaj, kar je po mojem mnenju vredno podpore. V mesto namreč vnašajo vsebino, to so prostori naključnih srečanj, ki gradijo mestni utrip.”
Tudi sam sicer meni, da bi bila prodaja časopisov in revij najprimernejši program za to trafiko, še posebej v času, ko tiskani dnevni mediji doživljajo krizo. “Prav trafike so tisti ključni moment srečanja medija z bralcem, super pa bi bilo ponudbo dopolniti še s tujimi revijami in časopisi za sladokusce, kot so Monocle, Reportagen in The New Yorker.”
S kritikami, ki so v prevzemu Plečnikove zapuščine mestne občine videle komercializacijo mestnega središča ter indic, da si lokalna oblast želi podrediti vse družbene vidike mesta, pa se ne strinja. “Vsi se radi pritožujemo nad turizmom in turistifikacijo, a pravo vprašanje je vprašanje ravnovesja med komercializacijo, namenjeno turizmu, in potrebami prebivalcev. Če je to ravnovesje dobro premišljeno, je pozitivno tako za prebivalce kot obiskovalce,” je pojasnil, a dodal, da je v človeški naravi, da novost sprejmejo z odporom. “Tako je bilo tudi ob otvoritvi Plečnikove trafike na Vegovi pred skoraj 100 leti. Ohranjeni časopisni članki namreč pričajo o tem, da so se meščani tedaj pritoževali nad novo Plečnikovo trafiko.”
Kavarne in trafike z roko v roki
Če bi razvili prvotno Plečnikovo zamisel, bi ob levem nabrežju Ljubljanice za trafiko morali zgraditi tudi kavarno Prešeren, a ta ni nikoli ugledala luči sveta. Kot nam je pojasnil arhitekt Granda, si je Plečnik trafiko zamislil kot vhodno ložo kavarne, za katero obstajajo natančni načrti, a ni bila nikoli zgrajena. “Z arhitekturnim natečajem bi lahko našli sodobno interpretacijo Plečnikove prostorske zasnove, a je to seveda precej nerealna in kontroverzna ideja. Trafike in kavarne dobro sodijo skupaj. So program, ki gradi mesto,” še pravi.
Kiosk na levem bregu Ljubljanice je eden izmed treh kioskov, ki jih je Plečnik postavil v prestolnici. Še en stoji in sameva na Hrvatskem trgu, tretji pa na Vegovi ulici. To si je slovenski vizionar in mojster arhitekture zamislil kot kulturno avenijo, ki poteka od Knafljevega podhoda do Trnovske cerkve. Na njej na slabih dveh kvadratnih metrih stoji opečnati valjasti kiosk, ki je bil vrsto let pozabljen, nato ga je pred leti odkrila konservatorka Zavoda za varovanje kulturne dediščine Slovenije Darja Pergovnik. Na njeno pobudo je bil skrbno obnovljen ter nato ponovno pahnjen v pozabo. Po dobrem desetletju samevanja, ko se je kiosk prelevil v plakatni steber, mimoidoči pa so že povsem pozabili, da gre za Plečnikovo zapuščino, so pri arhitekturni reviji Outsider prepoznali, da gre za “majhno, a močno in učinkovito povezovalno točko, generator kulture in arhitekture v mestu”, ter kiosk predlansko pomlad obudili.
“Ob raziskovanju trafik v mestnem središču se nam je zastavilo vprašanje, zakaj je ta čudoviti objekt, ki je bil še pred nekaj leti vzorno prenovljen, zaprt. Gre za majhen kiosk, ki pa lahko bistveno vpliva na vzdušje prostora,” je pojasnil Granda. Stopili so v kontakt s tedanjim podžupanom prestolnice Janezom Koželjem, in ta je pobudo podprl. Šele kasneje so pri Outsiderju izvedeli, da je ljubljanska mestna občina kiosk v upravljanje ponujala več javnim institucijam, a ga nihče ni želel, saj so v njem videli le težave. Kot nam je še pojasnil Granda, je upravljanje kulturnospomeniškega objekta sicer kar zahtevno, saj trafika nima električnega priključka in je neogrevana, kar pomeni, da je v hladnem delu leta večinoma zaprta.
Žiga Živulovič jr./BOBO
Žiga Živulovič jr./BOBO
Žiga Živulovič jr./BOBO
Žiga Živulovič jr./BOBO
Žiga Živulovič jr./BOBO
Maj Gedei
Maj Gedei
Maj Gedei
“Ko smo pred dvema letoma začeli upravljati Plečnikovo trafiko na Vegovi, je bilo za nas precej logično, da se v njej prodajajo revije. To je sicer tudi naša dejavnost, torej je bila povezava medija in fizičnega prostora zelo organska, osnovni program pa smo razširili še s serijo dogodkov, ki smo jo naslovili Trafika ob sončnem zahodu,” je pojasnil umetniški direktor Outsiderja in dodal, da jih izjemno veseli, ko vidijo, da ljudje “posvojijo” neki prostor.
“Veseli nas, da postane njihova rutina, da kupijo revijo v trafiki. Ali pa da se ustavijo in poklepetajo. Zadovoljni smo tudi z obiskom dogodkov, ki jih organiziramo ob trafiki. V času, ko je prehladno, da bi trafika obratovala kot prodajalna, v njej prirejamo manjše razstave,” je pojasnil in dodal, da poleg tega (predvsem) v poletnem času zaznavajo navdušenje turistov, zato za letošnje leto revijo Outsider pripravljajo tudi v angleški različici. “Da je mogoče z minimalnimi prostorskimi intervencijami vzpostaviti kakovosten javni prostor, je razpoznala tudi žirija evropske nagrade za javni prostor, ki je našo intervencijo lani umestila med 25 najboljših javnih prostorov v Evropi izmed 369 projektov,” je še poudaril.
Tisk na zahtevo, restavracije, prodajalnice rabljenih predmetov …
Tudi trafika na Hrvatskem trgu je prenovljena, a ne služi svojemu namenu in je, tako Granda, morda najkompleksnejša od treh Plečnikovih kioskov v Ljubljani. “Nam trenutno ni v interesu, da bi upravljali še eno trafiko, ker je to velika odgovornost; treba je namreč dobro domisliti program. Vodenje trafike, če želimo ohranjati pristen stik s publiko, zahteva velik angažma. Poleg tega pa je, kolikor mi je znano, v zasebni lasti,” je pojasnil. Dodal je, da obstajajo mehanizmi varovanja kulturne dediščine, ki bi lastnika lahko spodbudili, da objekt ponovno aktivira, in poudaril, da bi bilo to v tem primeru vsekakor smiselno, saj je škoda, da tako zanimiv objekt sameva.
Z digitalizacijo dnevnih novic in upadom naklade tiskanih medijev pa se spreminja tudi vloga kioskov. “Spremembe in novi koncepti so nujni. S to mislijo smo pred dvema letoma organizirali mednarodni natečaj Trafika prihodnosti, s katerim smo raziskovali nove vloge in namene trafik v javnem prostoru. Prejeli smo zelo zanimiva razmišljanja: od prostorov kontemplacije do tiska na zahtevo ali pa prodajalnic rabljenih predmetov,” je pojasnil umetniški direktor pri reviji Outsider.
“Načinov, kako uporabljati trafike, je veliko. Že če samo pogledamo kultni kiosk K67 arhitekta Saše Mächtiga, lahko vidimo širok nabor mogočih funkcij: od ulične prodajalnice do kulturnega prostora ali restavracije. Po mojem mnenju sta lahko uspešna dva načina: tisti, ki zazna obstoječo potrebo v prostoru in nanjo odgovori, ter ta, da kiosk vzpostavi nov program in je s tem lahko generator javnega prostora,” je še zaključil Granda.
Kiosk K67 arhitekta Saše J. Mächtiga pred Delovo stolpnico. (Foto: Maj Gedei)
“Vsak nosi svoj kiosk v žepu”
Arhitekt in kustos v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje Miloš Kosec se prav tako strinja, da se vloga že zgrajenih kioskov spreminja oziroma se morajo vselej znova postaviti v nov kontekst, kar priča o tem, da se naše navade spreminjajo. “Kioski postajajo nostalgičen element. V času, ko vsak nosi svoj kiosk v žepu, trafike tako niso več nevtralne platforme, kjer dobiš zgolj informacije,” je pojasnil in dodal, da se že z izbiro tiskovin koncept nevtralnosti zamegli.
V dobi, ko novice beremo pretežno pred ekrani, so se kioski bolj ali manj prestrukturirali. Večji del populacije, predvsem mladi, časopise kupuje oziroma bere le še konec tedna in med počitnicami, prodaja tobačnih izdelkov pa je vse bolj marginalizirana, torej mora biti stik s kioskom – če želijo ti tudi v prihodnje preživeti – za posameznika neke vrste izkustvo, je poudaril Kosec.
Pozabljeni kiosk na Hrvatskem trgu po mnenju kustosa v ljubljanskem arhitekturnem muzeju ne more prevzeti takšne funkcije, kot jo imata drugi dve Plečnikovi kreaciji, ki stojita na bolj obleganih turističnih mestih, tj. v središču prestolnice poleg Prešernovega spomenika in le lučaj stran od Narodne univerzitetne knjižnice. Ne glede na velikost Plečnikovih del pa bodo ta le še pridobivala vrednost, saj je arhitekt, ki je Ljubljano želel spremeniti v nove Atene, že na nivoju mesta koncipiran kot kulturni produkt, je pojasnil Kosec, a dodal, da je pri obnovi oziroma prenovi objektov s kulturnospomeniško vrednostjo pomembno, da se smiselno nadaljuje njihov prejšnji pomen.
Kioski, ki so pred nastopom množičnih medijev in spleta služili kot neke vrste “Wi-Fi točke”, morajo tudi danes omogočati dostop do kritično predelanih informacij. Morajo pa, tako Kosec, hkrati ostati tudi mesta srečevanja. “Da bi obdržale to funkcijo, pa je treba trafike vselej znova obnavljati. Osnovni namen, ki je v izmenjavi informacij, je treba prilagoditi času,” je pojasnil in dodal, da na vprašanje, kako pristopiti k obnovi majhnega objekta, ki služi kot oprijemališče življenja meščanov, lahko odgovorimo šele za tem, ko v razpravo vključimo tudi lokalno skupnost.
Začeti bi morali z anketo Ljubljančanov ter z vprašanji, kako sami vidijo objekt, kaj v prestolnici pogrešajo ter česa noben zasebnik ne bo priskrbel, nam je pojasnil Kosec. “Kiosk bi lahko postal točka, preko katere Mestna občina Ljubljana komunicira s svojimi prebivalci. Služila bi kot živi feedback, kot mesto vzajemnega informiranja občine in meščanov, kot stvar demokratičnega minimuma,” je predlagal in poudaril, da včasih pozabimo, da demokracija ni le v tem, da gremo vsaka štiri leta na volitve. “Je nenehno trajajoč proces komunikacije in iskanja rešitev, za to pa potrebuješ infrastrukturo povratne zanke, da znaš ljudi tudi poslušati,” je zaključil Kosec.
Plečnikov kiosk na Hrvatskem trgu. (Foto: Maj Gedei)
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje